Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?

Izvirno objavljeno v Medijski preži, maj 2009

Postavila bom danes očitno radikalno tezo, da mediji za svoje preživetje ne le da ne potrebujejo oglaševanja, temveč ga, zavoljo lastnega obstoja, ne smejo izvajati – Sintagma »družbeno odgovorno komuniciranje (oglaševanje)« zveni kot čista tavtologija – Ali so pornografske vsebine v medijih res temeljni vzvod pornografizacije družbe?

Ko gre za vprašanje oglaševanja v medijih, se v splošnem soočamo z dvema močno uveljavljenima, široko sprejetima in klasično stereotipiziranima mnenjema: prvič, da je oglaševanje v medijih pač nujno zlo (ali dobro) in da se morajo mediji pri tem početju držati le določenih pravil, ki jih določa veljaven Zakon o medijih(1) (ki pravzaprav povzema določila direktive EU), jih bolj ali manj določajo sami (t. i. samoregulativa) ali pa so produkt splošno sprejetih postulatov etike in morale (»dober okus«); in drugič, da so v medijih sprejemljive bolj ali manj vse vsebine (ki so seveda v soglasju z določili »zdravega razuma«, kar pomeni, »da ne žalijo javnosti v smislu splošno prevladujočih pravil o dostojnosti« ter so »estetska in v skladu z zahtevami kulturnega okolja«(2) ), razen pornografskih, ki so, če ne iz drugih razlogov, inkriminirane zato, ker naj bi pri otrocih izzivale izkrivljeno predstavo o spolnosti in ženske prikazovale v podrejeni in nedostojni vlogi. V članku bom zastopala stališče, da sta oba mnenja moralizatorska in hipokritska, da izhajata iz istega neoliberalnega modela, brez emancipatoričnega in kritičnega potenciala. Tako kot oglaševanje ne prispeva h kvaliteti in napredku ter razvoju medijev, tudi inkriminacija pornografije ne prispeva k bolj zdravemu razumevanju spolnosti pri otrocih in izboljšanju podobe, to je razumevanju vloge in položaja žensk v družbi.

K (javnim) medijem brez oglaševanja

Postavila bom danes očitno radikalno tezo, da mediji za svoje preživetje ne le da ne potrebujejo oglaševanja, temveč ga – zavoljo lastnega obstoja – ne smejo izvajati! Ravno z nebrzdano vnemo do oglaševanja namreč nehajo biti mediji, nehajo opravljati svoje poglavitne posredniške funkcije, to je odgovornega in kritičnega delovanja za svoje edine prave recipiente, to je za javnost. In prav s takšnim početjem privolijo v pogoje neoliberalnega kapitalskega sistema (in postanejo njegov del) ter se prelevijo v tovarno čevljev, ki tako kot vsaka druga proizvodna dejavnost deluje na trgu in z vsemi elementi »pospeševanja prodaje« (oglaševanje, lobiranje, izkoriščanje delovne sile in piar) prodajajo svoj izdelek, po čim višji ceni in s čim nižjim vložkom. V tem smislu imamo danes resnično malo pravih medijev, če sploh kaj. Medij, ki deluje družbeno odgovorno in se zaveda svoje prave vloge, ne more in ne sme privoliti v nobeno oglaševanje in se mora preživljati le od prodaje ali pa iznajti kakšne druge (t. i. »alternativne«) oblike preživljanja, ki so seveda možne, a se s premišljanjem o njih nihče resno ne ukvarja.

Tukaj seveda gre za premislek generalnega problema preživetja novinarstva in medijev, kot jih poznamo danes. Toda ne gre za to, »da se soočamo z zastarelim poslovnim modelom medijskih podjetij, ki se niso prilagodili novim gospodarskim in tehnološkim razmeram«, kot meni Ian Wright iz Fundacije Guardian,(3) ki po svetu kot tudi Sloveniji velja za vzor dobrega novinarskega podjetja. Kot glavni razlog krize, v kateri so se znašli mediji, predstavnik Guardiana vidi »nastanek in razvoj novih tehnologij in predvsem svetovnega spleta, ki omogoča hitro, večplastno, multimedijsko in predvsem brezplačno ponujanje vsebin«. Wright razmišlja v terminih in postulatih neoliberalnega trga. Problem je seveda treba premišljevati radikalno drugače.

