Nekaj misli o športu in oglaševanju

Danes se zdi, da je bilo oglaševanje že od nekdaj del športa. Mediji s takšno samoumevnostjo povezujejo šport in posel, da je kaj drugega težko sklepati. Smo že tako daleč, da je »uspeh« športnika v manjši meri odvisen od njegovega tekmovalnega dosežka, predvsem pa od tega, kako dobro se znajde kot »blagovna znamka« (čeprav je res, da je to dvoje pogosto tudi povezano). Čeprav to poblagovljenje športnika kot »blagovne znamke« ni nekaj, kar bi bilo značilno samo za šport in bi kako izstopalo iz siceršnje prakse naše aktualne kulture, pa je v športu v trenutno ekonomsko ne ravno zlatih časih vendarle nekaj, kar izstopa. V veliki meri ta »nekaj« spominja na nauk, ki ga je pred leti delil zanimiv ameriški dokumentarni film »Večji, močnejši, hitrejši« (Bigger, Stronger, Faster*) (2008) in ki šport prepričljivo poveže z gonjo za ameriškim snom. Šport je torej tesno povezal z ekonomijo, preživetjem in uspehom. Nismo potrebovali veliko časa, da smo to posvojili tudi pri nas v Sloveniji. Zanimivo je preveriti evolucijo slovenskega pisanja o športnikih in njihovih uspeh in hitro se da ugotoviti, da je v zadnjih letih pisanje generalno migriralo v sfere definicij uspeha kot zaslužka, ki se posledično meri tudi v oglaševalskih (in drugih) pogodbah.

Noam Chomsky v znamenitem dokumentarnem filmu, ki bežno temelji na njegovi istoimenski knjigi »Manufacturing Consent« (1992), o funkciji športa v medijih pove naslednje:

»Sedaj obstajajo tudi mediji, katerih osnovna vloga je diverzija. Obstajajo množični mediji, ki so namenjeni povprečnemu neukemu Američanu (Joe Six Pack). Namen teh medijev je samo v tem, da otopijo človekove možgane.

To je seveda poenostavitev, toda za osemdeset procentov ali kolikor jih je že, je pomembno predvsem to, da se jih zabava. Da lahko gledajo ameriški nogomet (NFL) in da se lahko ukvarjajo z »Materjo z otrokom s šestimi glavami« ali čemerkoli, kar lahko »poberemo« na policah supermarketa. Ali pa z astrologijo, ali da se jih vplete v nek fundamentalizem ali kaj temu podobnega. Samo, da se jih spravi s poti. Da se jih odstrani od stvari, ki so zares pomembne. In za to je potrebno, da se jim omeji sposobnost mišljenja.

Poglejmo na primer šport – to je po mojem mnenju še eden ključen primer sistema indoktrinacije. Če že ne zaradi drugega, zato, ker ponuja ljudem nekaj nepomembnega, kar jim jemlje pozornost. To jim preprečuje, da bi v svojih življenjih skrbeli za kaj res pomembnega in v zvezi s čemer bi morda celo lahko kaj naredili. Zares je osupljivo videti inteligenco, s katero običajni ljudje debatirajo o športu – za razliko od debat o političnih in socialnih temah. Recimo poslušajte kakšno radijsko postajo, ki prejema klice ljudi. Posedujejo lahko najbolj eksotične informacije in razumevanje o najbolj prikritih zadevah. In novinarstvo brez dvoma to s pridom uporabi.

Veste, spomnim se srednje šole – že takrat sem bil kar »star«. Na neki točki sem se vprašal zakaj bi mi bilo kaj mar, če moja srednješolska ekipa zmaga v nogometni tekmi? Ne poznam nikogar v moštvu. Ničesar skupnega nimajo z menoj, zakaj navijam za njih? To nima pretiranega smisla. Toda ključno je, da ima smisel: je zgolj način krepitve iracionalnega vedenja podrejanja avtoriteti in skupinske kohezije za vodstvenimi elementi – dejansko gre za trening v iracionalnem šovinizmu. To je tudi lastnost tekmovalnih športov. Če pazljivo pogledate imajo te stvari običajno neko funkcijo, in zato je toliko energije posvečene podpiranju in ustvarjanju strukture zanje, in oglaševalci so zanje voljni plačati in tako naprej.«

V sociološkem zborniku z naslovom »Šport in družba«, sta dr. Mojca Doupona Topič in dr. Krešimir Petrović pretresla status športa v današnji medijski družbi.

