Zamolčana zgodba o načrtnem zastaranju

Načrtno zastaranje je namerno krajšanje življenjske dobe produkta, ki na ta način pomaga zagotavljati potrošniško povpraševanje. Kot je jedrnato zapisala neka revija za oglaševalce: »izdelek, ki se ne iztroši, je tragedija za biznis« -, in tragedija za moderno družbo, ki temelji na rasti in vse hitrejšem kroženju produkcije, potrošnje in smetenja okolja. Ekonomisti in okoljevarstveniki verjamejo, da je družba rasti, kot jo poznamo, na dolgi rok nevzdržna in načrtno zastaranje mora postati del zgodovine, ker je neskončno porabo virov nemogoče kombinirati s končnim planetom. Toda kakšne so alternative?   

Gotovo se vam je že kdaj pripetilo, da ste kupili kak izdelek, ki se je pokvaril kmalu za tem, ko mu je pretekla garancija. Na servisu vam običajno povedo, da se izdelka ne splača popravljati, saj popravilo stane več kot novi izdelek. Svetujejo vam, da kupite novega. To se redno dogaja v uradih in domovih širom sveta. Ste samo še ena žrtev »načrtnega zastaranja«, mehanizma v srcu naše potrošniške družbe.

Živimo v družbi, ki ji vlada gospodarska rast, katere logika ni rast zaradi zadovoljevanja naših potreb, ampak rast zaradi rasti same. Če potrošnik ne kupuje, gospodarstvo ne bo raslo. Vloga potrošnika je nič več kot kupovati na kredit stvari, ki jih ne potrebuje. Načrtno zastaranje je tako želja dela potrošnikov, da posedujejo nekaj malo bolj novega, nekoliko prej kot je treba.

V tem zapisu, ki je nastal po transkriptu dokumentarnega filma »The Light Bulb Conspiracy« aka »Pyramids of Waste« (Zarota industrije žarnic aka Piramide odpadkov) (2010) razkrivamo, kako načrtno zastaranje vse od 1920-ih, ko so proizvajalci začeli skrajševati življenjsko dobo svojih izdelkov, vpliva na naša življenja, da bi tako povečali potrošnjo. Izvedeli bomo, kako so oblikovalci in inženirji sprejeli nove smernice in cilje ter se vrnili za risalno desko, da bi ustvarili nekaj, kar je bolj lomljivo in lažje pokvarljivo. Si je sploh še mogoče zamisliti ekonomijo brez načrtnega zastaranja, brez njegovega vpliva na okolje?

V Livermoreu, Kalifornija (ZDA), gori najdlje prižgana žarnica na svetu. Leta 1972 so odkrili, da je žarnica, ki visi v gasilski postaji, zelo posebna žarnica. Luč, ki osvetljuje livermorsko postajo namreč neprekinjeno gori že vse od leta 1901. Ironično je, da je žarnica preživela tudi že dve spletni kameri, ki spremljata njeno vzdržljivost. Leta 2001, ko je žarnica praznovala svojo stoletnico, so ji stanovalci Livermora pripravili veliko rojstnodnevno zabavo na ameriški način. Žarnica je bila proizvedena v mestu Shelby v Ohiu, okoli leta 1895. Svetilno nit je izumil Adolphe Chaillet. Izumil jo je za to, da bi trajala. Zakaj ta njegova nit traja, tega ne vemo. To je skrivnost, ki je umrla skupaj z njim. Chailletova formula za dolgotrajno svetilno nit ni edina skrivnost v zgodovini žarnice. Veliko večja je skrivnost o tem, kako je žarnica postala prva žrtev načrtnega zastaranja.

