2999 SIT (14,99€)

Frédéric Beigbeder

2999 SIT (14,99€)

(izbrani odlomki)

“Seveda ni prav nobenega razloga, da bi bili novi totalitarizmi podobni starim. Vladanje s pomočjo zvijač in strelskih vodov, umetno povzročenih pomanjkanj, množičnih zapiranj in deportacij ni le nečloveško (na kar se danes večina itak požvižga); temveč je — in to se da dokazati — neučinkovito: v dobi napredne tehnologije pa je neučinkovitost greh proti Svetemu duhu. Zares “učinkovita” totalitarna država bi bila tista, v kateri bi vsemogočni izvršni komite političnih šefov in njihova vojska direktorjev držala roko nad populacijo sužnjev, ki bi se jim ne ljubilo niti nasprotovati, saj bi imeli radi svojo sužnost. Pripraviti jih do tega, da jo imajo radi — to nalogo v današnjih totalitarnih državah opravljajo ministrstva za propagando, glavni uredniki dnevnikov in predstojniki šol.”

Aldous Huxley,

novi predgovor h Krasnemu novemu svetu, 1946

“Vsiljujejo nam želje, ki nas pustošijo.”

Alain Souchon,

Sentimentalna množica, 1993

“Kapitalizem je preživel komunizem. Zdaj se lahko samo še sam požre.”

Charles Bukowski,

Kapitan je šel na kosilo, mornarji pa so se polastili ladje, 1998

Ime mi je Octave in oblačim se v Miyakejevih butikih A Piece of Cloth. Sem oglaševalec: ja, onesnažujem ta svet. Sem tip, ki vam prodaja sranje. Ki vas sili, da sanjate o rečeh, ki jih nikoli ne boste imeli. Vedno modro nebo, nikoli grde bejbe, popolna sreča, retuširana s photoshopom. Spucane slike, trendy muzika. Ko boste toliko našparali, da vam bo le ratalo vplačati avto vaših sanj, ki sem ga posnel v zadnji kampanji, bom vmes poskrbel, da ta že zdavnaj ne bo več moderen. Tri korake sem pred vami in vedno poskrbim, da ste ravno prav frustrirani. Glamur je dežela, v katero se nikoli ne pride. Fiksam vas z novostmi — prednost novosti pa je ta, da nikoli ne ostane nova. Vedno je nekje ena nova novost, ki postara prejšnjo. Moje poslanstvo je, da se vam cedijo sline. V mojem poklicu si nihče ne želi vaše sreče, saj srečni ljudje ne trošijo.

Vaše trpljenje je tisto, kar poganja posel. V našem žargonu se temu reče “postnakupno razočaranje”. Nujno rabite kak proizvod, takoj ko ga imate, pa že rabite drugega. Hedonizem ni humanizem: je cash-flow. In njegov moto? “Zapravljam, torej sem.” Toda, da bi ustvarjali potrebe, je treba zbujati ljubosumje, bolečino, nepotešenost: to so moja orožja. Moja tarča ste pa vi.

Preživljam se tako, da vam lažem — in za to me mastno plačujejo. Zaslužim 13000 evrov (plus stroški, službeni avto, delniške opcije in huda odpravnina). Evro je bil izumljen zato, da so plače bogatih videti šestkrat dostojnejše. Poznate veliko takih, ki pri mojih letih zaslužijo 13 kilo evrov? Manipuliram z vami in dajo mi novega mercedesa SLK (z zložljivo streho, ki se samodejno zloži v prtljažnik) ali BMW Z3 ali porsche boxterja ali mazdo MX5. (Osebno padam na roadsterja BMW Z3, ki spaja aerodinamično estetiko karoserije z močjo motorja, ki s po 6 valji razvije 321 konjev, kar mu omogoča, da z 0 do 100 kilometrov na uro pospeši v 5,4 sekunde. Sicer je avto na las podoben ogromni svečki, kar je posebej praktično za nabrisat Zemljo v rit.)

