Intenzivni tečaj iz nekomunikacije

(odlomek iz knjige »Narobe: Šola narobe sveta«)

Vojna je nadaljevanje televizije z drugimi sredstvi, bi rekel Karl von Clausewitz, če bi general po poldrugem stoletju vstal od mrtvih in začel preklapljati med televizijskimi programi. Resnična resničnost oponaša navidezno resničnost, ki oponaša resnično resničnost, v svetu, ki skozi vsako poro izloča nasilje. Kot je znano, nasilje ustvarja nasilje, ustvarja pa tudi dobičke za industrijo nasilja, ki ga prodaja kot spektakel in spreminja v blago.

Ni več treba, da bi cilji opravičevali sredstva. Zdaj mediji, množični mediji, opravičujejo cilje sistema oblasti, ki svoje vrednote vsiljuje vsemu svetu. Ministr­stvo za izobraževanje svetovne vlade je v rokah maloštevilnih. Še nikoli ni taka peščica zavajala take množice.

Ali je pravica do izražanja pravica do poslušnosti?

V šestnajstem stoletju so nekateri teologi katoliške cerkve legiti­mirali konkvisto Amerike v imenu pravice do sporazumevanja. Jus communicationis: konkvistadorji so govorili, Indijanci poslušali. Vojna je bila neizogibna, in glede na to, da so se Indijanci naredili gluhe, tudi pravična. Njihova pravica do sporazumevanja je bila pravica do poslušnosti. Konec dvajsetega stoletja se takratna zloraba Amerike še vedno imenuje srečanje, monologu oblasti pa se še zmeraj reče komu­nikacija.

Okoli Zemlje kroži obroč satelitov, polnih milijonov in milijonov besed in podob, ki prihajajo z Zemlje in se na Zemljo vračajo. Čudežni mehanizmi, veliki kot noht, s svetlobno hitrostjo sprejemajo, obdelujejo in oddajajo sporočila, ki bi pred pol stoletja zahtevala trideset ton strojev. Čudeži tehnoznanosti v teh tehnočasih: najsrečnejši člani mediatizirane družbe lahko uživajo v počitnicah na plaži in ob tem govorijo po mobilnem telefonu, prejemajo elektronsko pošto, odgovarjajo na pozivnike, prebirajo fakse, odgovarjajo na klice s telefonske tajnice na drugo telefonsko tajnico, nakupujejo prek računalnika ter preganjajo dolgčas z videoigricami in prenosnimi televizorji. Vrtoglavi polet komunikacijske tehnologije se zdi vražje delo: računalnik opolnoči na čelo poljubi Billa Gatesa, ki se zjutraj zbudi kot najbogatejši človek na svetu. Že je na trgu prvi v računalnik vgrajeni mikrofon, da se lahko z njim sporazumevamo glasovno. V kiberprostoru, Nebeškem mestu, se računalnik poroča s telefonom in televizijo, ljudje pa so povabljeni na krst njihovih osupljivih otrok.

Zaupaj mi svoje skrivnosti 1

Malezija je nedavno obnovila svojo komunikacijsko mrežo. Za nalogo naj bi poskrbelo japonsko podjetje, toda severnoameriško podjetje AT&T je nemudoma ponudilo nižjo ceno in mu speljalo posel. Podjetje AT&T se je do pogodbe prikopalo s pomočjo NSA, Agencije za nacionalno varnost, ki je japonsko ponudbo odkrila in jo dešifrirala.

NSA, severnoameriška vohunska agencija, ima štirikrat večji proračun kot CIA in vso potrebno tehnologijo, da zabeleži, karkoli je rečeno po telefonu, poslano po faksu ali elektronski pošti kjerkoli na svetu: prestreže lahko celo do dva milijona pogovorov na minuto. NSA deluje v imenu ekonomskega in političnega nadzora planeta, za alibi pa ima nacionalno varnost in mednarodni boj proti terorizmu. Njeni nadzorni sistemi ji omogočajo nadzorovati vsa sporočila, ki imajo karkoli opraviti s kriminalnimi organizacijami, kakršni sta na primer Greenpeace ali Amnesty International.

Zadeva je bila razkrita marca 1998, ko je Evropski parlament objavil poročilo z naslovom Evalvacija tehnologij za politični nadzor.

Porajajoča se kiberskupnost išče svoje pribežališče v virtualni resničnosti, mesta pa se medtem spreminjajo v neizmerne puščave, polne ljudi, od katerih vsak prižiga svečo svojemu svetniku in vsak tiči v svojem mehurčku. Ankete kažejo, da je pred štiridesetimi leti šest od desetih Severnoameričanov večini ljudi zaupalo. Zdaj pa je zaupanje upadlo: le še štirje od desetih zaupajo drugim. Ta model razvoja razvija razdruževanje. Kolikor bolj demonizirani so odnosi do ljudi, ki te lahko okužijo z aidsom, ti prevzamejo delo, izropajo hišo, bolj posvečen postaja odnos do strojev. Komunikacijska industrija, najbolj dinamična v svetovnem gospodarstvu, prodaja coprnije, ki omogočajo dostop v Novo dobo človeške zgodovine. Toda ta tako skomunicirani svet je vse preveč podoben kraljestvu osamljenih in nemih.

Zaupaj mi svoje skrivnosti 2

Kako sodobno podjetje komunicira s svojimi resničnimi strankami? S pomočjo svojih virtualnih strank, ki jih programira računalnik. Britanska veriga hipermarketov Sainsbury je uvedla matematični model, ki do potankosti simulira gibanje in občutke kupcev. Zaslon reproducira virtualno klientelo, ki se sprehaja po prehodih med prodajnimi policami, in tako omogoča spoznati, kaj ji je všeč in kaj jo odbija, kakšne so njene družinske obveznosti in osebne potrebe, njen družbeni položaj in njihove ambicije. Mogoče je tudi oceniti učinke oglasov in promocijskih akcij, vpliv urnikov na pretok ljudi in pomen razmestitve blaga.

Tako poteka preučevanje nakupovalnih navad in oblikovanje prodajnih strategij, zato da virtualna sredstva povečujejo realni zaslužek.

Prevladujoči mediji so v rokah peščice, peščice, ki se nenehno manjša, in je praviloma v službi sistema, ki medčloveške odnose zvaja na medsebojno uporabo in medsebojen strah. V zadnjem času je spletna galaksija odprla nepredvidene in dragocene možnosti alternativnega izražanja. Prek spleta svoja sporočila pošiljajo številni glasovi, ki niso odmevi oblasti. Toda dostop do te nove informacijske avtoceste je še vedno privilegij razvitih držav, v katerih živi petindevetdeset odstotkov njenih uporabnikov; in komercialno oglaševanje internet že poskuša spremeniti v biznisnet. Internet, novi prostor svobodne komunikacije, je tudi že novi prostor proste trgovine. Na virtualnem planetu ni nevarnosti, da bi naleteli na meje niti na vlade z blodnjami o neodvisnosti. Sredi leta 1997, ko je komercialni prostor medmrežja skokoma prehiteval izobraževalnega, je predsednik ZDA razglasil, da mora biti prodaja blaga in storitev prek spleta v vseh državah sveta oproščena davkov, in od tedaj je to ena od zadev, ki severnoameriške predstavnike v mednarodnih organizacijah najbolj skrbi.

