Dobrodelnost

V reprezentančnem prostoru obnovljenega kulturnega spomenika, v katerem je nekoč bival deželni glavar, danes pa se obljublja zvestoba do groba ali pa potekajo kulturne, poslovne in druge prireditve, je večer dobrodelnosti. Pravzaprav je večerni program razdeljen na dva dela: na novinarsko konferenco s predstavitvijo knjige in na dobrodelno dražbo. Na predstavitvi knjige, posvečeni ženski bolezni, je prisotnih nekaj novinarjev, nekaj nekdanjih bolnic, nekaj druge zainteresirane javnosti ter predstavnice neprofitnega združenja, ki si s svojo dejavnostjo prizadevajo kar najbolj olajšati čustvene, družbene in v zadnjem času tudi materialne stiske obolelih.

Sledi dobrodelna dražba v skladu z dogodkom dekoriranega gospodinjskega aparata ter dveh kosov zlatega nakita. Da gre za večerna dogodka, namenjena različnim publikam, je jasno, ko začnejo prihajati lepo “upicanjeni” povabljenci iz gospodarstva in politike. Nekateri celo kot veliko kurioziteto vzamejo v roke knjigo, ki je bila predhodno predstavljena, jo dvakrat, trikrat obrnejo, a ker večina z njo nima kaj početi, jo prijazno vrnejo nazaj. Izklicna cena gospodinjskega aparata na dražbi je 3500 evrov. V prosti prodaji in brez dekoracije stane približno trikrat manj. Vsakič, ko cena naraste za 500 ali 1000 evrov, prisotne bolnice in druga zainteresirana javnost vse bolj lezejo vase. Pri ceni 9000 evrov se začnejo vsevprek spogledovati in pogledovati proti vratom, pri ceni 10.000 evrov, ko je napetost na višku, strumno vstane deček in kakor kak Mali princ odločno zmoti licitacijo z vzklikom: “Jaz ga kupim za mamo!”, ne da bi se prav zavedal pomena dogodka, ki ga spremlja. No, gospodinjski aparat je nazadnje prodan za desetkratno ceno iz proste prodaje, kupi ga predstavnica farmacevtske družbe za službeno čajno kuhinjo.

Nazadnje licitirajo še nakit, kupita ju župana po okoli 2000 evrov domenjeno in dobro koordinirano z licitatorjem. Za en kos nakita se zanima tudi eden od ministrov oziroma njegova soproga, vendar prej odneha. Morda licitirata bolj zaradi lepšega, da vsaj na videz pokažeta, da jima je mar, če že gospod pač ministruje na področju, za katerega se zbira denar. Izkupiček vseh prodanih predmetov je skoraj 15.000 evrov in je doniran bolnišnicama za nakup diagnostičnih aparatov. Podobne akcije z dražbami gospodinjskih aparatov in nakita so kasneje izvedene še v eni od sosednjih in eni od bolj oddaljenih držav, dobljeni zneski znašajo okoli četrt milijona evrov in jih prek neprofitnega združenja za pomoč bolnicam spet dobijo slovenske javnozdravstvene ustanove.

Po dobrodelnem dogodku, ko ugasnejo kamere za foto termine, ko so sklenjena nova ali utrjena stara znanstva, po odpetih pesmih, slastnih nabodalcih, kanapejčkih, minjončkih, kozarčkih rujnega in drugi papici ter pupici, pa se vendar zdi, da nekateri prisotni, nevajeni podobnih prizorov obračanja denarja pri dobrodelnosti, odhajajo v stanju rahlega šoka. Pri sebi se strinjajo, da je kupovanje prepotrebnih diagnostičnih naprav s pomočjo doniranih sredstev dobro – no, ja, če že država trenutno nima denarja za to; da so informacije, ki so jih slišali o bolezni in zdravljenju, kvalitetne; da so osebe, ki so jih srečali, zanimive, originalne, hrabre in vse drugo lepo o njih. Toda…

