Vedeževanje ali opazovanje? Osebna zgodba

Že od malih nog sem obkrožena z raznovrstnimi vedeževalkami. Ko sem odrasla, sem ugotovila, da nisem edina, ki se vrti v svetu vedeževalcev, in sem začela biti bolj pozorna, kaj se dogaja okoli mene in čemu ljudje tako verjamejo.

Ko sem bila majhna, mi je babica rada pogledala v kavo. Takrat tega nisem štela za nič takega, celo zabavno se mi je zdelo. Ko sem malo odrasla, sem sama počela isto … tudi tokrat, priznam, sem se neznansko zabavala, ko sem obračala skodelice svojih prijateljic in smo se ob tem smejali. Čez čas sem tudi sama odšla k »profesionalni« vedeževalki. In glej ga zlomka. Uganila mi je VSE. Ja, vem … vsi to rečejo. No,  tudi jaz sem takrat  to rekla … pa kako je lahko ženska vse uganila? Kako je vedela, od kod prihajam in kaj mislim … celo, kaj čutim? Groza. Nekaj mora biti na tem. Ta ženska je vedeževalka, da ji ni para. V prihodnost vidi. Ženska je celo videla, da bom šla v tujino, da se bom tam poročila in ostala. Hm … tega res ne more vedeti vsak. V tem odstavku vas moram »na žalost« razočarati. Ženska ni bila vedeževalka, niti ni videla prihodnosti. Ona je le vedela, da je moj oče diplomat in slej ko prej bi nekam odšli in seveda tam ostali, saj stanje v moji državi ni tako rožnato. O poroki je lahko samo ugibala, takrat sem bila premlada in če se tu ne bi poročila, bi na njene besede o poroki verjetno pozabila.

Kasneje, ko sem začela z življenjem v Sloveniji, sem tukajšnjim znancem pripovedovala, kako sem kot otrok vedeževala iz kave in sem vsem prav uganila, saj sem jih poznala ali pa sem vsaj dobro ocenila ljudi. Ljudje niso hoteli slišati, da sem to počela za zabavo, in so mi začeli ponujati svoje sveže ali na pol razpadajoče kavne usedline, da bi z njih vedeževala. In seveda sem vedeževala, vendar nikakor ne za denar. Hotela sem samo dobro in tako sem svetovala, kaj bi morali narediti. Hej, če ljudje rajši verjamejo kavni usedlini kot mojim prijaznim nasvetom, tudi prav. Jim bo pa kavna usedlina povedala moje mnenje. Ona je bila posrednik in verjemite, da je bila zelo uspešna v tem. Bolj kot jaz. Znala sem oceniti ljudi. Glede na to, da se nisem profesionalno ukvarjala s tem, so prišli k meni znanci, o katerih sem vsaj nekaj že vedela. Po pogovoru sem z njihovih izrazov marsikaj ugotovila. Pogosto ljudje odidejo od vedeževalca, misleč, da mu niso ničesar povedali. Da so samo nemo poslušali. Ja, ja, to vi mislite. Vsak vaš gib, nasmeh ali samo medmet marsikaj izda o vas. Vedeževalčeva ugibanja hitro pozabite, saj si ves čas v napetosti, kaj ti ima »višja sila« povedati, in potem se ti zdi, da si v tej situaciji samo nemi opazovalec.

Takrat še nisem vedela, da se temu, kar počnem, reče hladno branje, »cold reading«. To je ena izmed tehnik, s katero hočejo vedeževalci ljudi prepričati, da vedo nekaj več kot ostali. Da imajo neko nadnaravno moč. Nekateri imajo tehniko dodobra naštudirano, nekateri pa, tako kot jaz, sploh ne vedo, da obstaja. Gre za tehniko, pri kateri vedeževalci vse informacije dobijo od obiskovalca (tako iz besed kot iz odzivov) in mu jih potem posredujejo nazaj. Jaz sem tako samo spremljala obnašanje, hkrati pa tudi na podlagi govoric ali prej slišanega (to je druga vedeževalska tehnika, vroče branje, »hot reading«, ko vedeževalec nekaj ve o osebi, oseba pa ne ve, da vedeževalec to znanje ima) samo ugibala, kam vsa stvar pelje.

Tako je denimo enkrat prijateljica prinesla dve posušeni skodelici kave. Najprej nisem vedela, zakaj ravno dve, ampak sem ju vseeno sprejela in, glede na to, da je izrecno poudarila, naj pogledam za vsako posebej, sem sama pri sebi začela tuhtati, zakaj. Hja, sem se spomnila, verjetno nista obe njeni, in tako sem začela sestavljati možne teorije.

Rekla sem ji, da je oseba, ki je pila iz prve šalice, zelo zmedena in da nekaj premišljuje. Nisem povedala nič takega, ampak sem samo čakala, kakšen bo njen odgovor. In nisem ravno dolgo čakala, ko je ona rekla: »Ja, sej je dost zmeden«. Ekola, sem ugotovila, da gre za moškega. No, pa te imam. Se pravi, da je druga skodelica njena. Večinoma se ljudje ne zavedate, da vedeževalec je »zaseden« predvsem z vašimi gestami in spremlja vsak vaš gib. Pazi na vaše besede in vse, kar rečete, je lahko uporabljeno. No, ne ravno proti vam, ampak vam v prid, oz. vi tako mislite. Je predvsem v prid vedeževalcu.

Tehnika, ki sem se je v opisanem primeru posluževala, pa nisem vedela, da je prav tehnika, se imenuje ribarjenje, »fishing«, ko vedeževalec lovi določene podatke.