Božič 1924 je bil prav poseben dan. V eni ženevskih soban se je zbralo nekaj ljudi v progastih oblekah, da bi razdelali skrivnosten načrt. Ustanovili so prvi svetovni kartel, katerega cilj je bil nadzirati svetovno proizvodnjo žarnic in med seboj deliti kolač svetovnega tržišča. Ta kartel se je imenoval »Phoebus«. »Phoebus« je vključeval glavne proizvajalce žarnic v Evropi in ZDA, pa tudi v oddaljenih kolonijah v Aziji in Afriki. Cilj kartela je bila izmenjava patentov, nadzor proizvodnje in predvsem potrošnikov. Za ta podjetja je bilo veliko bolje, če so potrošniki žarnice kupovali redno, kot pa da te žarnice dolgo trajajo. To bi ekonomsko zanje namreč pomenilo izgubo. Toda na začetku so proizvajalci stremeli k dolgi življenjski dobi žarnic. 21. oktobra 1871 so številni eksperimenti rezultirali v proizvodnji male svetilke, neprimerljivo velikega odpora, katere svetilna nit je bila zelo stabilna. Prva komercialna žarnica Thomasa Edisona, v prodaji od 1881, je držala 1.500 ur. Do leta 1924, ko je ustanovljen kartel »Phoebus«, so proizvajalci ponosno reklamirali življenjsko dobo do 2.500 ur in poudarjali dolgotrajnost svojih žarnic. Ideja kartela je torej bila: »omejimo življenjsko dobo žarnice na 1000 ur.« Leta 1925 je bil oblikovan odbor, ki se je imenoval »Odbor tisoč delovnih ur«, ki si je za cilj postavil tehnično omejiti trajanje žarnice na ta čas. Osemdeset let kasneje, Helmut Höge, zgodovinar iz Berlina, odkriva dokaze o aktivnosti »Odbora«, skrite v internih spisih članov tega kartela, kot so recimo »Philips« iz Nizozemske, »Osram« iz Nemčije in »Compagnie des lampes« iz Francije. V dokumentih kartela piše: »povprečna življenjska doba žarnice, kot splošna norma, ne sme biti zagotovljena, objavljena ali ponujena za katero drugo vrednost kot 1000 ur.« Pod pritiskom kartela, so podjetja pričela eksperimentirati z ustvarjanjem bolj krhke žarnice, ki se bo skladala z novo normo 1000 ur. Proces proizvodnje je bil, da bi se zagotovilo sodelovanje članov kartela, pod budnim nadzorom. Eden od ukrepov je bila na primer posebna naprava za testiranje, na katero so bile priklopljene žarnice iz različnih linij. Na ta način so podjetja kot je »Osram«, beležile kako dolgo so te žarnice gorele. »Phoebus« je svoja pravila uveljavljal preko utečene birokracije. Člani so bili strogo kaznovani, če se njihova mesečna poročila niso skladala z normo. Tabela kazni iz leta 1929 prikazuje višino kazni na 1.000 prodanih žarnic, ki so jo morali člani kartela plačati, če so žarnice trajale dlje od na primer 1.500 ur. Ko je načrtno zastaranje uvedeno, je življenjska doba žarnice upadala. V samo dveh letih je padla iz 2.500 na manj kot 1.500 ur. Do 1940-ih je kartel dosegel svoj cilj: tisoč ur je postala standardna življenjska doba žarnice.

V tistem času seveda trajnostni razvoj ni bila tema, ker na planet niso gledali kot na kraj z omejenimi viri, temveč so nanj gledali iz perspektive obilja. Ironično je, da je bila žarnica vedno simbol za ideje in izume, pa vendar je to eden od najboljših zgodnjih primerov načrtnega zastaranja. V naslednjih desetletjih so izumitelji patentirali na desetine novih žarnic, vključno z eno, katere življenjska doba je bila 100.000 ur. Niti ena od teh se ni prebila na trg. Uradno »Phoebus« sicer nikoli ni obstajal, čeprav sledi nikoli niso bile posebej skrite pred javnostjo. Njihova strategija je bila, da od časa do časa spremenijo ime. Tako so se nekaj časa imenovali »Mednarodni električni kartel«, potem pa spet drugače. Pomembna je bila predvsem kontinuiteta ideje kot tudi institucije.