Prekinjam vaše filme na televiziji, da vam vsilim svoje logotipe, za kar mi plačajo počitnice na Saint Barthu ali na Lamuju ali Phuketu ali v Lascabanesu (Quercy). Svoje slogane prežvekujem v vaših priljubljenih revijah in že mi ponujajo provansalsko hišo ali perigordsko graščino ali korziško vilo ali posestvo v Ardecheu ali maroško palačo ali katamaran na Antilih ali jahto v Saint Tropezu. Sem povsod. Ne morete mi pobegniti. Kamorkoli pogledate, kraljuje moja reklama. Prepovedujem vam, da bi se dolgočasili. Preprečujem vam, da bi mislili. Terorizem novosti mi pomaga pri prodajanju praznine. Vprašajte kateregakoli surferja: če se hočejo obdržati na površini, rabijo pod sabo nekaj praznega prostora. Surfanje je polzenje nad zevajočo luknjo (to vedo tako odvisniki od interneta kot prvaki tekmovanj v Lacanauju). Odrejam, kaj je Res, kaj Lepo, kaj Dobro. Izbiram manekenke, ob katerih boste drkali naslednjega pol leta. Toliko časa jih lepimo, dokler jim ne rečete top-modeli: moje punce bodo travmatizirale vsako, ki je starejša od 14 let. Obožujete moje izbire. To zimo boste nosile joške višje od ramen, pičke pa obrite na balin. Bolj, ko se igram z vašim nezavednim, bolj me ubogate. Če vam pripopam jogurt na stene vašega mesta, ste lahko prepričani, da ga boste kupili. Mislite sicer, da imate pravico izbire, toda nekega lepega dne boste prepoznali moj proizvod na polici supermarketa in ga kupili, kar tako, samo za pokušino, verjemite mi, poznam svoj posel.

Mmm, tako fino je prodirati v vaše možgane. Uf, kako uživam v vaši desni polovici. Vaša želja ni več samo vaša: vsiljujem vam svojo. Prepovedujem vam, da bi si želeli kaj kar tako, po naključju. Vaša želja je rezultat investicije, ki se meri v milijardah evrov. Jaz danes odločam, kaj si boste vi želeli jutri.

Zaradi vsega tega najbrž nisem posebej simpatičen v vaših očeh. Ponavadi, na začetku knjige, si je dobro prizadevati za to, da si simpatičen in take reči, vendar nočem olepševati resnice: nisem prijazni pripovedovalec. Pravzaprav sem hud prasec, ki userje vse, česar se dotakne. Idealno bi bilo, da me začnete počasi prezirati, preden zasovražite tudi dobo, ki me je naredila. A ni grozno videti, kako se taka situacija vsem zdi čisto normalna? Gnusite se mi, ubogi sužnji mojih vsakovrstnih kapric. Zakaj ste mi pustili, da postanem Vladar sveta? Tej skrivnosti bi se res rad dokopal do konca: kako je mogoče, da so na vrhuncu cinične dobe oglaševanje okronali kot kako cesarico? V zadnjih 2000 letih bi zaman iskali neodgovornega cepca, ki bi imel toliko moči, kot jo imam jaz danes.

Najraje bi vse skupaj nekam poslal, popokal peneze in jo z malho kurbic in mamil pobrisal na kako ogabo od samotnega otoka. (Po cele dneve bi gledal Sorayo in Tamaro, kako se božata, medtem ko bi si ga drkal.) Vendar nimam jajc, da bi dal odpoved. Zato pišem to knjigo. S tem, ko me bodo odpustili, mi bodo omogočili, da pobegnem iz te zlate kletke. Škodljiv sem, ustavite me vendar, preden ne bo prepozno, usmilite se me! Dajte mi sto jurjev, pa zbrišem, častna beseda. Kaj morem, če se je človeštvo odločilo Boga zamenjati z masprodukcijo?

Režim se, ker je čisto mogoče, da bom ob izidu te knjige namesto noge dobil povišico. V svetu, ki vam ga bom opisal, je kritika prežvečena, nesramnost spodbujana, ovaduštvo dobro plačano, sramotenje organizirano. Kmalu bodo delili Nobelovo za provokacijo — in takrat bom nepremagljiv kandidat. Upor je že del igre. Včasih so se diktature bale svobode izražanja, cenzurirale so oporečništvo, zapirale pisatelje, sežigale kontroverzne knjige. Dobri stari časi hudobcev, ki so jih sežigali na grmadah, so omogočali razlikovanje dobrih in hudobnih. Reklamni totalitarizem je veliko elegantnejši način, kako si oprati roke. Tokratni fašizem se je veliko naučil iz prejšnjih lekcij (Berlin, 1945, in Berlin, 1989 — pa res, kako to, da so vsa velika barbarstva umrla v istem mestu?).