»Konec 20. stoletja je zaznamovan z izjemnim razvojem medijev. Informacije, ki nas vsakodnevno obkrožajo nam namerno ali nenamerno, bolj ali manj vsiljivo ponujajo različne vrste informacij, ustvarjajo miselno strukturo in vzorce razmišljanja, ti pa nas pogosto vodijo v različna dejanja, ki so povezana z našim delovanjem v okviru družine, pri razmišljanju, odločanju, delu, izobraževanju in tudi v športu.

Šport kot dejavnik druženja in povezovanja ljudi v samostojne predstavnike, ekipe, društva, klube, reprezentance, države je vedno v tesni povezanosti s človekom.

Družina, šola in vrstniki so bili dolgo časa tradicionalen vir primarne socializacije, toda s pojavom množičnih medijev, so mediji velikokrat najpomembnejši socializator tako pri primarni kot sekundarni socializaciji. Od približno drugega leta naprej smo prav vsi izpostavljeni množičnim medijem, ki nas vestno poučujejo o tem, kaj je dobro, kaj zlo, kaj je sreča in kaj uspeh.

Tako nam mediji direktno in indirektno ponujajo, če že ne vsiljujejo življenjske vrednote in merila. To še posebej velja za medijske športe, saj so medijski športi družabne aktivnosti, ki reflektirajo, izražajo in krepijo družbene aktivnosti. Športne vrednote in vzorci obnašanja niso le delna odslikava, marveč često popolnoma zastopajo družbeno sprejemljive in zaželene vrednote in norme. Prav šport s pojmoma tekmovalnosti in dosežka predstavlja idealno področje reflektiranja določenega družbenega pogleda na svet.

Mediji in športne zvezde

Današnja slika športa je bolj kot kdaj koli doslej odvisna od medijske predstave športa, športa kot dejavnosti in še bolj športa kot vse večjega števila slavnih ali slavljenih športnikov.

Presenetljivo je, koliko slavnih športnikov poznamo po imenu, kako veliko vemo o njih in koliko časa porabimo za razmišljanje in pogovarjanje o njihovem življenju.

Prav ta poseben odnos do športnih zvezd, ki jih pravzaprav nismo še nikoli srečali, kaže na to, da v moderni družbi obstaja pomemben kulturni vzorec, ki povezuje ljudi in šport preko medijev na sebi lasten način.

Šport privablja in pridobiva milijone gledalcev po vsem svetu. Močan porast gledalcev najbolje razumemo, če upoštevamo gledalčeva čustva in pomen, ki ga ima šport za posameznika.

Wenner in Gantz sta z namenom raziskati odziv televizijskih gledalcev športnih oddaj v telefonski anketi spraševala ljudi in ugotovila, da niso pri gledalcih prisotni le zavestno izraženi motivi in kontekstne spremenljivke, marveč tudi nezavedne dimenzije njihovih osebnih izkušenj, ki jim ustvarjajo iluzijo o nekem osebnem notranjem odnosu (povzeto po Weiss, 1996).

Bolj ko se zdi, da igralec prilagaja svojo igro domnevnim odzivom občinstva, bolj si občinstvo prizadeva ustvariti pričakovan odziv. Ta »daj-dam« odnos bi lahko imenovali pseudodružbena interakcija. (Horton, 1956)

Kot sta ugotovila Berger in Luckmaann, ustrezno analogijo športnim spektaklom predstavlja gledališka igra; z gledalcem gledališke igre se dogaja podobno kot z gledalcem športnega tekmovanja. Gledalec je psihološko odtegnjen iz objektivno-družbenega sveta v kraljestvo dramske igre (Berger, 1966). V enem trenutku se pogovarja s prijateljem s sosednjega sedeža, že v naslednjem hipu pa sta oba vsrkana v fiktivno dogajanje npr. drame 18. stoletja. Prehod med realnostjo je označen z dvigovanjem in spuščanjem zavese. Ko se zavesa dvigne, je gledalec prestavljen v drug svet z lastnimi pravili in zakoni, za katere niti ni nujno, da imajo kaj skupnega z zakoni vsakdanjega življenja. Ko pa zavesa pade, se vrne v realnost vsakdanjega dne, ki v tem trenutku postane najmočnejša realnost, saj ob njej realnost z odra postane tako zelo trenutna.