Kot navaja, je v šestdesetih in sedemdesetih letih Guardian z oglasi pridobil le slabo tretjino prihodkov, ostalo so zaslužili s prodajo časopisa. Položaj se je začel spreminjati, ko je avstralski medijski mogotec Rupert Murdoch v osemdesetih letih razbil tiskarske sindikate in prevzel londonski Times. Povečeval je delež oglaševanja in hkrati zniževal prodajno ceno časopisa, kar je imelo nekaj pomembnih posledic. Vsi plačljivi časopisi so sledili Murdochovemu modelu, zato so tudi oni povečevali delež oglaševanja in vstopali v cenovne vojne z nižanjem cene svojih časopisov. Ti spopadi so postopoma pripeljali do prvih brezplačnikov, ki so se v celoti financirali z oglaševanjem, plačljivi časopisi pa danes s prodajo ustvarijo le približno četrtino svojih prihodkov. Zelo podoben proces se je zgodil tudi v Sloveniji (in tudi drugje po svetu, saj gre za splošni, simptomatični pojav). Tako so nastale razmere, ki se nam danes zdijo popolnoma samoumevne. Tako samoumevne, da se niti največji moralisti in etični (ter estetični) čistuni ne sprašujejo več o etični (da estetike niti ne omenjamo!) poziciji brezplačnikov (vsaj dokler ne oglašujejo pornografije, seveda). Še manj pa se sprašujejo o vlogi oglasov v plačljivih, komercialnih in javnih (državnih) medijih.

Tako so novinarji pozabili na svojo primarno funkcijo: prenehali so delovati v imenu svojih bralcev in javnosti (pri tem se moramo zavedati, da javnost ni nekaj danega, javnost se vedno vzpostavlja na novo in v tem procesu imajo mediji – javna glasila – ključno vlogo); postali so odgovorni le svojemu lastniku, to je kapitalu. V takšnih okoliščinah licemerno izzveni vsakršno sklicevanje novinarjev na družbeno odgovornost svojega poklica in svobodo govora.(4) »Incestuozni odnosi med mediji in oblastjo« (Halimi: 2003, 19) ter kapitalom so ustvarili situacijo, v kateri je novinarstvo postalo »ubogljivo novinarstvo« (prav tam, 17), kjer »ima novinar samo malo več moči nad informacijo kot blagajničarka v supermarketu nad trgovskimi strategijami svojega delodajalca« (prav tam, 15). Informacija pa je postala izdelek kot kateri koli drug, ki ga je mogoče kupiti in prodati, z njim veliko zaslužiti ali ga drago plačati, in ki ga ne potrebujemo več v trenutku, ko neha prinašati dobiček. V takšni situaciji novinarji ujeti v kolobociji med lastniki, uredniki, publiko, negotovostjo lastne situacije, tržno konkurenco in izmenjavami uslug, nimajo več nobene avtonomije in se lahko samo pohvalijo s kakšno drobnarijo, ki jim jo kdaj pa kdaj uspe »spustiti« v svoj medij. Tako ohranjajo »drobtine dostojanstva«, kot pravi Halimi (prav tam, 14). Še več, sploh ne gre za to, da so mediji »kontrolirani« – mediji so v lastništvu in to je več kot dovolj. Dokler se ne bodo razlastili, dokler ne bodo postali odgovorni javnosti in ne podložni in poslušni lastniku, se ne bo nič spremenilo. Samo hujše bo, vse dokler si ne bomo na jasnem glede vprašanja: »Ali je še mogoče biti novinar in izražati z neoliberalizmom kakršno koli nestrinjanje?« (prav tam, 71) In stvar je v tem, da nam najbolj pogosti »primeri dobre prakse«, kot sta Guardian ali BBC, na žalost ne moreta ravno pomagati, saj temeljita na neoliberalnem modelu upravljanja z javnimi občili, ki ne zastavlja vprašanj solidarnosti, skupne lastnine, delavskih pravic in resnične družbene odgovornosti.