Načrtno zastaranje se je pojavilo v istem času kot množična proizvodnja in potrošniška družba. Problem s proizvodi, ki so narejeni tako, da ne trajajo, je del modela, ki ima svoj začetek v industrijski revoluciji, ko so novi stroji dobrine proizvajali veliko ceneje, kar je bilo sijajno za potrošnike, vendar potrošniki niso mogli držati koraka s stroji. Proizvodnja je bila prevelika. Že leta 1928 je eden vplivnih oglasnih časopisov opozoril, da so izdelki, ki se ne iztrošijo, tragedija za posel. V bistvu je množična proizvodnja naredila dobrine široko dostopne. Cene so padle in mnogi so začeli kupovati iz zabave, ne več samo zaradi potrebe. Gospodarstvo je cvetelo. Leta 1929 se je nadobudna potrošniška družba popolnoma zaustavila, ko je zlom Wall Streeta popeljal ZDA v globoko ekonomsko recesijo. Brezposelnost je dosegla zastrašujoči obseg. Leta 1933 je bila četrtina delovne sile brezposelne. Ljudje niso več stali v vrstah za nakup, temveč za delo in hrano. Iz New Yorka je prišel radikalni predlog kako ponovno vzpodbuditi gospodarstvo. Bernard London, znani trgovec z nepremičninami, je za končanje depresije predlagal, da bi se načrtno zastaranje vneslo v zakon. To je bilo prvič, da se je ta koncept pojavil v pisni obliki. Po predlogu Bernarda Londona, bi bilo vsem proizvodom potrebno določiti življenjsko dobo in rok trajanja, po katerem bi bili zakonsko »mrtvi« in potrošniki bi jih morali vrniti vladni agenciji, kjer bi proizvode uničili. Na ta način je poskušal doseči ravnotežje med kapitalom in delom, pri čemer bi vedno obstajalo tržišče za nove proizvode. Vedno bi obstajala potreba po delavcih in kapital bi rasel. Bernard London je verjel, da bo načrtno zastaranje obdržalo industrijski pogon v polnem razmahu, da bodo ljudje trošili in da bodo vsi imeli delo.

Predlog Bernarda Londona so ignorirali in zastaranje kot zakonska obveza ni bilo nikoli sprejeto v prakso. 20 let kasneje, v 1950-ih, je ideja ponovno vzniknila, a s pomembno razliko – namesto vsiljevanja načrtnega zastaranja potrošnikom, so jih z njim zapeljevali. Načrtno zastaranje je v tem času postala želja enega dela potrošnikov, da posedujejo nekaj malo novejše, malo bolje, malo bolj zgodaj kot je to nujno. Brook Stevens je bil v povojni Ameriki apostol tovrstnega načrtnega zastaranja. Ta ekstravagantni industrijski oblikovalec je oblikoval vse, od hišnih aparatov do avtomobilov in vlakov, vedno z načrtnim zastaranjem v mislih. V duhu tega časa, je oblikovanje Brooka Stevensa predstavljalo hitrost in modo. Celo hiša, v kateri je živel, je bila neobičajna. Pri oblikovanju proizvoda je bilo za Brooka Stevensa najpomembneje, da je izrazen. Sovražil je proizvode, ki so bili dolgočasni in pri potrošnikih niso vzbudili želje po nakupu. Za razliko od evropskega pristopa v preteklosti, ko so poskušali ustvariti najboljše proizvode, ki bi trajali večno -, kar pomeni, kupiš tako dobro obleko, v kateri se boš poročil in v kateri te bodo pokopali, in katere ne boš nikoli rabil popravljati -, ameriški pristop dela ameriške potrošnike nezadovoljne s svojimi proizvodi. V njih nekaj časa uživajo in jih koristijo, nato pa jih prodajo na trgu rabljene robe in nabavijo novejši proizvod najnovejšega izgleda. Brook Stevens je prepotoval ZDA in z govori promoviral načrtno zastaranje. Njegov pristop je postal evangelij tistega časa. Ženske in moški se vse bolj zanimali za izgled stvari. Enako veliko pozornosti so posvečali temu, kar je novo, lepo in moderno. Oblikovanje in oglaševanje pa sta družno zavajala potrošnike, da hrepenijo za zadnjim modelom. Brook Stevens nikoli ni oblikoval nekega proizvoda tako, da bi namerno odpovedal ali da bi se po kratkem času iztrošil v funkcionalnem smislu. Načrtno zastaranje je v tem smislu produkt negativne svobode in tako povsem po volji potrošnikov. Nihče namreč potrošnikov ne sili, da gredo v trgovino in kupijo neki proizvod. Gredo povsem prostovoljno. To je njihova izbira. Svoboda in sreča skozi neomejeno potrošnjo – ameriški način življenja v 1950-ih je postal temelj potrošniške družbe, kot jo poznamo danes.