Ta jasen prenos izkušenj označujejo vse oblike medijske uporabe. Oseba »mentalno« zleze iz resničnega sveta v umetni svet različnih socialnih izkušenj. Vsi porabimo veliko časa v drugih svetovih medijev. Pomembna vloga umetne igralske vloge je, da imaginarno projektiramo mišljenje v medijski imidž in prevzamemo alternativno osebno in socialno identiteto. Preko te identifikacije lahko čutimo idolova čustva, često vzdržimo osebne tragedije in dosežemo celo lastne uspehe.

Ko je TV ugasnjena, knjiga zaprta in časopis odvržen, ljudje nadaljujemo z zaposlitvijo v umetnih socialnih zvezah z ljudmi, ki smo jih srečali v medijih. Navijači so povezani z medijskimi osebami s katerimi se v realnem življenju še nikoli niso srečali in sicer na način, ki je analogen, v določenih primerih direktno vzporeden, aktualnemu socialnemu razmerju. Ta zavezanost in psevdosocialna interakcija pogosto zapolnjuje razpoke v posameznikovem resničnem socialnem svetu.

S pomočjo različnih raziskovalnih tehnik, npr. intervjujev, lahko analiziramo interese gledalcev do medijskih herojev in zvezd ter opazimo, da so le ti zelo analogni tistim v resničnih socialnih zvezah. Sprejemniki označujejo medijske osebe, ki jih še niso srečali, kot bi bili z njimi intimno povezani in v nekem smislu tudi so: oni vidijo dosti medijskih herojev kot očetovsko figuro, model-idol ali prijatelja.

Rezultat je lahko pojav nove navidezne kombinacije med gledalcem in oboževano športno zvezdo. Zaradi identifikacije imajo medijske osebe prodoren učinek na veliko različnih področjih dejanskega socialnega življenja. Šport nam daje dober zgled. Skoraj vsi športniki imajo praviloma svoje medijske idole, celo najbolj uspešni. Ta oblika delne imitacije je tako običajna, da športnike v intervjujih redno sprašujejo o tem pogledu njihove športne kariere. Kot je značilno za tako psevdosocialno zvezo, je imitacija športnikovega obnašanja del globljega vpliva.

Kakšno vlogo imajo mediji pri razširjanju vrednot in norm in kako vidimo šport v tem kontekstu?

Vsi se moramo naučiti, katere vrednote so pomembne in jih sprejmemo v našo osebnost. Starši in učitelji so bili tradicionalni izvor teh vrednot in norm. Ti so sedaj v veliki meri zamenjani z masovnimi mediji, saj so otroci neprestano izpostavljeni sporočilom (vzgoji) množičnih medijev. Učijo nas o osebni sreči in kako naj bi jo ohranili, o uspehu in kako naj bi ga pridobili, o poštenosti in nagradah, žalosti in kazni. Preko reklam, zabave in poročil smo poučeni direktno in indirektno o aktualni paleti vrednot.

To velja še posebej za športne medije, saj so športni mediji komunikacijske aktivnosti, ki odražajo, izražajo in potrjujejo vrednote. Vrednote in vzorce obnašanja pridobimo tudi v športu. Poglejmo kakšne so prednosti športa v primerjavi z ostalimi kulturnimi in socialnimi področji. Kaj povzroča, da šport tako zelo izstopa od drugih življenjskih področij? Šport lahko zreduciramo na kvantitativne dimenzije: goli, sekunde, centimetri … Medtem ko dosežek na ostalih življenjskih področjih ostaja pogosto neviden številnim ljudem in je lahko ocenjen le s strani strokovnjakov, je v športnem dosežku vse takoj vidno. To pa okrepi identiteto športnih idolov. Preko množičnih medijev se lahko osebe različno identificirajo s priznanimi moralnimi lastnostmi idolov in jih sprejemajo kot del njihove lastne identitete.

Življenjska zgodba idola je zapis kulturnih vrednot in primernega obnašanja. Vse kulture imajo heroje, toda ti se razlikujejo od kulture do kulture.