Nadzor nad kiberprostorom je odvisen od telefonskih povezav in nobeno naključje ni, da je privatizacijski val v zadnjih letih telefone po vsem svetu iztrgal iz rok javnosti in jih predal velikim komunika­cijskim konglomeratom. Severnoameriške naložbe v tujo telefonijo se množijo veliko bolj kot druge, koncentracija kapitala pa dirja v galopu: do sredine leta 1998 je telefonijo v ZDA obvladovalo osem megapodjetij, v enem samem tednu pa se je njihovo število zmanjšalo na pet.

Navadna in kabelska televizija, filmska industrija, časopisi z visoko naklado, velike založbe knjig in plošč ter največje radijske postaje se prav tako bliskovito monopolizirajo. Množični mediji svetovnega dosega so ceno za svobodo izražanja pognali v nebo: mnenjskih slediteljev, tistih, ki imajo pravico poslušati, je vse več, mnenjskih voditeljev, tistih, ki imajo pravico biti slišani, pa vse manj. V letih po drugi svetovni vojni so bili neodvisni mediji, ki so širili informacije in mnenja, ter ustvarjalne pustolovščine, ki so razkrivale in podpirale kulturno raznolikost, še vedno močno odmevni. Proti letu 198o pa je s prevzemom številnih srednjih in majhnih podjetij večina svetovnega trga padla v roke petdesetih korporacij. Od tedaj sta neodvisnost in raznolikost redkejši kot psi zelene barve.

Kot pravi producent Jerry Isenberg, se je iztrebljanje neodvisnega ustvarjanja na severnoameriški televiziji v zadnjih dvajsetih letih odvijalo bliskovito: nekdaj so neodvisna podjetja prispevala od trideset do petdeset odstotkov tega, kar je bilo moč videti na malih zaslonih, danes komaj deset. Pomenljive so tudi številke o svetovnem oglaševanju: polovica vsega denarja, ki ga planet porabi za oglaševanje, zdaj konča v žrelih komaj desetih velikih konglomeratov, ki prekup­čujejo s produkcijo in distribucijo vsega, kar ima opraviti s sliko, besedo in glasbo.

Vodilna severnoameriška komunikacijska podjetja, General Electric, Disney/ABC, Time Warner/CNN, Viacom, Tele-Communications Inc. (TC1) in novinec Microsoft, podjetje Billa Gatesa, ki vlada softwar­skemu trgu in je uspešno prodrlo na področje kabelske televizije in televizualne produkcije, so svoje mednarodno tržišče v zadnjih petih letih podvojila. Ti giganti so oligopoli, ki si oblast na globalni ravni delijo z Murdochovim imperijem, japonskim podjetjem Sony, nemškim Bertelsmannom in še kakšnim. Skupaj so stkali svetovno mrežo. Njihovi interesi so prepleteni; med seboj jih povezujejo številne niti. Čeprav se mastodonti komunikacije pretvarjajo, da tekmujejo med seboj, včasih drug po drugem celo udrihajo in se v zadovoljstvo gledalcev žalijo, se ob uri resnice predstava neha in si mirno razdelijo planet.

Globalizirani junak

Tajni agent 007 ni več v službi njenega veličanstva. Zdaj je James Bond plakat na dveh nogah za številna podjetja iz številnih držav. Vsak prizor iz njegovega filma Jutri nikoli ne umre, ki je premiero doživel leta 1997, je reklamni spot. Nezmotljivi Bond pogleda na svojo uro Omega, se pogovarja po mobilnem telefonu Ericsson, skoči s strehe in pristane na tovornjaku piva Heineken, pobegne v avtomobilu BMW, najetem v Avisu, plačuje s kartico Visa, pije šampanjec Dom Perignon, slači ženske, ki sta jih oblekla Armani in Gucci, za njihovo pričesko pa je poskrbel L’Oreal, ter se bori proti nasprotniku, ki razkazuje Kenzova oblačila.

Po zaslugi kibernetske sreče je Bill Gates na hitro nagrabil bogastvo, enakovredno celotnemu letnemu proračunu argentinske države. Sredi leta 1998 je vlada ZDA vložila tožbo proti Microsoftu, v kateri je podjetje obtožila, da svoje proizvode vsiljuje z monopolističnimi metodami, ki so strle konkurenco. Pred časom je zvezna vlada podobno tožbo vložila proti IBM-u: po trinajstih letih prerekanja je zadeva obležala v predalih. Pravo je proti ekonomskim zakonom nemočno, kapita­listična ekonomija pa tako neizogibno prinaša koncentracijo moči kakor zima mraz. Ne zdi se verjetno, da bi antitrustovski zakoni, ki so svoje čase grozili naftnim ali jeklarskim kraljem, lahko kdaj ogrozili planetarno tkanje, ki omogoča najnevarnejšega med despotizmi: tistega, ki deluje na srca in zavest celotnega človeštva.

Tehnološka raznolikost pravi, da je demokratična raznolikost. Tehnologija postavlja sliko, besedo in glasbo na doseg vsem — kakor še nikoli prej v zgodovini človeštva; toda ta čudež se lahko spremeni v slepilo, če zasebni monopol nazadnje vsili diktaturo ene same slike, ene same besede in ene same glasbe. Z izjemami, ki na srečo obstajajo in jih niti ni tako malo, nam ta pluralnost praviloma ponuja na tisoče možnosti izbire med enim in istim. Kakor o informacijah pravi argentinski novinar Ezequiel Fernandez-Moores: »Informirani smo o vsem, vendar ne izvemo ničesar.«

Vzorna življenja

Njegovi občudovalci in njegovi sovražniki se strinjajo: njegova poglavitna vrlina je brezobzirnost. Priznavajo mu tudi, da zna pokončati nasprotnika, kar je za uspeh v svetu konec stoletja neizogibno. Rupert Murdoch se je z razbijanjem sindikatov in požiranjem konkurence ustvaril iz nič, danes pa je eden svetovnih prvakov v komuniciranju. Njegova neustavljiva kariera se je začela, ko je v daljni Avstraliji podedoval dnevnik. Zdaj je lastnik sto tridesetih dnevnikov v različnih državah, vključno s častitim londonskim Timesom in angleškimi tabloidi, ki so čase svoje slave doživeli, ko so poročali o tem, s kom je prejšnjo noč spala princesa Diana. Ta oblikovalec duha in vodnik duš je v satelitsko komunika­cijsko tehnologijo vložil največ na svetu in ima v lasti eno največjih televizijskih mrež na planetu. Poleg tega je lastnik filmskih studiev Fox in založbe Harper Collins, pri kateri objavlja mojstrovine svetovne književnosti, kot na primer tiste, ki jih napišeta njegova prijatelja Margaret Thatcher in Newt Gingrich

Čeprav so strukture oblasti vedno bolj internacionalizirane in je težko razločiti meje, ne bi bil greh primitivnega antiimperializma, če bi rekli, da so ZDA v središču živčnega sistema sodobnega komuni­ciranja. Severnoameriška podjetja kraljujejo v kinu in na televiziji, v informacijah in v informatiki. Svet, velikanski Divji zahod, kar vabi k osvojitvi. Za ZDA je svetovno razširjanje njihovih množičnih sporočil državna zadeva. Vlade na Jugu sveta kulturi rade pripisujejo bolj dekorativno vlogo, najemniki Bele hiše pa vsaj v tem oziru niso niti najmanj neumni: vsem severnoameriškim predsednikom je povsem jasno, da ima politični pomen kulturne industrije ravno tolikšno težo kot ekonomski, ki tehta precej. Vlada ZDA ima na primer že leta neposreden vpliv na prodajo hollywoodskih izdelkov v tujino, na države, ki si prizadevajo zaščititi svojo nacionalno kinematografijo, pa izvaja diplomatske pritiske, ki navadno niso prav diplomatski.

