»Vpliv kapitalizma, potrošništva in lažne demokracije na (ne)zdravje človeka in družbe«

Potrošništvo je eden temeljnih simptomov in principov kapitalizma, zato ga je treba obravnavati v širšem konceptu družbeno-ekonomskega sistema. Vzroki zanj ležijo torej v kapitalistični družbi vrednot in zakonov profita, materializma in tekmovalnosti. Posledice potrošništva, na drugi strani taistega sistema, kjer je človek le še potrošna roba, blago, stroj oz. objekt na »svobodnem trgu«, pa so poleg jasne etično-moralne spornosti, izkoriščanja človeka in omejenih naravnih virov, onesnaževanja okolja, še neposredni in posredni škodljivi učinki na zdravje, mentaliteto, vedenje posameznika in posledično skupnosti kot celote. Ker eni trošijo, kopičijo, posedujejo preveč (nekemična zasvojenost s pohlepom, močjo ali trošenjem), so drugi le še potrošno blago! Začaran krog »Matrice« je sklenjen, saj je »najboljši potrošnik« nezadovoljen, v globini nesrečen človek – izpolnjen človek namreč ne rabi materialnega izkazovanja lastne vrednosti niti potrditev zunanjega uspeha ali hedonizma lažnega udobja in ugodja za kompenzacijo notranje praznine – kapitalizem je torej sistem, ki načrtno proizvaja in hkrati potrebuje nesrečne ljudi, da lahko na njihovi nesreči in bolezni služi dobičke peščica bogate elite. Ali kot je za današnje čase povedal prof. Boštjan M. Zupančič : “Psihopati vladajo, pametni norijo!”, pri čemer biti dobro prilagojen, poslušen, ubogljiv oz. »normalen« v bolni družbi seveda ni znak plemenitosti duha niti osebnostne kvalitete. Psihopatija oz. sociopatija izkoriščevalske elite pa je zelo sorodna tisti diagnozi in osebnostni motnji, ki jo poznamo v psihiatriji, npr. pri serijskih oz. množičnih morilcih – gre namreč za pomanjkanje empatije, sočutja, vesti, občutka obžalovanja, krivde itd.; na drugi strani pa »potrošniški sindrom« spominja na mnoge znane oblike odvisnosti, zasvojenosti, ki se kopičijo v sodobnem svetu.

Ker je zunanje okolje v stalni interakciji z našim telesom, spreminja/oblikuje pa predvsem vseskozi naše možgane in s tem našo duševnost, tako tudi družbeno-politični in ekonomski sistem kot bistveni element okolja, dokazano vpliva na naše zdravje, tako telesno (npr. nastanek kroničnih bolezni, vpliv na stopnjo smrtnosti novorojenčkov, življenjsko dobo itd.), še posebej pa na psihično (pojavnost depresije, anksioznih motenj, sindrom izgorelosti, stresne motnje, odvisnosti, pojav kriminalnega vedenja oz. nasilja v družbi itd.). Škodljivi učinki na naše zdravje in mentaliteto nastanejo v odvisnosti od sledečih socialnih determinant, lastnosti družbe, kot so npr. značilne za dandanašnjo kapitalistično in nedemokratično globalno družbo: neenakost (10-20 % ljudi poseduje cca. 80% vsega bogastva?!), brezposelnost, prestrukturiranje podjetij, visoka stopnja hierarhije, pohlep, izključenost, revščina, finančna skrb, nepravičnost, diskriminacija, marginalizacija, pomanjkanje univerzalne etike, empatije, prekernost, kronični stres/tempo/obremenitve dela, premalo kvalitetnega prostega časa, socialnih stikov, slaba prehrana, slaba kvaliteta delovnega okolja – sužnjelastniške dimenzije izkoriščanja, nespoštovanje predpisov o varnem in zdravem delovnem okolju, odtujenost (alienacija) odnosov, pomanjkanje soodločanja/participacije vseh v družbi na vseh ravneh – s tem manjka soodgovornosti in kreativnosti, zgublja se samozavest ter nastaja pomanjkanje občutka o (samo)nadzoru lastnega življenja – to je za duševno zdravje pomemben občutek, da imamo vajeti življenja v svojih rokah (“biti gospodar svoje usode”) –  brez tega pa nastopi apatija; nasproti pa kapitalizem lažno generira nadomestno iluzijo, češ da smo le sami kreatorji svoje usode, in zato edini krivi npr. za lastno revščino in neuspeh, čeprav smo v resnici zelo omejeni z elementi okolja, ki je produkt tega sistema – tak neuspeh potem mnogo ljudi pripiše le sebi, s tem tudi kritiko, celo agresijo obrnemo vase, namesto upornosti napram sistemu – in namen sistema je dosežen, človek pa nesrečen, trgovec pa nanj že preži z »instant srečo« novega produkta.