Brez načrtnega zastaranja trgovski centri ne bi obstajali. Ne bi bilo proizvodov, ne bi bilo industrije, ne bi bilo oblikovanja, arhitektov, ne bi bilo trgovcev, čistilcev, ne bi bilo ljudi, ki skrbijo za varnost itd. Vsa ta dela bi izginila. Danes je načrtno zastaranje sestavni del učnega načrta na fakultetah za oblikovanje. Boris Knuf predava o konceptu »življenjske dobe proizvoda«, kar je moderni evfemizem za »načrtno zastaranje«. Študente učijo kako oblikovati za poslovni svet, z enim in edinim ciljem: za pogosto ponavljajoče nakupe. Oblikovalci morajo razumeti za kakšno podjetje delajo. Podjetje s poslovnim načrtom določi kako pogosto želi obnavljati svoje proizvode. Oblikovalci dobijo takšna navodila in morajo to razumeti in oblikovati proizvod na določen način, ki bo odgovarjal poslovni strategiji stranke, za katero delajo.

Načrtno zastaranje je osnova ekonomske rasti, do katere je prišlo na Zahodu od 1950-ih let naprej. Od takrat je rast »sveti gral« naše ekonomije. Živimo v razviti družbi,  katere logika ni razvoj zaradi zadovoljevanja naših potreb, ampak razvoj zaradi razvoja, neomejena rast proizvodnje, ki se opravičuje z neomejeno potrošnjo. Serge Latouche je znani kritik družbe rasti in je obširno pisal o mehanizmu rasti. Po njegovem mnenju so tri njene ključne značilnosti: oglaševanje, načrtno zastaranje in kredit. Nekaj zadnjih generacij je naša življenjska vloga samo kupovati na kredit stvari, ki jih sploh ne potrebujemo. To pa po mnenju mnogih nima nobenega smisla več. Kritiki družbe rasti govorijo, da je na daljšo obdobje nevzdržna, ker temelji na protislovju. Vsak, ki misli, da je neomejena rast skladna z omejenim planetom, je nor ali ekonomist. Na žalost smo danes vsi postali ekonomisti. Zakaj se vsake tri minute nekje na svetu ustvari novi proizvod? Je to nujno? Veliko ljudi je že dojelo, da je treba stvari spremeniti. S to družbo rasti sedimo v športnem avtomobilu, ki nima več voznika, ki drvi s polno hitrostjo in ki se bo na koncu zaletel v zid ali bo zletel s steze.

Kako se počutijo inženirji, ki oblikujejo proizvode tako, da se pokvarijo? Dilema je obdelana v britanskem filmu »The Man in the White Suit« (Mož v belem) iz leta 1951, v katerem mladi kemik izumi nestrgljivo nit. Prepričan je, da gre za velik napredek. Vendar zaradi tega odkritja niso vsi srečni. Kmalu beži, ne samo pred lastniki tovarne, temveč tudi pred delavci, ki jih je strah za delovna mesta. Ta zgodba spominja na nekaj, kar se je zares zgodilo v tekstilni industriji. Leta 1940 je kemijski gigant DuPont oglaševal izum sintetičnega vlakna: najlona! Kemiki DuPonta so imeli dober razlog, da so bili ponosni na svojo stvaritev, celo moški so hvalili moč najlonskih nogavic. Ženske so slavile nove trajne nogavice, vendar sreča ni trajala dolgo. Problem je bil, da so predolgo držale. Ženske so bile srečne, ker se nogavice niso trgale, a na žalost je to pomenilo, da jih proizvajalci ne bi veliko prodali. DuPont je dal svojim inženirjem nova navodila. Vrniti so se morali za risalno desko in poskušati oslabiti vlakna in proizvesti nekaj, kar bi bilo bolj nežno in kar bi se trgalo, da nogavice ne bi bile tako trajne. Isti kemiki, ki so uporabili svoje znanje, da so proizvedli trajne najlonke, so se podredili duhu časa in naredili manj trajne najlonke. Trajno vlakno je izginilo iz tovarn, tako kot tudi v filmu. Kaj so občutili kemiki DuPonta, ker se je življenjska doba proizvoda skrajšala? Gotovo je bilo za inženirje frustrirajoče, da morajo svoje znanje koristiti zato, da naredijo manj vreden proizvod, potem ko so se tako trudili, da bi naredili dober proizvod. Mogoče pa je to samo pogled nekoga od zunaj? Mogoče so samo naredili, kar je bilo njihovo delo? Narediti nekaj močnejše ali šibkejše – to je bilo njihovo delo. Za inženirje je bila to zares zapletena etična dilema. To soočenje z načrtnim zastaranjem jih je izzvalo na prevpraševanje svojih temeljnih moralnih načel. Obstajala je stara šola inženirjev, ki so menili, da morajo ustvarjati izvrstne proizvode, ki se ne bodo nikoli pokvarili, a tukaj je bila tudi nova šola inženirjev, ki so bili tržno usmerjeni, ki so bili očitno zainteresirani proizvesti kar je mogoče kratkotrajne proizvode. To soočenje se je rešilo tako, da je zmagala nova šola inženirjev. Načrtno zastaranje ni vplivalo samo na inženirje. Frustracije običajnih potrošnikov so doživele odmev v klasičnem delu Arthurja Millerja, »Smrt trgovskega potnika«. Tako kot Willy Loman v tem delu, se lahko tudi potrošniki samo nemočno pritožujejo.

