KOMERCIALIZACIJA DUHOVNOSTI

Skozi različna obdobja so oznake etiketirale družbeno stanje in duh človeštva. Današnja doba je tako dobila ime potrošniška kultura, čigar bistvo so želje oz. zadovoljitev le-teh.

Želje so postale tisto, čemur je potrebno slediti in jih izpolniti, seveda v najhitrejšem možnem času. Pa vendar se ob zadovoljitvi prve pojavi druga, ob zadovoljitvi te, tretja in tako naprej. Poetično rečeno, ujeti smo v kalup želja.

Spominjamo na hrčka, ki teče v kolesu, ali na psa, ki hoče ujeti svoj rep. Smo v krogu želja in zadovoljevanja le-teh.

Tovrsten način delovanja ni značilen le za svet predmetov, ampak se je prenesel na vse ostale ravni, od medčloveških odnosov do duhovnega področja.

V medčloveških razmerjih, ne glede ali ta obsegajo intimne partnerske zveze ali delovna razmerja, je človek izpostavljen dejstvu, da je potrošni material in kot tak zelo hitro zamenljiv. Človek je razvrednotil človeka in mu dal komponento predmeta. In ni ostal le pri človeku.

Potrošniška kultura je razvrednotila Boga in postavila užitek za največjo vrednoto. Tako se je oblikovalo novo verovanje, potrošniški konformizem.

Kako je grajen svet potreb, je leta 1943 predstavil Abraham Maslow, ki je bil med prvimi, ki je postavil teorijo motivacije. V svoji teoriji je razvil dva koncepta, in sicer da obstaja pet temeljnih skupin potreb (fiziološke potrebe, potrebe po varnosti, socialne potrebe, potrebe po spoštovanju in potrebe po samouresničevanju) ter da so temeljne potrebe med seboj v hierarhičnem razmerju.

Pa vendar, kljub zadovoljitvi takšnih in drugačnih potreb so še vedno človeka begala vprašanja kot kdo sem, od kod prihajam in kam grem. No, v večini primerov (če stereotipiziram množico ljudi) gre le za nianse teh vprašanj.

Tako je duhovnost, namesto da bi učila, kako manevrirati z željami in preseči kopičenje stvari, našla svoje mesto in nudila zatočišče s potrošniško naravnanostjo.

Osnova tržnega sistema sta premici ponudbe in povpraševanja in na enak način se je odzvala ‘duhovnost’ s ponudbo številnih ‘vrhunskih’ vedeževanj, ki so le odziv na številne ‘izgubljene’ ljudi. Temu pričajo poplave vedeževalskih linij na raznih TV-kanalih, kjer se pojavljajo rešitve s čudežno kocko, kroglo, kartami in ostalimi tehnikami vedeževanja.

In ker se med uspešen marketing ne uvrščata le oglaševanje in delovanje na televiziji, ampak prihaja v ospredje kot kanal prodaje tudi internet, je duhovnost sledila tudi  temu.

Verjetno je naslednji korak oglaševanje z jumbo plakati ob avtocesti.

Tako sem na internetu zasledila, da je možno angelu Mihaelu zastaviti vprašanje kar preko foruma. Seveda tovrstni forum ne nudi le pogovor z angelom, ki bo podal odgovore in vam razkril, kakšno bo vaše ljubezensko, zdravstveno in finančno stanje, ampak nudi svetovanje za celo leto. Koliko procentov od prodaje je namenjeno angelom, zaenkrat ostaja skrivnost.

In ker je direkten marketing eden od najmočnejših orodij prodaje, je temu tako tudi v duhovnosti. Govor je o seminarjih. Vsak seminar ima posebne stopnje in posebne knjige, in če hočeš duhovno rasti in napredovati, je potrebno vse to tudi plačati. Seminar, kjer te učijo, kako dihati in si vizualizirati življenje, ki ga želiš živeti, in kakšne stvari pri tem imeti, te stane skoraj toliko kot stvari na seznamu želja.