Značilno za potrošniški kapitalizem, ki tako škoduje zdravju, sreči posameznika in skupnosti, je še: namerno generiranje strahu med ljudi s strani elit, pomanjkanje varnosti, zaupanja, pravih informacij, umetne delitve med ljudmi na sovražne skupine (“deli in vladaj”), mobing, odtujenost od dela in sočloveka, nasproti zaželeni ponotranjeni motivaciji, kreativnosti in sodelovanju, tako v delovnih okoljih kot v odnosih, slabši in manj dostopen šolski sistem, ki ne vzgaja za kritično nekonformistično razmišljanje in ne odkriva/spodbuja dovolj potencialov posameznika, s tem manjša ozaveščenost, nadalje nedostopnost in vedno slabši (privatiziran) zdravstveni sistem, onesnaženje okolja, pomanjkanje naravnih virov itd. Prek vsega omenjenega sega vpliv sistema še na slabe vzorce vzgoje v družinah, napačne vrednostne in motivacijske podlage delovanja ljudi, npr. vzbujanje škodljive potrošniške mentalitete (prof. Salecl Renata pri tem ugotavlja, da večja navidezna izbira/»svoboda« povzroča anksioznost v mnogih aspektih) in tekmovalnosti (ta med ljudmi povzroča iluzijo o vrhu najbogatejših, najuspešnejših: lažno prepričanje, da je vse odvisno od nas, da nismo sužnji, da smo lahko nekoč sami v vrhu, čeprav večina dela vedno več za vse manjše mezde, kar zanika očitne vplive in omejitve s strani družbe in vzdržuje podrejene ljudi); neuspeh pri tem početju (kajti vrh je neizbežno osamljeno mesto, kjer ni prostora za vse), pa generira občutke manjvrednosti, krivde in samodestrukcije – to se nato kaže tudi npr. kot motnje hranjenja, različne odvisnosti, deloholizem, izgorevanje. Tekmovanje je dandanes mnogokrat zmaga močnejšega (bolj agresivnega, »podjetnega«, manj poštenega) in neobčutljivega, brezvestnega, zmaga sebičnosti in zavisti, sociopatije, nasproti zaželeni in blagodejni solidarnosti in humanosti. Vse skupaj pa poslabšujejo še medijske manipulacije, ko nas zastrupljajo vedno znova z lažnimi umetnimi potrebami – v resnici nezrelimi željami novosti in pohlepa brez meja v smislu materializma, ki poganja kapitalistično matrico, vzdržuje pa se tako, da ljudi drži v iluziji, češ da v kapitalizmu lahko uspe prav vsak, če je dovolj priden in sposoben/«podjeten«, kar je statistična laž stoletja. Ker večini pri tem nikdar ne more uspeti, kljub redkim izjemam, seveda večina vedno bolj tone v frustracijo in kompenzacijo – novo konzumacijo »drog«, tisti še bolj na robu pa padejo v izključenost in revščino, kjer so pravzaprav eliti odveč, nepotrebni, celo v breme družbi, zato manjka le še korak do tega, da bi se jih taka fašistoidna (z)družba želela tako ali drugače znebiti.

