Hollywood v krempljih Pentagona

»Vojaški kompleks zabave« je stari fenomen, ki povezuje Hollywood z ameriško vojsko. Znan je tudi pod imenom »militainment« ali »vojaška zabava« in dobro služi obema stranema. Filmska industrija dobi dostop do visoko tehnoloških orožij – helikopterjev, letal in letalonosilk, med tem ko Pentagon dobi zastonj in pozitivno publiciteto.

Zadnji primer tovrstnega sodelovanja je film »Act of Valor«, ki pa sodelovanje ponese na povsem novo raven. Producenti so dobili več kot zgolj opremo – v glavne vloge so postavili tudi aktivno vojaško osebje, s čemer se je meja med Hollywoodom in Pentagonom in njegovo propagando popolnoma zabrisala. V oddaji  »Listening Post« TV postaje Al Jazeera, novinar Nic Muirhead na kratko razišče povezave med ameriško vojsko in  Hollywoodom.

Ob tem je zanimiv tudi dokumentarni film »Operation Hollywood: How The Pentagon Shapes And Censors The Movies« (2004), ki ga je pred leti v prispevku pod naslovom »Hollywood in Pentagon«, podrobneje opisal dr. Nenad Miščević.

Hollywood in Pentagon

Nedavna Busheva predsedniška inavguracija je potekala v znamenju ameriškega poslanstva v svetu: širiti demokracijo zlepa ali zgrda. Mnoge je ton prireditve  spominjal na hollywoodske filme; sploh ni čudno, ker je ravno Hollywood oblikoval sliko Amerike in Američanov kot neustrašnih borcev za pravico in mir, in to sliko potem širil po celem svetu.

Nedavno je televizija ARTE posnela dokumentarni film o koreninah hollywoodske manipulativne mašinerije in mehanizmu, ki ga je vzpostavila. Na kratko, Hollywood in Pentagon intenzivno sodelujeta že več kot tri četrtine stoletja. Vojska nudi brezplačne tehnične usluge, o katerih sanjajo lakomni producenti, v posebej težavnih časih, pa za svojo namene prispevajo tudi ogromne količine denarja. Brez vojaške pomoči je namreč zelo težko snemati komercialne vojaške spektakle, ki Hollywoodu prinašajo ogromne denarje. Jim Hoberman, filmski kritik to formulira nekoliko bolj nežno: »v ZDA se država seveda ne vpleta v kulturo. No, obstaja ogromno filmov, ki jim je podpora države potrebna, vojaški filmi tako recimo potrebujejo na posodo precej opreme. V povračilo vojska zahteva, da ima nadzor nad scenarijem, da ga lahko po mili volji cenzurira in tako tiho pretvarja v propagandni material.« Tradicionalni cilj propagande je novačenje, še natančneje,  potencialne rekrute pritegniti »dokler so še mladi«, v kriznih situacijah pa se propaganda obrne tudi na konkretne politične, vojaške, pa tudi militaristične cilje.

Cenzurirani Lassie

Glavni raziskovalec v  Arte-jevem dokumentarcu, Dave Hobb, je novinar in strokovnjak, ki se že desetletja ukvarja s problematiko sodelovanja  Hollywooda in Pentagona. Svojo zgodbo začne z zabavno anekdoto, cenzuro scenarija za enega od filmov o Lassie. Pes Lassie v zgodbi rešuje pilote vojaškega helikopterja, ki se je zaradi tehnične napake zrušil. Filmarji so vojsko zaprosili za posnetke helikopterja, vojska pa je seveda istočasno od njih zahtevala, da se v zameno spremenijo scene, ki vključujejo vojsko. Otroci ne smejo vedeti, niti misliti, da so v vojski možne tehnične napake, ker so to bodoči vojaški rekruti in morajo zato verjeti, da je v vojski vse popolno. »Vojska vam daje možnost za uspeh!« je moto novačenja. In ubogi scenarist Lassieja je moral spremeniti ta detajl: helikopter se je zrušil zaradi nenadnega nabiranja ledu na propelerju. Da ne bi slučajno kdo mislil, da so v vojski možne okvare!

