Lekcije iz potrošniške družbe

(odlomek iz knjige »Narobe: Šola narobe sveta« Eduarda Galeana)

Revni trpijo Tantalove muke. Obsojeni so na žejo in lakoto, pa tudi na to, da zrejo v dobrote, ki jih ponujajo oglasi. Ko se jim z odprtimi usti ali iztegnjenimi rokami približajo, se ti čudeži odmaknejo. Če pa se poženejo v napad in kakšnega le ujamejo, končajo v zaporu ali na pokopališču.

Plastične jedi, plastične sanje. Plastičen je tudi raj, ki ga televizija ponuja vsem, a vanj dovoli le peščici. Vsi smo mu na uslugo. V tej civilizaciji, v kateri so stvari vse bolj pomembne in ljudje vse manj, so sredstva ugrabila cilje: stvari te kupujejo, avto te vozi, računalnik te programira, televizija te gleda.

Globalizacija, butalizacija

Še pred nekaj leti je bil človek, ki ni bil nikomur ničesar dolžan, svetal vzor poštenosti in marljivosti. Danes je marsovec. Kdor ne dolguje, ga ni. Dolžan sem, torej sem. Kdor ni kreditno sposoben, si ne zasluži ne imena ne obraza: kreditna kartica dokazuje pravico do obstoja. Dolgovi: te ima tisti, ki nima nič; vsaj kakšno nogo v tej pasti morajo imeti vsi ljudje ali vse države sveta.

Proizvodni sistem, ki je postal finančni sistem, množi dolžnike, da bi namnožil potrošnike. Karl Marx, ki je to napovedal že pred več kot stotimi leti, je posvaril, da težnja profitne stopnje k padanju in težnja k superprodukciji silita sistem k neomejeni rasti in k poblaznelemu širjenju oblasti parazitov »moderne bankokracije«, ki jo je sam opredelil kot »bando, ki nima pojma o produkciji in nima z njo nič opraviti«.

Eksplozija potrošnje v današnjem svetu dviga več hrupa kot vsaka vojna in povzroča več zmešnjave kot vsi karnevali. Kakor pravi star turški pregovor, kdor pije na up, se dvakrat bolj napije. Veseljačenje omamlja in megli pogled; kaže, da to veliko svetovno pijančevanje ne pozna ne časovnih ne prostorskih meja. Toda kultura potrošnje doni kot boben, zato ker je votla; in ko napoči ura resnice, ko hrušč potihne in je zabave konec, se pijanec prebudi, sam, v družbi svoje sence in razbite posode, za katero mora plačati. Rast povpraševanja trči ob meje prav tistega sistema, ki to povpraševanje ustvarja. Sistem potrebuje vedno bolj odprte in prostrane trge, tako kot pljuča potrebujejo zrak, obenem pa cene, ki so tako na dnu kot cene surovin in delovne sile. Sistem govori v imenu vseh, vsem namenja svoje brezprizivne ukaze, naj trošijo, nakupovalno mrzlico širi med vse; toda ne gre: skoraj za vse se ta pustolovščina začne in konča pred televizijskimi zasloni. Večina, ki se zadolžuje, da bi imela stvari, nima na koncu nič drugega kot dolgove, s pomočjo katerih plačuje dolgove, ki ustvarjajo nove dolgove, in nazadnje konzumira zgolj fantazije, ki si jih občasno ukrade.

Revščine

Reveži, pravi reveži, so tisti, ki nimajo časa, da bi ga izgubljali.

Reveži, pravi reveži, so tisti, ki nimajo tišine in si je tudi ne morejo kupiti.

Reveži, pravi reveži, so tisti, katerih noge so pozabile hoditi, tako kot so kokošje peruti pozabile leteti.

Reveži, pravi reveži, so tisti, ki jedo smeti in zanje plačujejo, kot da bi bile res hrana.

Reveži, pravi reveži, so tisti, ki imajo pravico dihati svinjarijo, kot da bi bila res zrak, ne da bi zanjo kaj plačali.

Reveži, pravi reveži, so tisti, ki nimajo druge izbire kot prosto izbirati med dvema televizijskima kanaloma.

Reveži, pravi reveži, so tisti, ki imajo strastna razmerja s svojimi stroji.

Reveži, pravi reveži, so tisti, ki jih je vedno polno, pa so vedno sami.

Reveži, pravi reveži, so tisti, ki ne vedo, da so reveži.