Že več kot polovica zaslužka Hollywooda prihaja s tujih tržišč in ta prodaja se leto za letom spektakularno povečuje, nagrade oskar pa pritegnejo svetovno televizijsko občinstvo, primerljivo le s tistim, ki ga pred zaslone privabijo svetovna prvenstva v nogometu ali olimpijade. Imperialna oblast ni naivna in zelo dobro ve, kako močno se opira na brezmejno razširjanje čustev, utvar o uspehu, simbolov moči, ukazov o potrošnji in hvalnic nasilja. V filmu »Urga« Nikite Mihalkova mongolski kmetje plešejo rok, kadijo Marlboro, nosijo kape z Racmanom Jako in se obdajajo s podobami Sylvestra Stalloneja v vlogi Ramba. Drugi veliki mojster mletja v prah, Terminator, pa je lik, ki ga otroci po svetu najbolj občudujejo: leta 1997 je Unescova anketa, ki so jo hkrati izvedli v Evropi, Afriki, Aziji in Latinski Ameriki, pokazala, da se devet od desetih otrok identificira s tem nasilnim mišičnjakom, ki ga je utelesil Arnold Schwarzenegger.

V »globalni vasi« medijskega univerzuma se mešajo vse celine in vsa stoletja obstajajo hkrati. »Obenem smo tukaj in povsod, se pravi nikjer,« o televiziji pravi Alain Touraine. »Podobe, ki so za občinstvo vedno privlačne, druge ob druge postavljajo bencinske črpalke in kamele, kokakolo in andsko vas, kavbojke in pravljični grad.« Misleč, da so obsojene na izbiro med oponašanjem in trmo­glavostjo, se številne lokalne kulture, zbegane in raztrgane, zatekajo v preteklost ali izginevajo. Obupano pogosto iščejo zavetje v verskem fundamentalizmu ali drugih absolutnih resnicah, ki zanikajo vsako drugačno resnico: zavzemajo se za vrnitev minulih časov, kolikor bolj puritanskih, toliko bolje, kakor da na zatiralsko modernost ne bi bilo drugega odgovora kot nestrpnost in nostalgija.

Hladna vojna je za nami. Z njo je tako imenovani svobodni svet izgubil čudežne razloge, ki jih je še pred kratkim ponujala sveta križarska vojna Zahoda proti totalitarizmu, ki je vladal v vzhodnih državah. Zdaj postaja vsak dan bolj očitno, da je komunikacija, s katero manipulira peščica velikanov, lahko prav tako totalitarna kot komunikacija, nad katero ima monopol država. Svobodo izražanja smo prisiljeni enačiti s svobodo podjetništva. Kultura postaja zabavništvo, zabavništvo pa sijajen globalni posel; življenje postaja spektakel, spektakel pa vir gospodarske in politične moči; informacija postaja oglas, oglas pa je tisti, ki vlada.

Spektakel

Najuspešnejši prodajni proizvod severnoameriške televizije leta 1995 je bil sodni proces. Neskončna zasedanja na sojenju športniku O. J. Simpsonu, obtoženemu dveh umorov, so zavzela programski čas kanalov in pritegnila vneto televizijsko občinstvo.

Zločin kot spektakel: vsak od številnih igralcev v procesu je uprizoril svojo vlogo in dobra ali slaba igra je bila pomembnejša od tega, ali je obtoženi kriv ali nedolžen, ali so argumenti branilcev smiselni ali ne, ali so mnenja izvedencev veljavna in ali so pričanja verodostojna. V prostem času je sodnik druge sodnike poučeval o skrivnostih prepričljive igre pred televizijskimi kamerami.

Dva od treh ljudi živita v tako imenovanem Tretjem svetu, toda dva od treh dopisnikov najpomembnejših poročevalskih agencij svoje delo opravljata v Evropi in ZDA. Kaj pomenita prost pretok informacij in spoštovanje različnosti, ki ju zagotavljajo mednarodni sporazumi in ki se nanju sklicujejo govori vladajočih? Večina novic, ki jih prejme svet, prihaja od manjšine človeštva in je njej tudi namenjena. To je z vidika agencij, komercialnih podjetij, ki se ukvarjajo s prodajo informacij, samoumevno, saj v Evropi in ZDA naberejo levji delež svojih dohodkov. Monolog Severa sveta: druga območja in države so, razen v primeru vojne ali katastrofe, deležni malo ali nič pozornosti, in novinarji, ki poročajo od tam, pogosto ne govorijo tamkajšnjega jezika niti ne poznajo lokalne zgodovine in kulture. Informacije, ki jih razširjajo, so pogosto dvomljive, v nekaterih primerih pa kratko malo lažnive. Jug je še vedno obsojen na to, da nase gleda z očmi, ki ga prezirajo.

V začetku osemdesetih let se je Unesco zavzel za projekt, porojen iz prepričanja, da informacije niso le prodajno blago, temveč družbena pravica, in da mora biti komuniciranje odgovorno do izobraževalne naloge, ki jo opravlja. V tem okviru so spregovorili o možnosti, da bi ustvarili novo mednarodno tiskovno agencijo, ki bi iz držav, žrtev brezbrižnosti tovarn informacij in javnega mnenja, poročala neodvisno in brez pritiskov. Čeprav je bil projekt zastavljen v precej nedoločnih in previdnih pojmih, je vlada ZDA v ogorčenju zagrmela nad tem atentatom proti svobodi govora. Zakaj bi se moral Unesco vtikati v zadeve, ki so stvar živih sil trga? ZDA so odvihrale z zasedanja Unesca in zaloputnile vrata, in odšla je tudi Velika Britanija, ki se ima navado vesti kot kolonija svoje nekdanje kolonije. Tedaj so možnost mednarodnega informiranja, ki naj bi bilo neodvisno od politične moči in komercialnih interesov, pospravili v arhive. Vsak še tako plah poskus osamosvojitve do neke mere ogrozi mednarodno delitev dela, ki peščici dodeljuje dejavno vlogo proizvajalcev novic in mnenj, vsem drugim pa pasivno vlogo njihovih porabnikov.

Informacijska doba

Na predvečer božiča 1989 smo si lahko vsi ogledali najgrozovitejše pričevanje o pobojih Nicolaeja Ceausescuja v Romuniji.