Za zasužnjenje človeštva si je oglaševanje izbralo low profile, lahkotnost in prepričevanje. Živimo v prvem sistemu izkoriščanja človeka po človeku, proti kateremu je celo svoboda nemočna. Nasprotno, vse stavi na svobodo, ravno to je njegova največja pogruntavščina. Vsaka kritika jo naredi še lepšo, vsak pamflet še poveča iluzijo njene sladkobne strpnosti. Elegantno si vas podvrže. Vse je dovoljeno, noben te ne bo psoval, če ga serješ. Sistem je dosegel svoj cilj: celo neposlušnost je postala oblika poslušnosti.

Naše razbite usode so lepo zdizajnirane. Celo vi, ki berete to knjigo, si gotovo mislite: “Kako je luštkan, ta mali reklamarček, ki pljuva v lastno skledo, kar v kot, zaloten si, kot vsi drugi, plačal boš davek kot vsi mi.” Ni načina, da se izkoplješ. Vse je zaklenjeno, z nasmehom na ustnicah. Ujamejo vas s krediti, z mesečnimi obroki, z najemnino. Vam je težko pri srcu? Milijoni brezposelnih čakajo zunaj, da jim spraznite prostor. Še tako se lahko usajate, ampak že Churchill vam je odgovoril: “Demokracija je najslabša oblika vladavine — če izvzamemo vse druge!”. Ni se nam zlagal, saj ni rekel, da je najboljša; rekel je najslabša.

***

Jean-Francois mi je namignil, naj ne vztrajam. Hotel sem že predlagati slogan “Madone uber alles”, pa sem se skuliral. Mi­slili boste, da malo pretiravam, da ni bilo tako hudo. Vendar dobro poglejte, kaj se je dogajalo na tem jutranjem sestanku. To ni bila prezentacija nedolžne kampanje: bil je to sestanek, pomembnejši od Münchenskega sporazuma. (V Münchnu sta leta 1938 šefa francoske in angleške države, Edouard Daladier in Neville Chamberlain, prepustila Češkoslovaško nacistom, kar tako, za mizo.) Stotine sestankov, kakršen je bil ta naš pri Madoneju, puščajo svet na cedilu. Na tisoče Münchenskih spora­zumov na dan! Kar se tu dogaja, je bistveno: umor idej, prepoved spremembe. Sedite nasproti posameznikom, ki prezirajo občinstvo, ki ga hočejo držati ujetega v brezumnem in pogojenem dejanju nakupa. V mislih se naslavljajo na “mongoloidko pod petdeset”. Poskušate jim predlagati kaj hecnega, kar vsaj malo spoštuje ljudi, kar bi jih vsaj malo dvignilo — ker se pač tako spodobi, če jim že gremo prekinjati film na televiziji. In oni vam to preprečijo. In vedno je tako, ves čas, vsak dan, vsak dan … Na tisoče dnevnih kapitulacij, mehka cura v Tergalovih oblekah. Na tisoče “strahopetnih popuščanj” na dan. Počasi te stotine tisočev debilnih sestankov pripomorejo k zmagoslavju premišljene in prezirljive neumnosti nad preprostim in naivnim iskanjem človeškega napredka. V idealnih okoliščinah bi si v demokraciji morali prizadevati uporabiti fantastično moč komunikacije za to, da razgibamo miselnost, ne pa da jo dušimo. Do tega nikoli ne pride, ker ljudje, ki imajo to moč, raje ničesar ne tvegajo. Oglaševalci imajo raje pregneteno, predtestirano, ne vidijo radi, če uporabljate možgane, raje vas naredijo za ovce, ne šalim se, boste že videli, ko vam bodo nekega dne vtetovirali črtno kodo na zapestje. Vedo, da je vaša edina moč vaša kreditna kartica. Morajo vam preprečiti, da bi lahko izbirali. Vaša nemotivirana dejanja morajo spremeniti v nakupovanja.