To nazorno pokaže izjava predstavnika Guardiana: »Vzemimo, da ste časopis, ki se družbeno odgovorno zavzema za enakopravnost žensk, varstvo okolja in trajnostni razvoj, kar od vas pričakujejo tudi vaši bralci. Pri odločitvi za objavo erotičnih ali avtomobilskih oglasov zato ne gre le za vprašanje morale, ampak tudi za poslovno presojo. Boste z objavo takih oglasov zares pritegnili bralce, ki jih želite pritegniti? Boste odgnali tiste, ki jih želite obdržati? Boste sploh lahko izhajali kot družbeno odgovoren časopis, če boste zavrnili oglase avtomobilske industrije? Kruta vprašanja.« Na katera ne ponuja odgovora.

Guardian vsako leto izdela in objavi lepo oblikovano in na recikliranem papirju tiskano brošuro, ki sliši na dopadljivo ime Living Our Values – Sustainability Report,(5) v kateri poudarja svoje poslanstvo – delovati na področju trajnostnega razvoja medijske industrije, na razvoju okoljevarstva in socialne skrbi, na izpopolnjevanju informiranja in oglaševanja … Dejansko je to poročilo o delu tega podjetja na različnih področjih, med drugim tudi v oglaševanju. Tam vedno opozarjajo (in tega se kot »dobrega vzora« drži tudi večina slovenskih medijev), da pornografskih in na splošno »neokusnih« vsebin ne bi nikoli oglaševali – zanimivo je, da bi po anketi, ki je tam objavljena, ljudje najrajši videli, da se prepovejo predvsem oglasi modne industrije, ki uporablja poceni delovno silo, sledi glasba z žaljivimi besedili, šele na tretjem mestu pa so oglasi, ki uporabljajo seksualne (pornografske) podobe. Kakor koli, sprašujem se, ali bomo res privolili v to, da je družbeno odgovorno in okolju prijazno oglaševanje avtomobilske (in z njo vred naftne) industrije, ki sistematično uničuje okolje, svoje zaposlene obravnava kot sužnje, se požvižga na delavske in socialne pravice ter solidarnost … le zato, ker v svojih reklamah operira s podobo srečne in zadovoljne družine v avtu? Ali bomo res privolili v to, da je družbeno koristno in v soglasju »z našimi vrednotami« oglaševanje farmacevtske industrije, ki ne samo da kruto ravna s poskusnimi živalmi, temveč s svojimi pohlepnimi, lobistično požrešnimi prijemi naravnost uničuje zdravje in življenje ljudi … le zato, ker za svoje reklame uporablja »estetske in etične kriterije v soglasju z dobrim okusom«? Ali bomo res privolili v to, da je za preživetje medijev pač nujno potrebno oglaševanje zavarovalnic, ki dejansko živijo na tuji nesreči … le zato, ker se v njih pojavljajo dopadljive podobe? Hkrati pa, ali bomo res privolili v prepoved pornografskih vsebin zato, ker operirajo s podobo golega ženskega (ali redkeje moškega) telesa? Ali smo res tako naivni, da bomo kupili »skrb za družbeno okolje« in »človeške kapacitete« od tistih, ki živijo od reklam za podjetja, ki ju sistematično uničujejo?! Ali jih bomo spoštovali več, ker ne bodo objavili slike ženskega (ali moškega) spolovila? Če enkrat sprejmemo oglaševanje kot pogonsko silo delovanja medijev, potem vsako sklicevanje na etiko meji ne le na licemerstvo in prazno moralizatorstvo, temveč tudi seže čez meje dobrega okusa.