Ta poblazneli despot, ki se je dal oklicati za Modro Donavo socializma, je v Temišvarju pobil štiri tisoč disidentov. Po zaslugi svetovne televizijske difuzije in dobrega dela mednarodnih agencij, ki dnevnike in revije oskrbujejo s slikami, smo lahko videli veliko teh trupel. Vrste od mučenja izmaličenih mrtvecev so pretresle svet. Pozneje so nekateri dnevniki objavili popravek, ki so ga prebrali le redki: poboj v Temišvarju se je zgodil, vendar je bilo žrtev, vključno s policisti diktature, kakih sto, in tiste strahotne podobe niso bile nič drugega kot predstava. Trupla niso imela nič opraviti s to zgodbo in ni jih izmaličilo mučenje, temveč čas: izdelovalci novic so jih izkopali s pokopališča in jih nastavili pozirat kameram.

O Jugu sveta se poroča malo, in nikoli ali skoraj nikoli z njegovega stališča: množično informiranje praviloma odseva predsodke tujega pogleda, ki prihaja od zgoraj in od zunaj. Čas med enim in drugim oglasom televizija navadno zapolni s podobami lakote in vojne. Te grozote, te usodne nesreče prihajajo iz podsveta, v katerem se dogaja pekel, in ne naredijo nič drugega, kot da samo še poudarjajo rajski značaj potrošniške družbe, ki ponuja avtomobile za skrajševanje razdalj, kreme za glajenje gub na obrazu, barve za prekrivanje sivih las, tablete za odpravo bolečin in številne druge čudeže. Te podobe drugega sveta pogosto prihajajo iz Afrike. Afriška lakota je prikazana kot naravna katastrofa, afriške vojne pa so stvar črncev, krvavi rituali plemen, ki so divjaško nagnjena k medsebojnemu razčetverjanju. Podobe lakote nikoli, niti mimogrede, ne aludirajo na kolonialno plenjenje. Nikdar ni omenjena odgovornost zahodnih sil, ki so Afriki še včeraj puščale kri s preprodajo sužnjev in obveznim gojenjem ene same kulture, danes pa to krvavitev podaljšujejo s plačevanjem mezd, ki ne zadostujejo za življenje, in uničevalnimi cenami. Enako je z informacijami o vojnah: zopet enak molk o kolonialni dediščini, zopet enaka nekaznovanost belega gospodarja, ki je zaigral afriško neodvisnost, za seboj pa pustil skorumpirano birokracijo, despotske vojaške voditelje, umetne meje in medsebojno sovraštvo; in zopet popolna cenzura omenjanja industrije smrti, ki s Severa prodaja orožje, da bi se Jug pobil v medsebojnih spopadih.

Igrajmo se vojno

Yenuri Chihuala je umrl leta 1995, med vojno za mejo med Perujem in Ekvadorjem. Imel je štirinajst let. Kot številne druge dečke iz revnih četrti Lime so ga prisilno rekrutirali. Nabor ga je odnesel brez sledov.

Televizija, radio in tisk so tega otroškega mučenika povzdigovali in ga postavljali za zgled mladini, ker se je žrtvoval za Peru. V tistih dneh vojne je dnevnik El Comercio svoje prve strani posvetil slavljenju prav tistih mladeničev, ki jih je v črni kroniki in na športnih straneh poniževal. Cholos trinchudos, vnuki Indijancev, reveži z lasmi kot žima in temno kožo, so bili narodni junaki, ko so na bojiščih nosili vojaško uniformo, toda prav ti plemeniti divjaki so bili v civilu na mestnih ulicah in nogometnih stadionih nevarne, že po naravi nasilne zveri.

Kakor pravi pisatelj Wole Soyinka, se zemljevid Afrike na prvi pogled zdi »stvaritev dementnega tkalca, ki ni niti kančka pozornosti namenil ne zasnovi ne barvam ne konturam ogrinjala, ki ga je delal«.

Igrajmo se vojno 2

Video games, videoigrice, imajo ogromno odjemalcev vseh starosti, in njihovo število se samo še povečuje. Njihovi zagovorniki pravijo, da je nasilje v videoigricah nedolžno, saj posnema informativne oddaje, in da so ta razvedrila koristna, saj otroke odvračajo od nevarnosti, ki jim pretijo na ulici, mladostnike in odrasle pa od cigaret. Videoigrice govorijo jezik, sestavljen iz regljanja mitraljezov, strašljive glasbe, agoničnih krikov in odločnih ukazov: Finish him! (Pokončaj ga!), Beat’em up! (Zmlati jih!), Shootem up! (Postreli jih!). Vojna prihodnosti, prihodnost kot vojna: najbolj razširjene videoigrice ponujajo bojna polja, na katerih mora igralec ustreliti prvi in nato, ne da bi okleval, spet streljati proti vsemu, kar se premika. Med napadom hudobcev, neusmiljenih vesoljcev, krutih robotov, hord humanoidov, strašljivih kiberdemonov, mutantskih pošasti in plamenečih okostnjakov nista dopuščena ne kolebanje ne premirje. Kolikor več nasprotnikov igralec pobije, bliže je zmagi. V že klasičnem Mortal Kombatu so nagrajeni dobro namerjeni udarci: udarci, s katerimi obglaviš sovražnika, da mu glava v loku odleti z ramen, ali tisti, s katerimi mu iz prsi iztrgaš krvaveče srce ali pa mu lobanjo raztreščiš na tisoč koščkov.

Je tudi nekaj izjem, nekaj nevojnih videoigric. Na primer avtomo­bilske dirke. V eni od njih lahko točke nabiraš tako, da zbijaš pešce.

Številne meje, ki so črno Afriko razdelile na več kot štirideset delov, je mogoče pojasniti zgolj prek motivov, povezanih z vojaškim ali trgovinskim nadzorom, prav nobene zveze pa nimajo z zgodovino niti z naravo. Kolonialne sile, ki so si meje izmislile, so bile spretne tudi v manipulacijah z etničnimi trenji. Divide et impera: nekega lepega dne je belgijski kralj odločil, da so na področju današnjih Ruande in Burundija vsi, ki imajo več kot osem krav, Tutsiji, tisti, ki jih imajo manj, pa Hutuji. Čeprav so Tutsiji, pastirji, in Hutuji, poljedelci, različnega izvora, so si delili dolga stoletja skupne zgodovine na istem območju, govorili isti jezik in sobivali v miru. Niso vedeli, da so sovražniki; toda to so začeli verjeti tako vneto, da so v letih 1994 in 1995 krvavi pokoli med Hutuji in Tutsiji zahtevali več kot pol milijona žrtev. V poročilih o teh klanjih ni bilo niti po naključju nič slišati in zelo redko prebrati vsaj najmanjše priznanje o nemškem in belgijskem kolonialnem rovarjenju proti tradiciji sobivanja bratskih ljudstev ali pa o prispevku Francije, ki je pozneje priskrbela orožje in vojaško pomoč za medsebojno iztrebljanje.