Sledi popis nekaj znanih filmov, ki jih je vojska pomagala soustvariti in sofinancirati: na prvem mestu so omenjeni legendarni »Patton«, ter dve sorazmerno nedavni vojaški limonadi »Top Gun« in »Pearl Harbor«.  Sodelovanje pa je vojska odklonila pri nekaterih velikih in pomembnih filmih tipa Kubrickov »Full Metal Jacket«, ki so ga odklonili, ker se marinci medsebojno obstreljujejo, Stonov »Platoon« ali novejši »Thirteen Days« iz leta 2000, film, ki govori o kubanski krizi. V pismu uradnega predstavnika Pentagona je pojasnjeno, da je »Thirteen Days« zavrnjen, ker sta dva ameriška generala, ki sta zagovarjala spopad s Kubo, prikazana v negativni luči. Zavrnili so tudi »G.I.Jane«, kot tudi film o puščavski nevihti »Three Kings«, ker v scenariju ameriški vojaki kradejo Iračanom. Vojska seveda zavrača filme, ki so pacifistično nastrojeni ali takšne, ki so kako drugače kritični do vojske.

Philip Noyce, režiser, pojasnjuje, da vojska troši ogromno denarja za reklamo in ji zelo odgovarja, da ji filmska industrija pri tem pomaga. Hobb ob tem opozarja na avtocenzuro: »ko pišete scenarij veste, da bo vojska, natančneje častniki, ki so zadolženi za medije, vaš scenarij preučevali pod lupo, zato samega sebe cenzurirate. Bolje to kot pa da vojska zavrne vaš scenarij in vam producent pokaže vrata, tako vam kot vašemu projektu.«

Odprta cenzura

Velika vrednost dokumentarca »Hollywood in Pentagon« je v tem, da sodelovanje postavlja v zgodovinski okvir. Koncem dvajsetih let prejšnjega stoletja je Pentagon začel graditi mostove proti filmski industriji. Leta  1927 je bilo z aviatorskim filmom »Wings« vzpostavljeno prvo sodelovanje in to kar takoj v velikem stilu. Pentagon je pri filmu neposredno sodeloval kot koproducent filma. Za časa druge svetovne vojne se je Hollywood popolnoma mobiliziral za vojaški odpor. Igralci so obiskovali vojake na fronti in znani režiserji kot so Ford, Wyler in Stevens so za potrebe propagande snemali razvpite vojaške filme. Seveda, Hirošima in Nagasaki ostaneta neobdelana tema. Dvajset let tako na primer v bunkerju trohni kritični in pacifistični film Johna Hustona »Let There Be Light«, iz leta 1946.

Do izbruha antikumunistične McCarthyjeve histerije v petdesetih, se angažma vojske zvaja na potrebe rekrutiranja: prikazati vojsko, vojno in »naše fante«, v kar se da rožnati in junaški luči, da bi mlade pritegnili v vojsko. Ko nastopi McCarthy, napade pacifistične in antivojaške filmarje in v njegovi dobi se rodi zamisel o funkciji igranih filmov v neposredni politični propagandi. V tem času recimo v bunkerju konča film «Hellcats of the Navy», paradoksalno, z Ronaldom in Nancy Reagan v glavnih vlogah; in sicer zato, ker v njem vojak, Reagan, prevzame žensko svojemu nadrejenemu.

Film »The Longest Day« predstavlja v šestdesetih vrhunec sodelovanja Hollywooda in Pentagona; ameriška vojska na filmu je seveda junaška in nezadržna in jo sestavljajo sami vojaški heroji. No, sedemdeseta in poraz v Vietnamu travmatizirajo ameriško publiko, pa zato Hollywood za nekaj časa preneha z vojaškimi spektakli. Izjema je film »The Green Berets« Johna Waynea, ki je podporo dobil osebno od predsednika Johnsona, od vojske pa ogromno finančno pomoč.

Na nasprotni strani so antivojaški filmi o pustolovščini Vietnamu. »Platoon« Oliverja Stonea je izredno vznemiril ameriško javnost, Pentagon pa ga je seveda zavrnil. Klasika iz tega časa, Coppolina »Apocalypse Now« je prav tako podobno izvisela. Predstavnik Pentagona Phil Strub pojasnjuje: »sodelovanje je bilo zavrnjeno, ker je vsebina dejansko nemogoča, npr. vojak ustreli svojega kolega po nalogu nadrejenega častnika.«

Kot da se te stvari dejansko niso nikoli dogajale!