Prav v vseh teh brezosebnih sejnih sobah lahko opazujete odpor do sprememb v njegovi najbolj nasilni obliki. Gonilo negibnosti je v tej stavbi, med temi kadrčki s petnimi vložki in prhljajem. Zaupani so jim bili ključi moči, pa nihče ne ve, zakaj. So središče sveta! Politiki ne nadzirajo ničesar več; vlada ekonomija. Marketing je perverzija demokracije: orkester vodi dirigenta! Politiko ustvarjajo javnomnenjske raziskave, oglaševanje ustvarjajo testi, plošče, ki se vrtijo na radiu, izbirajo odprti telefoni, konec filmov v kinu določajo “sneak previews”, televizijo delajo meritve gledanosti — z vsemi temi raziskavami pa manipulirajo vsi Alfredi Dulerji tega sveta. Nihče ni več za nič odgovoren, razen Alfredov Dulerjev. Alfredi Dulerji držijo vajeti, a se nikamor ne premaknemo. Big Brother is not watching you, Big Brother is testing you. Toda testizem je konzervativizem. To je odstop. Ničesar takšnega vam več ne predlagamo, kar vam MORDA ne bi ugajalo. Tako ubijamo inovacijo, izvirnost, ustvarjalnost, uporništvo. Vse drugo izhaja iz tega. Naše klonirane eksistence … Naša mesečna otopelost … Osamljenost bitij … Vsesplošna anestetezirana grdota … Ne, ta sestanek ni kar tako. To pelje v konec sveta. Ne morete hkrati ubogati sveta in ga spreminjati! Nekega dne se bodo v šolah učili, kako je demokracija uničila samo sebe.

Čez petdeset let bodo Alfredu Dulerju sodili za zločine proti človeštvu. Vsakič, ko tip uporabi besedo “trg”, jo je treba razumeti kot “pogačo”. Če reče “raziskave trga”, to pomeni “raziskave deležev pogače”; “tržno gospodarstvo” pomeni “ekonomija pogače”. Ta človek je za liberalizacijo pogače, na pogačo hoče lansirati nove proizvode, podati se hoče v osvajanje novih pogač — in nikoli ne pozabi poudariti, da je pogača svetovna. Sovraži vas, naj vam bo jasno. Zanj ste živina, ki jo je treba nakrmiti, psi Pavlova, zanima ga le vaš denar v žepih njegovih delničarjev (ameriških pokojninskih skladov, se pravi, bande zliftiranih penzionistov, ki crkujejo na bazenih Miamija na Floridi). In vendar se vrti, najboljši od vseh materialističnih svetov.

Še enkrat sem se moral opravičiti Alfredu, saj sem začutil, da se mi bo vsak hip ulila kri iz nosu. To je problem s pariškim kokainom: tako je narezan, da moraš imeti prav konjske nosnice. Začutil sem kri, ki mi je začela teči. Vstal sem, šmrkal in zašibal proti skretu in tam se mi je ulilo iz nosu kot še nikoli, ni in ni hotelo nehati, kri je bila povsod, na ogledalu, po srajci, na roloju papirnate brisače, po tleh, moji nosnici sta jokali velike rdeče solze. Še dobro, da ni bilo nikogar. Pogledal sem se v ogledalo in videl okrvavljen obraz, vse je bilo rdeče, na bradi, ustih, vratu, umivalnik je bil škrlatno rdeč, tudi roke sem imel krvave — no, pa jim je uspelo, tokrat sem imel dobesedno krvave roke — in dobil sem idejo: na zidove njihovih skretov sem napisal “Pigs”, pa “PIGS” na vrata, zašibal po hodniku, prasci po furnirju, prasci po tepihu, prasci v liftu, potem sem pa pobegnil — nadzorne kamere so gotovo ovekovečile ta veličastni dogodek. Dan, ko sem krstil kapitalizem s svojo lastno krvjo.