Revnim državam se godi enako kot revežem v njih: množični mediji se nanje ozrejo le takrat, ko jim ponudijo kakšno spektakularno nesrečo, ki bi bila lahko tržno uspešna. Koliko ljudi mora zmečkati vojna ali potres, koliko se jih mora utopiti v poplavah, da bo neka država postala novica in se bo vsaj enkrat pojavila na zemljevidu sveta? Koliko groze mora vzbuditi umirajoči od lakote, da se bodo kamere vsaj enkrat v življenju usmerile nanj? Svet se počasi spreminja v prizorišče velikan­skega reality showa. Revni, od nekdaj nevidni, na televizijskih zaslonih nastopajo samo kot predmet posmeha skrite kamere ali kot igralci v svojih lastnih grozljivih zgodbah. Neznanec hoče postati prepoznaven, nevidni bi rad postal viden, izkoreninjeni išče korenine. Ali to, česar ni na televiziji, v resnici sploh obstaja? Izobčenec sanja o slavi na malem zaslonu, kjer se vsako strašilo spremeni v neustavljivega šarmerja. Da bi stopil na Olimp, kjer prebivajo telebožanstva, si je bil neki nesrečnik pred kamerami razvedrilnega programa zmožen pognati kroglo v glavo. Zadnje čase so tako imenovane telesmeti, telebasura, ponekod v Latinski Ameriki enako ali še bolj uspešne kot telenovele: posiljena deklica joka pred novinarjem, ki jo zaslišuje, kakor da bi jo še enkrat posiljeval; ta pošast je novi človek slon, poglejte, gospe in gospodje, ne zamudite tega neverjetnega fenomena; bradata ženska išče ženina; debel moški trdi, da je noseč. Pred nekaj več kot tridesetimi leti so v Braziliji podobna tekmovanja groze privabljala množice kandidatov in dosegala velikansko gledanost: Kdo je najmanjši pritlikavec v državi? Kdo je nosan z največjim nosom, da mu dež ne zmoči stopal? Kdo je največji nesrečnik od vseh? Na teh tekmovanjih nesrečnikov se je v studiih zvrstil sprevod čudežev: deklica brez uhljev, ker so ji jih pojedle podgane; slaboumnež, ki je trideset let preživel priklenjen k nogi postelje; ženska, ki je bila hči, snaha, tašča in soproga pijanca, zaradi katerega je postala invalidka. In vsak nesrečnik je imel svoje navijače, ki so iz avditorija v zboru vpili:

»Je že zmagala! Je že zmagala«

Katedri za zgodovino

Leta 1998 so globalizirani mediji največ svojega prostora in energije posvetili romanci predsednika planeta s požrešno in zgovorno debeluško po imenu Monica Lewinsky.

Vsi, vsepovsod, smo bili lewinskizirani. Tema je preplavila časopise za zajtrk, radijska poročila za malico, televizijske dnevnike za večerjo in strani revij, ki sem jih listal ob kavah.

Zdi se mi, da so se leta 1998 zgodile tudi druge reči, pa se jih ne morem spomniti.

Revni so skoraj vedno tudi v prvem planu črne kronike. Vsakega sumljivega reveža lahko nekaznovano posnamejo in fotografirajo ter javno osramotijo, ko ga aretira policija, in tako mu televizija in dnevniki izrečejo kazen, še preden se začne proces. Mediji vnaprej, brez možnosti priziva, obsodijo nevarne reveže, prav tako kot že vnaprej obsodijo nevarne države.

Konec osemdesetih let so Sadama Huseina demonizirali isti mediji, ki so ga prej povzdigovali v nebo. Ko se je spremenil v Bagdadskega satana, je Sadam postal zla zvezda na nebesnem svodu svetovne politike, medijska obrekovalnica pa je poskrbela za to, da je svet prepričala, kako nevaren je Irak za človeštvo. V začetku leta 1991 so ZDA začele operacijo Puščavski vihar, ki jo je podpiralo osemin­dvajset držav in številčna javnost. ZDA, ki so ravno napadle Panamo, so napadle Irak, ker je Irak napadel Kuvajt. Veliki šov, ki ga je pisatelj Tom Engelhardt opisal kot največjo superprodukcijo v zgodovini televizije, v kateri je sodelovalo milijon statistov in je stala milijardo dolarjev na dan, je osvojil mednarodno televizijsko občinstvo in imel po vseh državah zelo visoke indekse gledanosti. Tudi na newyorški borzi, ki je podirala rekorde.

Umetnost vojne, kanibalizem kot gastronomija: zalivska vojna je bila nenehen obscen spektakel klanjanja visokotehnološkemu orožju in prezira do človeškega življenja. Med to vojno strojev, katere protago­nisti so bili sateliti, radarji in računalniki, so televizijski zasloni kazali lepe izstrelke, čudovite rakete, čudežna letala in pametne bombe, ki so ljudi mlele v prah z občudovanja vredno natančnostjo. V tem podvigu je umrlo sto petnajst Severnoameričanov. Mrtvih Iračanov ni štel nihče. Ocenjujejo, da jih je bilo najmanj sto tisoč. Na zaslonih jih ni bilo nikoli videti. Edina žrtev vojne, ki nam jo je pokazala televizija, je bila raca, zamazana z nafto. Pozneje smo izvedeli, da je bila podoba lažna. Raca je bila iz druge vojne. Upokojeni admiral vojne mornarice ZDA Gene LaRocque je novinarju Studsu Terkelu povedal: »Zdaj ljudi pobijamo, ne da bi jih sploh kdaj videli. Pritisnemo na gumb tisoče milj stran. To je smrt na daljinsko upravljanje, brez čustev in obžalovanja … In potem se zmagoviti vrnemo domov«.

Elektronski prijatelj

Igralci, odsotni, zazibani v trans, ne govorijo med sabo.

Na poti iz službe domov ali od doma v službo se trideset milijonov Japoncev sreča s pachinkom in pachinku izroči svoje duše. Igralci ure in ure presedijo pred aparatom in izstreljujejo jeklene kroglice proti luknjicam, ki obljubljajo nagrade. Vsakemu aparatu poveljuje računalnik, ki skrbi za to, da igralci skoraj vedno izgubijo, pa tudi za to, da kdaj pa kdaj dobijo, da plamenček upanja ne bi ugasnil. Ker je hazardiranje za denar na Japonskem prepovedano, igrajo s karticami, ki jih kupijo, nagrade pa se izplačujejo z drobnarijami, ki jih za vogalom zamenjajo za denar.

Leta 1998 so Japonci v pachinkovih templjih vsak dan darovali po petsto milijonov dolarjev.

Le malo pozneje, v začetku leta 1998, so ZDA hotele svoja junaštva ponoviti. Velikanski komunikacijski stroj so spet vpregle v voz velikega vojaškega stroja, da bi svet prepričale, kako Irak preti človeštvu. Tokrat je bilo na vrsti kemično orožje. Nekaj let prej je Sadam Husein proti Iranu uporabil smrtonosne severnoameriške pline in z njimi iztrebil Kurde, ne da bi kdo trenil z očesom. Toda ko se je razširila novica, da ima Irak na voljo bakteriološki arzenal, antraks, bubonsko kugo, botulizem, rakave celice in druge smrtne patogene agente, ki jih lahko v ZDA od podjetja American Type Culture Collection (ATCC) iz okolice Washingtona po telefonu ali po pošti kupi vsak laboratorij, je nemudoma zavladala panika. Toda inšpektorji OZN v palačah iz tisoč in ene noči niso našli ničesar in vojna je bila prekinjena do naslednje pretveze.

