Pogovor z Billom Talenom: ali obstaja življenje onstran potrošništva?

Kolikokrat je bil med akcijami aretiran, pridigar Bill Talen ne ve niti sam. Bo tudi v Ljubljani?

»Funkcije mestnih središč se selijo v nakupovalna središča na mestnih obrobjih, mestno jedro pa postaja namenjeno turistom. Ljubljančani so mi povedali, da se to dogaja tudi v Ljubljani […]. V mestih v Ameriki ni več prostorov za srečevanje mladih, ne da bi morali trošiti – ameriška mladina se srečuje v nakupovalnih centrih pa v parkih, od katerih so številni privatizirani in podobni nakupovalnim centrom, z varnostnim nadzorom vred.«

Namesto sistema, v katerem velike banke in korporacije vdirajo v soseščine s ciljem, da bi iz njih iztisnile dobiček, Prečastiti Billy predlaga, naj majhne banke in posojilnice, ki imajo delež v skupnostih, v katerih poslujejo, spodbujajo lokalna podjetja in s tem plenilskim finančnikom otežijo vstop v njihovo okolje, je po finančnem kolapsu idejo prečastitega Billyja leta 2009 v Wall Street Journalu podprl kolumnist David Weidner.

Z videzom televangelista v beli moški obleki z belim ovratnikom in maniri ameriških baptističnih pridigarjev Prečastiti Billy svojo vizijo z megafonom v roki širi že petnajst let. Ameriška umetnika in aktivista Bill Talen ter režiserka in njegova žena Savitri D sta z likom Prečastitega Billyja in s cerkvijo The Church of Stop Shopping ustvarila formo političnega performansa, s katero se kritično lotevata ustroja sveta, v katerem se ljudje iz državljanov spreminjajo v grabežljive potrošnike izdelkov, ki večinoma prihajajo iz izkoriščevalskih švicfabrik in švicproizvodnje tretjega sveta, medtem ko se ogromni dobički stekajo v roke lastnikov.

Prečastiti Billy z gospelskim zborom The Life After Shopping pridiga o nevarnosti šopokalipse v gledališčih, muzejih pa tudi cerkvah, se podaja na ulice ter na sedeže velikih bank in na prodajna mesta velikih korporacij, kjer oznanja, da potrošništvo večini ljudi ne prinaša prosperitete.

Kolikokrat je bil med akcijami aretiran, niti sam ne ve, med našim pogovorom prejšnjo nedeljo pa s Savitri prav tako še nista vedela, o čem in kje natanko v Ljubljani bo Prečastiti Billy z zborom slovenskih udeležencev njune delavnice v programu festivala Mladi levi pridigal danes popoldne.

Menda naj bi pri rojstvu vašega lika Prečastitega Billyja pred petnajstimi leti pomembno vlogo odigral episkopalni duhovnik Sidney Lanier. Prav Lanier, ki je na začetku šestdesetih let v ‘svoji’ newyorški cerkvi St. Clement Church z Wynnom Handmanom in Michaelom Tolanom ustanovil znamenito gledališče The American Place Theatre, ki je bilo osredotočeno na uprizarjanje sodobnih ameriških dramatikov, naj bi prepoznal vaš pridigarski talent in energijo ter vas nato pridigarsko ‘treniral’.

Bill Talen: Episkopalna cerkev nima tradicije ameriškega baptističnega pridiganja, gre bolj za intelektualno vero. Toda Sidney Lanier, ki naju je s Savi pred desetimi leti poročil in zdaj pri oseminosemdesetih živi v Santa Barbari, je doma z ameriškega juga. Sidney je bratranec pisatelja Tennesseeja Williamsa, ki je v drami The Night of Iguan [Noč igvana] glavni lik prečastitega Shannona, ki ga cerkvena skupnost izključi, zasnoval prav na Sidneyju. Po drami je leta 1964 John Houston posnel istoimenski film z Richardom Burtonom v glavni vlogi. Sidney me je začel voditi v desničarske evangelistične cerkve pa tudi v afroameriške baptistične cerkve, ki niso vse desno usmerjene, takšna izjema je baptistični duhovnik ter borec za človekove pravice Jesse Jackson. Večinoma so ti pridigarji desničarski konservativci, ki verjamejo, da sta gejevski in lezbični seks utelešenje hudiča, in podpirajo prav vse ameriške vojne ter jih s tem pokristjanjajo. Ob prvih obiskih teh prostorov sem se Sidneyju upiral: Ne, ne, samo ne spet tja! A mi je na srce položil, naj odmislim vsebino in se osredotočim na formo, naj se od pridigarjev učim uporabe vokalnega inštrumenta, kako med pridiganjem dihajo in kako se iznenada poženejo med vernike.