***

Ljudje me pogosto sprašujejo, zakaj so kreativci tako preplačani. Svobodni novinar, ki en teden piše članek za Figaro, bo dobil petdesetkrat manj od kopija, ki v desetih minutah zafuša za en plakat. Zakaj? Enostavno: zato ker kopi dela v poslu, ki prinaša več keša. Oglaševalec na leto za reklamo nameni več deset ali celo več sto milijonov. Agencija računa svoje usluge glede na odstotek od zakupa medijskega prostora: na splošno je provizija 9 % (včasih je bila 15 %, a so naročniki zaštekali pljačko). V resnici so kreativci še premalo plačani glede nato, koliko prinesejo. V primerjavi z vsem denarjem, ki se jim vrti pred nosom, vsemi temi vsotami, ki si jih nagrabijo njihovi šefi, so njihove plače videti minimalne. Sicer pa: če kreativec ne zahteva dovolj visokega plačila, ni videti resen. Enkrat sem po sestanku vprašal Marca Marronierja:

Zakaj vsi poslušajo Philippa, ne pa mene?

Zato, mi je usekal nazaj, ker Philippe zasluži 50000 evrov na mesec, ti pa ne.

Kreativcem pač ni treba upravičevati njihove plače: to je džob, kjer plača upravičuje tebe. Kot pri teve-napovedovalcih je tudi tu kariera izjemno kratka. Zato kreativec v nekaj letih zasluži toliko kot normalen posameznik v celem življenju. Je pa vseeno razlika med reklamo in televizijo: kreativec rabi eno leto za en tridesetsekundni spot, televizijec si pa v tridesetih sekundah izmisli program za celo leto.

Sicer pa biti kreativec ni tako zelo enostaven posel. Ugled tega posla trpi zaradi navidezne enostavnosti. Vsi mislijo, da bi ga znali početi. Jutranji sestanek pa vam vseeno da misliti, da ni tako zelo enostavno. Če še malo ostanemo pri primerjavi s piscem za Figaro, bi to izgledalo približno tako, kot da bi njegov tekst najprej popravljal pomočnik urednika, nato urednik, nato šef redakcije, potem bi ga prebrali in popravili vsi tisti, ki jih v tekstu omenja, potem pa bi ga javno prebrali še pred reprezentativnim vzorcem bralcev časnika, preden bi ga znova popravili — poleg tega pa bi imel vsega skupaj samo 10 % šans, da bo na koncu sploh objavljen. A poznate veliko novinarjev, ki bi se podvrgli takšnemu mučenju? Tudi zato smo tako dobro plačani.

V nekem trenutku pač mora nekje biti nekdo, ki bo naredil vse te reklame, ki jih vidite povsod: šef agencije in njegovi akaunti jih prodajajo oglaševalskim naročnikom, o njih govori tisk, iz njih se delajo norca na televiziji, secirajo jih v raziskovalnih inštitutih, dvigajo prepoznavnost proizvoda, zraven pa še malo tudi prodajne rezultate. Ampak v nekem trenutku mora na nekem stolu sedeti ena mlada budala, ki si jih zamisli v svoji mali glavici — in ta mala budala je veliko, zelo veliko vredna, saj je Gospodar sveta, kakor sem vam že pojasnil. Ta mlada budala sedi na skrajni točki proizvodne verige, tam, kamor se steka vsa industrija — in kjer je tudi gospodarska bitka najbolj neizprosna. Blagovne znamke si izmišljajo proizvode, milijoni delavcev jih proizvajajo v tovarnah, distribuirajo jih v neštetih trgovinah. A ves ta šunder je zaman, če mlada budala na svojem stolu ne najde načina, kako pomesti s konkurenco, zmagati v tekmi, prepričati kupce, da ne sežejo po drugi znamki. Ta vojna ni dejavnost kar tako, tudi ni igra diletantov. Te reči ne gredo tako zlahka. Nekaj zelo skrivnostnega se zgodi, kadar s Charliejem, art direktorjem, ki sedi nasproti mene, začutiva, da sva našla idejo, s katero nama bo še enkrat uspelo zriniti en nekoristen proizvod v košarico uboge gospodinje. Kar naenkrat se najina pogleda ujameta v sokrivdi. Skrivnost je dovršena: sprožiti pri ljudeh, ki nimajo sredstev, potrebo po nakupu stvari, ki je še pred desetimi minutami niso potrebovali. Vsakič je prvič. Ideja vedno pride od nikoder. Ta čudež me pretrese in mi izvabi solze v oči. Res je nujno, da me naženejo.