Če upoštevamo sodobno zgodovino komunikacijske tehnologije, vojaška manipulacija s svetovnimi informacijami nikakor ni prese­netljiva. Pentagon je bil vedno glavni financer in glavna stranka za vse novosti. Prvi električni računalnik se je rodil po Pentagonovem naročilu. Komunikacijski sateliti izvirajo iz vojaških projektov, in Pentagon je bil tisti, ki je prvi vzpostavil internetno omrežje, da bi usklajeval svoje mednarodne operacije. Z multimilijonskimi naložbami v komunikacijsko tehnologijo so oborožene sile poenosta­vile in pospešile izvajanje operacij, hkrati pa so svoja zločinska dejanja po vsem planetu lahko promovirale kot prispevke k miru na svetu.

Na srečo se tudi zgodovina hrani s paradoksi. Pentagon ni predvidel, da bo internet, ki ga je vzpostavil za to, da bi ves svet programiral kot veliko bojno polje, nekoč omogočalo, da bodo po njem svoje besede širila mirovniška gibanja, tradicionalno obsojena skoraj na neslišnost. Toda spektakularni napredek komunikacijske tehnologije in informa­cijskih sistemov je namenjen predvsem temu, da kot način življenja in kot prevladujočo kulturo promovira nasilje. Mediji, ki dosežejo največ sveta in največ ljudi, nas privajajo na to, da je nasilje neizogibno, in nas od otroštva urijo v njem.

Na filmskih platnih, televizijskih zaslonih, računalniških monitorjih ves čas teče kri in se vrstijo eksplozije. Raziskava dveh buenosaireških univerz je leta 1994 merila nasilje v otroških televizijskih oddajah na navadnih in kabelskih programih: nasilni prizori so se vrstili na tri minute. Raziskava je prišla do sklepa, da argentinski otrok do svojega desetega leta vidi že petinosemdeset tisoč nasilnih prizorov, v kar niso vštete številne epizode, ki na nasilje namigujejo. Doza se, so ugotovili, ob koncih tedna še poveča. Leto prej je anketa, ki so jo izvedli v okolici Lime, razkrila, da se skoraj vsi starši strinjajo s takšnim tipom oddaj. Odgovarjali so: to so oddaje, ki jih imajo otroci radi, tako jim ni dolgčas, če so jim pa tako všeč toliko boje, se bodo vsaj naučili, kakšno je življenje. Pa tudi: nanje ne vplivajo, sploh ni omembe vredno. Obenem je uradna vladna raziskava države Rio de Janeiro prišla do sklepa, da je prav v otroških oddajah zgoščena polovica nasilnih prizorov, ki jih oddaja program Red Globo de Television: brazilski otroci so bili vsako minuto in šestinštirideset sekund deležni salve surovosti.

Število ur pred televizijo močno presega število ur, preživetih v šolskih učilnicah, če otroci danes svoj vsakdan sploh preživljajo v šolskih učilnicah. Velja splošno soglasje: s šolo ali brez nje, televizija je za otroke prvi vir informiranja, formiranja in deformiranja, pa tudi glavna tema njihovih pogovorov. Zaradi propadanja javnega šolstva v latinskoameriških državah v zadnjih letih prevlada televizijske pedagogike dosega že prav alarmantne razsežnosti. Politiki v besedah umirajo za izobrazbo, z dejanji pa jo ubijajo, tako da jo na milost in nemilost prepuščajo učnim uram iz potrošništva in nasilja, ki potekajo prek malih zaslonov. Politiki v besedah oznanjajo poplavo krimina­litete in zahtevajo trdo roko, v dejanjih pa spodbujajo kolonizacijo uma novih generacij: otroci so že od malih nog izmojstreni v tem, da svojo identiteto prepoznavajo v blagu, ki simbolizira moč, in tem, da ga osvajajo prek trupel.

Ali so mediji odsev resničnosti ali jo ustvarjajo? Kaj je bilo prej? Kura ali jajce? Kaj ne bi bila kot živalska metafora natančnejša kača, ki grize lastni rep? Ljudem ponujamo to, kar hočejo, pravijo mediji, in tako upravičujejo svoje ravnanje, toda ta ponudba, ki je odgovor na povpraševanje, ustvarja vedno večje povpraševanje po enaki ponudbi: postaja navada, vzbudi potrebo po sebi sami, se sprevrže v odvisnost. Na ulicah je toliko nasilja kot na televiziji, pravijo mediji; toda nasilje medijev, ki izraža nasilje sveta, prispeva tudi k temu, da ga je vedno več.

Evropa je na področju množične komunikacije doživela nekaj zdravih izkušenj. V različnih evropskih državah sta televizija in radio dosegla visoko raven kakovosti kot javni službi, ki ju ne usmerja država, temveč neposredno organizacije, ki predstavljajo različne oblike civilne družbe. Te izkušnje, ki so danes zaradi navala komercialne konkurence v krizi, so primeri resnično sporočilne in demokratične komunikacije, ki zmore državljana nagovoriti, spoštujoč njegovo človeško dostojanstvo ter njegovo pravico do obveščenosti in vedenja. Toda to ni model, ki je postal mednaroden. Svet je preplavil smrtonosni koktajl krvi, pomirjeval in oglasov, ki jih dobavljajo zasebne televizije iz ZDA: vsilile so model, utemeljen na dokazih, da je dobro vse, kar prinaša kar največji dobiček ob kar najmanjših stroških, slabo pa vse tisto, kar ne prinaša zaslužka.

V Grčiji je bilo v Periklovih časih sodišče, ki je sodilo stvarem: kaznovalo je na primer nož, ker je bil orodje zločina, in kazen je nalagala, naj ga razlomijo na kosce ali zalučajo v globoko vodo. Bi bilo dandanes pravično po talibsko obsoditi televizor? Tisti, ki menijo, da je v bistvu slab ali mu pravijo neumna škatla, ga obrekujejo: komercialna televizija komunikacijo zvaja na posel, toda, čeprav je to povsem očitno, televizor še ni kriv za to, kako se ga uporablja ali zlorablja. Kar pa ne pomeni, da ni treba opozoriti na to, o čemer prav tako pričajo vsi dokazi: ta oboževani totem našega časa je na vseh štirih straneh sveta najuspešnejši medij za vsiljevanje idolov, mitov in sanj, ki jih oblikujejo inženirji čustev in jih serijsko proizvajajo tovarne duš.