Veljavnost socialnih vrednot in norm je vedno pred očmi posameznikov, katerih realno življenje pa je včasih prav nasprotno. V športu pa je po drugi strani dosežek dosežen enostavno — s samim nastopom. Šport simbolizira natančne pogoje, ki se kažejo kot socialni ideal in daje gledalcu odlične možnosti za psevdosocialno in parasocialno zvezo.

Športne zvezde lahko zapolnijo vrzel v posameznikovem dejanskem socialnem svetu. Mediji pogosto služijo kot direkten nadomestek socialnim dejavnostim. Če je socialni položaj nezadovoljiv, oseba to kompenzira z umetno družbo. Ker le-ta »napade« človekovo fantazijo, medijske osebe vplivajo tudi na ekonomsko in politično obnašanje ter na strukture vseh vrst sprejemanja odločitev. Medijski liki, pogosto služijo kot osnova socializaciji. Glavni primer so navijaški klubi — organizacije različnih ljudi, ki skupno slavijo nekoga, s katerim so se redko ali nikoli videli iz oči v oči. Ta povezanost z medijskimi liki ima zapletene pozitivne in negativne posledice. Ta vpliva na norme, cilje, odnose in skozi to na vpliv socialnega vedenja. Ta pojav je znan tudi na nekaterih drugih področjih (filmske zvezde, pisatelji, politiki …), vendar ni nikjer tako in v tolikšni meri izražen kot je ravno v športu.

Spektakel kot družbeni problem

Tekme, športni spektakli lahko po eni strani pomenijo športni uspeh, užitek ob borbi za zmago, zadovoljstvo nad lepoto, borbenostjo, fair playem itd., po drugi strani pa so lahko prizorišče pretepov, vulgarnosti, šovinističnih, nacionalističnih in rasističnih izpadov. Nekateri sociologi menijo, da je vrednost športnega prizora tudi v gledalčevem doživljanju in podoživljanju osnovnega problema ljudske eksistence: borbe med ljudmi in doživljanju zmage in poraza, toda obenem opozarjajo na primitivnost in omejenost takega doživljanja človeške eksistence, ki za mnoge ljudi zožuje vse bogastvo človeškega življenja na en sam edini aspekt: športno tekmo. A še ta aspekt je treba pobližje oceniti. Brutalnosti, pretepi, ki so jim lahko gledalci priča na športnih prireditvah, nudijo doživetje popolnoma drugačne katarze, kot so jo denimo doživljali Grki ob gledanju dram. S takih prireditev odhajajo gledalci izkričani, morda sproščeni, pa vendar človeško prazni.

Dehumaniziranemu in depersonaliziranemu človeku v družbah, kjer je prisvajanje glavno gonilo in potrošnja glavni način življenja, nudi industrija zabave v zameno za njegovo kreativnost, celovito osebnost »psevdo kulturo« in psevdo personalizacijo z idoli, glorifikacijo pravice do nasilja v literaturi, filmu, TV, športnih spektaklih. Tako se zlasti mladini odvzema še tisto malo avtentičnosti, ki jo v sedanjih pogojih lahko imajo. V športu se taka situacija projektira z odsotnostjo interesa za lastno participacijo in ustvarjalnost, s spektakli in športnimi zvezdami. Obstoj heroja masovne kulture (nogometaša, filmskega zvezdnika itd.) je izraz socialne anonimnosti modernega uniformiranega človeka. Identifikacija z junaki športa predstavlja največkrat beg od spoznanja lastne bede in neuspešnosti, nezmožnosti ali nepripravljenost živeti kot samostojna osebnost. Humanizacija bogov in identificiranje ljudi sta dva istosmerna procesa, ki smo jima priče v sodobnem svetu.

Industrija zabave s svojo industrijsko logiko skuša pretvoriti tudi človekov prosti čas v del potrošnje, podvržen v prvi vrsti zakonom profita in profitne mere, ne glede na dejanske potrebe ljudi.«

Vir: http://www.zofijini.net/koticek_sport.html

Večerov novinar Jure Stojan je na strani Marketing nedavno objavil poročilo o raziskavi, ki priča o pozitivnem vplivu, ki ga ima oglaševanje športnikov na prihodke podjetij.

