Kupujem, torej sem?

V današnjem času, ki bi ga lahko imenovala tudi doba potrošništva, smo znani Descartesov stavek mislim, torej sem, namerno ali pa ne, spremenili v stavek kupujem, torej sem. Sicer se je človek v 17. stoletju z racionalizmom distanciral od svojega bistva, danes, 400 let kasneje pa smo situacijo prignali do absurda. O čem govorim? S tem, ko je Descartes na piedestal postavil razum in ločil človeka od njegove čutnosti, se je pričelo obdobje človekove odtujenosti, ki je v 21. stoletju doseglo svoj vrhunec. Človek je edino bitje, ki je samemu sebi problem, saj zaradi ločnice med razumom in čutnostjo deluje proti svoji lastni naravi. Ne vemo, kaj želimo, izgubili smo kompas in ne znamo se orientirati po zvezdah.

V osnovi se je človek že s krščanstvom postavil nad naravo, ki mu je bila zaupana v uporabo. S tem je krščanstvo potegnilo prvo mejo med človekom in naravo, ki jo je Descartes kasneje le še okrepil. Človek je, kolikor je ločen od narave, kolikor je edino razumno bitje v naravi pravzaprav nenaravno bitje. Po tej negativni opredelitvi narave je torej naravno tisto, kar ni delo človeka, tako je torej vse kar je ustvaril človek umetno in nenaravno. Ob tej negativni opredelitvi narave na srečo poznamo še dve pozitivni. Vitalistična opredelitev narave izhaja iz organiziranosti narave, ki ji vladata skladnost in smotrnost. To pomeni, da je tudi človek lahko naraven, takrat, ko je spontan in iskren, torej naraven. Vitalnost delovanja torej postavi človeka nazaj v predkrščansko obdobje harmoničnosti. Moralistična opredelitev narave pa trdi, da je najvišje načelo živeti v skladu z naravo. Narava ni samo organizirana, skladna, urejena in harmonična, ampak je tudi dobra in čuteča. Naravni moralizem ali naturalizem torej zapoveduje sonaravno življenje. Kriterij moralnosti človeka je tako nihče drug kot narava.

Kot taki izgubljeni posamezniki smo idealna tarča za trgovce. Uspeli so nas prepričati, da sreča narašča sorazmerno s potrošnjo, več kot bomo kupovali bolj bomo srečni. Kljub temu, pa čutimo, da na svetu nismo za to, da bi imeli vedno večje televizorje in vedno boljše avtomobile. Kaj se nam je torej zgodilo? Podlegli smo pritisku družbe in se prilagodili. Namesto, da bi svoj čas posvetili temu, kar si dejansko želimo, delamo, ker potrebujemo denar, da si kupimo nove stvari. V Združenih državah Amerike in v Veliki Britaniji je 70 urni delovni teden nekaj normalnega. Za primerjavo naj povem, da so še v srednjem veku delali samo pol tedna in polovico leta. Ob vsej tehnologiji, ki jo imamo danes na voljo, ko lahko skrajšamo marsikatero pot, marsikateri opravek in marsikatero delo, zgolj zato, ker se lahko namesto peš, odpeljemo s kolesom ali avtomobilom, ker imamo veliko manj dela z gospodinjskimi opravili kot so jih imeli v srednjem veku, smo pripravljeni delati 2 do 3 krat več, vse za to, da si lahko vedno več privoščimo. Ne vprašamo se sicer kdaj bomo imeli čas, da bomo dejansko uživali v stvareh, ki smo jih kupili, glavno je, da jih imamo. S tem, kar imamo smo se poistovetili in se tako odtujili od svojega pravega jaza, od svoje čutnosti ali duše. Postali smo obsedeni s tem, kaj lahko kupimo in ravno ta novofilija ali ljubezen do vsega kar je novo, nas je pripeljala v situacijo v kateri smo zdaj. Ne cenimo več starih in dobro ohranjenih stvari, ampak si želimo novih in bleščečih.

Vedno več je izdelkov za enkratno uporabo, ki nam ponujajo bližnjice in nam olajšajo življenje. Namesto, da v trgovino s seboj odnesemo platneno vrečko, raje kupimo plastično, namesto da si od doma prinesemo steklenico z vodo, si raje na poti kupimo plastenko. Pri tem se ne oziramo na to, kakšno škodo s tem povzročamo naravi in posledično samim sebi.

