THE STORY OF STUFF

UVOD

Ali imate enega od teh? Jaz sem kar malo obsedena z mojim. Pravzaprav, postala sem malce obsedena z vsemi mojimi stvarmi.

Ste se kdaj vprašali od kod pridejo vse te stvari, ki jih kupimo in kam gredo, ko jih zavržemo? Nisem se mogla nehati spraševati glede tega, zato sem se pozanimala. V učbenikih piše, da stvari potujejo skozi sistem od pridobivanja, proizvodnje, do distribucije, potrošnje in odpadkov. Vse to skupaj imenujemo gospodarstvo materialnih dobrin.

Torej sem se malce bolj poglobila v to. Pravzaprav sem porabila deset let, da sem potovala po svetu in ugotavljala od kod prihajajo stvari in kam gredo. In veste kaj sem ugotovila? To ni celotna zgodba. Tej razlagi veliko manjka. Prvič, ta sistem izgleda v redu. V redu. Ampak resnica je, da je to sistem v krizi. In razlog za to, da je ta sistem v krizi je, da je to linearen sistem, mi pa živimo na končnem planetu (planetu z omejenimi viri). In linearnega sistema na končnem planetu ne morete uporabljati v nedogled.

Ta sistem na vsakem koraku posega v resnični svet. V resničnem življenju se to ne dogaja na kosu belega papirja. Posega v družbe, v kulture, v gospodarstva, v okolje. In vseskozi pritiska na meje. Na meje, ki jih tukaj ne vidimo, zato ker je diagram nepopoln. Vrnimo se nazaj in… Dopolnimo prazna mesta in poglejmo kaj manjka. Torej, ena najpomembnejših stvari, ki manjka, so ljudje. Da, ljudje. Ljudje živijo in delajo skozi ves sistem. In nekateri ljudje so v tem sistemu malce bolj pomembni od drugih. Njihova beseda ima malo večjo težo. Kdo so ti ljudje? Torej, začnimo z vlado. Prijatelji so mi svetovali, da naj za simbol vlade uporabim tank. In to drži za mnoge države ter vedno bolj tudi v naši. Konec koncev, gre več kot 50% zveznega davkoplačevalskega denarja za vojsko. Ampak jaz za simbol vlade uporabljam osebo, zato ker sem zvesta vizijam in vrednotam, ki pravijo, da bi vlada morala biti od ljudi, po ljudeh in za ljudi. Naloga vlade je, da pazi na nas, da skrbi za nas. To je njihova služba.

Potem se je pojavila korporacija. Razlog za to, da korporacija izgleda večja od vlade je to, da korporacija je večja od vlade. Od stotih največjih gospodarstev na svetu je 51 korporacij. In ko je korporacija zrasla v velikosti in moči, vidimo majhno spremembo pri vladi. Malce bolj jih skrbi, da se stvari izidejo za te ljudi, kot pa za nas.

PRIDOBIVANJE

V redu, poglejmo kaj še manjka na tej sliki. Začnimo pri pridobivanju, ki je druga, lepša beseda za izkoriščanje naravnih virov, ki je lepša beseda za uničevanje planeta. To izgleda tako, da posekamo drevesa, razstrelimo gore, da iz njih dobimo kovino, porabimo vso vodo in iztrebimo vse živali. Torej, tukaj se bližamo prvi meji. Zmanjkuje nam virov. Porabljamo preveč stvari. Vem, da je to težko razumeti, vendar je resnično, zato se s tem moramo soočiti. Samo v preteklih treh desetletjih smo porabili tretjino vseh naravnih virov na planetu. Ni jih več. Tako hitro režemo, miniramo, iztrebljamo in klestimo prostor, da spodkopavamo zmožnost planeta, da bi ljudje še živeli na njem. Kjer jaz živim, v ZDA, je ostalo manj kot     4% prvotnega gozda. 40% vodnih poti v ZDA je postalo nepitnih. Naša težava ni samo v tem, da porabljamo preveč stvari, temveč tudi, da uporabljamo več, kot je naš delež. Imamo 5% svetovnega prebivalstva, uporabljamo pa 30% vseh svetovnih virov in ustvarjamo 30% vseh svetovnih odpadkov. Če bi vsi trošili tako kot Američani, bi potrebovali od 3 do 5 planetov. In veste kaj, imamo pa le enega.