Vse omenjeno ruši socialne podporne mreže ljudem, ruši kohezijo in definicijo družbe kot skupnosti, uničuje kvaliteto medčloveških odnosov, ruši temeljne univerzalne skupne, avtentične psihološke potrebe otrok in odraslih, ruši povezanost človeka z zdravim naravnim okoljem, ruši skupno dobro! Na kratko in brez pretiravanja, današnji sistem in elite kot aktivni nosilci ogrožajo preživetje današnjih in bodočih rodov, torej so na kocki življenja naših otrok, zato torej, v imenu naših otrok, našega največjega bogastva, je potrebno odpraviti tovrstni model, ki vodi v propad civilizacije in našega planeta.

Alternative pa že obstajajo, le volja vseh nas je potrebna, da jih skupaj in složno uresničimo! To ni več le vprašanje politike, to je vprašanje oz. dolžnost etike in vesti, ter preživetja, ki se tiče vseh in vsakogar od nas! Tudi Albert Einstein je napisal, »The economic anarchy of capitalist society as it exists today is, in my opinion, the real source of the evil«. Naloga nove politike je zato poiskati take ekonomske ukrepe, ki bodo izboljšali blagostanje, srečo in zdravje vseh ljudi. Raziskave kažejo, da na to bistveno vpliva stopnja ekonomske (ne)enakosti v družbi – družbe, kjer je stopnja družbene enakosti večja (npr. Skandinavija, Japonska), imajo bistveno boljše kazalce zdravja, – kot so npr. pričakovana življenjska doba, smrtnost novorojenčkov, pogostost mentalnih bolezni, odvisnosti, debelosti, statistika umorov in samomorov, socialna mobilnost, stopnja zaupanja med ljudmi, stopnja pismenosti itd., – od držav, kjer vlada visoka stopnja razslojenosti, neenakosti in hierarhije (npr. ZDA, VB). Nepravičnost »svobodnega« trga ima namreč vpliv tudi prek našega dojemanja, percepcije samega sebe in drugih, saj preko »razrednega rasizma« povzroča ekonomsko pogojeno delitev na manjvredne – večvredne ljudi (glede na materialni in drug status), od tu pa nastajajo notranji, duševni kompleksi neenakosti: manj (samo)spoštovanja, manj dostojanstva, manjša varnost, slabša samopodoba, več strahov, zavisti, anksioznosti, skrb, kako nas dojemajo, obsojajo drugi, strah pred izgubo statusa in ugleda, predsodki itd. – vse to je gonilo konzumerizma, stalnega nezadovoljstva in tekmovalnosti, kot tudi boja za preživetje in status – hkrati pa to dokazano vodi do izjemno škodljivega psihosocialnega kroničnega stresa v naših možganih. Le-ta dejavnik pa je dodatni mehanizem v ozadju, ki vpliva na slabše zdravje populacije in posebej revnejših, npr. prek vpliva na imunski sistem. Če ni ekonomske enakosti (egalitarnosti) in pristno demokratične enakopravnosti (kar še ne pomeni osebnostne uravnilovke, saj ljudje psihološko nismo enaki in je jasno to prednost), se trga občutek povezanosti do drugega, možnost svobodne izbire pa je v kapitalizmu vedno bolj reducirana le še na nakupovanje in trošenje, pa še to le za bogatejše sloje. Poudarek kapitalizma je torej fizični in finančni kapital, zanemarja pa pomen človeškega in socialnega kapitala, ki je neprecenljiv, ki utemeljuje smisel življenja kot tak in kjer se lahko izkaže nato vsa raznolikost, unikatnost, talentiranost in kreativnost posameznika. Medtem ko sta prva dva le sredstvi za množenje dobička, imata druga dva velik neposredni pomen pri dvigovanju kakovosti življenja. Družbeno-ekonomska neenakost pri tem zavira razvoj človeškega in socialnega kapitala, neposredno zmanjšuje kakovost življenja posameznika in družbe, posredno zmanjšuje gospodarski razvoj ter uničujoče vpliva na okolje.