V tej zvezi se je kot posebna tržna niša in kot neoliberalni odgovor neoliberalnemu medijskemu trgu razvila ideologija »družbeno odgovornega in družbeno odzivnega komuniciranja«, to je oglaševanja, ki naj bi, kot pojasni Oliver Vodeb, »vzpostavila interdisciplinarno polje, ki spaja kritično sociologijo, kritično komunikologijo in vizualno komuniciranje. V osnovi je angažirana in usmerjena v družbene spremembe.«(6) Tako so se razvili koncepti »družbeno odzivnih komunikacijskih pristopov«, ki, izhajajoč iz značilnosti medijskega in komunikacijskega okolja, optimalno spajajo komunikacijsko učinkovitost z družbeno odgovornostjo.

A kljub vsemu mi sintagma »družbeno odgovorno komuniciranje (oglaševanje)« zveni kot čista tavtologija. Menim namreč, da če se hočemo spopasti z destruktivnim značajem proizvodnje in potrošnje, takšno početje ni dovolj. Glavni zločin tovrstnih »družbeno odgovornih oglaševalskih akcij« je, da se a priori strinjajo s tržnim sistemom, ki gre prek trupel, in nikoli ne delujejo kot družbeno protigibanje, temveč vedno kot znotrajsistemski lobi, ki se sam ravna po načelih kapitalističnega menedžmenta in s tem prispeva le k »estetizaciji krize« oz. »estetizaciji banalne komodifikacije« (prim. Kurz 2000). Z drugimi besedami, delujejo po pravilih sistema, proti kateremu se domnevno borijo, nikoli pa ne poskušajo resnično sabotirati poslovno-ekonomske destruktivne logike, temveč vedno z zgolj simboličnimi akcijami skušajo priti do »medijske prezence« – tako so to tipični proizvodi afirmativne postmoderne razdiralne miselnosti, ki se dela kritično, pri tem pa niti v sanjah ne gre do konca. Je le »cenena simulacija kreativnosti« (prav tam).

Ali pa, če parafraziramo Rancièra: ko razmišljamo o demokratizaciji in boju za enakost in enakopravnost (družbeno odgovornost, »trajnostni razvoj« ipd.), nam ne gre za to, da ustvarjamo enakost za tiste, ki nimajo dostopa do nje. Če bi radi zagotovili dostop do enakosti tistim, ki tega dostopa nimajo, smo lahko prepričani, da je ti ne bodo nikoli dosegli. Zato je treba zavrniti vsakršno idejo, po kateri naj bi imela enakost neko funkcijo glede na tiste, ki naj bi bili za njo prikrajšani. Prikrajšani ne potrebujejo posebnega vhoda in posebne pozornosti. Ustvariti je treba situacijo, v kateri kdor koli lahko vstopi kamor koli. Z drugimi besedami, treba je omogočiti »srečanje med anonimnimi individui in potencialno anonimnostjo« (prim. Rancière 2004), česar »družbeno odgovorno komuniciranje (oglaševanje)« žal ni zmožno.

Pri tem je treba opozoriti, da izginja tudi vse bolj umetna opozicija med zasebnimi (komercialnimi) mediji, ki menda nimajo javne odgovornosti in se prilagajajo le populističnim željam svoje publike, in javnimi (državnimi) mediji, ki naj bi (če ne drugače, že zaradi tega, ker jih plačujemo vsi mi, potencialni gledalci in gledalke) funkcionirali družbeno odgovorno in nekomercialno. V slovenskih medijih vidimo, da je javna (državna) televizija polna reklam in raznega oglaševanja; da na medijskem trgu dejansko na najbolj banalen način tekmuje s programskimi komercialnimi vsebinami (le da ji to bolj slabo uspeva). Pa vendarle, sploh ne gre za to, da so eni komercialni in drugi javni – vsi mediji so, dokler delujejo v javnosti in za javnost, javni. In tu ne bi smelo biti debate. Najbolj problematično pri oglaševanju v – tako komercialnih kot javnih (državnih) – medijih je ravno to, da ga pravzaprav nočem gledati – je nekaj zaradi česar ravno nisem vklopila radia ali televizorja, zaradi česar nisem kupila časopisa.