Odziv moje države na te omejitve izgleda tako, da gremo vzeti nekomu drugemu. To je tretji svet, za katerega bi nekateri rekli, da je druga beseda za naše stvari, ki so se nekako znašle na zemlji nekoga drugega. In kako to izgleda? Ista stvar. Klestenje prostora. 75% svetovnega ribištva deluje na meji ali preko meje ribiških kapacitet. 80% prvotnega svetovnega gozda je izginilo. Na območju Amazonke izgubljamo 2000 dreves na minuto, to je sedem nogometnih igrišč na minuto. Kaj pa ljudje, ki živijo tukaj? No, ti možje pravijo, da niso lastniki teh virov, četudi živijo tam že več generacij. Niso lastniki proizvodnih sredstev in ne kupujejo veliko stvari. In če v tem sistemu nisi lastnik, ali ne kupuješ veliko stvari, nimaš vrednosti.

PROIZVODNJA

In nato gredo viri v proizvodnjo. In kaj se zgodi tam? Uporabljamo energijo, da na vire nanesemo strupene kemikalije in tako dobimo strupene izdelke. Danes je na trgu v uporabi več kot 100.000 sintetičnih kemikalij. Le prgišče jih je bilo testiranih za vpliv, ki ga imajo na zdravje, nič od teh pa ni bilo testiranih za sinergijske vplive na zdravje, to pomeni, kako na nas vplivajo skupaj z drugimi kemikalijami, ki smo jim izpostavljeni vsak dan. Tako, da ne poznamo celotnega vpliva, ki ga imajo te strupene kemikalije na okolje in zdravje. Vemo pa eno stvar. Strupi noter, strupi ven. Dokler bomo dajali strupe v naše industrijske proizvodnje sisteme, bomo dobivali strupe v stvareh, ki jih nosimo domov, na delo, šolo in v naša telesa.

Kot B. F. R. (negorljive bromidove spojine), to so kemikalije, ki naredijo stvari bolj negorljive, so pa izjemno strupene. To so neurostrupi, kar pomeni, da so strupeni za možgane. Zakaj sploh uporabljamo takšne kemikalije? Dajemo jih v naše računalnike, napeljave, kavče, vzmetnice, celo nekatere blazine. Pravzaprav, vzamemo blazine, jih namočimo v neurostrupe, jih nato nesemo domov in jih imamo pod glavo osem ur, ponoči ko spimo. Ne vem, ampak zdi se mi, da bi si lahko država s tako veliko potenciala umislila boljši način, kako preprečiti, da se nam ponoči ko spimo, ne bi vžgala glava.

Ali se ti strupi prenašajo po prehrambeni verigi in se kopičijo v naših telesih? Ali veste katera hrana je na vrhu prehrambene verige in vsebuje največjo stopnjo strupenih snovi? Človeško mleko. To pomeni, da smo dosegli točko, kjer najmlajši člani naše družbe, dojenčki, dobivajo z dojenjem največjo stopnjo strupenih snovi. Ali ni to neverjetno? Dojenje more biti najtemeljnejše dejanje človekovega prehranjevanja. Moralo bi biti nedotakljivo in varno. Dojenje je še vedno najboljše in matere bi še vedno morale dojiti. Ampak morali bi ga zaščititi; oni bi ga morali zaščititi. Mislila sem, da skrbijo za nas.

In seveda, ljudje ki so najbolj izpostavljeni strupenim kemikalijam, so delavci v tovarnah. Mnogo med njimi je žensk v reproduktivnih letih. Delajo z reproduktivnimi strupi, karcinogenimi snovmi in drugimi. Vprašam vas, katera ženska v reproduktivnih letih bi opravljala delo, pri katerem je izpostavljena reproduktivnim strupom, razen ženske brez drugih možnosti. In to je ena izmed cvetk tega sistema.

Uničevanje lokalnega okolja in gospodarstva konstantno proizvaja določeno število ljudi brez drugih možnosti. Po svetu se 200.000 ljudi na dan seli iz okolij, kjer so živeli več generacij, v mesta. Mnogo od njih v »slume« (revna predmestja), da bi si poiskali delo, ne glede kako težko to delo je. Vidite, v tem sistemu se ne uničujejo le viri, ampak tudi ljudje. Celotne skupnosti propadajo.