Moj čisto natančen naziv je oglaševalski kopi-urednik; tako danes rečemo javnim pisarjem. Zmišljujem si scenarije za tridesetsekundne spote in slogane za plakate. Pravim “slogane”, da bi razumeli, vendar vedite, da je beseda “slogan” že čisto passe. Danes pravimo “naslov” ali “head”. Meni je všeč “naslov”, ampak “head” je bolj kul. Najbolj snobovski kopiji pravijo “head”, pa ne vem zakaj. Jaz potem tudi rečem, da sem ustvaril ta ali oni “head”, ker če si snob, pogosteje napreduješ. Delam na osmih budžetih: francoski parfum, neke cunje, ki so šle iz mode, italijanski špageti, sintetično sladilo, mobilni telefon, nemastna skuta, instant kava in osvežilna pijača z okusom pomaranče. Moji dnevi tečejo tako, kot če bi z daljincem šaltal med osmimi požari, ki jih je treba gasiti. Nenehno se moram prilagajati različnim problemom. Sem kameleon, zadet kot mamba.

Vem, da mi ne boste verjeli, ampak tega posla nisem izbral samo zaradi denarja. Rad si zmišljujem stavke. Noben drug poklic ne daje take moči besedam. Oglaševalski kopi je avtor aforizmov, ki se dobro prodajajo. Naj še tako sovražim, kar sem postal, priznati moram, da ni nobenega drugega poklica, v katerem bi se lahko tri tedne prepirali o enem prislovu. Je mogoče Cioran, ko je napisal “Sanjam o svetu, v katerem bi bili ljudje pripravljeni umreti za eno vejico”, mislil na svet kopijev?

Kopi dela v timu z dizajnerjem. Tudi dizajnerji so našli finto, ki jih dela večje snobe: pravijo, da so “A.D.” (kratica za “art director”). Ravno tako bi lahko rekli, da so “U.D.”, umetniški direktorji, ampak ne, rečejo, da so “A.D.”. Ne bom vam zdaj šel razlagat vseh oglaševalskih fint, saj nismo zato tukaj, čisto dovolj bo, če pogledate par starih Lauzierjevih stripov ali pa na televiziji (najpogosteje ob nedeljah zvečer) ujamete kakšno komedijo iz sedemdesetih, v katerih vlogo oglaševalca vedno igra Pierre Richard. Včasih so se reklami režali. Danes ne gre več nikomur na smeh. Ni več zabavna pustolovščina, ampak nepremagljiva industrija. Delati v agenciji je približno tako razburljivo kot biti revizor.

Minil je torej čas, ko so bili reklamarji bleferski burkači. Danes so nevarni, preračunljivi in neizprosni poslovneži. Javnost se tega pričenja zavedati: izogibajo se našim ekranom, trgajo naše prospekte, bežijo pred avtobusnimi postajališči, pišejo grafite po naših džambo plakatih. Temu se reče “reklamofobija”. Kajti v vmesnem času se je reklama kot hobotnica polastila vsega. Dejavnost, ki se je začela kot šala, odslej vlada našim življenjem: financira televizijo, diktira tisku, vlada športu (v finalu svetovnega nogometnega prvenstva ni Francija premagala Brazilije, ampak je Adidas premagal Nike), oblikuje družbo, vpliva na spolnost, spodbuja razvoj. Bi mogoče radi kakšno cifro? Naročniki so leta 1998 v celem svetu v oglaševanje investirali 2340 milijard frankov (to je tudi v evrih kar lepa vsota). Lahko vam zagotovim, da je za to ceno vse na prodaj — še posebej vaša duša.