Množično razširjanje kreditov, svari sociolog Tomas Moulian, je omogočilo, da se vsakdanja kultura v Čilu vrti samo še okoli simbolov potrošnje: zunanjosti kot jedra osebnosti, izumetničenosti kot načina življenja, »utopije na oseminštirideset obrokov«. Potrošniški model se je vsiljeval vrsto let, vse odkar so reaktivci Hawker Hunter leta 1973 bombardirali predsedniško palačo Salvadorja Allendeja in je general Augusto Pinochet otvoril obdobje čudežev. Četrt stoletja pozneje, v začetku leta 1998, je New York Times razložil, da je ta državni udar sprožil »preobrazbo Čila, ki je bil stagnirajoča bananska republika, potem pa je postal gospodarska zvezda Latinske Amerike«.

Na koliko Čilencev sveti ta zvezda? Četrtina prebivalstva životari v absolutni revščini in krščanskodemokratski senator Jorge Lavandero je potrdil, da sto najbogatejših Čilencev zasluži več, kot celotna država letno porabi za socialne storitve. Severnoameriški novinar Marc Cooper je v potrošniškem raju naletel na številne vsiljivce: na Čilence, ki se kuhajo za zaprtimi avtomobilskimi okni, da bi se zdelo, kakor da imajo v vozilih klimatske naprave, pa na takšne, ki govorijo v plastične mobilne telefone ali pa s kreditno kartico kupujejo krompir ali hlače na dvanajst obrokov. Novinar je odkril tudi jezne delavce v samopostrežbah Jumbo: ob sobotah dopoldne se najdejo ljudje, ki nakupovalni voziček do vrha napolnijo z najdražjimi izdelki, se sprehodijo med prodajnimi policami in se nekaj časa razkazujejo, nato pa zvrhani voziček pustijo tam in odidejo skozi stranska vrata, ne da bi kupili vsaj žvečilni gumi.

Mučenik

Jeseni leta 1998 je v strogem centru Buenos Airesa raztresenega mimoidočega povozil avtobus. Žrtev je prečkala cesto, medtem ko se je pogovarjala po mobilnem telefonu. Medtem ko se je pogovarjala? Med tem, ko se je pretvarjala, da se pogovarja: telefon je bil igračka.

Pravica do zapravljanja, privilegij redkih, se razglaša za svobodo vseh. Kolikor zapraviš, toliko veljaš. Ta civilizacija ne pusti spati ne rožam, ne kokošim, ne ljudem. V toplih gredah so rože izpostavljene stalni luči, da bi hitreje rasle. V tovarnah jajc je noč prepovedana tudi kokošim. Ljudje pa so na nespečnost obsojeni zaradi vznemirjenosti ob nakupovanju in tesnobe ob plačevanju.

Čarovnija

V četrti Cerro Norte, revnem predmestju Montevidea, je imel čarovnik ulično predstavo. Z dotikom čarodejne paličice je dosegel, da je iz njegove pesti ali klobuka pokukal dolar.

Ko je bilo predstave konec, je čarodejna paličica izginila. Naslednjega dne so sosedje videli bosonogega dečka, ki je hodil okrog s čarodejno paličico v roki: z njo je tolkel po stvareh, na katere je naletel, in čakal.

Kot številni drugi otroci v četrti je tudi ta devetletni fantič potapljal nos v vrečko z lepilom. In ob neki priložnosti je pojasnil: »Tako grem drugam.«

Tako življenje ni preveč dobro za ljudi, je pa zelo dobro za farmacevtsko industrijo. ZDA porabijo polovico vseh pomirjeval, antidepresivov in drugih sintetičnih drog, ki se po svetu prodajajo zakonito, ter več kot polovico prepovedanih drog, ki se prodajajo nezakonito, kar ni mačji kašelj, če upoštevamo, da v ZDA živi le pet odstotkov svetovnega prebivalstva.

»Nesrečni so ljudje, ki se kar naprej primerjajo z drugimi,« obžaluje ženska v četri Buceo v Montevideu. Bolečina ob ne biti, o čemer je svoje dni pel tango, se je umaknila sramu pred ne imeti. Kdor je reven, je revež. »Ko nimaš nič, si prepričan, da nisi nič vreden,« pravi fant iz buenosaireške četrti Villa Fiorito. In drugi, iz mesta San Francisco de Macoris v Dominikanski republiki, mu pritrjuje: »Moji bratje delajo za blagovne znamke. Živijo za njihove nakupe in garajo kot črna živina, da lahko plačajo mesečne obroke.«

Nevidno nasilje trga: različnost je sovražnica rentabilnosti in enoličnost ukazuje. Serijska proizvodnja, proizvodnja velikanskih razsežnosti, vsepovsod vsiljuje svoje obvezne potrošniške smernice.