Strupi noter, strupi ven. Veliko strupov se v tovarnah nalaga v izdelke, še več pa jih ostane v stranskih proizvodih in onesnaževanju. In onesnaževanja je veliko. V ZDA naša industrija priznava, da izpusti preko 1.8 milijona ton strupenih kemikalij na leto. Verjetno jih še veliko več, ker je to le številka, ki jo priznavajo. In to je še ena meja. Zato ker, bljak, kdo pa želi gledati in vohati 1.8 milijona ton strupenih kemikalij na leto. In kaj naredijo? Preselijo umazane tovarne preko morja. Onesnažujejo okolje nekoga drugega. Ampak, presenečenje, veliko tega onesnaženja se vrača k nam z vetrnimi tokovi.

DISTRIBUCIJA

Torej, kaj se zgodi, ko se vsi ti naravni viri pretvorijo v izdelke? Preselijo se sem v distribucijo. Distribucija pomeni kar se da hitro prodati vso to s strupi okuženo šaro. Cilj so nizke cene, veliko kupcev in kroženje inventarja. Kako ohranjajo nizke cene? Delavcem v trgovinah ne plačajo veliko in kakorkoli lahko skoparijo z zdravstvenimi zavarovanji. Vse je v »zunanjih stroških« izdelkov. To pomeni, da dejanski stroški za izdelavo izdelka niso vključeni v ceno. Z drugimi besedami, mi ne plačamo za izdelke, ki jih kupimo.

Prejšnji dan sem razmišljala o tem. Šla sem v službo in hotela sem poslušati poročila, zato sem se ustavila v Radio Shacku (trgovina z tehničnimi izdelki), da bi si kupila radio. Našla sem majhen ljubki zeleni radio za $ 4,99. Stala sem v vrsti, da bi ga kupila in sem začela razmišljati, kako lahko $ 4,99 pokrije vse stroške proizvodnje tega radia in ga pripelje v moje roke? Kovino so verjetno izkopali v Južni Afriki, nafta je bila verjetno izvrtana v Iraku, plastika je bila verjetno izdelana na Kitajskem in vse skupaj je verjetno sestavil 15-letni otrok v Mehiki. $ 4,99 ne bi zadostovalo niti za najemnino police na kateri je stal, dokler nisem prišla jaz. In potem je tukaj še plača za možakarja, ki mi je izdelek pomagal izbrati in mnoga križarjenja po morju ter prevoz z tovornjakom do trgovine.

Tako sem spoznala, da jaz nisem plačala za ta radio. Kdo pa je plačal? Ti ljudje so plačali z izgubo naravnih virov in okolja, ti ljudje so plačali z izgubo čistega zraka in z večjo stopnjo astme in raka. Otroci iz Konga so plačali s svojo prihodnostjo. 30% otrok iz Konga opusti šolanje in izkopava katran – mehko snov za našo poceni in kratkotrajno elektroniko. Ti ljudje so tudi plačali, ker jim niso plačali zdravstvenega zavarovanja. Skozi ves sistem so ljudje nekaj prispevali, da sem lahko jaz kupila ta radio za $ 4,99. in noben od teh prispevkov ni zabeležen v nobeni računovodski knjigi. Nato sem mislila, ko sem rekla, da lastniki tovarn »pozunanjijo stroške« produkcije.

POTROŠNJA

In to nas pripelje do »zlate puščice« potrošnje. To je srce sistema. Motor, ki ga poganja. Tako je pomemben, da je varovanje te »puščice« postala prioriteta za ta dva možakarja. Zato nam je predsednik Bush 11. septembra 2001., ko je bila naša država v šoku, čeprav bi lahko svetoval katerokoli primernejšega – žalovati, moliti, upati,..- ne, rekel je nakupujte. Nakupujte!