Malo potrošnikov je vedelo, da je na drugi strani »Železne zavese«, v deželah vzhodnega bloka, obstajala cela ekonomija, ki ni poznala načrtnega zastaranja. Komunistične ekonomije ni upravljalo svobodno tržišče, ampak je bilo centralistično upravljano s strani države. Bila je neučinkovita in kronično ji je primanjkovalo virov. V takšnem sistemu načrtno zastaranje ni imelo nobenega smisla. V bivši Vzhodni Nemčiji, najbolj učinkoviti komunistični ekonomiji, je uradna regulativa predpisovala, da morajo hladilniki in stroji za pranje perila delati 25 let. Leta 1981 je neka tovarna iz Vzhodnega Berlina predstavila dolgotrajno žarnico. Prinesli so jo na mednarodni sejem in iskali kupce iz Zahoda. Ko so Vzhodnonemški proizvajalci žarnic leta 1981 na sejmu v Hannovru predstavili to dolgotrajno žarnico, so jih kolegi iz Zahoda spraševali: »ali želite ostati brez dela?«, na kar so inženirji podjetja »NARVA« odgovorili: »ne, ravno obratno. Z varčevanjem virov in volframa ohranjamo delovna mesta.« Kupci iz Zahoda niso sprejeli žarnice. Leta 1989 je bil porušen Berlinski zid in tovarno so zaprli in dolgotrajne vzhodnonemške žarnice niso več proizvajali. Danes jo je mogoče videti samo še v muzejih.

Dvajset let po padcu Berlinskega zidu, je potrošništvo enako divje na Vzhodu kot na Zahodu. Vendar obstaja razlika: v dobi interneta so se potrošniki pripravljeni boriti proti načrtnemu zastaranju.