Kako ste vsebinsko in režijsko oblikovali Prečastitega Billyja? Z njim niti ne parodirate pridigarjev, ampak ste pridigarsko formo izpilili za posredovanje aktivističnih političnih vsebin.

Savitri: Prečasiti Billy je nastal iz konteksta New Yorka v poznih devetdesetih letih, ko so se pridigarji začeli odzivati na novo globalno ekonomijo, ki se ni odražala le zunaj ZDA kot posledica ameriške imperialne politike, ampak je, med drugim, s sweatshop ekonomijo [švicekonomijo], prodirala tudi v New York. Bill je tedaj živel na Time Squaru, kamor so vdirale korporacije, kot je Disney, izpodrinjale mešano ekonomijo malih trgovin in spreminjale ustroj ter podobo New Yorka, tudi gledališče, namenjeno Newyorčanom, se je v tistem času skomercializiralo za turiste. Bill se je na dogajanje pred svojimi vrati odzval s humorjem, lik Prečastitega Billyja, ki sta ga ustvarila s Sidneyjem, pa je dejansko oživela tedanja politična situacija in ga transformirala v nekaj več kot gledališki eksperiment ali satirični akt, v nekaj resničnega. Ko se je Bill podal pridigat na newyorške ulice, so aktivisti v njegovih nastopih pri priči prepoznali manjkajoči element svojih prizadevanj in strategij – kreativni glas.

Kako sta razvila materialne prvine glasu, od dinamike, melodije in ritma, ki skozi prepričljivost, verjetje in karizmatičnost močno vplivajo na vsebinsko percepcijo poslušalcev?

S: Pridigarski vokalni inštrument je močno povezan z bluesom in gospelom iz afroameriške tradicije, ki naju z Billom tudi estetsko zelo zanima. Pridigarji sočasno govorijo in pojejo, mislim, da je Laurie Anderson izjavila, da je pridiganje v razpoki med govorom in petjem. Za Billa kot performerja je pridiganje izvrsten medij, saj vključuje različne veščine, od muzikalnosti do igre, ter omogoča didaktičnost, ki v večini drugih form ne deluje.

BT: Pred 11. septembrom 2001 smo že nekaj let delovali in bili poznani kot ljudje, ki prakticirajo nekakšno božjo službo s čudnim manevrom do patriarhalnega boga. Takoj po napadu se je naše občinstvo povečalo, saj so Newyorčani čutili potrebo po druženju in čustvenem povezovanju, podobnemu tistemu v cerkvah. Toda večina našega občinstva je sekularna, postreligiozna. Nastopam z videzom televangelističnega utelešenja Elvisa, iz katerega so se vse življenje norčevali ali se ga bali, kajti te osebe imajo v ZDA ogromno moč in predstavljajo eno od vodilnih ikon ameriškega konservativizma. Moje pridiganje newyorškemu občinstvu tako združuje didaktičnost in zabavo, pri čemer publika z dodajanjem predpon vzklika vse mogoče izpeljanke, kot na primer change-a-lujah!

Kje je Bill Talen med performansom Prečastitega Billyja, ali imate do lika distanco ali performans pomeni prekrivanje resničnega Billa in fiktivnega Billyja?

BT: Po petnajstih letih sta se Bill in Billy povsem stopila, kar je razlog, da Prečastiti Billy še vedno živi in deluje …

S: V preteklosti je med njima obstajala distanca, zdaj pa se tudi meni dozdeva, da je Prečastiti Billy povsem integriran v Billa Talena, slednji je sicer mehkejši od Prečastitega, a to, kar Prečastiti govori, neposredno prihaja od Billa Talena in ne gre za pretvarjanje.