Peter Menzel in drugi fotografi so v knjigi zbrali kar najbolj raznolike družine z vsega sveta. Fotografije družinske intime v Angliji in Kuvajtu, Italiji in na Japonskem, v Mehiki, Vietnamu, Rusiji, Albaniji, na Tajskem in v Južni Afriki so zelo različne. Toda vse družine imajo nekaj skupnega, in to je televizor. Na svetu je milijarda dvesto milijonov televizorjev. Glede vseprisotnosti in vsemogočnosti malega zaslona veliko povedo že rezultati nedavnih raziskav in anket, izvedenih od severa pa vse do juga Amerik:

– v štirih od vsakih desetih domov v Kanadi se starši ne morejo spomniti niti enega družinskega obroka ob ugasnjenem televizorju;

– otroci iz ZDA, pripeti na elektronski povodec, namenijo televiziji štiridesetkrat več časa kot pogovorom s starši;

– v večini mehiških domov je pohištvo razpostavljeno okoli televizije;

– v Braziliji četrtina prebivalstva priznava, da ne ve, kaj bi v življenju počela, če ne bi bilo televizije.

Delo, spanje in gledanje televizije so tri dejavnosti, za katere v sodobnem svetu porabimo največ časa. Kar prav dobro vedo tudi politiki. To elektronsko omrežje z milijoni in milijoni prižnic po domovih zagotavlja doseg, o katerem ni nobeden od številnih pridigarjev, ki so bili kdaj na svetu, niti sanjal. Prepričljivost ni odvisna od vsebine, od bolj ali manj resničnega sporočila, temveč od dobre slike in učinkovitosti oglaševalskega bombardiranja, ki prodaja proizvod. Trgu vsili detergent, prav tako kot javnemu mnenju predsednika. Ronald Reagan je bil prvi telepredsednik v zgodovini, izvoljen in znova izvoljen v osemdesetih: povprečen igralec, ki se je v dolgi hollywoodski karieri naučil iskreno lagati pred očesom kamere in ki je zaradi svojega žametnega glasu dobil zaposlitev kot spiker General Electrica. Reagan v televizijski dobi za politično kariero ni potreboval ničesar več. Njegove zamisli, ne prav številne, so izvirale iz Reader’s Digesta. Kot je ugotovil pisatelj Gore Vidal, so bile zbrane številke Reader’s Digesta za Reagana enako pomembne kot Montesquieujeva dela za Jeffersona. Po zaslugi malega zaslona je lahko predsednik Reagan prepričal severnoameriško javnost, kako nevarna je Nikaragva. Z govorom pred zemljevidom severne Amerike, ki se je z juga počasi barval rdeče, je Reagan dokazal, da bo Nikaragva prek Teksasa napadla ZDA.

Od Reagana naprej so po svetu zmagovali drugi telepredsedniki. Fernando Collor, ki je bil Diorjev maneken, je leta 1990 s pomočjo televizije postal predsednik Brazilije. Prav tista televizija, ki je Collorja ustvarila, da bi preprečila volilno zmago levice, ga je nekaj let pozneje tudi zrušila. Vzpona Silvia Berlusconija na vrhove politične oblasti v Italiji leta 1994 ne moremo pojasniti brez televizije. Berlusconi je na množično televizijsko občinstvo vplival, odkar je v imenu demo­kratične raznolikosti dobil monopol nad zasebno televizijo. Prav ta monopol mu je, če prištejemo še njegove uspehe kot lastnika nogometnega kluba Milan, omogočil učinkovito katapultiranje političnih ambicij.

Politiki v vseh državah se bojijo, da jih bo televizija kaznovala ali izključila. V novicah kot v telenovelah so dobri in zli, žrtve in krvniki. Nobenemu politiku ni všeč, če mora igrati vlogo zlobneža, toda zlobnež vsaj obstaja. Bolje tako, kot pa da te sploh ni. Politike je panično strah, da bi jih televizija ignorirala, jih obsodila na družbeno smrt. Kogar ni na televiziji, tudi dejansko ne obstaja, kdor zgine s televizije, odide s tega sveta. Da bi bili prisotni na političnem prizorišču, se morajo dovolj pogosto pojavljati na malih zaslonih, kar pa ni lahko in navadno tudi ne zastonj. Lastniki televizij politikom ponujajo govorniški oder, politiki pa uslugo vračajo s tem, da jim podarjajo nekaznovalnost: lastniki televizij si zato lahko nekaznovano dovolijo, da javno storitev spreminjajo v storitev za svoje zasebne žepe.

Politiki dobro vedo — ne morejo si privoščiti, da ne bi —, kako malo ugleda uživa njihov poklic in kako čarobno zapeljivo televizija ter, resda znatno manj, radio in tisk učinkujejo na množice. Anketa, ki so jo izvedli v več latinskoameriških državah, je leta 1996 potrdila to, kar lahko vsakdo sliši na ulicah naših mest: devet od desetih Gvatemalcev in Ekvadorcev ima slabo ali zelo slabo mnenje o svojih poslancih, in devet od vsakih desetih Perujcev in Bolivijcev ne zaupa političnim strankam. Nasprotno pa dva od treh Latino-američanov verjameta temu, kar vidita in slišita v medijih.

Jose Ignacio Lopez Vigil, aktivist za alternativno komunikacijo, zadevo dobro povzema:

»Če bi radi v Latinski Ameriki naredili politično kariero, boste dejansko imeli najboljše možnosti, če postanete televizijski voditelj, napovedovalec ali pevec. «

Da bi osvojili ali obdržali podporo ljudi, se nekateri politiki televizije polastijo kar neposredno. Najmogočnejši in najbolj konser­vativni brazilski politik, Antonio Carlos Magalhaes, je na primer dobil velikodušno koncesijo za zasebno televizijo v državi Bahia in na svojem fevdu v družbi z Red Globom, podjetjem, ki vlada brazilskim televizijam, izvaja resnični monopol. Lidice da Mata, županjo glavnega mesta Bahie, so izvolili volivci Delavske stranke, mogočne sile na levici, ki za nameček tudi jasno in glasno pove, da je stranka levice. Leta 1994 je županja povedala, da nikoli, niti proti plačilu za medijski prostor, ni mogla računati na Magalhaesovo televizijo, ko je prišlo do poplav, plazov, stavk in drugih urgentnih razmer, ki so zahtevale takojšnje obveščanje prebivalstva. Bahijska televizija, začarano zrcalo, odseva samo obraz svojega gospodarja.

V številnih latinskoameriških državah obstajajo televizijski programi, ki trdijo, da so javni, toda to ni nič drugega kot ena od značilnih reči, ki jih počne država, da bi zmanjšala svoj ugled: program je, razen v nekaj junaških izjemah, praviloma neznosen; dela se z opremo iz paleolitika za smešno nizko plačilo, slika uradnega kanala pa je pogosto zasnežena. Zasebna televizija je tista, ki ima na voljo sredstva, s katerimi lahko pritegne množično občinstvo. Po vsej Latinski Ameriki je ta plodoviti vir denarja in glasov v rokah peščice. V Urugvaju z vsemi zasebnimi televizijami, bodisi navadnimi bodisi kabelskimi, razpolagajo tri družine. Družinski oligopol golta denar in pljuva oglase, skoraj zastonj kupuje slabe oddaje iz tujine in redko, zelo redko, daje delo domačim umetnikom ali tvega s produkcijo kakšne lastne kakovostne oddaje: ko se ta čudež zgodi, teologi v njem najdejo dokaz o obstoju Boga. Dve veliki multimedijski družini imata v lasti levji delež argentinske televizije. Tudi v Kolumbiji so televizija in drugi pomembni mediji v rokah dveh skupin. Televisa iz Mehike in Red Globo iz Brazilije se gresta monarhijo, komaj kaj zakrinkano z obstojem drugih, manjših kraljestev.