Brata Neistat sta posnela odmeven film o iPodu. Film je motiviran z njuno izkušnjo, ko je že kakšnih osem mesecev po nakupu iPoda baterija nehala delovati. Poklicala sta »Apple« in jih prosila, da zamenjajo baterijo. Njihova politika v tem času je bila, da stranke spodbujajo k nakupu novega iPoda. Apple enostavno ni nudil nove baterije za iPod. Ni bil problem, da je baterija nehala delovati, ker tudi drugje se baterija pokvari, pa se pač kupi novo. Tudi v »Apple« prenosniku, če baterija neha delovati, jo lahko zamenjaš. Toda v iPodu, v tem dragem kosu strojne opreme, če baterija neha delovati, moraš zamenjati celotno napravo. In tako sta prišla na idejo, da o tem naredita film. Po mestu sta hodila s šablono in preko vsake reklame za iPod s sprejem izpisala: »iPodove nezamenljive baterije trajajo samo 18 mesecev.« Video sta predstavila na njuni spletni strani www.ipodsdirtysecret.com. V prvem mesecu je bilo pet ali šest milijonov klikov. Odvetnica iz San Francisca, Elizabeth Pritzker, je slišala za ta video in skupaj s kolegi sklenila, da bo Apple, zaradi življenjske dobe baterije za iPod, tožila. Pol stoletja po primeru z žarnico, je bilo načrtno zastaranje ponovno pred sodiščem. Ko se je začeli proces, dve leti po tem, ko se je iPod prvič pojavil, je Apple v ZDA prodal že več kot tri milijone iPodov. Mnogi od treh milijonov lastnikov iPoda so imeli probleme z baterijo in so bili pripravljeni na tožbo. Eden od njih je bil tudi Andrew Westley. Med potrošniki, ki so se prijavili, so izbrali posameznike, ki so služili kot predstavniki v skupinski tožbi. Takšna oblika skupinske tožbe je nekaj, kar obstaja v ZDA in v kateri mala skupina ljudi zastopa večjo, da bi pred sodiščem predstavila edinstveno tožbo. Ta primer je tako postal znan kot »Westley proti Apple«. Decembra 2003 je Elizabeth Pritzker vložila tožbo na sodišču okrožja San Mateo, samo nekaj blokov od glavnega centra Appla. Od Appla so zahtevali številne tehnične dokumente v zvezi z življenjsko dobo baterije v iPodu. Dobili so množico tehničnih podatkov o oblikovanju baterije, o testiranju baterije. Izkazalo se je, da je ta tip litijske baterije v iPodu zavestno zamišljen tako, da zares traja zelo kratko. Applov iPod je zamišljen, da načrtno zastara. Po nekaj napetih mesecih, sta obe strani dosegli dogovor: Apple je vzpostavil servis za zamenjavo baterij in garancijski rok podaljšal na dve leti. Tožečim je bila ponujena kompenzacija. Apple se promovira kot mlado, poletno, vizionarsko podjetje, vendar to podjetje nima dobre politike skrbi za okolje, ki bi potrošnikom omogočala, da vrnejo izdelke za primerno odstranjevanje in recikliranje, kar ostro nasprotuje njihovemu osnovnemu sporočilu.

Načrtno zastaranje proizvaja goro odpadkov, ki se z ladjami prevažajo v dežele tretjega sveta, kot na primer v Gano v Afriki. Že kakšnih osem ali devet let mineva, od kar v državo redno prihaja veliko kontejnerjev z elektronskimi odpadki. Govorimo o starih računalnikih, televizorjih, ki jih v razvitih državah nihče več ne želi. Transportiranje elektronskih odpadkov v dežele tretjega sveta je z mednarodnim zakonom prepovedano, vendar se trgovci koristijo enostavnega trika: odpadke deklarirajo kot rabljeno robo. Več kot 80% elektronskega odpada, ki pride v Gano, sploh ni mogoče več popraviti in celi kontejnerji teh odpadkov stojijo zapuščeni na smetiščih širom države. Na smetišču v Agbogbloshieju je bila še nedavno čudovita reka Odaw, ki je vijugala skozi to področje. Bila je polna rib. Po šoli, ki ni daleč od reke, so otroci hodili tja igrati nogomet ali se sprehajali ob reki. Ribiči so organizirali vožnje z čolni. Zdaj je vsega tega konec, ničesar več ni. Danes ni več učencev, ki bi se tukaj igrali po pouku. Namesto njih sem prihajajo dečki iz revnih družin iskati kovinske odpadke. Kurijo s plastiko ovite kable zavrženih računalnikov, da bi tako prišli do kovin. To, kar ostane, poberejo mlajši otroci, ki iščejo kakršenkoli kos kovine, ki so ga morda starejši dečki spregledali. Tisti, ki stojijo za temi transporti pravijo: »poskušamo premostiti digitalno ločnico med Evropo, Ameriko in Afriko, npr. Gano.« Resnica pa je, da ti računalniki, ki jih pošiljajo v Afriko, preprosto ne delujejo več. Nima smisla prejemati elektronskega odpada, če zanj ne moreš poskrbeti, in če ga ne proizvajaš sam, deželo pa koristiti kot svetovno košaro za smeti. Odpad, ki je v industrijski dobi bil tako dolgo skrit pred pogledi, zdaj prihaja v naša življenja in nimamo nobenega razloga več, da bi ga skrivali. Razsipna ekonomija je prišla do svojega konca, ker preprosto ni več prostora za odpadke. S časom smo uvideli, da planet na katerem živimo, tega ne more večno prenašati. Obstajajo meje naravnih virov in obstajajo meje naših izvorov energije. Potomci nam nikoli ne bodo oprostili. Prav gotovo bodo obsodili razsipno obnašanje, razsipni življenjski stil ljudi v razvitih deželah.