Postali smo nacija potrošnikov. Naša primarna identiteta je postala, da smo potrošniki. Ne matere, učitelji, kmetje.., ampak potrošniki. Temeljni način, kako merimo in demonstriramo naše vrednote je koliko prispevamo v to puščico, koliko potrošimo. In še kako trošimo! Kupujemo in kupujemo, skrbimo, da blago kroži. In še kako kroži. Ugotovite kolikšen odstotek blaga v Severni Ameriki, ki gre skozi ta sistem, je še vedno v uporabi šest mesecev po tem, ko je bilo prodano? 50%,  20%? Ne. 1%. Z drugimi besedami, 99% stvari, ki jih požejemo, izkopljemo, predelamo, prepeljemo. 99% stvari, ki gredo skozi ta sistem, zavržemo v šestih mesecih. Kako lahko upravljamo s planetom s takšno stopnjo porabe blaga?

Ni bilo vedno tako. Povprečna oseba v ZDA porabi sedaj dvakrat več kot je pred 50imi leti. Vprašajte svojo babico. V njenih dneh so bile vrednote racionalnost, iznajdljivost in varčnost.

Kako se je to zgodilo? Torej, ni se kar zgodilo. Bilo je načrtovano. Malo po 2. svetovni vojni so ti možje razmišljali, kako vzpodbuditi gospodarstvo? Analitik Victor Lebov je artikuliral rešitev, ki je postala norma za ves sistem. Rekel je: »Naše izjemno produktivno gospodarstvo zahteva, da postane potrošnja naš način življenja, da spremenimo nakupovanje in uporabo dobrin v rituale, da v potrošnji iščemo duhovno zadovoljstvo, potešitev ega … stvari moramo trošiti, sežigati, nadomestiti in zavreči v vedno hitrejšem tempu.«

Predsednik Eisenhowerjevega sveta gospodarskih svetovalcev je rekel, da je najpomembnejši cilj ameriškega gospodarstva proizvajati več potrošniških dobrin. Več dobrin? To je naš najpomembnejši cilj? Ne zagotavljati zdravstvenega varstva, izobrazbe, varnega prometa, oskrbe ali pravic. Potrošniške dobrine?

Kako so nas pripravili do tega, da smo to tako zlahka sprejeli? Dve od njihovih najučinkovitejših metod sta: »načrtovana zastarelost« in »zaznavna zastarelost«. »Načrtovana zastarelost« je druga beseda za »načrtovan za v smeti«. To pomeni, da dejansko delajo stvari, ki postanejo kar se da hitro neuporabne, da jih čim prej zavržemo in kupimo nove. To je jasno pri stvareh kot so plastične vrečke in lončki za kavo, ampak sedaj se to kaže tudi pri večjih stvareh: metle, DVD-ji, fotoaparati, celo žari, vse. Celo računalniki. Ste opazili, ko kupujete računalnik, da se tehnologija spreminja tako hitro, da le v par letih postane ovira v komunikaciji.

Zadeva me je zanimala, zato sem odprla velik namizni računalnik, da bi videla kaj je v njem. Ugotovila sem, da je del, ki se vsako leto spremeni, le majcen del v kotu. Ampak ne morete menjati le tega dela, kajti vsaka nova verzija je drugačne oblike. Zato morate zavreči vse skupaj in kupiti nov računalnik.

Torej, brala sem poročila industrijskih oblikovalcev iz 1950-ih, ko se je »načrtovana zastarelost« začela resno prijemati. Ti oblikovalci so bili tako odprti do tega. Dejansko so razpravljali o tem, kako hitro se lahko izdelek uniči, da še vedno pusti potrošniku dovolj zaupanja v izdelek, da kupi novega. Bilo je tako namerno.

Ampak stvari se še vedno ne morejo uničiti dovolj hitro, da bi zagotovili primeren pretok skozi to »puščico«. Zato je tu tudi »zaznavna zastarelost«. »Zaznavna zastarelost« nas prepriča, da zavržemo stvari, ki so še popolnoma uporabne. Kako to dosežejo? Spremenijo izgled stvari. Tako da, če si kupil svoje stvari pred nekaj leti, bo vsakdo vedel, da zadnje čase nisi nič prispeval k tej »puščici«. In glede na to, da je prispevanje k »puščici« postala vrednota, je to lahko sila nerodno.