Športniki so lahko tudi dobri prodajalci

Študija poslovne šole Harvard kaže, da je sponzoriranje vrhunskih športnikov učinkovito marketinško orodje. Prodajo v povprečju povečajo za štiri odstotke

Olimpijske igre so se končale in z njimi tudi strahovlada posebnih inšpektorjev, ki so skrbeli za marketinško plat tega športnega najdogodka. Pravila so bila stroga in varoval jih je zakon, ki ga je v ta namen sprejel britanski parlament. “Olimpijada”, na videz nedolžna kombinacija “igre” in “2012” – vse te besede in besedne zveze so v svojih oglasih smela uporabljata samo tista podjetja, ki so igre sponzorirala. V soseščini olimpijskega parka je gostilničarje celo doletela prepoved, da bi stregli ocvrt krompirček – ta privilegij je imel samo McDonalds, sponzor. Sprva je veljala tudi podobna prepoved za ustekleničeno vodo.

Sponzorstvo učinkuje

In če je letošnja olimpijada lepo pokazala, kako zelo so športni dogodki postali posel, sredstvo za razširjanje marketinških sporočil sponzorjev, pa osnovno vprašanje vendarle ostaja nespremenjeno. Ali se podjetju sploh izplača, da sponzorira športnika kot del svoje trženjske strategije? Vsekakor, v svoji študiji ugotavljata Anita Elberse, profesorica marketinga na poslovni šoli Harvard, in Jeroen Veleun, finančni analitik pri banki Barclays Capital.

Raziskovalca sta na podlagi tedenskih podatkov izračunala, kakšen je bil učinek sponzoriranja vrhunskega športnika na prodajo 51 različnih blagovnih znamk. Zanimalo ju je tudi, kako sponzoriranje vpliva na finančno sliko podjetja. Zato sta preučila delniške tečaje 341 družb, ki v svoji marketinški strategiji podpirajo šport. Zakaj sta se osredotočila prav na športnike?

Najprej zato, ker so v ZDA prav športniki tisti, ki se največkrat pojavljajo v oglasih – pogosteje kot znameniteži drugačne vrste, denimo filmski igralci ali glasbeniki. To pomeni, da sta Elbersova in Veleun imela na razpolago dovolj podatkov za izračune. V športu pa je tudi precej preprosto ugotoviti, kako zelo je znana osebnost uspešna – dovolj je, da preštejemo zmage. Pri glasbenikih je denimo že bolj zapleteno, saj v času glasbenega piratstva prodajne številke niso več tako zanesljiv znak uspeha.

Drugič, sponzorstva so pomemben vir prihodka športnikov, še zlasti v ZDA. Sports Illustrated je izračunal, da so leta 2010 trije najbolje plačani ameriški športniki (golfista Tiger Woods in Phil Mickelson ter košarkar LeBron James) s sponzorstvi zaslužili kar sedemkrat več (skupaj 147 milijonov dolarjev) kot s plačo oziroma nagradami.

Tretji razlog pa je dejstvo, da je sponzoriranje športnika lahko za podjetje tudi nevarno, saj lahko tekmovalec izgubi svojo telesno pripravljenost, začne izgubljati tekme ali se zaplete v kakšen škandal (kot je denimo bila ločitev Tigerja Woodsa).

Športniki prodajo za štiri odstotke več

Avtorja sta učinek sponzorstva izračunala na podlagi analize časovnih vrst. Pogledala sta, kako sta se prodaja podjetja in cena njegovih delnic spremenili po objavi novic, da je to podjetje s športnikom podpisalo sponzorsko pogodbo ali pa da je ta športnik zmagal na pomembnem dogodku. Da sta lahko bila prepričana, da tudi v resnici merita učinek sponzorstva, sta s posebnimi izračuni izločila vpliv prodajnih trendov, učinka siceršnjega oglaševanja, prodajnih promocij in drugih marketinških orodij.

Rezultati so potrdili: sponzoriranje se izplača. V povprečju so ameriška podjetja zaradi sponzoriranih športnikov prodala za približno štiri odstotke (ali 200.000 dolarjev) več izdelkov na teden (na letni ravni je sponzorstvo v povprečju prineslo en milijon dolarjev dodatnega prometa).