Kaj imate v mislih, na kaj se nanašate med izgovarjanjem besed bog, hudič in greh?

S: Lik Prečastitega Billyja dovoljuje, da je vse izrečeno v narekovajih, s čimer se ustvari vmesni prostor, kamor se lahko umestijo mnogi, toda ali Prečastiti Billy verjame v boga? … Mislim, da ne … upam, da ne …

BT: … verjamem v življenje … ne verjamem v boga, ki je kakorkoli ločen od življenja …

S: … ali pa v boga, ki bi si želel, da kdorkoli vanj veruje …

BT: … v mislih nimam boga z imenom, z zgodbo …

S: … verjameš pa v hudiča, a ne? Kako je lahko hudič, ne pa tudi bog?

BT: Zato ker je hudič smešen, vsakič ko ‘odpojem’ Co-ca co-la is the Devil, Children! Mickey Mouse is Antichrist!, publika prasne v smeh …

Potemtakem so sodobne manifestacije hudiča multinacionalne korporacije?

BT: … pa Wallstreet in velike banke …

Eno glavnih oznanil cerkve The Church of Stop Shopping je šopokalipsa [shopocalypse], ta v nasprotju z apokalipso, ki grozi iz bližnje prihodnosti, preti tukaj in zdaj in jo živimo kot potrošniki, v tretjem svetu pa jo životarijo predvsem kot proizvajalci …

BT: Funkcije mestnih središč se selijo v nakupovalna središča na mestnih obrobjih, mestno jedro pa postaja namenjeno turistom. Ljubljančani so mi povedali, da se to dogaja tudi v Ljubljani – uh, kako čudovita beseda! V mestih v Ameriki ni več prostorov za srečevanje mladih, ne da bi morali trošiti – ameriška mladina se srečuje v nakupovalnih centrih pa v parkih, od katerih so številni privatizirani in podobni nakupovalnim centrom, z varnostnim nadzorom vred.

S: Ali pa se srečujejo na kriminaliziranih mestih …

BT: Kaznivo je že to, da si v parku po njegovem zaprtju. V zaporih sem srečal kar nekaj mladih, ki so se tam znašli zaradi tovrstnega prekrška ….

V eni od knjig navajate zelo napeto izkušnjo iz losangeleškega zapora, kamor so vas po javni akciji za tri dni strpali zaradi obtožbe o zlorabi blagajne korporativne kavarniške verige Starbucks. Ko vas je prvi dan v zaporu obkrožilo dvajset tetoviranih tipov, prepričanih, da ste policist pod krinko, in ste jim pojasnili svoj ‘napad’ na Starbucks in vlogo Prečastitega Billyja, so vedeli, o čem govorite, da po imenih poznajo bolivijske kmete, ki so nekdaj pridelovali različne kulture, dokler jih ni Starbucksova monokulturna proizvodnja kave, ki uporablja tudi pesticide, uničila, zdaj pa Starbucks na plantažah zaposluje podplačane delavce, včasih kot sužnje kar cele družine. Vodja ‘genga’ vam je nato med tridnevnim bivanjem celo zagotovil štiriindvajseturno zaščito pred takimi in drugačnimi zaporniškimi pripetljaji …

BT: Vse to je res, le da bi namesto Bolivije lahko bila Kolumbija, Ekvador, Brazilija … katerakoli država, v katero ima kremplje zasajene Starbucks.

S: Ti moški in fantje so od tam doma in so svoj kraj zapustili, ker zaradi Starbucksove velike ekonomije, ki je obstoječo raznovrstno pridelavo spremenila v svoje plantaže kave, niso imeli prihodnosti. Tako ti ljudje, ki živijo v kriminaliziranem okolju, kot mi aktivisti, ki javno opozarjamo na globalne probleme, katerih posledica je tudi kriminal, nismo del večinske kulture. In ker živimo v dveh povsem ločenih ekonomijah – ekonomija prvih je povezana z drogami, naša pa je umetniška in protestniška –, se v naši državi lahko srečamo samo v zaporih.

