Ljudje, ki so nas poredili

Na BBCju je letos poleti doživela premiero tridelna dokumentarna serija »The Men Who Made Us Fat« (Ljudje, ki so nas poredili).

Po svetu raste število ljudi, ki so predebeli. Danes je na svetu celo več predebelih kot podhranjenih ljudi. V Veliki Britaniji sta že dve tretjini odraslih pretežkih in eden od štirih se kvalificira kot predebel. V prvem od treh delov dokumentaren serije, voditelj oddaje Jacques Peretti sledi tistim, ki so odgovorni za revolucijo na področju prehranjevanja. Pot ga vodi 40 let nazaj v ZDA k odločitvam, ki so vplivale na to kaj in kako danes jemo.

Peretti potuje v ZDA, da bi raziskal zgodbo o koruznem sirupu. To sladilo je v ZDA dobilo zagon ob pomočjo ministra za kmetijstvo Earla Butza, ki je na začetku sedemdesetih služil v vladi Richard Nixona. Na ta način so ameriški kmetje lahko kapitalizirali presežke pridelave koruze. Cenejši in bolj sladek kot sladkor je koruzni sirup kmalu našel pot v skoraj vso predelano hrano in pijačo. Koruzni sirup ni samo bolj sladek kot sladkor, pač pa je tudi motilec leptina, hormona, ki kontrolira apetit. Ko ga enkrat pričnemo konzumirati, ne vemo prav kdaj moramo nehati.

Endokrinolog Robert Lustig je bil eden prvih, ki je prepoznal nevarnost koruznega sirupa, vendar so bile njegove raziskave v tistem času diskreditirane. Med tem je posebno poročilo ameriškega kongresa za vznemirjajočo rast bolezni srca in ožilja okrivilo maščobo, ne pa sladkorja. Prehrambena industrija se je na to odzvala z nizko maščobnimi in srcu prijaznimi produkti, iz katerih so odstranili maščobo, ki pa so jo nadomestili s še več sladkorja.

V 1970ih so v Veliki Britaniji proizvajalci hrane s pomočjo oglaševalskih kampanj, uveljavili idejo o prigrizkih med obroki. Izven doma so verige hitre prehrane pričele ponujati hrano, pripravljeno in servirano z zelo nebritansko vnemo in učinkovitostjo. Dvajset let po prihodu  McDonaldsa, se je število prodajaln hitre hrane v Veliki Britaniji početverilo.

V drugem delu dokumentarne serije Peretti skoz pogovor z Mikeom Donahuem, bivšim podpredsednikom McDonaldsa, raziskuje zgodovino, ki stoji za idejo t.i. »supersizinga« oz. velikih obrokov. Pred 40 leti je podjetje McDonalds najelo Davida Wallersteina, bivšega upravljavca kinematografa v Chicagu, ki je v svojem kinematografu prvi predstavil idejo o prodaji večjih porcij koruznih kokic. Wallerstein je ugotovil, da bi jih ljudje v kinu želeli pojesti več, vendar niso marali, da bi s tem, ko bi si posodo s kokicami napolnili še enkrat, dajali vtis pogoltnosti. S tem, ko je povečal velikost porcij in ceno, je lahko prodal več kokic. Leta1972 je idejo predstavil McDonaldsu in prve velike porcije francoskega krompirčka so uspešno šle v prodajo.

Do 1980-ih smo že jedli več – in tudi bolj pogosto. Perretti skozi pogovor s strokovnjaki iz prehrambene industrije razkriva zgodbo, ki stoji za predstavitvijo novih oblik promoviranja hrane – obrokov z isto vrednostjo ne glede na to koliko poješ, prigrizkov kraljevske velikosti in raznih »več kot kupiš ceneje je« promocij. Kako nas je oglaševalska industrija uspela spodbuditi, da jemo bolj pogosto?

V nadaljevanju je govora tudi o nekaterih svarilih v zvezi s hrano – številni so svarili pred časovno bombo, ki jo predstavlja grožnja debelosti za našo družbo. Peretti se pogovarja s strokovnjakom za debelost, profesorjem Philipom Jamesom, ki je v svojem poročilu iz leta 1996 napisal, da bi prehrambena industrija v svojih oglasih morala prenehati otroke izpostavljati kot ciljno publiko. Prav tako se pogovarja s profesorjem Terryjem Wilkinom, ki je izvedel pionirsko študijo o rasti teže pri otrocih in bivšim poslancem laburistične stranke, Davidom Hinchliffeom, ki je leta 2003 predsedoval parlamentarnemu odboru za zdravje.

V tretjem in zadnjem delu dokumentarne serije, Jacques Peretti preiskuje domneve o tem kaj je in kaj ni zdravo. Preveri kako lahko oglaševanje izdelkov zapelje potrošnike v nakup domnevno zdrave hrane, kot so musliji in razni sokovi, ki oboji lahko vsebujejo visoke odstotke sladkorja.

Govori s Simonom Wrighthom, ki je bil v 1990-ih svetovalec za organsko hrano pri trgovski verigi Sainsbury, ki pojasnjuje, kako je prehrambena industrija služila na strahu javnosti pred salmonelo, boleznijo norih krav in GSO-jem. Do leta 1999 je bila organska prehrambena industrija vredna več kot 605 milijonov funtov, kar je v obdobju samo dveh let pomenilo rast za 232%.

Kako največji proizvajalci hrane tekmujejo med seboj? Peretti govori s Kath Dalmeny, bivšo direktorico komisije za prehrano, ki pojasnjuje nekatere od oglaševalskih strategij, ki jih uporabljajo številni proizvajalci v prehrambeni industriji, da bi ohranili nekatere naše potrošniške razvade.

Peretti prav tako raziskuje vpliv številnih vladnih iniciativ in zdravstvenih kampanj, kot je recimo predlog o označevanju hrane z zdravstvenim semaforjem, proti kateremu je prehrambena industrija močno lobirala in ga slednjič tudi preprečila.

In tako smo leta 2012 doživeli olimpijske igre, ki sta jih sponzorirala McDonalds in Coca Cola. Se na področju prehranjevanja na ta načine sploh lahko kaj spremeni?

Vir: http://www.bbc.co.uk/programmes/b01k0fs0

Serijo si lahko ogledate na: http://zofijinitv.wordpress.com/2012/12/15/the-men-who-made-us-fat-2012/

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s