Pri ženskah je vedno neka ženska, ki ji hoče nekaj slabega. Rečeš: »Imaš neko žensko osebo, ki ti nekaj …« in preden dokončaš stavek, je odgovor: »Ja, spet se mi tašča umešava,« ali pa: »Ja, prijateljica mi hoče tipa speljat.« Aha, težave s taščo ali prijateljico. Takih je celo morje. Verjetno je, če so težave s taščo, da so posledica prepiri s partnerjem, enako je tudi pri prijateljici. In potem začneš pač nakladati o tem. Sproti itak dobiš raznovrstne podatke. In si kar naenkrat zakonski svetovalec in ljudje te imajo za ne-vem-koga. V glavnem se pri tem sploh ne zavedajo, da oni ves čas govorijo ali na nekaj namigujejo.

Pri eni osebi sem v usedlini videla zarodek. Omenila sem ga in še preden sem zaključila stavek, me je hotela zafrkniti in je rekla, da so ji odstranili rodila. Ah ne, ne predam se tako zlahka, moj odgovor je bil: »Zarodek pomeni, da se rojeva nekaj novega, ni nujno povezano z nosečnostjo.« In potem sem spet izvedela en kup stvari. Nobena ženska ni čisto tiho, nobena. Izveš kup stvari, ki jih samo obrneš, in voilà, stvar je rešena.

Starost, spol, oblačila, mimika in podobno pridejo prav v vsakem trenutku. In najbolj važno od vsega je, da so ljudje, ki nimajo težav, doma. K vedeževalcu gotovo ne pride kdo, ki tam nima kaj početi. V otroških letih smo to počeli iz radovednosti, kasneje pa, ker so nas pestili določeni problemi.

Kolegica še zmeraj pripoveduje zgodbo, kako ji je vedeževalka povedala, da bo imela še enega otroka in da bo imel ime na črko M. Seveda se je to kasneje tudi izkazalo za resnično, čeprav mislim, da je prav zaradi vpliva vedeževalke otrok dejansko dobil ime na črko M.

Ampak samo zato, ker vem, kako hitro ljudje nasedemo, še ne pomeni, da svoji človeškosti nisem nasedla tudi jaz. Radi mislimo, da se stvari zgodijo z razlogom in da obstaja nek šesti čut, naj vam torej z naslednjo zgodbo prikažem, kako sem temu občutku nasedla tudi sama.

V Sloveniji je ne dolgo nazaj vladala loterijska mrzlica, ki je zajela tudi mene. Premišljevala sem, ali naj vplačam ali ne. Moj pametni in statistiki zapriseženi mož mi je seveda odsvetoval, ampak jaz sem po spletu okoliščin vseeno plačala. Naj razložim.

Zadnji dan žrebanja sem ves dan premišljevala, kako in kje bi vplačala listek. Zjutraj sva vstala in hotela iti v nakupovalni center, da bi vplačala. Ampak ker sem vedela, da bo vrsta, se mi nekako ni ljubilo čakati. Kasneje smo šli v kitajsko restavracijo in vedela sem, da tam v okolici ni nobene loterije, zato sem se že sprijaznila, da ne bom mogla vplačati. Ko smo bili na poti domov, smo šli mimo bencinske črpalke in spomnila sem se, da lahko tudi tu vplačam. Vrsta je bila ogromna, ampak sem se vseeno postavila vanjo. Vmes sem izpolnjevala listek po navodilih moža, ki mi je ponudil napačnega le zato, da ne bi veliko plačala. Ko sva bila že na vrsti, sem se spomnila, da v bistvu nočem sistemskega, ampak kombinacijski listek, zato sem šla ven iz vrste po nov listek.

Listkov ni bilo več, ko sem že hotela oditi, pa je uslužbenec prinesel nove listke. Ojej … to pa je znak, sem pomislila pri sebi, zagrabila listek in ga hotela izpolniti. Hja, kemični svinčnik ni delal. Spet sem že hotela oditi, naveličana čakanja, vendar mi je možakar, ki je stal v vrsti, prijazno podal svoj svinčnik in spet sem sama pri sebi pomislila: »To je znak, moram izpolnit listek.« Ja, ja, šesti čut. Izpolnila, plačala in zadela … samo sebe.

Ko sem kasneje premišljevala o tem, sem ugotovila, da sem podzavestno izbrala pot, ob kateri se nahaja bencinska črpalka, saj sem vedela, da se tudi tam da vplačati loterijski listek. Vse, kar se je dogajalo na bencinski, sem štela za neke znake iz vesolja, čeprav sem sama pri sebi dobro vedela, da je to vse larifari, ampak temu glasku v sebi nisem hotela verjeti. Nekajkrat sem se skoraj odpravila ven, vendar tega nisem storila zaradi »vesoljskih« namigovanj. In sedaj, ko sedim v svoji sobi, se počutim izdano od »vesolja«, čeprav sama dobro vem, da nobeno vesolje ni ničesar krivo. Krivo je to, da ne poslušam svojega razuma, ampak se oziram na neke navidezne znake in neobstoječi šesti čut. Sama pri sebi vem, da ne obstaja nobena vesoljska zavest in da jaz nisem povezana z njo, ampak se vseeno ravnam po nekih »vesoljskih« zakonitostih.

Obljubim, da se bom poboljšala. Obljubite tudi vi?

Ana Ilievska Završnik

Vir: http://skeptik.si/2012/12/14/vedezevanje-ali-opazovanje-osebna-zgodba/

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s