Ta diktatura nujnega izenačevanja je bolj uničujoča kot vsaka enostrankarska diktatura: vsemu svetu vsiljuje način življenja, ki človeška bitja kot fotokopije razmnožuje v vzorčne potrošnike.

To je šala

Na obrobju Moskve se zgodi prometna nesreča. Voznik se izvije iz razbitine in ječi:

»Moj mercedes … moj mercedes … «

Nekdo mu reče:

»Ampak gospod … Saj ni važen avto! Kaj ne vidite, da ste izgubili roko?«

In ob pogledu na svoj krvaveči štrcelj moški zajoče:

»Moj rolex! Moj rolex!«

Vzorčni potrošnik je miren človek. Ta civilizacija, ki kvaliteto zamenjuje za kvantiteto, dobro prehranjenost zamenjuje za debelost. Po izsledkih znanstvene revije The Lancetje v zadnjem desetletju »huda debelost« med mladimi v najrazvitejših državah narasla za skoraj trideset odstotkov. Med severnoameriškimi otroki se je po nedavni raziskavi Centra za zdravstvene vede Univerze v Koloradu število debelih v zadnjih šestnajstih letih povečalo za štirideset odstotkov. Država, ki je izumila light hrano in pijačo, diet food in živila fat free, ima največ debelih na svetu. Vzorni potrošnik iz avtomobila izstopi le zaradi dela ali televizije. Pred malim zaslonom presedi štiri ure na dan in golta plastično hrano.

Zmagujejo smeti, zakrinkane v hrano: ta industrija kolonizira okušalne brbončice sveta in uničuje t dicijo lokalne kuhinje. Gurmanski običaji, ki imajo za sabo dolgo pot, so v nekaterih deželah plod tisočletnega plemenitenja in mnogoterosti in so kolektivna dediščina, kije na nek način navzoča na ognjiščih vseh, ne le na mizah bogatašev. To tradicijo, te znake kulturne identitete, to slavljenje življenja pa bliskovito duši hamburgerska globalizacija, diktatura fast fooda, ki vsiljuje en sam kemični okus. Plastificiranje hrane, zasluga McDonaldsa, Burger Kinga in drugih tovarn, v svetovnem merilu uspešno krši pravico do samoodločbe o uživanju hrane: sveto pravico, kajti usta so ena od vrat duše.

To ni šala

Spomladi 1998 se na Dunaju rodi nov parfum. Krstijo ga pred televizijskimi kamerami, v trezorju Bank Austria. Otročiček sliši na ime Cash in oddaja vzburljivi vonj po denarju. Javnosti ga bodo predstavili še na sedežu Deutsche Bank v Nemčiji in Union de Banques Suisses v Švici.

Parfum Cash je mogoče kupiti samo po spletu ali v najizbranejših butikih:

»Hočemo, da postane ferrari med parfumi,« pravijo njegovi stvaritelji.

Svetovno nogometno prvenstvo leta 1998 nam je med drugim potrdilo, da kartica MasterCard krepi mišice, da kokakola prinaša večno mladost in da v trebuhu dobrega športnika ne sme manjkati McDonaldsov meni. Neizmerna McDonaldsova vojska strelja hamburgerje v usta otrok in odraslih po vsem svetu. Dvojni lok tega M-ja je bil tudi prapor nedavnega zavzetja držav z vzhoda Evrope. Vrste pred McDonaldsom v Moskvi, z vsem pompom odprtim leta 199o, so simbolizirale zmago Zahoda prav tako zgovorno kot padec Berlinskega zidu.

Znak časa: to podjetje, ki uteleša vrline svobodnega sveta, svojim zaposlenim jemlje svobodo, da bi se včlanili v sindikat. McDonald’s v številnih državah, kjer deluje, tako krši z zakonom zagotovljeno pravico. Leta 1997 se je skupina delavcev, članov tega, kar podjetje imenuje Mcdružina, v restavraciji v Montrealu, v Kanadi, poskušalo organizirati v sindikat: restavracijo so zaprli. Toda leta 1998 je nekaj drugim McDonaldsovim zaposlenim v mestecu blizu Vancouvra ta podvig, vreden Guinessove knjige rekordov, le uspel.