Prav tako je vedno več nekvalitetnih izdelkov s kratkim rokom uporabe, nekoč so eni čevlji zdržali nekaj let, sedaj nam vsako leto ponujajo nove modne trende, ki jih nikakor ne smemo zamuditi, pa čeprav se nam bodo ti čevlji uničili že v mesecu ali dveh. Nič za to, že kmalu bodo trgovci poskrbeli, da nas bodo čakali novi, ki bodo v tistem trenutku res pravi modni hit! Namesto da bi kupovali izdelke po kriteriju kvalitete, jih kupujemo po kriteriju kvantitete. Velikokrat kupujemo samo še po formuli kupi 3 plačaj 2.

Tudi tisti, ki se želimo upreti temu sistemu in se zavzemamo za minimaliziranje novofilije, ignoriramo posebne akcije, razprodaje in ne zbiramo točk zvestobe smo v dokaj težki situaciji. Marsikdaj se v praksi ne obnašamo nič drugače kot tisti, ki o tej problematiki še nikoli niso razmišljali. Zelo nazoren se mi zdi ta primer: z letošnjim letom je v Sloveniji začela veljati zakonodaja, ki prepoveduje baterijsko rejo jajc. Zato se mi je pozimi zdelo izredno nenavadno, ko so pri najboljšem sosedu še vedno prodajali ta jajca. Čez čas sem od prijateljev in znancev izvedela, da imajo tudi oni takšne izkušnje v drugih trgovinah. Ne samo, da je izredno težko kupiti kvalitetna ekološka jajca iz proste reje, kljub prepovedi reje kokoši v kletkah, se ta jajca iz baterijske reje še vedno prodajajo. V Avstriji, kjer so s kampanjo proti baterijski reji jajc začeli že pred 20 leti, so v raziskavi ugotovili, da kljub temu, da je 80% ljudi za prepoved takšne reje kokoši, še vedno 85% ljudi ta jajca kupuje, marsikdaj zato, ker ni druge, torej boljše ponudbe. Kaj nam to pove? Očitno potrebujemo prepoved prodaje jajc iz baterijske reje, ne samo prepoved reje.

Bistvo problema je torej v tem, da zgolj zavedanje, kaj je prav in kaj narobe na teoretskem nivoju ne bo prineslo sprememb. V praksi smo pač podvrženi okoliščinam, ki se jim težko, ali pa se jim sploh ne moremo upreti. Prisiljeni smo se odpovedati svobodi, ki jo imamo kot posamezniki in se podrediti sistemu, se transformirati v potrošnike. Kot potrošniki nato delujemo kot roboti, ki imajo eno samo zadolžitev: nakupovanje. To patološko stanje je v povezavi s sodobno tehnologijo iz avtonomnega, svobodnega posameznika ustvarilo potrošnika, ki zgolj čaka na signale in informacije kako se naj obnaša in kam se naj obrne. Ena izmed zadnjih oglaševalskih domislic s področja geomarketinga, namreč omogoča potrošniku, da ga v trenutku, ko se nahaja v bližini določene trgovine s SMS sporočilom obvestijo o najnovejših ponudbah iz le te trgovine, ki jih nikakor ne sme zamuditi. Sploh, če je že v bližini.

Vsak dan, nam želijo nekaj prodati ali nas v nekaj prepričati okrog štiristokrat. Temu bi z lahkoto rekli onesnaževanje našega prostega časa. Z vseh strani smo bombardirani z nepotrebnimi in marsikdaj celo žaljivimi informacijami, nasveti in navodili, za katere sploh nismo zaprosili. Ne samo, da si jih nismo želeli, da nismo nikogar pozvali, da nam vse te odlične ponudbe posreduje, ampak nas celo motijo, ovirajo in nam gredo kdaj pa kdaj tudi konkretno na živce. Z reklamami, ali »nasveti za shopping«, kot bi rekla znana slovenska Playboyeva zajčica, nas nadlegujejo na televiziji, na internetu, na ulici, v časopisih in revijah ter celo v učbenikih za osnovno šolo. V učbeniku za prvi razred osnovne šole najdemo na primer nalogo, v kateri morajo šest letni otroci povezovati različne prehrambne izdelke znamke Lumpi s sličico prepoznavnega junaka najboljšega soseda Lumpija. V drugem razredu, bo morda na vrsti Sparky, kdo ve…