BT: V zadnjih letih smo bili tudi mi večkrat javno kriminalizirani, med drugim tudi kot pripadniki gibanja Occupy, ki je lansko poletje povezalo 26.000 skupnosti po svetu, vključno z Occupy Slovenia …

S: Gibanje Occupy je združilo neverjetno mešanico ljudi, nekateri smo imeli aktivistične izkušnje od prej, mnogi pa so se prvič znotraj mesta povezali s programom oziroma idejo za prihodnost. A kljub temu da se ni zgodilo nič, da smo tedaj tam zgolj živeli, živeli na javnem prostoru, je policija grobo posegla in mnoge, med njimi tudi člane naše cerkve, aretirala.

S: Newyorška policija lahko skoraj počne, kar se ji zdi, smo pa opazili, da nekateri na pozicijah moči začenjajo počasi razumeti ravnanje korporacij.

BT: Pred poldrugim letom smo 26. novembra, na tako imenovani črni petek, ki sledi zahvalnemu dnevu in pomeni odprtje božične nakupovalne sezone – črni petek je v ZDA največji nakupovalni dan v letu –, izvedli akcijo na newyorškem sedežu United Bank of Schwitzerland (UBS, Združena švicarska banka). V času njihovega poslovanja smo z zborom, preoblečeni v bele angele z velikimi krili, vstopili v njihove prostore in odpeli nekaj informativno-didaktičnih gospelov o poslovanju banke UBS, ki je glavna financerka premogovništva v apalaškem gorovju. To rudarjenje poteka tako, da gorski vrh razstrelijo in premog potisnejo v dolino, pri tem uničijo vso vegetacijo, stranski produkti takega premogovništva, kot sta svinec in žveplo, pa zastrupljajo vodo in zemljo in uničujejo zdravje tamkajšnjega prebivalstva, tudi otrok, pri katerih je dokazano povečano obolevanje za redkimi oblikami raka. Zaradi obtožnice o vdoru na tuje posestvo smo se slabo leto po akciji in nekaj tednov po začetku gibanja Occupy znašli v sodnem postopku. Na sodišču so nas odvetniki odkrito predstavljali kot pripadnike skupnosti Occupy, ki verjamemo, da se brutalnemu premogovništvu UBS z razstreljevanjem apalaškega gorovja v zahodni Virginiji in Kentuckyju zaradi korupcije velikih bank in premogovniških družb ni mogoče legalno upreti.

Naše dejanje so odvetniki poimenovali necessity defence, dejanje iz nujne obrambe, s katerim smo sicer zagrešili majhno kaznivo dejanje motenja posesti, a vse to z namenom, da bi javnost opozorili in ustavili uničujočo prakso. S tako obrambo so odvetniki tvegali, sodnik je bil očiten republikanec s končanim ‘Bushevim’ kolidžem na Yalu in je zavrgel necessity defence z argumentom, da obramba ne sme biti zgrajena na emocijah. No, kasneje je odvetnikom uspelo dokazati napake in pomanjkljivosti v postopku, med drugim, da nismo bili aretirani v preddverju UBS, ampak kasneje na ulici, zunaj UBS. Ko je sodnik razglasil sodbo, da nisem kriv za nobeno od obtožb, je vstal in zapustil dvorano, ne da bi razsodbo kakorkoli pojasnil. Prav zato se mi zdi, da je necessity defence vendarle učinkovala in da jo je imel sodnik, četudi jo je zavrnil, vseskozi v mislih, saj so mu odvetniki med procesom kazali fotografije obolelih apalaških otrok, statistike obolevnosti in umrljivosti pa posnetke uničene pokrajine.

S: Necessity defence nas mora skrbeti ves čas, stvari so resnično slabe, tako zelo, da že skupina ljudi, ki stoji v parku, v sodobni nadzorovani kulturi pomeni grožnjo.

Kaj pa prvi amandma, svoboda govora, na katero se nenehno sklicujete?

S: Svoboda govora velja v zakonskem kodeksu, na cesti pa ne kaj dosti, policija se nanjo požvižga, sodniki kasneje morda presodijo, da je zaradi svobode govora neustavno človeka pripreti ali zapreti, toda kaj pa tistih nekaj ur ali dni, ki jih je ista oseba pred tem prestala v zaporu? Ali to pomeni, da lahko edino aktivisti in umetniki tvegajo upor na ulici in možnost večdnevne zaporne kazni, ljudje z otroki in ljudje s kazensko evidenco si to zelo težko privoščijo.