Tako sem jaz imela 5 let enak, velik, bel monitor za računalnik. Moja sodelavka pa je nedavno dobila nov računalnik. Ima ploščat, sijoč, gladek monitor. Ujema se z njenim računalnikom, ujema se z njenim telefonom, celo z njenim stojalom za pisala. Izgleda kot da se vozi v vesoljski ladji; in jaz, jaz pa izgledam kot da imam na mizi pralni stroj.

Moda je še en pomemben primer tega. Ali ste se kdaj vprašali, zakaj se pete na ženskih čevljih spreminjajo od debelih eno leto, do tankih naslednjo, do debelih, do tankih? Gotovo ne zaradi kakšne razprave o tem, katera peta je bolj zdrava za ženske noge. Ampak zaradi tega, da če nosite debele pete v letu tankih pet, to vsem pokaže, da zadnje čase niste prispevali k »puščici« in zato niste toliko vredni kot oseba s tankimi petami, ki stoji zraven vas. Ali bolj verjetno v kakšnem oglasu. Bistvo je, da nas pripravijo do tega, da kupujemo nove čevlje.

Oglaševanje in mediji na splošno igrajo veliko vlogo pri tem. Vsak od nas v ZDA je izpostavljen preko 3000 oglasom na dan. Na leto vidimo več oglasov, kot so jih ljudje pred 50-imi leti videli v celotnem življenju. In če pomislite, kaj je namen oglasa, razen da nas naredi nezadovoljne s tistim, kar imamo? Torej, 3000 krat na dan nam povedo da imamo slabo frizuro, slabo kožo, slaba oblačila, slabo pohištvo, slab avto, da smo mi slabi. Ampak, da bo vse dobro, če le gremo nakupovati.

Mediji prav tako pomagajo skrivati vse to in vse to. Tako, da je edini del gospodarstva materialnih dobrin, ki ga vidimo, nakupovanje. Pridobivanje, proizvodnja in odstranjevanje se dogajajo izven dosega naših oči.

Torej v ZDA imamo več stvari kot kdajkoli prej. Ampak raziskave kažejo, da srečnost na nacionalni ravni upada. Srečnost je dosegla svoj vrhunec v 1950-ih. V istem času, ko je ta potrošniška manija izbruhnila. Hmm. Zanimivo naključje. Mislim, da vem zakaj. Imamo več stvari, ampak manj časa za svari, ki nam resnično prinašajo srečo. Prijatelji, družina, prosti čas. Delamo bolj kot kdaj koli prej. Nekateri analitiki pravijo, da imamo manj prostega časa, kot kdaj koli od fevdalne družbe naprej.

In veste kateri sta dve naši glavni dejavnosti, ki jih izvajamo v tistem skromnem prostem času, ki ga imamo? Gledamo televizijo in nakupujemo! V ZDA porabimo 3 do 4 krat več ur za nakupovanje, kot naši dvojniki v Evropi. Tako smo v tem nesmiselnem položaju, ko gremo v službo, mogoče celo dve službi, potem pridemo domov in smo izmučeni, zato se zleknemo v naš novi kavč in gledamo televizijo. Potem nam reklame povedo, da smo bedni, tako da moramo iti v nakupovalni center kupiti nekaj, da se bomo spet počutili bolje. Potem moremo še več delati zaradi stvari, ki smo jih kupili. Tako, da ko pridemo domov, smo še bolj utrujeni in gledamo še več televizije, ki nam pove, da moramo spet iti v nakupovalni center. Smo na tej nori rutini delaj-gledaj-zapravljaj. In lahko bi se enostavno ustavili.

ODSTRANJEVANJE

In na koncu, kaj se pravzaprav zgodi z vsemi temi stvarmi, ki jih kupimo? Pri takšni stopnji potrošnje ne more iti vse v naše hiše, čeprav se je velikost povprečne hiše v tej deželi od leta 1970 podvojila. Vse gre v smeti. In to nas pripelje do odstranjevanja. To je del gospodarstva materialnih dobrin, ki ga najbolj poznamo, saj moramo sami odnesti smeti ven.

Vsak od nas v ZDA proizvede 2 kg odpadkov na dan. To je dvakrat več, kot smo proizvedli pred 30-imi leti. Vse te odpadke odvržemo na smetišča, ki so le nekakšne luknje v zemlji, ali pa če imamo res nesrečo, jih najprej sežgemo v sežigalnih pečeh in jih nato odvržemo na smetišča. Kakorkoli oba načina onesnažujeta zrak, zemljo, vodo in ne pozabite na podnebne spremembe.