Leta 1996 sta dva militantna britanska okoljevarstvenika, Helen Steel in David Morris, vložila tožbo proti McDonaldsu. Podjetje sta obtožila zlorabe zaposlenih, uničevanja narave in poslovnega manipuliranja s čustvi otrok: zaposleni so slabo plačani, delajo v slabih razmerah in prepovedano se jim je združevati; proizvodnja mesa za hamburgerje uničuje tropske gozdove in ropa staroselce; multimilijonsko oglaševanje škoduje javnemu zdravju, saj otroke napeljuje k temu, da imajo raje živila z zelo dvomljivo prehransko vrednostjo. Tožba, ki se je sprva zdela kot komarjev pik na slonovem hrbtu, je bila precej odmevna: pomagala je razširiti številne informacije, ki jih javnost do tedaj ni poznala, in podjetju, navajenemu na nedotakljivost, povzočila dolg in hud glavobol. Konec koncev gre za moč: McDonald’s v ZDA zaposluje več ljudi kot vsa železarska industrija in leta 1997 je njegova prodaja presegla seštevek celotnega izvoza Argentine in Madžarske. Big Mac je tako zelo pomemben, da se njegova cena v različnih državah uporablja kot vrednostna enota za mednarodne finančne transakcije: virtualna hrana usmerja virtualno ekonomijo. Kakor trdi brazilska reklama za McDonald’s, je Big Mac, vodilni hišni izdelek, kakor ljubezen: dve telesi, vzburjeni od sira in paprike, se objameta in poljubita, da od njiju kaplja tatarska omaka, medtem ko gorita njuni čebulni srci, ki ju vzpodbuja zeleno upanje solate.

Nizke cene, hitra postrežba: človeški stroji prejmejo svoje gorivo in se takoj vrnejo v proizvodni sistem. Na eni teh bencinskih črpalk je leta 1983 delal nemški pisatelj Gunter Wallraff. To je bil McDonald’s v mestu Hamburg, nič krivem za stvari, ki jih izdelujejo v njegovem imenu. Wallraff, poškropljen s kapljicami vrelega olja, je delal z vso naglico in brez prestanka: ko so enkrat odmrznjeni, imajo hamburgerji še deset minut življenja. Potem začnejo smrdeti. Nemudoma jih je treba vreči na ploščo. Vse je enakega okusa: pomfrit, zelenjava, meso, ribe, piščanec. To je umeten okus po nareku kemične industrije, ki skrbi tudi za to, da z barvili skrije petindvajset odstotkov maščob v mesu. Ta svinjarija je najuspešnejša jed konca našega stoletja. Njeni kuharski mojstri se šolajo na Hamburgerski univerzi v Elk Grovu, v Illinoisu. Toda lastniki verige imajo po zanesljivih virih raje najdražje  restavracije, ki ponujajo izbrano hrano z menija tako imenovanih etničnih jedi: japonskih, tajskih, perzijskih, javanskih, indijskih, mehiških … Demokracija ni lahka reč.

Obrazi in maske

Tudi latinskoameriška mesta si dajejo delati liftinge. To je brisanje let in identitete: mesta brez gub, brez nosov imajo vedno manj spomina, vedno manj so podobna samim sebi in vedno bolj drugo drugemu.

Enake visoke stavbe, prizme, kocke, valji, vsiljujejo svojo navzočnost; urbano krajino zahtevajo zase enaki velikanski oglasi za mednarodne blagovne znamke. V obdobju obveznega kloniranja so pravi urbanisti oglaševalci.

Potrošniške množice dobivajo ukaze v univerzalnem jeziku: reklame so dosegle to, za kar si je prizadeval esperanto, pa mu ni uspelo. Sporočila, ki jih predvaja televizija, razume kdorkoli, kjerkoli. Zadnjo četrtino stoletja so se po svetu stroški za oglaševanje podvojili. Po njihovi zaslugi revni otroci spijejo vedno več kokakole in vedno manj mleka, prosti čas je postal čas za obvezno potrošnjo. Prosti čas, čas za rešetkami: v zelo revnih domovih ni postelj, imajo pa televizijo, in televizor ima besedo. Ta na obroke kupljena živalca dokazuje demokratično poklicanost napredka: nikogar ne posluša, toda govori za vse. Tako revni kot bogati poznajo prednosti zadnjih modelov avtomobilov, tako revni kot bogati se zavedajo ugodnih obrestnih mer, ki jih ponuja ta ali ona banka.

Reven je tisti, ki nima nikogar, pravi in ponavlja starka, ki na ulicah Sao Paula govori sama s sabo. Ljudi je vedno več in vedno bolj sami so. Ti nagneteni osamljenci sestavljajo množice, ki se prerivajo po velikih mestih: »Bi lahko, prosim, umaknili komolec iz mojega očesa?