Latinska Amerika severnoameriški industriji podob ponuja dobič­konosna tržišča. Naše območje konzumira veliko televizije, ustvari pa je zelo malo, izjema je le nekaj informativnih oddaj in uspešnih telenovel. Telenovele, ki jih znajo zelo dobro delati Brazilci, so edini izvozni izdelek latinskoameriške televizije. Včasih se v njih pojavijo tudi teme iz tega dela sveta, kot so politična korupcija, prekupčevanje z drogami, otroci s ceste ali kmetje brez zemlje, vendar pa so najbolj priljubljene telenovele tiste, ki jih je dobro opredelil predsednik mehiške Televise, ko je leta 1998 razložil:

»Prodajamo sanje. Nikakor nočemo kazati resničnosti. Prodajamo sanje, ki so kakor Pepelkine.«

Uspešna telenovela je praviloma edini kraj na svetu, kjer se Pepelka poroči s princem, kjer je hudobija kaznovana in dobrota poplačana, kjer slepi spregledajo in kjer največji reveži podedujejo zapuščino, ki jih spremeni v največje bogataše. Te limonade, tako imenovane zaradi svoje sladkobnosti, ustvarjajo prostore iluzij, kjer se družbena nasprotja raztopijo v solzah ali na medenih tednih. Verujočim je po koncu življenja obljubljen raj, v limonado pa po koncu delovnega dne lahko vstopi vsak ateist. Ko se odvija epizoda za epizodo, resničnost ljudi nadomesti druga resničnost, resničnost likov, in v tem čarobnem času je televizor prenosni tempelj, ki dušam brez zavetja ponuja možnost pobega, odrešenja in zveličanja. Nekdo, ne vem kdo, je nekoč rekel: »Revni obožujejo razkošje. Le intelektualci radi gledajo revščino.« Vsak revež, naj bo še tako reven, lahko vstopi na razkošna prizorišča, na katerih se dogajajo številne telenovele, in kot enak z enakim deli radosti bogatih, pa tudi njihove nezgode in pretakanje solza: eni od svetovno najuspešnejših latinskoameriških telenovel je bilo naslov Tudi bogati jočejo.

Pogoste so spletke med milijonarji. Tedne in tedne, mesece, leta, stoletja televizijsko občinstvo čaka in si grize nohte, kdaj bo mlada in nesrečna služkinja odkrila, da je nezakonska hči predsednika podjetja, premagala zoprno bogataško hčer in jo bo za ženo vzel mladi hišni gospodar. Dolga kalvarija zatajevane ljubezni revice, ki skrivaj joče v sobi za služinčad, se prepleta s spletkami, ki se snujejo na teniških igriščih, na zabavah ob bazenih, na borzah in v sejnih dvoranah uprav delniških družb, kjer trpijo tudi drugi liki, včasih pa za nadzor nad delnicami tudi ubijajo. To je Pepelka v časih neoliberalne strasti.

Viri:

Alfaro Moreno, Rosa Maria, s Sandrom Macassijem, »Seducidos por la tele«. Lima, Calandria, 1995

Asociacidn Latinoamericana de Educacion Radiofonica (ALER), »Un nuevo
horizonte teorico para la radio popular en America latina«.
Quito, ALER, 1996.

Auletta, Ken, »Une toile d’araignee jetee sur l’information«. v: Courrier International, The New Yorker, Pariz, 9.-15. april 1998.

Chomsky, Noam, in Edward S. Herman, »Manufacturing consent«. New York, Pantheon, 1988.

Da Mata, Lidice, »Salvador resiste«. v: Folha de Sao Paulo, 28. aprila 1994.

Davidson, Basil, »The black man’s burden«. New York, Times Books, 1992.

Engelhardt, Tom, »The end of victory culture«. New York, Basic Books, 1995.

Gakunzi, David, »Ruanda«. v: Archipel, Basilea, januar 1998.

Gatti, Claudio, »Attention, vous etes sur ecoutes. Comment les Etats-Unis surveillent les Europeens«. v: Courrier International/II Mondo, Pariz, 2.-8. april 1998.

Gonzalez-Cueva, Eduardo, »Heroes or hooligans: media portrayals of peruvian youth«. v: Nacla, New York, julij/avgust 1998.

Herman, Edward S., in Robert N. McChesney, »The new missionaries of Corporate Capitalism«. London, Cassel, 1997.

Hertz, J. C., »Joystick nation«. Boston, Little Brown, 1997.

Herz, Daniel, »A historia secreta da Rede Globo«. Porto Alegre, Tche!,1987.

Leonard, John, »Smoke and mirrors. Violence, television and other american cultures«. New York, The New Press, 1997.

Lopez Vigil, Jose Ignacio, »Manual urgente para radialistas apasionados«. Quito, AMARC/ALER, 1997.

Martin-Barbero, Jesus, »De los medios a las mediaciones«. Barcelona, Gili, 1987.

— in drugi, »Television y melodrama«. Bogota, Tercer Mundo, 1982. Miler, Mark Crispin, in drugi, »The national entertainment state«. v: The Nation, New York, 3. junij 1996 in 8. junij 1998.

Noble, David, »The religion of technology«. New York, Knopf, 1997.

Mednarodna organizacija dela (moo), Temeljni dokument za kolokvij o konvergenci medijev. Ženeva, 1996.

Pasquini Duran, Jose Maria, in drugi, »Comunicacion: el Tercer Mundo frente a las nuevas Tecnologias«. Buenos Aires, Legasa, 1987.

Postman, Meil, »Amusing ourselves to death. Public discourse in the age of show business.« New York, Penguin, 1986. »Technopoly«. New York, Vintage, 1993.

— s Stevom Powersom, »How to watch TV news.« New York, Penguin,1992.

Ramonet, Ignacio, »La tirania de la comunicacibn«. Madrid, Debate, 1998.

Santos, Rolando, »Investigacion sobre la violencia en la programacidn infantil de la TV argentina«. Buenos Aires, Univerzi Quilmesu in v Belgranu, 1994.

Terkel, Studs, »Coming of age. The story of our century by those who have lived it.« New York, The New Press, 1995.

Touraine, Alain, »Yodremos vivir juntos?«. Ciudad de Mexico, FCE, 1997.

UNESCO, »Many voices, one world.« New York/Pariz, 1980.

Zerbisias, Antonia, »The world at their feet.« v: The Toronto Star, 27. Avgust 1995.

Eduardo Galeano

Knjiga »Narobe: Šola narobe sveta« Eduarda Galeana je v slovenskem prevodu Gašperja Kralja in Tine Malič izšla leta 2011 pri založbi Sanje.

Napotilo
http://www.sanje.si/knjigarna/narobe.html

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s