Sežiganje je res slabo. Se spomnite tistih strupov iz faze proizvodnje? Sežiganje smeti povzroča, da se strupi sproščajo v ozračje. Še huje, proizvaja nove, še bolj nevarne strupe. Kot je dioksin. Dioksin je najbolj strupena snov človeškega izvora, kar jih pozna znanost. In sežigalne peči so glavni vir dioksina. To pomeni, da bi lahko ustavili glavni vir najbolj strupene snovi, ki jo je človek ustvaril, samo s tem, da bi prenehali s sežiganjem smeti. Še danes bi ga lahko ustavili.

Nekatera podjetja se nočejo ubadati z gradnjo smetišč in sežigalnih peči, zato odpadke enostavno izvozijo.

Kaj pa recikliranje? Ali recikliranje pomaga? Da, recikliranje pomaga! Recikliranje zmanjšuje količino smeti na tem koncu in zmanjšuje pritisk na izkopavanje in pridobivanje novih stvari na tem koncu. Da, da, da, vsi bi morali reciklirati. Ampak recikliranje ni zadostno. Recikliranje ne bo nikoli zadostno. Iz nekaj razlogov. Prvič, smeti ki prihajajo iz naših hiš so le vrh ledene gore. Za vsako posodo za smeti, ki jo postavite ob cesto, prej napolnijo 70 takih posod za smeti, samo da proizvedejo šaro v tisti posodi za smeti, ki ste jo postavili ob cesto. Torej, tudi če bi lahko reciklirali 100% smeti, ki prihajajo iz naših gospodinjstev, ne bi prišli do bistva problema.

Prav tako se veliko odpadkov ne da reciklirati. Lahko zato, ker vsebujejo preveč strupov, ali pa so že od začetka oblikovani tako, da se ne dajo reciklirati. Kot tiste embalaže za sok, ki imajo plasti kovine, papirja in plastike prepletene med seboj. Te je nemogoče ločiti za pravilno recikliranje.

DRUGA POT

Vidite torej, ta sistem je v krizi. Skozi ves proces pritiskamo na meje. Od sprememb podnebja, do nižanja stopnje srečnosti, ta sistem pač ne deluje. Ampak dobra stran tovrstne vsesplošne težave je, da je veliko možnosti za posredovanje. Ljudje delajo tukaj, da bi rešili gozdove in tukaj se zavzemajo za čistejšo proizvodnjo. Ljudje delajo na področju delavskih pravic, poštene trgovine, zavedne potrošnje in blokiranja smetišč in sežigalnic in zelo pomembno, na področju vračanja oblasti na pravo pot, da bo dejansko to oblast od ljudi za ljudi!

Vso to delo je zelo pomembno. Ampak stvari se bodo zares začele premikati, ko bomo videli vse povezave, ko bomo videli celotno sliko. Ko se bodo ljudje vzdolž sistema združili, bomo lahko povrnili in spremenili ta linearni sistem v nekaj novega. V sistem, ki ne troši virov ali ljudi. Zato ker tisto, kar moramo resnično zavreči, je stari način razmišljanja. Zdaj je čas za novi način razmišljanja na tem področju, ki temelji na ohranjanju, pravičnosti, zeleni kemiji, nič odpadkov, zaprtih proizvodnih krogotokih, obnovljivi energiji, lokalnih gospodarstvih. Vse to se že dogaja. Nekateri pravijo, da je to nerealistično, idealistično, da se ne more zgoditi. Jaz pa pravim, da so nerealistični tisti, ki hočejo nadaljevati po stari poti. To je sanjarjenje. Ne pozabite, da se stari način ni kar zgodil. Ni kot gravitacija, s katero se pač moremo sprijazniti. Ljudje so ga ustvarili. In mi smo prav tako ljudje, zato ustvarimo nekaj novega.

Celoten projekt »The Story of Stuff with Annie Leonard« je po poglavjih predstavljen na spletni strani http://www.storyofstuff.com/

Prevedel Dejan Ratej

Izvirno objavljeno na: http://www.zofijini.net/ekologija_story.html

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s