Svoboda v demokraciji je vse bolj zvedena na svobodo trga, kjer vladajo razmere, podobne živalskemu svetu, v katerem plenilci lovijo manjše živali, medtem ko so ranjeni, šibkejši in onemogli prepuščeni poginu. Človeška zaveznica bi tako morala biti na demokratičnih zakonih osnovana država, ki pa ljudi ščiti vse manj, saj so njeni predstavniki zapredeni v metastaze bank in korporacij …

BT: Točno tako! Prav lahko bi pridigali (smeh).

S: Drži, kar nekajkrat smo iz notranjih zaporov nakupovalnih središč poklicali policijo, naj nam pride pomagat in nas osvobodit, sklicevali smo se na svobodo govora, pa policija ni reagirala.

Ko se v vašem dokumentarcu What Would Jesus Buy? pred enega od Walmartovih nakupovalnih centrov med izvajanjem vaše akcije pripelje policijski avto, jih vi, Bill, vprašate, ali so prišli aretirat Walmart, ki izkorišča svoje zaposlene v ameriških prodajalnah, kaj šele delavce iz tretjega sveta; omenjeni dokumentarec med drugim pokaže trinajstletne bangladeške delavke, ki delajo za 15 centov na uro in od izčrpanosti dobesedno ‘cepajo’ za Walmartovimi stroji …

S: Čisti dohodek Walmartovih lastnikov, šestih članov družine Walton, presega dohodek spodnje ekonomske tretjine ameriškega prebivalstva.

Film prikaže tudi, kako Walmart z nižjimi cenami izdelkov izpodriva ameriške proizvajalce, vse redkejši so ameriški proizvodi, vse manj je ameriških proizvajalcev, zato pa vse več ameriških potrošnikov …

S: Prav v zadnjem obdobju se to vendarle malo spreminja in ameriška proizvodnja počasi ponovno narašča, k čemur je prispevala tudi recesija, veliko ljudi je izgubilo službo in so se nekako morali znajti, nekateri so v zelo majhnih količinah začeli izdelovati raznorazne reči, poznam nekoga, ki se zdaj preživlja z izdelovanjem ptičjih kletk ….

BT: … gre za malo ekonomijo, kot so recimo majhne proizvodnje bombaža, proizvodnje hrane …

S: … kar ljudi opogumlja in upam, da bodo stopili tudi na politično prizorišče, saj obstaja resna nevarnost, da se prebivalci mest povsem transformirajo v potrošnike nakupovalnih središč, kjer je pomembno zgolj to, da kupuješ z dolarskimi bankovci, ne pa tudi, kaj kupuješ.

Koliko članov ima The Church of Stop Shopping, kakšen je njen formalni status, je nemara registrirana kot cerkev in s tem oproščena plačevanja davkov?

S: Naš gospelski zbor The Life After Shopping ima okoli petdeset članov, še kakih sto ljudi je aktivistov, med sedemsto do tisoč ljudi pa se udeležuje naših akcij. Davke plačujemo, saj smo registrirani kot gledališka skupina, kot neprofitna organizacija – ne nazadnje so cerkve organizirane okoli svojega poslopja, ki ga mi nimamo –, mesto New York nas finančno ne podpira in moramo sredstva nabrati sami, med drugim nas podpira nekaj premožnih donatorjev, poleg tega z Billyjem občasno predavava na univerzah, nekaj zaslužimo s prodajo vstopnic in podobno.

Kdaj se je zbor priključil Prečastitemu Billyju?

BT: Z zborom smo nastopali še pred 11. septembrom, a tedaj so naši performansi delovali bolj kot gledališke predstave, po tem datumu pa so nas ljudje doživljali kot duhovno skupnost in oba s Savitri sva delovala kot nekakšna pastorja – seveda brez boga očeta –, ki ministrirata ljudem …

S: … zase teh besed nikoli ne bi uporabila, za nič od tega, kar počnem, ne bi uporabila izraza ministrirati ljudem …

BT: Jaz pa bi lahko.