Medijska regulacija pornografije …

V navezavi z doslej zapisanim bom postavila še drugo radikalno tezo: pornografske vsebine ali vsebine, ki vsebujejo elemente pornografije v medijih, niso za otroke nujno nič kaj bolj škodljive kot kakršne koli druge oglaševalske vsebine, narejene po istem kopitu in iz istega razloga. Hinavsko izzveni vsakršno omejevanje in vsakršna prepoved pornografije, dokler smo s stališčem, da »to pač tako je«, v primeru poneumljajočih podob srečne družine, nasmejanega razigranega otroka, zaljubljenega para, belih zob, plešoče zelenjave, govorečega sadja in tako naprej …

Seveda se je ob tem treba vprašati, kaj je sploh pornografija in katere vsebine so (kdaj) pornografske, ter kdo in na podlagi katerih kriterijev to določa? In zakaj so določene eksplicitno »razgaljene« vsebine a priori slabe? Jasno je, da se gibljemo na tankem ledu etike in morale, spodobnosti in dostojanstva, in da so vprašanja »dobrega okusa«, »etičnih in estetskih kriterijev« in »želenja dobrega svojim otrokom« zelo občutljiva ter se jih je treba lotiti z vso resnostjo (in s pomočjo strokovnjakov). A nekaj je kristalno jasno – o tem je pisal že Foucault v svoji analizi seksualnosti v okviru širše analize diskurzov oblasti: vsaka prepoved deluje kontraproduktivno in izziva določene (neželene) stranske učinke. Tudi prepoved pornografije (prim. Foucault 1991). Ključno vprašanje je zato, ali izključna prepoved dejansko lahko resnično prispeva k zaščiti otrok in mladostnikov in na kakšen način. Hkrati pa je vprašanje tudi, koliko takšna zakonska prepoved resnično deluje.

In ker je v tem primeru dobro, da smo čimbolj konkretni, poglejmo, kako zveni 84. člen Zakona o medijih (v letu 2006 dodelanem zakonu iz leta 2001) »Zaščita otrok in mladoletnikov«; že površno branje pa zastavlja številna vprašanja.

Prvi odstavek določa: »Televizijski programi ne smejo predvajati pornografije in pretiranega nasilja, če bi lahko predvajanje resno škodovalo duševnemu, moralnemu ali telesnemu razvoju otrok in mladoletnikov.« Pri tem se sprašujemo, s katerimi parametri se ugotavlja pornografija in nasilje? Naprej, kako se ugotavlja »pretirano« nasilje? Kdaj nasilje postane pretirano, kdaj pa je nepretirano, to je ustrezno za otroške oči? In predvsem, kako pornografija in nasilje a priori lahko škodujeta duševnemu razvoju? Ali obstajajo kakršni koli eksaktni dokazi, da so otroci, ki so imeli dostop do pornografskih in nasilnih vsebin, duševno, moralno ali telesno manj (ali drugače) razviti kot tisti, ki tega dostopa niso imeli? Drugi odstavek določa: »Predvajanje vsebin iz prejšnjega odstavka, ki utegne škodovati otrokom in mladoletnikom, je dopustno le pod pogojem, da je s tehničnimi sredstvi oziroma z zaščito omejeno tako, da otroci in mladoletniki do takšnih vsebin nimajo dostopa.« Sprašujemo se, ali se na ta način resnično onemogoči dostop do prepovedanih vsebin? Ali ni možno, da bi otrok lahko kljub temu dostopal do prepovedanih vsebin? Mogoče ravno s pomočjo svojih (neskrbnih) staršev? Ali pa si zakonodajalec s tem samo umije roke?