Ljudje širom sveta so začeli delovati proti načrtnemu zastaranju. Mike Anane se bori za prenehanje dovažanja smeti v Afriko. Začel je zbirati informacije o elektronskem odpadu. Sestavlja bazo podatkov z inventarskimi etiketami, naslovi in telefonskimi številkami podjetij, ki so bile lastniki elektronskega odpada, ki je končal v Gani. Mike Anane načrtuje te informacije uporabiti kot dokaz za sodni proces. Moramo uporabiti nekatere kazenske ukrepe. Tožiti moramo ljudi, da bi ti nehali z dovozom elektronskih odpadkov v Gano.

Iz neke male vasi v Franciji, se John Thackara bori proti načrtnemu zastaranju tako, da pomaga ljudem izmenjavati poslovne in oblikovalske ideje – ideje, ki prihajajo iz vseh strani sveta. V siromašnih deželah je povsem razumljivo, da se stvari popravljajo. Ideja, da je proizvod odvržen samo zato, ker se je pokvaril, je za večino ljudi tega sveta pravzaprav precej nezamisljiva. V Indiji imajo izraz »jugaad«, ki opisuje tradicijo sposobnosti popravljanja, ne glede na to, kako zapleten je neki proizvod. Poskušajo najti ljudi širom sveta, ki aktivno delajo na projektih, namesto, da samo govorijo in dajejo abstraktne izjave kako so stvari grozne ali kaj bi bilo treba spremeniti. Eden od teh ljudi je tudi Warner Philips, potomec dinastije proizvajalcev žarnic. Skoraj sto let po ustanovitvi kartela za žarnice, Warner Philips sledi družinski tradiciji, ampak z novim pristopom: proizvaja LED-žarnice, ki trajajo 25 let. Ni mogoče ločeno govoriti o ekološkem in poslovnem svetu. Posel in okolje lahko gresta z roko v roki. To je pravzaprav najboljši temelj, na katerem se lahko gradi posel. Edini pravi način za to je vzeti v obzir realne stroške vseh virov in potrošene energije, pa tudi posredno potrošnjo energije pri transportu. Če bi prevozniki morali nositi realne stroške transporta, da ne govorimo o tem, da je nafta neobnovljiv vir energije in nimamo prave zamenjave za njo, bi bili stroški transporta 20 do 30 krat večji. Če bi vse to šteli pod stroške proizvodnje, bi proizvajalci in podjetniki širom sveta imeli veliko razlogov proizvajati stvari, ki trajajo večno.

Boj proti načrtnemu zastaranju se lahko izvaja tudi z novimi pristopi pri proizvodnji potrošniških dobrin. Novi koncept imenovan »od zibelke do zibelke« trdi, da če bi tovarne ravnale podobno kot narava, bi načrtno zastaranje samo postalo zastarelo. Ko pravimo »zaščita okolja«, običajno mislimo na: varčevanje, odrekanje, izogibanje, zmanjševanje, brez odpadkov, manj škodljivo… Ko pa pogledamo naravo pomladi, na primer drevo češnje – tukaj ni sledu varčevanja, odrekanja, izogibanja. Narava proizvaja v izobilju, ampak odpadli cvetovi, mrtvo listje in drugi odvržen material ni odpadek. To je hrana za druge organizme. To je naravni ciklus. Narava ne pozna odpadkov. Pozna samo hranljive stvari. Michael Braungart verjame, da lahko industrija posnema ta virtuozni naravni ciklus. S preoblikovanjem proizvodnega procesa neke švicarske tovarne tekstila, je dokazal, da je to mogoče. Če se na primer z običajno tkanino prevleče neka zofa ali stol, so odpadni kosi tako strupeni, da jih je potrebno zbirati kot posebni odpad. Odkril je, da so v tovarni rutinsko koristili na stotine strupenih barv in kemikalij. Za proizvodnjo novih tkanin so Braungart in njegova ekipa ta seznam skrajšali na 36 substanc, ki so vse biorazgradljive. Zdaj zbirajo samo tiste sestavine, ki se jih da pojesti. To pomeni, da bi jih lahko sesekljali in zapakirali v müsli. Če imate »družbo smeti«, je normalno, da je vsaki kratkotrajni proizvod problem smeti. Če pa je to družba, ki proizvaja hranljive stvari, je vsaki kratkotrajni proizvod priložnost za ustvarjanje nečesa novega.