S: Seveda, tebe ščiti kostum in si lahko pastor ali pa tudi ne, jaz tega kostuma ne nosim. Zanimivo, kako kostum okoli tebe ustvari prostor, po 11. septembru so ljudje začeli pristopati k Billu in ga prositi za pomoč, tolažbo, celo vodstvo …

BT: … odtlej ljudi tudi poročam, pokopavam, krstim, torej opravljam vse te življenjske prehode, in glede na to, da smo malo prej govorili o lokalni ekonomiji, me veseli, da se v ZDA razvija tudi lokalna duhovna ekonomija, da je v vzponu local-a-lujah, samooblikujoča se duhovna sekularna ekonomija …

S: … ki pa ni povezana z newageem, to distinkcijo se mi zdi pomembno poudariti. V ZDA sta religija in duhovnost zelo politizirani, vse, kar ZDA naredijo, naredijo v imenu boga, na drugi strani pa so duhovne skupnosti, ki se s političnimi vsebinami ne ukvarjajo, mi smo torej nekje vmes. Z našimi člani, pa tudi drugimi, si delimo skupne vrednote in se povezujemo v upanju in želji po spremembi sistema, transformacija upanja skozi lastno početje pa je narava religije.

BT: Povezave s pojmi newagea nam vzbujajo nelagodje, izraz bog uporabljamo samo tedaj, ko naj bi zazvenel humorno, kajti lik boga je bil stoletja inštrument zlorabe, tako na primer ritmizirano izrečem Put the odd back into god, children!, ampak včasih je najboljše pridiganje takrat, ko ne morem izreči ničesar …

Ne nazadnje vseskozi improvizirate …

BT: Nikdar se ne pridiga iz teksta.

Savitri, kako režirate akcije? Verjetno vnaprej pripravite okvirni scenarij glede na lokacijo in kontekst, na posnetkih pa sem opazila, da dogajanje usmerjate tudi neposredno med performansi.

S: Vnaprej je pripravljen okvir dogodka, v katerega med izvedbo na lokaciji vstopajo in vpadajo različni liki, vključno z mimoidočimi in policisti. Zelo pomembno je sprotno branje dogajanja in njegovo usmerjanje in pa dogodek končati v pravem trenutku. Podobno je pri režiji predstave, vendar so naše akcije strnjene v ne povsem predvidljive časovne enote, poleg tega obstajajo različni pritiski, od oblasti do začudenega občinstva, ki včasih ne ve povsem, v čem se je znašlo, in ne nazadnje strah pred spodletelostjo. Pri tovrstni uprizoritveni formi se moraš hočeš nočeš odpovedati gledališkim idejam o popolni izvedbi, a kot so v tem smislu naši performansi po eni strani frustrirajoči, so obenem osvobajajoči.

Pripadniki vaše cerkve se redno srečujete vsako nedeljo, a kot razumem, ne le v gledališčih, ampak tudi dejansko v cerkvah …

BT: Tudi v cerkvah pa v galerijah, šolah, parkih, na trgih, sejmih, mostovih, v podzemnih, v predorih …

Predlanskim ste v galeriji Tate Modern nekaj mesecev po ekološki katastrofi v Mehiškem zalivu izvedli akcijo izganjanja hudiča, utelešenega v naftni korporaciji British Petroleum, ki je glavni sponzor Tate Modern. Ste se o izvedbi z galerijskim vodstvom dogovorili vnaprej? Na teh posnetkih izjemoma ni videti varnostnikov, ki bi vas preganjali.

S: Smo se, sicer pa je Tate Modern naklonjena takim akcijam …

Mar ne gre za perverzno pozicijo Tate Modern, ki po eni strani z zadovoljstvom prejema denar od BP, obenem pa se razveseli BP in navsezadnje samokritične umetniške akcije ter jo enostavno vključi v program?