Strokovnjaki znajo prodajno blago spremeniti v čarodejne uroke proti osamljenosti. Stvari imajo človeške značilnosti: božajo, delajo družbo, razumejo, pomagajo, parfum te poljublja in avto je prijatelj, ki te nikoli ne pusti na cedilu. Potrošniška kultura je iz osamljenosti napravila najbolj donosna tržišča. Praznina v prsih se polni s stvarmi ali s sanjami o njih. In ne da stvari le objemajo: lahko so tudi simbol družbenega vzpona, prepustnice za prečkanje meja razredne družbe, ključi, ki odpirajo prepovedana vrata. Kolikor bolj ekskluzivne so, toliko bolje: stvari te izberejo in te rešijo pred anonimnostjo množice. Oglaševanje ne opisuje izdelkov, ki jih prodaja, ali pa le redkokdaj. To je še najmanj pomembno. Njegova temeljna vloga je v tem, da kompenzira frustracije in podžiga fantazije: Kdo si želite postati z nakupom tega losjona za britje?

Kriminolog Anthony Platt je opazil, da poulični kriminal ni le sad skrajne revščine. Je tudi plod individualistične etike. Družbena obsedenost z uspehom, pravi Platt, pomembno sovpada z nezakonitim prisvajanjem stvari. Vedno sem poslušal, kako denar ne prinaša sreče; toda vsak reven televizijski gledalec ima več kot dovolj razlogov za prepričanje, kako denar prinaša nekaj sreči tako podobnega, da je razlika stvar strokovnjakov.

Po trditvah zgodovinarja Erica Hobsbawma je dvajseto stoletje naredilo konec sedmim tisočletjem človekovega življenja, ki je bilo osredotočeno na poljedelstvo, vse odkar so se konec paleolitika pojavila prva obdelana zemljišča. Svetovno prebivalstvo se urbanizira, kmetje postajajo meščani. V Latinski Ameriki imamo polja brez ljudi in velikanska urbana mravljišča: največja in najbolj nepravična mesta na svetu. Kmetje, izgnani zaradi sodobnega izvoznega poljedeljstva in erozije svojih malih zemljišč, preplavljajo predmestja. Prepričani so, da je Bog vsepovsod, toda iz izkušenj vedo, da uraduje v velemestih. Mesta obljubljajo delo, blaginjo, prihodnost za otroke. Na podeželju čakajoči gledajo, kako mineva življenje, in zdolgočaseni umrejo; v mestih se življenje dogaja, in kliče. Prišleki, nagneteni v barakah, najprej odkrijejo, da je dela malo in rok preveč, da ni nič zastonj in da sta najdražja in najbolj prestižna artikla zrak in tišina.

Ko se je rojevalo 14. stoletje, je imel frater Giordano da Rivalto v Firencah hvalni govor mestom. Rekel je, da mesta rastejo, »ker se ljudje radi združujejo«. Združujejo, srečujejo. Kdo se danes srečuje s kom? Se upanje srečuje z resničnostjo? Kaj pa želja, se srečuje s svetom? In ljudje, se srečujejo z ljudmi? Če so medčloveški odnosi postali odnosi med stvarmi, koliko ljudi ima sploh stik s stvarmi?

Ves svet si prizadeva za to, da bo postal velikanski televizijski zaslon, na katerem stvari gledamo, ne pa se jih tudi dotikamo. Blago v akciji vdira v javni prostor in ga privatizira. Avtobusne in železniške postaje, ki so bile do nedavnega prostori srečevanj med ljudmi, postajajo trgovska razstavišča.

Dnevi

Ne ve se, ali za božič praznujemo rojstni dan Jezusa ali Merkurja, boga trgovine, toda nedvomno je Merkur tisti, ki je dal ime dnevom obveznih nakupov: dan otroka, očetovski dan, materinski dan, dan starih staršev, dan zaljubljenih, dan prijateljstva, dan tajnic, dan policistov, dan bolniških sester. Na trgovskem koledarju je vedno več dni, ki so nekomu namenjeni.

Ob tej hitrosti bomo kmalu prišli do dni, posvečenih neznanemu lopovu, anonimnemu podkupljivcu in zadnjemu preživelemu delavcu.