Toda kaj? Toda nekateri pri sebi čutijo, četudi se morda ne znajo o tem jasno izraziti, da zbiranje denarja za zdravljenje bolezni ne more biti v takšni meri stvar civilnodružbenih iniciativ, kot so pravkar videli, in da bi poznavanje te bolezni moralo postati del rednega izobraževalnega programa ter zlasti intenzivnejše podpore države. Ozaveščanje o redni in samoumevni preventivi, zagotovljeno ustrezno in pravočasno zdravljenje, odprava stereotipov o bolezni ter povezava bolezni s širšimi družbenimi problemi, kot je onesnaževanje okolja, z ustreznimi delovnimi pogoji, redno in polnovredno prehrano, kvalitetnimi bivanjskimi razmerami ter zagotovljenim rednim dohodkom, ki omogoča zdravo življenje, to bi bil pravi odgovor na njihove mešane podobrodelne občutke.

Odhajajočim ostaja neki nadvse ponižujoč občutek, da se država vse bolj zanaša, da se bo medicinska oprema v javnem zdravstvu kupovala prek podobnih dobrodelnih akcij, torej, da se bo nekdo angažiral namesto države, in da se v najhujših stiskah ne moremo več povsem zanesti na javno zdravstvo, ker je materialno in kadrovsko podhranjeno. Priokus, ki ga pusti vsesplošna debata o poudarjanju lastne odgovornosti v promociji zdravja, pa je bolj grenak kot pravkar použiti čokoladni pralineji. Ta priokus je podoben zmanjševanju krivde države kot nosilke zdravstvene politike, ki ne zagotavlja okoliščin za enak dostop do zdravstva vsem, ker je tudi javnozdravstveni program za bolezen, o kateri se je ta večer govorilo, dostopen bolj v osrednji regiji kot na obrobju, ker država ne prepreči ali sankcionira onesnaževalcev okolja, ker povečuje zavarovalne premije, ker vzdržuje razredno in spolno strukturo in ker bo zdaj, kot kaže, klestila sredstva za zdravstvo še vsevprek.

Odhajajoči z dobrodelnega večera, siti lastne misli o dobrodelnosti, ki se komercializira zaradi vse večje konkurence za pridobivanje sredstev, ugotavljajo, da so neprofitne organizacije prisiljene uporabljati ista orodja kot profitne organizacije in da na ta način obglavljajo lastno filantropijo. Do bruhanja vznemirjeni pa so ob misli, da država ni več na njihovi strani, pač pa na strani kapitala, čeprav bi morala zagotoviti blaginjo vsem, vključno z urejenim in dostopnim zdravstvom. Dostop do zdravljenja v razumnem času in kvalitetno življenje, še zlasti zdrava prehrana obubožanih bolnikov, pač ne smejo biti odvisni od tega, kolikokrat bo kje kak dobrodelen dogodek.

Prizadevanja nevladnih organizacij za promocijo zdravja in boj proti različnim boleznim so si v Sloveniji pridobila veliko zaupanje med ljudmi, kar kažejo tudi podatki o donacijah dela dohodnine. Zato bi bilo škoda, da bi prav te organizacije, ki so v svojih temeljih kritične do politik države, saj jih same poskušajo sooblikovati s spremljanjem aktivnosti zdravstvene politike in institucij, ki so vpete v obravnavo bolezni, ali ko zahtevajo rešitve, ki prinašajo enakopravno strokovno obravnavo vseh obolelih, in ne nazadnje s tem, ko si prizadevajo za ustvarjanje in sprejemanje zakonodaje, ki prinaša nove, boljše rešitve v zdravstveni sistem, ogrozile svoje dobro ime s prevzemanjem praks profitnih organizacij. Ko dobrodelnost ogrozijo mišljenja in prakse profitnih organizacij, dobrodelnost nekako neha ustrezati svojemu namenu, čez čas pa se tudi filantropija spoji s ponudbo trga.

dr. MOJCA RAMŠAK

Objavljeno v Večeru, v petek, 6.4.2012

Vir: http://www.vecer.com/clanekpog2012040605769626

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s