Tako tisti, ki si lahko finančno privošči, kar hitro postane duhovni učitelj, bioenergetik, reiki mojster ali kak drug zdravitelj ter pri tem sam verjame, da to tudi je. Potemtakem niti ni čudno, da prihaja do razno raznih zlorab.

Ob preplavljajočem občutku radosti, da v življenju obstaja nekaj več in da je tu nekdo z nazivom ‘duhovni učitelj’, ki ‘ve’, je dovolj, da se mu slepo sledi.

Potrebno je le, da se ponudi instant duhovnost, ki omogoča srečo v petih korakih in odrešitev od nezadovoljstva ter pri tem deluje tako, kakor se to za potrošniško kulturo spodobi –  hitro.

Ljudje, ki tovrstne storitve ponujajo, dajejo občutek navidezne umirjenosti in hlinjene prijaznosti, hkrati pa jih spremlja občutek superiornosti, saj oni namreč vedo, nekateri od njih celo verjamejo, da resnično drugim pomagajo, jih zdravijo in vidijo, kakšna je njihova prihodnost ter kaj je za kliente resnično dobro ali potrebno.

Nastopajo zelo prepričljivo, kot so prepričljivi zavarovalni agenti, in, zanimivo, oboji enako reagirajo na pokazan dvom. Namreč, če dvomiš ali sprašuješ, potem zadeve ne razumeš.

O kakšni duhovnosti pravzaprav govorimo? O duhovnosti, kjer je nekomu vir zaslužka trpljenje in stiska sočloveka? Kjer se osebi v stiski računa evro na minuto (si predstavljaš, da bi gasilska telefonska centrala računala enako)? Ali o duhovnosti, kjer svoje visoke zneske raznoraznih seminarjev in delavnic opravičujejo z izjavo, če bi bilo brezplačno, ljudje ne bi cenili posredovano ‘skrivnostno’ znanje.

Vse te tehnike duhovnosti delujejo kakor še ena trendovska zadeva, ovita v besedne zveze, kot so brezpogojna ljubezen, skrivnost modrosti, odprto srce,osebnostna in duhovna rast, ključ do preobrazbe, kjer boste magično spremenili svoje življenje, seveda za določen denarni znesek ter vedno prisotno in poudarjeno besedo ljubezen.

Vse te trendovske preobrazbe se etiketirajo, da prihajajo z Vzhoda ali iz šamanskih običajev, katere vodijo ljudje z opravljenimi nekaj hitrimi tečaji, kar je očitno dovolj, da se nekdo dojema in podpiše kot zdravilec.

Sprašujem se, kako to, da jim toliko ljudi sledi.

Pa vendar so te komercialne ‘duhovne dejavnosti’ le drobtinice v primerjavi z velikimi monopolisti, ki so pred dva tisoč leti bili na enak način trendovski, kot so trendovske angelske karte danes.

Ti so v svojem razvoju uvedli kapitalizem, ko še ta obstajal ni. Sedemnajst stoletij je moralo preteči, da je prišlo do besede sekularizacija. In še vedno se vsaj navidezno sledi etiketi, ki se označuje za edino povezavo med človekom in Bogom.

Ne glede, ali gre za monopolista ali eno od komercialnih duhovnih praks, ne glede, ali je bilo mišljeno v dobri veri ali le z željo po dobičku, čemu se pričakuje, da nam bo nekdo drug dal tisto, kar smo? Čemu iskanje notranjega spoznanja zunaj sebe in – da je zadeva še toliko bolj absurdna – od druge osebe? Čemu slepo sledenje namesto razglabljanja, čemu poseganje po trenutni zadostitvi namesto po raziskovanju, čemu plačevanje drugim namesto poslušanja sebe?

A ni zanimivo, da vemo odgovor na vsa ta vprašanja ter da je ta zmeraj enak: ‘Ne zdaj, zdaj nimam časa.’

Prvič objavljeno v marčevski številki Katedre

Objavljeno na: http://www.zofijini.net/mediji_komercializacija.html

Almira Ćatović

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s