Shopping center oziroma nakupovalno središče, izložba vseh izložb, vsiljuje svojo gospodovalno navzočnost. Množice romajo v ta vrhovni tempelj potrošniških maš. Večina vernikov v ekstazi kontemplira stvari, za katere ima preplitve žepe, nakupovalska manjšina pa se prepušča nenehnemu in izčrpavajočemu bombardiranju s ponudbo. Množice, ki se vzpenjajo in spuščajo po tekočih stopnicah, potujejo po vsem svetu: izložbene lutke so oblečene kakor v Milanu ali Parizu, glasbeni aparati zvenijo kot v Čikagu in za ogled ali poslušanje ni treba plačati vstopnine. Turisti iz vasi v notranjosti ali iz mest, ki si še niso zaslužila tega blagoslova moderne sreče, se fotografirajo pred najslavnejšimi mednarodnimi blagovnimi znamkami, tako kot so se nekdaj slikali ob vznožju spomenika junaku na trgu. Beatriz Sarlo je opazila, da prebivalci predmestnih četrti hodijo v center, shopping center, kakor so prej hodili v center. Tradicionalni sprehod po središču mesta ob koncih tedna zamenjujejo izleti v te urbane oaze. Umiti, zlikani in lepo počesani, v najboljše obleke oblečeni obiskovalci prihajajo na zabavo, na kateri niso gostje, temveč zijala. Celotne družine se podajajo na popotovanje z vesoljsko ladjo, ki križari po potrošniškem vesolju, v katerem je tržna estetika izoblikovala zaslepljujočo pokrajino modelov, znamk in etiket.

Globalno igrišče

Nogomet se je v svoji današnji obliki rodil pred več kot stoletjem. Njegov materni jezik je angleščina in še vedno govori angleško, le da je zdaj slišati tako goreče opevanje pomena dobrega sponzorja in prednosti marketinga, kakor so prej povzdigovali pomen dobrega forwarda in prednosti dribblinga.

Prvenstva slišijo na ime tistega, ki plačuje. Argentinskemu prvenstvu je ime Pepsi Cola. Coca-Cola se imenuje svetovno mladinsko prvenstvo. Medcelinsko klubsko prvenstvo pa nosi ime Toyota Cup.

Za navdušenca nad tem najbolj priljubljenim športom na svetu, za privrženca te najbolj vsesplošne strasti je majica kluba sveto ogrinjalo, druga koža, druge prsi. Toda poleg tega je postala tudi hodeči oglaševalski plakat. Leta 1998 igralci kluba Rapid z Dunaja razkazujejo štiri oglase naenkrat: na majicah nosijo oglas za banko, trgovsko podjetje in avtomobilsko znamko, na hlačah pa delajo reklamo kreditni kartici. Ko se na igrišču v Buenos Airesu spopadeta River Plate in Boca Juniors, argentinska nogometna klasika, igra Quilmes proti Quilmesu: na majicah obeh moštev se blešči znamka istega domačega piva. Sredi globalizacije igra River tudi za Adidas, Boca pa za Nike. In če govorimo v denarju, bi prav lahko rekli, da je v finalu svetovnega prvenstva 1998, ko je Francija premagala Brazilijo, Adidas porazil Nike.

Potrošniška kultura, minljiva kultura, vse obsoja na takojšnjo zastarelost. Vse se spreminja v vrtoglavem ritmu mode, ki pomaga ustvarjati potrebo po prodaji. Stvari se v hipu postarajo in nadomestijo jih druge stvari kratkega življenja. Ob koncu tega stoletja, ko je edina trajna stvar negotovost, je blago, izdelano, da ne bi trajalo, enako minljivo kakor kapital, ki ga financira, in delo, ki ga ustvarja. Denar leti s svetlobno hitrostjo, včeraj je bil tam, danes je tu, jutri — kdo ve, in vsak delavec je potencialni brezposelni. Nakupovalna središča, kraljestva mimobežnosti, protislovno, ponujajo najuspešnejšo utvaro varnosti. Obstajajo zunaj časa, ne poznajo ne starosti ne korenin, ne dneva ne noči, niti spomina, in obstajajo zunaj prostora, onkraj pretresov nevarne resničnosti sveta.

V teh svetiščih blaginje je mogoče narediti vse, ne da bi bilo treba stopiti v umazani in grozeči zunanji svet. V zadnjih modelih nakupovalnih središč, ki v Los Angelesu in Las Vegasu vključujejo tudi hotelske storitve in telovadnice, je mogoče celo spati. Nakupovalna središča, ki ne vedo ne za mraz ne za vročino, so na varnem pred onesnaženjem in nasiljem. Michael A. Petti svoje znanstvene nasvete objavlja v svetovnem časopisju, v kolumni z naslovom Živite dlje. Doktor Petti tistim, ki bi radi živeli dlje, v mestih s slabim zrakom svetuje: »Sprehajajte se po nakupovalnih središčih.« Nad mesti, kot so Ciudad de Mexico, Sao Paulo ali Santiago de Chile, visi atomska goba onesnaženja, na vogalih preži zločin; v tem hladnem svetu zunaj sveta, kjer je zrak aseptičen in sprehodi nadzorovani, pa je mogoče dihati in se sprehajati in nakupovati brez tveganj.