Tretji (najbolj problematičen) odstavek določa: »Televizijski programi lahko predvajajo informativne in izobraževalne oddaje ter umetniška avdiovizualna dela, ki vključujejo prizore nasilja ali seksualnosti ob upoštevanju estetskih in etičnih meril, ki jih sami vnaprej določijo. Televizijski prizori, ki vključujejo nasilje ali seksualnost, se lahko izjemoma predvajajo tudi v drugih oddajah, pod pogojem, da ne gre za vsebine, ki bi kršile estetska in etična merila iz prvega stavka. Pred začetkom predvajanja oddaj in del iz prvega stavka oziroma prizorov iz drugega stavka tega odstavka mora biti objavljeno akustično in vizualno opozorilo, da niso primerne za otroke in mladoletnike do 15 leta starosti, med njihovim predvajanjem pa morajo biti označene z ustreznim vizualnim simbolom.« Od kdaj in na podlagi česa so mediji (medijski delavci) usposobljeni za določanje estetskih in etičnih merilih? Ali objava akustičnega in vizualnega opozorila ter vizualnega simbola spremeni vsebino? Kako le-ta onemogoči otroku, da spremlja omenjeni program?

Sedmi odstavek določa: »Ob upoštevanju prvega odstavka in meril iz tretjega in četrtega odstavka lahko televizijski programi predvajajo tudi programske vsebine, v katerih prevladujejo prizori nasilja ali seksualnosti, v terminu med 24. in 5. uro.« Takrat pa otroci ne bodo gledali? Seveda se predpostavlja, da pridni otroci takrat spijo. In da so odgovorni starši za to poskrbeli.

Osmi odstavek določa: »Pornografske vsebine v tiskanih publikacijah ter na oglasnih površinah so lahko ponujene le tako, da jih otroci in mladoletniki ne morejo videti in kupiti. Dostop do pornografskih vsebin v elektronskih publikacijah mora biti s tehničnimi sredstvi oziroma z zaščito omejen tako, da otroci in mladoletniki do njih ne morejo dostopati.« Jasno je, da vsakdo lahko kupi izdelek na trgu, tako tudi otroci lahko kupijo pornografske časopise. Tako ali drugače. Pa tudi če jih res ne bi mogli kupiti, to še zdaleč ne reši problema, saj je ob današnjem vsesplošno razširjenem internetu, do katerega lahko dostopa večina otrok, situacija takšna, da že če v najpogosteje uporabljen brskalnik Google vtipkate porn ali sex, dobite 236.000.000 oziroma kar 719.000.000 zadetkov. Toliko o omejevanju in regulaciji.

… in njena hkratna deregulacija, po medijskih ovinkih

Tudi če privolimo v to, da je določena skrb za otroke in mladostnike izpostavljene »nedostojnim vsebinam« (a v tem primeru ne le pornografskim, temveč tudi vsem ostalim, na katere se ta pridevnik lahko nanaša, na primer poneumljajoče ameriške in latinoameriške televizijske nadaljevanke, risanke v katerih nastopajo raznorazni konglomerati-ljudje-stroji v nenehnem nasilnem obračunu, nasilne vsebine v informativnem programu …) sprejemljiva in je pomemben del družbene odgovornosti, se ne moremo izogniti vtisu nepristnosti in togosti vseh teh določil, ki so bila spisana predvsem zaradi direktiv EU, brez skrbno narejene strokovne podlage in resnega premisleka, ter za zadovoljitev pričakovanj moralizatorske in hinavske javnosti, ki »že ve«, kaj je »normalno« in »kaj se spodobi«. Eksplicitno zavzemanje za popolno prepoved pornografskih (in »pretirano nasilnih«) vsebin za »zaščito otrok in mladostnikov« deluje smešno in v svoji imperativnosti prispeva le k neokonservativnosti družbe ter k njeni fašizaciji z zavzemanjem za »lepe«, »estetske« in »etične« vsebine brez dejanske vsebine. Gre za poskus cenzure pornografije znotraj sistema cenzure in le s stališča družbenega uradnega dušebrižnika, to je zakonodajalca, ki prepogosto pozablja na to, da pornografija ni izoliran dejavnik otrokovega odraščanja, ter da na njegovo moralno, duševno in telesno rast vpliva cel niz drugih dejavnikov.