Za radikalne kritike načrtnega zastaranja samo preoblikovanje proizvodnje ne bi bilo dovolj – pod vprašaj postavljajo celoten naš ekonomski sistem in naše vrednote. To je prava revolucija, kulturna revolucija, sprememba paradigme in sprememba mentalitete. Ta revolucija se imenuje »degrowth« (boj proti rasti). Serge Latouche potuje od konference do konference, in razlaga, kako se povsem ločiti od družbe rasti. »Proti rasti« je provokativni slogan, ki zavrača način mišljenja, po katerem je neomejena rast mogoča in trajna. Kaže na potrebo po spremembi naše logike. Glavno idejo »proti rasti« se lahko zvede na eno besedo, »reduciranje«: reduciranje ekološke škode, reduciranje prekomerne proizvodnje in potrošnje. Če reduciramo potrošnjo in proizvodnjo, bomo pridobili več prostega časa, da lahko razvijemo druge oblike bogastev, ki so neizčrpne, kot sta na primer prijateljstvo in znanje. Vse bolj se zanašamo na predmete, ki bi nam morali dati občutek vrednosti in identitete. Deloma je to posledica izgube tistega, kar nam je prej podeljevalo identiteto, kot je članstvo v skupnosti, odnos z zemljo in vsi ti družbeni odnosi, ki jih je zamenjalo potrošništvo. Če bi bila srečna odvisna od ravni potrošnje, bi morali biti popolnoma srečni, ker trošimo 26 krat več kot v času Karla Marxa. Ampak vse ankete kažejo, da ljudje niso 20 krat srečnejši, ker je sreča vedno nekaj subjektivnega. Kritiki »proti rasti« se bojijo, da bi lahko uničila našo moderno ekonomijo in nas vrnila v kameno dobo. Povratek k družbi trajnega razvoja, katere vpliv na okolje ne uničuje planeta ne bi bil povratek v kameno dobo. Pod temi pogoji, bi za državo kot je Francija bil to povratek v 1960-a. To pa nikakor ni kamena doba. Dražba »proti rasti« uresničuje Gandhijevu vizijo, v kateri pravi: »svet je dovolj velik, da zadovolji potrebe vseh ljudi, vendar bo vedno premajhen, da bi zadovoljil pohlep posameznikov.«

Zapis je nastal po transkriptu dokumentarnega filma »The Light Bulb Conspiracy« (2010)

Napotila

http://topdocumentaryfilms.com/light-bulb-conspiracy/

http://www.green-blog.org/2011/06/13/the-lightbulb-conspiracy/

http://www.economist.com/node/13354332

http://www.thedailygreen.com/environmental-news/latest/planned-obsolescence-460210

http://www.uow.edu.au/~sharonb/columns/engcol8.html

Self-Repair Manifesto

http://www.ifixit.com/Manifesto

http://www.zofijini.net/ekologija_popravljanje.html

http://www.europarl.europa.eu/sides/getAllAnswers.do?reference=E-2011-004273&language=EL

Izvirno objavljeno na: http://www.zofijini.net/ekologija_zastaranje.html

Advertisements

2 comments

  1. majahawlina

    Prispevek odlično razkriva genezo in vseprisotnost fenomena načrtovanega zapisa omejenga roka in pokvarljivosti izdelkov, ki gre z roko v roki z ideologijo zaukazane rasti. Tekst sicer govori predvsem o tehničnih izdelkih, a vpis zastarelosti deluje enako premišljeno in precizno tudi pri izdelkih, ki se ne morejo “pokvariti” – pa smo zanje vseeno prepričani, da ne “delujejo” več in jih s kompulzivno samocenzuro lastnoročno zavržemo – govorim na primer o modi.

  2. Pingback: Se potrošniki zavestno odločamo za izdelke slabše kvalitete? | Oglaševanje na tehtnici

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s