Shopping centri so vsi bolj ali manj enaki, v Los Angelesu ali v Bangkoku, v Buenos Airesu ali v Glasgowu. Ta skladnost pa jim ne preprečuje, da ne bi tekmovali v izumljanju novih magnetov za stranke. Revija Veja je leta 1991 na primer takole poveličevala eno od novosti v nakupovalnem središču Praia de Belas v Portu Alegru: »Da bi bilo malčkom udobneje, jim ponujajo vozičke, in tako malim potrošnikom olajšajo premikanje.« Toda najpomembnejši izdelek, ki ga ponujajo vsa nakupovalna središča, je varnost. Varnost, luksuzno blago, je na dosegu vsakogar, ki prodre v ta zaklonišča. V svoji neskončni velikodušnosti nam kultura potrošništva podarja prepustnico, ki nam omogoča, da pobegnemo iz uličnega pekla. Ti otoki, obdani s prostranimi plažami parkirišč, kjer čakajo avtomobili, so zaprti in zaščiteni kraji. Kakor so se nekoč ljudje z ljudmi srečevali v kavarnah ali na prostem, na trgih, v parkih in na starih tržnicah, ker jih je tja vabila želja po tem, da bi se videli, danes hodijo drug mimo drugega, ker jih vabijo nakupi: dandanes so ti kraji preveč izpostavljeni urbanemu nasilju. V nakupovalnih središčih ni nevarnosti. Javna in zasebna, vidna in nevidna policija, skrbita za to, da sumljive zmečeta na cesto ali vržeta v ječo. Revni, ki ne znajo prikriti svoje prirojene nevarnosti, predvsem pa revni temne polti, so krivi, dokler ne dokažejo svoje nedolžnosti. In če so otroči, toliko slabše. Nevarnost je obratno sorazmerna s starostjo. Že leta 1979 je poročilo kolumbijske policije, predstavljeno na južnoameriškem policijskem kongresu, govorilo o tem, da njihovemu oddelku za mladostnike ni preostalo drugega, kot da se povsem odpove svoji socialni dejavnosti in se docela posveti temu, da »zatre sprijenost« nevarnih mladostnikov ter »prežene njihovo motečo navzočnost v nakupovalnih središčih«.

Te velikanske veleblagovnice, iz katerih so nastala mesta v malem, nadzorujejo tudi elektronski varnostni sistemi, oči, ki vidijo, ne da bi bile videne, skrite kamere, ki sledijo korakom množic, sprehajajočih se med blagom; toda elektronika ne služi le nadzoru in kaznovanju nezaželenih, ki bi lahko podlegli skušnjavi prepovedanih sadov. Sodobna tehnologija služi tudi temu, da potrošniki trošijo več. V kibernetični dobi, ko so državljanske pravice utemeljene na dolžnosti trošiti, velika podjetja vohunijo za potrošniki in jih bombardirajo s svojimi oglasi. Računalniki ponujajo rentgensko sliko vsakega državljana. Prek njegove kreditne kartice, dejavnosti na bančnih avtomatih in elektronske pošte je mogoče izvedeti, kakšne so njegove navade, okus, koliko zapravi. V visoko razvitih državah, kjer trgovci z manipulacijo spletnega univerzuma nekaznovano vdirajo v zasebna življenja, da jih odpirajo trgu, se to dejansko dogaja vse pogosteje. Severnoameriški državljan na primer vedno teže ohrani zase, kaj kupuje, za čim je zbolel, koliko denarja ima in koliko denarja dolguje: iz teh podatkov pa ni težko sklepati, za kakšne nove storitve bi se lahko odločil, v kakšne nove dolgove bi se lahko spustil in koliko novih stvari bi lahko kupil.

Naj državljan še toliko nakupi, bo v razmerju do vsega, kar je treba prodati, to vedno premalo. V zadnjih letih proizvodnja avtomobilske industrije na primer presega povpraševanje. Velika latinskoameriška mesta kupujejo več in več. Do kod še? Obstaja meja, ki je ne morejo preseči, saj so ukleščena v nasprotje med ukazi, ki jih prejema notranji trg, in tistimi, ki jih izdaja mednarodni, v nasprotje med obsedenostjo s potrošnjo, ki zahteva vedno višje mezde, in nujnostjo po konkurenčnosti, ki terja vedno nižje.