In če se vrnemo na osnovni problem: mar ne bi lahko, v prenesenem pomenu, kot pornografsko označili ravno obnašanje medijskih delavcev, ki se v imenu »višjih ciljev«, »svobode govora« in »družbene odgovornosti« (pravzaprav predvsem iz eksistenčnih razlogov) zavestno prodajajo svojim lastnikom v situaciji, ki jo odlično strne Halimi: »Cenzura je veliko bolj učinkovita, kadar se ji ni treba oglašati, kadar so interesi gospodarja, čudežno enaki interesom ‘informacije’. Takrat je novinar fantastično svoboden. In je srečen. Za nagrado se mu podeli pravica, da verjame kako je močan.« (prav tam, 13). Ta moč resnično lahko uniči prihodnost vseh nas in naših otrok in ne pornografske vsebine, ki so lahko zoprne, vulgarne, neokusne, stereotipizirane, mačistične in poceni podobe, a vsekakor ne a priori in ekskluzivno škodljive zdravju, psihi, socialnemu vedenju … V času vsesplošne pornografizacije in idiotizacije družbe – ki ji krepko prispevajo ravno mediji s svojo nekritično, poročevalsko, nerazmišljajočo, spektaklsko, senzacionalistično in predvsem kapitalu ubogljivo držo »ko se dogaja, mi poročamo«, ki izzveni v eno samo banalno holivudizacijo neokonservatvnih vrednot –, se boj za ukinjanje pornografije zdi marginalen, a vendarle tako logičen. Četudi zastavljen v dobri veri, izzveni v ohlapnem moralizatorstvu ter lahko izzove nasprotne, frustrirajoče učinke oz. prispeva k disfunkcionalnosti družbe kot celote.

Lana Zdravković

Literatura

Foucault, Michel (1991): Vednost-oblast-subjekt. Ljubljana: Krtina.
Halimi, Serge (2000): Novi psi čuvaji. Ljubljana: Maska in Mirovni inštitut.
Kurz, Robert (2000): Svet kot volja in dizajn: Postmoderna levica in estetizacija krize. Ljubljana: Krtina.
Rancière, Jacques (2004): Politika estetike. V: Maska 88/89.

1 Prim. osmi razdelek Zakona o medijih – Oglaševalske vsebine.
2 Prim.: Slovenski oglaševalski kodeks Slovenske oglaševalske zbornice, http://www.soz.si.
3 Prim.: Kdo bo še plačeval za novinarstvo? (intervju z Ianom Wrightom), Sobotna priloga Dela, 21. 3. 2009.
4 To zelo nazorno pokaže tudi zadnja velika novinarska stavka v Sloveniji oktobra 2004. Stavka se je začela kot poziv k generalni ureditvi razmerij med lastniki in novinarji, govorilo se je o ustrahovanju, izsiljevanju, nemogočih pogojih dela, političnim in kapitalskim pritiskom, izkoriščanju in premajhnih, nezadostnih plačilih …, a so posamezni novinarji v tem in v času, ki je sledil, le poskrbeli, da so dobili boljše plačana in bolj spoštovana delovna mesta, se preselili iz enega medija v drugi; poskrbeli so za svoj položaj, medtem ko je položaj večine ostal nespremenjen in se nič ni bistveno spremenilo v tehnologiji delovanja medijev.
5 V PDF obliki dostopen na medmrežju na naslovu: image.guardian.co.uk/sys-files/Guardian/documents/2008/12/03/report2008.pdf
6 Prim: V krizi je dobro komuniciranje še toliko bolj pomembno (intervju z Oliverjem Vodebom), Večer (V soboto), 14. 3. 2009.

Vir: http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/35/oglasevanje/

One comment

  1. Pingback: Nevarni načini kako oglasi vidijo ženske | Oglaševanje na tehtnici

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s