Zdi se mi odveč, da na tem mestu omenim, da je takšno prikrito oglaševanje najmanj moralno sporno in nelegitimno, ampak očitno je to potrebno storiti. Jasno je namreč, da se takšne oblike prikritega marketinga tolerirajo s strani države. Dovoljeno je torej, da se otroci v prvem razredu javne osnovne šole učijo o blagovnih znamkah, o slovenskih trgovcih, ni pa dovoljeno, da se učijo o različnih tipih družin. Otroke namreč ne smemo obremenjevati s takšnimi problematikami. Sprašujem se, kaj je torej pomembnejše, da se otrok v šoli uči o osnovnih človekovih potrebah, o potrebi človeka po ljubezni, ali o potrošniških navadah? Trgovine so na male potrošnike odlično pripravljene z vsemi mogočimi nekvalitetnimi sladkarijami, bomboni in čokoladicami, ki jih proizvajalci zavijejo v sličice znanih risanih junakov, ker si bodo otroci seveda takoj zaželeli le teh. Ne glede na vsebino, tudi če bomboni niso dobri, pomembno je, da zraven dobimo tatoo, tudi, če čokoladna jajčka ni okusna, glavno je, da z njo dobimo še igračko in seveda, ne smemo pozabiti na presenečenje. Iznajdljivi trgovci pa seveda otrokom »prijazne« izdelke postavijo ravno na prava mesta, kjer otroci upočasnijo korak, zavijejo v nov koridor ali pa na najbolj vročo točko, kjer se otroci najbolj dolgočasijo- pred blagajno. Starši smo tako po napornem dnevu vsakič znova soočeni z izzivom, ali vztrajati pri pravilih, ki smo jih postavili otrokom, ali se vdati piskajočemu moledovanju in si kupiti nasmeh na otrokovem obrazu in minutko tišine.

Predvidevam, da so nekateri proizvajalci opazili nejevoljo staršev, ki se soočajo z dilemo, ali ugoditi otroku in mu kupiti to ali ono sladkarijo, ali vztrajati pri zdravem načinu prehranjevanja in otroku zavrniti prošnjo po čokoladici ter trpeti posledice. Ali pa so samo odkrili novo tržno nišo. Po novem lahko namreč kupimo zelenjavo v lončkih z Disneyjevimi junaki. Tako si lahko postrežemo s kumarami, papriko ali paradižnikom, ki jih polepšajo risani junaki. Strategija proizvajalcev je izoblikovana tako, kot da nočemo, da bi otroci videli kako je videti blaten paradižnik, zato ga raje zapakirajo v svetleč in sterilen princeskin lonček. Obnašamo se vedno bolj bizarno.

Žal niso samo trgovine tiste, ki kot mrhovinarji letajo okrog svojega plena. Otroci javnega vrtca vsako leto obiščejo banko, ker se učijo o denarju. Morda bi lahko tudi na tem mestu skeptično pripomnila, da bi mogoče predšolskim otrokom lahko prihranili to skrb, pa ne bom. Prav, naj se otroci že v vrtcu učijo o denarju, ampak, a je res nujno, da se predšolski otrok nauči napisati dve stvari, svoje ime in poleg tega še tri črke, N, L in B? Morda zato, da si dobro vtisne v spomin, koga bo celo življenje dokapitaliziral? Seveda imajo tudi banke svoje maskote, junake, ki otrokom pomagajo spoznavati svet bančništva in predvsem varčevanja z nizkimi obrestmi. Pa nič za to, glavno je, da otrok dobi knjigo in se nauči pesmico o »najboljši« banki.

Naj samo še omenim staro, žal še vedno aktualno domislico prodajalcev: zbiranje. To je odličen način, kako istemu potrošniku prodati isto stvar znova in znova, seveda se ta dobro informiran ali bolje indoktriniran potrošnik vedno znova odzove.

Za konec tako lahko povem samo, da ozaveščeni posamezniki sicer lahko nasprotujemo potrošniški ideologiji, za njeno sesutje pa moramo redefinirati pravila igre.

Besedilo je nastalo ob priložnosti akcije Imate DOVOLJ točk zvestobe?

Nina Šoštarič, podpredsednica gibanja TRS

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s