Oglas denimo govori o tem, daje avtomobil blagoslov, kije dostopen vsem. Univerzalna pravica, dosežek demokracije? Če bi bilo to res in bi vsi ljudje lahko postali srečni lastniki tega talismana na štirih kolesih, bi planet v hipu izumrl zaradi pomanjkanja zraka. In še prej bi nehal delovati zaradi pomanjkanja energije. Svet je na mah pokuril večino nafte, ki je nastajala milijone let. Tovarne drugega za drugim, v ritmu srčnega utripa, izdelujejo avtomobile, ti pa pogoltnejo več kot polovico vse nafte, ki jo letno načrpajo na svetu.

Gospodarji sveta delajo z njim, kakor da bi bil za enkratno uporabo: kakor da bi bil blago, ki mu rok trajanja poteče že takoj po rojstvu, enako kot podobam, ki jih izstreljuje televizijska brzostrelka, kot modam in idolom, ki jih na trg brez predaha lansirajo oglasi. Toda v kateri drugi svet naj se preselimo? Ali smo res vsi prisiljeni verjeti v pravljico, da je bil Bog nekoč slabe volje in se je odločil, da bo privatiziral vesolje, zato je planet prodal nekaj podjetjem? Potrošniška družba je skrita past. Toda tisti, ki v rokah držijo vajeti, se pretvarjajo, da je ne vidijo, čeprav lahko vsi, ki imajo oči, opazijo, da večina potroši malo, in nič od tega nujno, da bi zagotovila obstoj tiste nekaj še preostale narave. Družbena nepravičnost ni hiba, da bi jo odpravili, niti pomanjkljivost, da bi jo premagali: je temeljna sistemska zahteva. Noben naravni sistem ne more oskrbovati nakupovalnega središča v velikosti planeta.

Predsednikom držav Juga sveta, ki obljubljajo vstop v Prvi svet, čarovnijo, ki nas bo vse spremenila v srečne člane kraljestva zapravljanja, bi morali soditi za goljufijo in napeljevanje k zločinu. Za goljufijo, ker obljubljajo nemogoče. Če bi vsi trošili, kot trošijo izžemalci sveta, bi ostali brez njega. In za napeljevanje k zločinu: zaradi modela življenja, ki nam ga ponujajo kot veliki orgazem, in potrošniškega delirija, ki ga opisujejo kot ključ do sreče, naše telo zboleva, se naša duša zastruplja in ostajamo brez doma: doma, kakršen je hotel biti svet, ko ga še ni bilo.

Viri:

Bellah, R. N., in drugi, »Habits of the heart: Individualism and commitment in american life«. Berkeley, University of California, 1983.

Centre de Recherches Historiques, Ecole Pratique des Hautes Etudes, posebna izdaja Annales. Pariz, Armand Colin, julij/avgust 1970.

Cooper, Marc, »Twenty-five years after Allende.. V: The Nation, New York, 23. marec 1998.

Flores Correa, Monica, »Alguien esta mirando«. V: Pdgina 12, Buenos Aires, 4. januar 1998.

Forbes, »Annual report on american industry«, 12. januar 1998.

Hernandez, Felisberto, »Muebles El Canario«. V: Narraciones incompletas, Madrid, Siruela, 1990.

Poročilo Policije Kolumbije na Prvem policijskem kongresu Južne Amerike. Montevideo, december 1979.

Jouvenel, Bertrand de, »Arcadie, essai sur le mieux-vivre«. Pariz, Sedeis, 1968. Majul, Luis, »Las mascaras de la Argentina«. Buenos Aires, Atlantida, 1995. Marx, Karl, El capital. Critica de la economia polnita, III. Madrid, Siglo XXI, 1976.

Moulian, Tomas, »Chile actual; anatomia de un mito«. Santiago de Chile, Arcis/Lom, 1997.

Sarlo, Beatriz, »Instantaneas. Medios, ciudad y costumbres en el fin de siglo«. Buenos Aires, Ariel, 1996.

Steel, Helen, intervju v: The New Internationalist, Oxford, julij 1997. Wachtel, Paul, »The poverty of affluence«. New York, Free Press,1983. Wallraff, Gunter, »Cabeza de turco«. Barcelona, Anagrama, 1986.

Zurita, Felix, »Nica libre«. Dokumentarni video. Managua, Alba Films, 1997.

Eduardo Galeano

Knjiga »Narobe: Šola narobe sveta« Eduarda Galeana je v slovenskem prevodu Gašperja Kralja in Tine Malič izšla leta 2011 pri založbi Sanje.

Več na: http://www.zofijini.net/koticek_narobe.html

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s