Osemdeseta so prinesla val nove vojaške tehnologije – balzam za Hollywood in Pentagon. Uspešnica desetletja je nedvomno »Top Gun« in njegova elita čednih in mladih častnikov, spektakel tehnologije zapakiran skupaj z rock’n roll glasbo. Film je obnovil ljubezensko idilo Hollywooda in Pentagona. Bushev pozdrav vojakom v Iraku je bil režiran po zgledu na »Top Gun«. Že omenjeni medijski predstavnik Strub »Top Gun« občuduje, ker kot pravi: »prikazuje vojsko v pravi luči in je hkrati finančno uspešen in to dobro pokaže pozitivno spremembo javnega mnenja«. Podobna je zgodba s filmom »Pearl Harbor«, ki je zgodovinsko popolnoma nesmiseln. Film bi izvorno moral biti ljubezenski z malo akcije. Pentagon pa je pahnil režiserja v smeri čiste vojaške propagande in pri filmu seveda velikodušno materialno pomagal.

Cenzori in za ta aspekt zadolženi častniki svoje delo upravljajo nadvse vestno. V dokumentarcu eden častnik pojasnjuje kako bere scenarije in išče vse mogoče odlomke in replike, ki niso v interesu ameriške vojske in potem na to opozori svoje nadrejene. Predstavnik Strub je povsem odkrit: »Vojsko smo izbrali za svojo službo, ker verjamemo v vojaški duh. Zato popolnoma razumljivo želimo odstraniti vse, kar napada imidž vojske in jo degradira. Smo namreč prepričani, da vojska dela na tem, da ZDA naredi za še boljšo državo in zato vsak film, ki se temu načelu zoperstavi, smatramo za problematičen. Naše sodelovanje ima svojo ceno: pravico, da se seznanimo s scenarijem, ki nam je ponujen in da sodelovanje odklonimo, če ga ne želimo.«

Še en novejši primer, film Johna Wooja »Windtalkers«: v scenariju je scena, v kateri marinec mrtvemu Japoncu izruva zlati zob (kar se je tudi v resnici dogajalo); to je bilo popolnoma nesprejemljivo za vojsko in scena je seveda cenzurirana.

Nova tema terorizma je prinesla zanimiv primer. Film »The Siege« Edwarda Zwicka jo je slabo odnesel. V filmu, če se spomnite, se zlobni Pentagonovi militaristi na čelu z likom, ki ga igra Bruce Willis, okoriščajo terorističnih napadov, da bi na ta način militarilizirali in potem pokorili ZDA. Policaj, ki ga igra Denzel Washington, Willisov lik razkrinka. Seveda je Pentagon pomoč odklonil. Nasproten primer je film Riddleya Scotta »Black Hawk Down« o debaklu Američanov v Somaliji, ki je bil navkljub temu ocenjen kot sprejemljiv, verjetno predvsem zato, ker uspešno karikira sovražnika.

Čista propaganda

Po 11. septembru se zgodi pomembna sprememba: na vrsti so kratki propagandni dokumentarci, filmske novice o ameriških vojakih v Iraku, ki jih neposredno proizvaja kar vojska sama. Sporočilo: ti fantje v tujem svetu ščitijo vašo svobodo! To niso pravi dokumentarci, pravijo kritiki, temveč čista propaganda. Snemalci se popolnoma istovetijo z vojsko in nekritično sprejemajo njena stališča. Vojska vse bolj uspešno producira tudi vojaške video igre; najprej kot simulacije v namen vadbe, danes pa tudi za propagando. Končno jim je z Bushem posijalo sonce. Zaključek je jasen. Kot pravi filmar Michael Bay: »Za film zadolženi častniki so podlegli svojim izkušnjam in se odločili kontrolirati vse vidike produkcije filmov.«, Hobb pa opozarja: »najmočnejša vojska na svetu je združena z največjim medijskim koncernom na svetu!« Propagandi torej ni videti konca!

Operation Hollywood: How The Pentagon Shapes And Censors The Movies (2004)

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s