Še več, to sponzorstvo ni imelo učinka na prodajo konkurentov (standardni ugovor zoper sponzoriranje športnikov namreč pravi, da to orodje dvigne prodajo celotni kategoriji, torej tudi konkurentom, ne pa samo blagovni znamki, ki sponzorira). Z drugimi besedami, sponzorstvo je orodje, ki ne dvigne samo prodaje, ampak tudi relativni tržni delež.

Vendar pa je sponzorstvo orodje, ki sčasoma izgublja učinkovitost. Če prva zmaga športnika po podpisu sponzorske pogodbe dvigne prodajo za povprečno 70.000 dolarjev, naslednja zmaga prodajo spodbudi “le še” za 30.000 dolarjev. Sponzorstva tudi koristijo ceni delnic sponzorja, ki dan po zmagi sponzoriranega športnika na pomembnem prvenstvu v povprečju narastejo za 0,14 odstotka. Vendar je v nasprotju s kupci borznim posrednikom na videz vseeno, kolikokrat je športnik pred tem že zmagal – vsaka zmaga ima enako velik učinek.

Jure Stojan

Objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 20.8.2012

Vir:  http://www.vecer.com/clanekmar2012082005816840

In še zgodba, ki pritrjuje navedenim ugotovitvam in ki je zaokrožila v post-olimpijskem času, o uspešnem reklamnem nategu, ki so si ga privoščili najuspešnejši olimpijec Michael Phelps in njegovi meceni.

Reklama je vžgala, Phelpsu bodo odličja ostala

Michael Phelps zaradi nedovoljenih oglasov verjetno ne bo ob londonska olimpijska odličja

Mednarodni olimpijski komite (Mok) najtrofejnejšemu olimpijcu vseh časov, ameriškemu plavalcu Michaelu Phelpsu, najverjetneje ne bo odvzel šestih olimpijskih odličij zaradi spornega oglaševanja modne blagovne znamke. Fotografije so se v javnosti pojavile brez plavalčeve predhodne avtorizacije. Ameriški plavalec, ki je na londonskih olimpijskih igrah osvojil štiri zlate kolajne in dve srebrni, je po koncu olimpijskih iger sklenil tekmovalno pot, v kateri je s skupno 22 osvojenimi olimpijskimi odličji postal najuspešnejši udeleženec olimpijskih iger vseh časov. Uspešni športnik je postal zanimiv tudi za številne oglaševalce. Tako je postal novo ime modne znamke Louis Vuitton, prav poziranje za to znamko pa bi ga lahko stalo londonskih kolajn in prvega mesta na večni lestvici najuspešnejših olimpijcev.

Fotografije, posnela jih je slovita Annie Leibovitz, so zaokrožile po spletu 13. avgusta, s čimer pa se je športnik znašel v navzkrižju s sila strogimi in togimi pravili Moka. Športniki, ki so sodelovali na igrah v Londonu, so lahko med njimi promovirali le športne dogodke in izdelke uradnih olimpijskih sponzorjev, ta prepoved pa se je nanašala na čas od 18. julija do 15. avgusta.

Na eni od fotografij plavalec pozira v kadi, polni vode, oblečen le v kopalke, ob kadi pa je bila luksuzna torba Louis Vuitton. Na drugi fotografiji je Phelps na kavču v družbi nekdanje sovjetske telovadke Larise Latinine, ki je bila z 18 olimpijskimi kolajnami do Londona najuspešnejša olimpijka, dokler ji ni rekorda odvzel prav Phelps. Tudi na tej fotografiji je bil dobro viden izdelek blagovne znamke.

Predstavniki te blagovne znamke in plavalec so se iz godlje izvlekli s takojšnjim zanikanjem. Tako Phelpsovi predstavniki kot predstavniki Louisa Vuittona ter Annie Leibovitz zatrjujejo, da so bile fotografije objavljene brez njihovega dovoljenja in da so neuradne. Phelpsov dolgoletni predstavnik Peter Carlisle je za angleški Daily Mail ovrgel vse obtožbe: “Michael ni odobril objave. Športnik ne more nadzorovati nepooblaščene uporabe, tako kot vam nihče ne more zagotoviti, da vam ne bodo vdrli v hišo.”

sta

Objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 20.8.2012

Vir: http://www.vecer.com/clanekspo2012082005817120

Kolažiral R. i P.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s