Rešitve so torej lahko le v diametralno nasprotni smeri od teh, s strani elit ponujenih neoliberalno – konzervativnih ukrepov varčevanja, krčenja javnega dobrega, in nadaljnjega zategovanja pasu na račun že tako revnih, pri čemer stavijo še na zagon novega kroga potrošnje in rasti z »novimi« v resnici nepotrebnimi tehnološkimi »dragulji napredka«, v resnici »igračkami«, ki naj nadalje zamotijo nesrečne, odtujene, brezposelne ali pa prezaposlene ljudi in nadaljujejo večno isti krog pekla človeškega trpljenja in dokončnega iztrošenja naravnih virov – ne, namesto tega bo treba povečati ekonomsko (in politično) enakost, načini pri tem so jasni – prerazporeditev bogastva, ali prek visoke progresivnosti davkov (primer Skandinavija) in/ali prek začetne omejitve razmerij višine dohodkov/premoženja ali preko delavskih prevzemov in odkupov in zakonodaje v smeri solastništva in soudeležbe zaposlenih na dobičku (kooperative namesto privatnih korporacij). Hkrati je nujno povečanje neposredne demokracije/aktivnega državljanstva in soupravljanja vseh zaposlenih, tudi v podjetjih, v korist soodločanja, participacije, kolektivne inteligence namesto sedanje neuspešne in škodljive hierarhije, in zaradi večje pravičnosti pri delitvi virov; uvedba mnogih stimulacij, spodbud, skrbi za zaposlene, odgovornosti  nadrejenih do zaposlenih, nadzora nad tem itd. To mora vzporedno spremljati drugačna, nova vsesplošna šolska in medijska vzgoja ter zakonski in davčni ukrepi v smeri zmanjšanja materializma, potrošništva, pač v smislu ozaveščanja pravih sonaravnih in humanih vrednot. Christian Felber, avstrijski politični aktivist in avtor knjige »Nove vrednote za ekonomijo«, ugotavlja, da v še tako individualistični družbi obstaja skupni čut za temeljne vrednote, kot so pravičnost, svoboda, sreča, mir, varnost, preskrbljenost, demokratičnost. Mednarodno priznana znanstvenika epidemiologa, prof. Wilkinson Richard in Kate Pickett, avtorja knjige »Velika Ideja«, pa dodajata, da je pogoj za zdravje družbe občutek, da se nihče ne počuti manjvrednega v primerjavi z drugimi, kar lahko omogoči večja ekonomska enakost. Poleg tega, v novih alternativnih eko-socialnih modelih ekonomije BDP, dobiček in rast (ter s tem povezano potrošništvo) tako ni več kriterij uspeha in razvoja, pač pa se uvedejo kriteriji t.i. »ekonomije sreče«: npr. nov kriterij postane celostna bruto sreča prebivalstva ali bruto narodna sreča, BNS (Gross National Happines – GNH), ki vsebuje mnogo podkategorij in dejavnikov, ki resnično odražajo celostno blagostanje in zdravje človeka in skupnosti. Zaradi omejenih naravnih virov, ki so neskladni s konceptom kapitalistične rasti, pa je rešitev t.i. stacionarna/trajnostna ekonomija z minimalno rastjo, ki pa še lahko preskrbi vse bistvene materialne potrebe vseh ljudi, seveda ob pravični redistribuciji in z vlaganjem v skupno/javno dobro ter v zelena in kreativna delovna mesta novih panog. Tovrstni celostni novi ekonomski modeli vključujejo vse sledeče kategorije blaginje: ekonomska, ekološka, fizična, duševna, delovna, socialna in politična blaginja; pri usmerjanju gospodarskih dejavnosti podjetij pa naj današnjo finančno bilanco stanja nadomesti bilanca stanja skupne blaginje (Common Good Balance Sheet – CGBS), ki jih potem nagrajuje pri davkih, obrestih itd., kot zapoveduje pristna družbena odgovornost.