S: Težko rečem, mislim, da jih v Tate Modern to še kako skrbi, da pa ne vedo, kako naj se iz tega izvijejo …

BT: Pozimi so krožile govorice, da naj bi se Tate Modern odmaknila od BP, vendar mislim, da so olimpijske igre to otežile; brutalna korporacija Rio Tinto, ena največjih premogovniških družb na svetu, ki pustoši v Utahu v bližini Salt Lake Cityja, je kot sponzor londonskih olimpijskih iger prispevala kovine za izdelavo vseh olimpijskih medalj, da bi se tako oprala in si zagotovila politično kritje. Zdi se mi, da podobna naveza obstaja tudi med Tate Modern in British Petroleum.

Bill in Savitri, kaj bi vidva odpridigala potrošništva željnim ljudem, ki si potrošništva ne morejo privoščiti – in teh je vse več tudi med slovenskimi upokojenci, delavci, študenti in brezposelnimi –, ker nimajo niti za položnice in osnovne življenjske potrebščine?

BT: Potrošništvo ne prinaša prosperitete, to dokazuje tudi sesutje velikih ekonomij, ki temeljijo na njem. Potrošništvo pomeni ustvarjanje dobička za pozicije moči, za korporacije, ki brezkompromisno izčrpavajo ljudi in okolje in povzročajo klimatske spremembe. Verjamemo, da moramo preiti v trajnostno ekonomijo, v kateri obstaja krožni odnos z Zemljo, tako kot nas Zemlja hrani, moramo mi skrbeti zanjo – Earth-a-lujah! –, verjamemo v skupnosti malih ekonomij, dovolj majhnih, da so lahko transparentne, sodobna ekonomija je namreč zelo mistična. Ne vemo, kam natanko izginjajo dolarski bankovci za vsemi stotinami logotipov po svetu, vemo pa, kaj dobimo nazaj – švicfabrike, onesnaženo okolje ter informacije o samomorih, ki so posledica brutalnega ravnanja Monsanta v Indiji, Nika v Vietnamu in Appla na Kitajskem. Vse to morda zveni romantično in tudi je romantično, saj gre za verovanje, za vero.

S: Mi, ki živimo kakovostno življenje, moramo preseči sebičnost in razmišljati ter delovati širše, ne gre le za to, kakšno korist nekaj prinaša meni ali moji družini. Vse manj razumevanja čutim do tistih, ki jamrajo, češ, od nekdaj sem si želel to in to, kot otrok sem bil reven, zdaj pa si vse to lahko privoščim in nabavim in si tudi bom, kot tudi fantazije, zakaj da je dobro izkoristiti prav vsako luknjo na zemlji ter ob tem pobiti še kako živo vrsto, da bi se bolje počutili in nemara na stara leta uživali.

Kako pa nakupuje družina Prečastitega Billyja?

S: Seveda smo tudi mi potrošniki, kar pa skušamo početi na najboljši možen način, s sestrami si izmenjujem oblačila, vpeti smo v secondhand ekonomijo [ekonomijo iz druge roke] in skušamo z drugimi čim več deliti. Nisem pa pri tem puritanska, zavedam se kompleksnosti situacije in jo sprejemam. Odraščala sem v Novi Mehiki, v utopični komuni, ki sta jo ustanovila moja starša, brez elektrike in brez denarja, kar pa ni učinkovito, bolj kot kaj drugega smo trpeli, nikakor pa nismo bili politični v transformacijskem pomenu. Če želimo sistem spremeniti, ga moramo živeti. Večina ljudi ne spremeni svoje pozicije zaradi relativne prosperitete, ampak šele, ko se jim situacija drastično poslabša, a vendar tudi mi in mnogi med nami, ki živimo čudovito, vemo, da je v svetu nekaj zelo narobe. Torej, lepo prosim … nehajte nakupovati.

Mojca Kumerdej

Objavljeno v Delu, v petek, 24.8.2012

Vir: http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/pogovor-z-billom-talenom-ali-obstaja-zivljenje-onstran-potrosnistva.html

Zaključna akcija – Vodaluja

Between August 21 – 24 2012 Reverend Billy and Savitri D lead a workshop on new culture jamming and activist strategies in Ljubljana, Slovenia, as part of the Mladi levi festival. On August 24 they performed a public intervention in Ljubljana city center together with the participants to the workshop.

Več na: aksioma.org/reverend_billy

Napovednik:

Zaključna akcija – Vodaluja:

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s