***

V tistih časih so velikanske fotografije proizvodov lepili na zidove, na avtobusna postajališča, na hiše, na tla, na taksije, na kamione, na pročelja stavb, ki so jih obnavljali, na pohištvo, v dvigala, na avtomate za karte, po vseh ulicah in celo na deželi. Življenje so preplavili nedrčki, zamrznjena hrana, šamponi proti prhljaju in britvice s tremi rezili. Človeško oko še nikoli v vsej svoji zgodovini ni bilo tako zaposleno: izračunali so, da je vsak človek od rojstva do svojega osemnajstega leta v povprečju izpostavljen 350000 reklamam. Celo na robu gozda, na koncu vasic, samotnih dolin in na vrhovih zasneženih gora, na kabinah gondol ne ubežiš logotipom “Castorama”, “Bricodecor”, “Champion Midas” in “Emporium”. Pogled Homo consomatusa nikoli ne počiva.

Tudi tišina je izumirala. Ni se bilo mogoče izogniti radiem, prižganim televizorjem, kričečim spotom, ki se bodo verjetno že kmalu vtihotapili tudi v vaše zasebne telefonske pogovore. Bouygues Telecom že ponuja izjemno ugodnost: če vas lahko vsakih 100 sekund prekinemo z oglasom, boste telefonirali zastonj! Predstavljajte si: telefon pozvoni, policist vam sporoča, da se je vaš otrok smrtno ponesrečil z avtomobilom, vi v jok, na drugi strani pa glas zapoje “S Careffourjem razmišljam pozitivno”. Glasba dvigal je povsod, ne samo v dvigalih. Mobilci zvonijo v hitrih vlakih, restavracijah, cerkvah in celo benediktinski samostani se bolj slabo upirajo okoljski kakofoniji. (Vem, sem preveril.) Že omenjena študija pravi, da je Zahodnjak v povprečju izpostavljen 4000 komercialnim sporočilom na dan.

Človek je vstopil v Platonovo votlino. Grški filozof si je predstavljal ljudi, vklenjene v votlini, ki lahko opazujejo le sence resničnosti na stenah svoje temnice. Platonova votlina obstaja: reče se ji televizija. Na našem katodnem ekranu lahko opazujemo resničnost “Canada Dry”: podobna je resničnosti, ima barvo resničnosti, vendar ni resničnost. Logos smo zamenjali z logotipi, projiciranimi na vlažne stene naše votline.

Dva tisoč let smo potrebovali, da smo prišli do sem.

***

Ob tem vedno več tridesetletnikov stakne raka na ledvicah, maternici, prsih, anusu, ščitnici, črevesju, modih in zdravniki ne vedo, zakaj. Celo otroci so prizadeti: povečano število obolelih za levkemijo, naraščanje števila možganskih tumorjev, epidemije kroničnega bronhitisa v velikih mestih … Po mnenju profesorja Luca Montagniera izbruh aidsa ni mogoče razložiti samo s prenašanjem virusa HIV (on ga je odkril), ampak tudi z vrsto drugih dejavnikov, povezanih z našo civilizacijo: omenil je onesnaževanje in prehrano, ki zmanjšujeta obrambno sposobnost našega telesa. Vsako leto se kvaliteta sperme zmanjšuje, človeška plodnost je v nevarnosti.

Ta civilizacija temelji na lažnih željah, katerih avtor si ti. Umrla bo. Tam, kjer delaš, kroži veliko informacij: nehote izveš, da obstaja nepokvarljiv pralni stroj, ki ga pa noben proizvajalec noče spraviti na trg; da je neki tip izumil hulahopke, ki se ne trgajo, vendar je neka velika blagovna znamka hlačnih nogavic odkupila njegov patent in ga uničila; da je v predalih ostala tudi neuničljiva avtomobilska guma (in to na račun tisočih avtomobilskih nesreč s smrtnim izidom, ki se zgodijo vsako leto); da naftni lobi dela vse, kar je v njegovi moči, da bi upočasnil splošno uporabo električnega avtomobila (in to za ceno povečanja deleža izpušnih plinov v atmosferi, kar povzroča segrevanje našega planeta, tako imenovan pojav “tople grede”, ki bo najverjetnejši vzrok za številne naravne nesreče, ki se bodo še zgodile tja do leta 2050: torej za divjanje orkanov, taljenje polarne skorje, dvigovanje morske gladine, kožnega raka, da naftnih madežev niti ne omenjamo); da je tudi zobna krema neuporaben proizvod, saj je pri zobni negi pomembno samo ščetkanje, krema pa samo osveži dah; da so vsa čistila za strojno pranje posode med seboj enaka in da pravzaprav vse opravi pralni stroj; da se cedejke spraskajo ravno tako kot vinilke; da je aluminijeva folija bolj škodljiva kot azbest; da je sestava sončnih krem ostala nespremenjena že od vojne, kljub povečanju malignih melanomov (sončne kreme ščitijo le pred UVB, ne pa pred škodljivimi UVA žarki); da so Nestlejeve oglaševalske akcije, katerih cilj je bil uturiti mleko v prahu dojenčkom tretjega sveta, pov­zročile milijone mrtvih (starši so produkt zmešali z nepitno vodo).