Za konec, trajnostni, ekološki, humani ter anti-potrošniški koncept razvoja potrebuje torej večjo ekonomsko in politično enakost in ga zato ni mogoče ločiti od omenjenih temeljev, drugih elementov ekonomsko-političnega sistema, ki se morajo radikalno redefinirati in nato sistemsko vpeljati v prakso. Boljša in zdrava družba je vsekakor mogoča, od nas vseh pa je odvisno, ali bomo zbrali voljo in slogo, da jo uresničimo – to pa bo mogoče, ko piloti za krmilom ugrabljenega letala, ki v obliki diktature naveze strank in kapitala (državno in globalno) strmoglavlja vse nas, tako ali drugače »zapustijo kabino« in prepustijo mesto ljudstvu in civilni družbi, kot v Ustavi RS že določa 3. člen: »Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. V Sloveniji ima oblast ljudstvo.« A ljudstvo ni oz. naj ne bo le gmota potrošnikov, Človek je (lahko) mnogo več!

Toda vse to si bomo morali šele izboriti sami, da ne bo več le prazna fraza na papirju, pa še to želijo »izbrisati« – zato, dvignimo, dvignite se!

Za Nov svet, kjer Človek ne bo več zgolj potrošnik in nikoli potrošno blago!

DOVOLJ JE!

Simon Brežan

Simon Brežan je dr. med., zdravnik in kognitivni nevroznanstvenik.

Besedilo je nastalo ob priložnosti akcije Imate DOVOLJ točk zvestobe?, ki je potekala v organizaciji društev FOCUS in HUMANITAS.

Napotila:
Gibanje za pravično družbo (GPD) in Zveza civilno-družbenih organizacij Slovenije za pravičnost, enakopravnost, solidarnost in trajnostni razvoj (Zveza CoS)
http://www.pravicna-druzba.si/
Društvo Focus
http://www.focus.si/
Društvo Humanitas
http://www.humanitas.si/

Advertisements

3 comments

  1. Maruša

    Inspirativno, za k jutranji kavi, da se prebudiš scela, ne samo fizično. Od nekdaj si ne znam pojasniti, kako da ljudje, ki vedo, kje nas čevelj žuli in ponujajo tehtne smernice, nekako ne dosežejo dovolj močnega preboja. Saj mentaliteta večine ne more več biti tako zaplankana, da je nič ne bi premaknilo …

  2. Pingback: »Vpliv kapitalizma, potrošništva in lažne demokracije na (ne)zdravje človeka in družbe« | Gibanje za pravično družbo
  3. Kornelija Toth

    Vse to je lepo in prav vendar MISELNOST TREBA OBRNITI ZA 180 STOPINJ. Sicer ves ta članek lahko štejemo samo za propagandno hujskanje in napeljevanje v vojno.
    Namreč, MI SAMI SMO OSTVARILI ta sistem. On je odraz nas samih. Takšen je, kot smo mi in takšen, kot smog a hoteli. In takšen, kot smo si ga zaslužili.
    No ja, da z rezultatom potem nismo zadovoljni, to je naš problem, ko pa se nismo hoteli zavedati tega, kaj počnemo in kam nas vse to pelje.
    Ko nekoga desetletja opozarjaš, da se bo opekel na ognju, katerega neti sam, a on trmasto kuri naprej in vse bolj in bolj, potem je neumno obdolževati užigalice in ogenj. Ker zastonj ti nekdo ugasi ogenj in te ozdravi opeklin, ko pa ti že netiš naslednji požar.
    Dok se ne zavedamo, da smo mi sami vse to sprožili, rešitve ne bo. Prvilno ozaveščanje je edina rešitev, vendar to kar se dela, pa ni to, kar bi moralo biti.
    Sicer več o tem lahko preberete na moji spletni strani (www.duhovnarst.si) in v moji knjigi: “NEVROMARKETING RAZBIJA ILUZIJE” (ki je tik pred izzidom).

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s