Vladavine tržnega blaga ni brez prodajanja: tvoj džob je prepričati potrošnike, da izberejo proizvod, ki se bo kar najhitreje iztrošil. Industrialci ta proces imenujejo “načrtovanje zastarelosti”. Prosili te bodo, da si zatiskaj oči, svoje pomisleke pa zadrži zase. Ja, tako kot Maurice Papon se boš vedno lahko branil in trdil, da nisi imel pojma ali pa da nisi mogel ravnati drugače ali pa da si skušal upočasniti proces ali da se ti ni bilo treba iti heroja … Ne preostane ti drugega, kot da si vseh deset let tiho. Brez tebe bi stvari morda lahko potekale drugače. Z lahkoto si lahko predstavljamo svet brez vseprisotnih oglasov, vasi brez izveskov Kivsepogršajo, ulične vogale brez fast foodov in ljudi na ulicah, ki se pogovarjajo. Življenje bi bilo lahko urejeno drugače. Nisi si želel te izumetničene nesreče. Nisi proizvedel vseh teh nemobilnih avtomobilov (leta 2050 bo na Zemlji 2,5 milijarde krip). Nič nisi storil, da bi svet lepšalo kaj drugega. Ena izmed svetopisemskih desetih zapovedi pravi : “Ne postavljaj si rezanih podob ne spominskih stebrov … in se pred njimi ne priklanjaj.” Tako kot ves preostali svet so te zalotili pri smrtnem grehu. In božja kazen za to je znana: pekel, v katerem živiš.

Zapeljevanje, zapeljevanje, to je naša svetinja, nič drugega ni na tej ljubi Zemlji, to je edino gonilo človeštva.

***

Produkti dobe ste. Ne. Preveč enostavno bi bilo obtoževati dobo. Produkti ste, to je vse. Ker globalizacije človek ne zanima več, ste se morali preobraziti v produkt, da bi se družba sploh še zanimala za vas. Kapitalizem preobraža ljudi v pokvarljive jogurte, v zasvojence s spektaklom, dresirane zato, da zgazijo svojega bližnjega. Da bi vas odslovili, je dovolj, da vaše ime na ekranu odpeljejo do koša in med možnostmi izberejo “izprazni koš”: računalnik bo potem vprašal “Ali ste prepričani, da želite izbrisati izbrane predmete? Ne. OK.” Rešijo se vas lahko z enim samim klikom na “OK”. Nekoč so v neki reklami trdili: “Mali klik je bolje kot velik šok”, danes pa lahko že en mali klik sproži velik šok.

Če bi bili produkt, bi hoteli imeti zapleteno, neizgovorljivo ime, ki si ga je težko zapomniti, ime trde droge, bili bi drekaste barve, nevarni kot kislina, ki lahko v eni sami uri razje zob, presladka tekočina čudnega okusa — in kljub vsem tem očitnim napakam bi bili najbolj razvpita znamka na svetu. Radi bi bili pločevinka zastrupljene kokakole.

Knjiga je izšla leta 2003 pri založbi Vale Novak,

Prevedli Stojan Pelko, Mojca Medvedšek in Maja Gal Štromar

Napotila

http://www.mladina.si/tednik/200332/clanek/knjige-1/

http://www.emka.si/438060-2-999-sit/PR/112562

Vir: http://www.zofijini.net/koticek_sit.html

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s