Straniščna metlica in humanizem

Odnos do humanizma je danes usidran sredi neznosnega smradu potrošniško umetelnega socialnega kiča.

Rosno mlada Parižanka Hélène Berr je junija 1942 navkljub siceršnji radoživosti s težavo vstajala iz domače postelje. Vsako minuto dneva je bila v dvomih, ali naj nosi tisto. Sprva je bila odločena, da zmazka ne bo pripenjala na svojo obleko. Zdelo se ji je grozovito sramotno in čudilo jo je, kako to, da se nihče ne zgane. Je pokorščina nemškim zakonom nad vsem, tudi nad Človekom? A ko so se dnevi stekali v presenetljivo neobremenjene večere, se je znova vse spremenilo: zdelo se ji je kot dokaz šibkosti, če je ne bi nosila, predvsem nasproti tistim, ki jo bodo nosili. »A če jo bom nosila, hočem biti vedno zelo elegantna in dostojanstvena, da bodo ljudje videli, za kaj gre. Hočem storiti najpogumnejše dejanje. /…/

Toda kam nas lahko to pripelje?« Ko je Hélène vendarle zbrala pogum in stopila na ulico s pritrjeno rumeno zvezdo, je bilo še veliko huje, kot si je predstavljala, da bo. Zanalašč se je trudila ljudem gledati v obraz tako dolgo, dokler niso odmaknili pogleda, četudi je njena notranjost žarela od groze. Težko ji je bilo srečevati druge Jude, ki so prav tako nosili zvezdo, a najbolj od vsega jo je begalo spoznanje, da ponižujočih zvezd na oblekah svojih someščanov večina sploh ne opazi. To slednje je silovito zamajalo tla vsega do tedaj znanega sveta pod nogami, saj je pričalo, da barbarstvo in zlo nikakor nista kategoriji, proti katerima bi se bila evropska družba srede 20. stoletja zmožna zaščititi. Vredno se je vprašati, ali je danes, ko smo spet na pragu bržkone širših družbenih sprememb, kaj drugače.

Spričo vsaj grobega poznavanja zgodovinskih valovanj ne verjamem v idejo, da lahko v tem času z intelektualnih mest izrekanja bistveno vplivamo na tok dogodkov. Lahko sem še bolj specifično zlobna in rečem: če hočete naprej, ne sprašujte za pot humanističnih in družboslovnih znanstvenikov – ne poznajo je. Podobno strašljivi kot zaslepljena in samozadostna politična oligarhija so intelektualci v civilno-družbenih odborih, ki zagotavljajo, da morajo dokončati nekaj, kar so nekoč pozabili in imajo pred očmi osemdeseta leta 20. stoletja. Od tedaj je minilo par desetletij, ko je potrošniška družba izrazito zorela, socialni prepad pa rasel. Drugačen čas in drugačne okoliščine zahtevajo drugačne reakcije, zgodovina se ponavlja kvečjemu kot farsa. Roška? Najmlajši slovenski volivci so rojeni sredi devetdesetih. Na enem od mariborskih protestov so jasno pokazali, kako bodo v prihodnjih letih izražali svojo politično voljo. Težko jih bo odpraviti s pokroviteljsko oznako, da so huligani.

Še bolj absurdno od izživljanja nad zgodovinskimi sentimenti iz osemdesetih je mariborsko intelektualistično iskanje vstajniške identitete pri Rudolfu Maistru, ki je januarja 1919 s svojo vojsko posredoval na mariborskem Glavnem trgu proti več tisoč demonstrirajočim Nemcem, pri čemer jih je nekaj deset umrlo pod streli pušk. Živim v Mariboru, zato me v teh dneh marsikdo vpraša, zakaj se je revolt pričel prav v mestu ob Dravi. Ker nočem žonglirati z naborom vzrokov, z velikim veseljem povem, da ne vem, nato pa opazujem negotovost v sogovornikovih očeh, ki jo poraja preteča bojazen kaosa. Ne pade mi na misel racionalizirati v tem hipu iracionalnega vrtinca vstajniških dogodkov, četudi se to sme pričakovati od zgodovinarskega poklica. Kot razumem, se je boj šele začel, a raje vidim, če etablirani intelektualci v njem ne nastopajo kot svetilniki. Angažirani podporniki so lahko tudi kot tenkočutni opazovalci in brezkompromisni analitiki, da bi lahko bili nekoč tisti, ki so razumeli trenutek in človeka v njem. Četudi je na eni strani neučakano pričakovati od ljudi, ki so se komaj (politično) zbudili, da bodo v en glas stregli s smernicami o tem, kdo ostane, kdo gre, kakšna vlada, koliko bank, kakšen volilni sistem ipd., je na drugi nepotrebno idealizirati boj domnevno zdravega dela družbe, ki je bolj podrejen kot zdrav.

Pripadam generaciji, ki je bila rojena v sedemdesetih letih 20. stoletja sredi dolge dobe blagostanja, ki ne glede na vse še traja, in časa izrazitega osrediščenja družinskega življenja okrog otrok, kar jih je med drugim oropalo preživetvenega poguma. Moja generacija premore veliko sledilcev in zelo malo odločevalcev. Zato ni težava politične elite, ker ne odstopi (ta samoukinitev bi bila res že kar preveč butasta, kajne), ampak je težava tistih, ki bi ji morali slediti, da ne znajo in ne zmorejo prevzeti krmil. Povedano se izkaže kot točno vsakokrat, ko začnejo mediji iskati nove (politične) obraze, ker so ti v večini primerov povsem benigni.

Velike drogerije so smrt za človeka, ki ljubi blage vonje trave, zemlje ali lesa. Zasičenost z vsiljivimi vonji tam kar tekmuje s stvarno zasičenostjo prostora z vsemogočim. Ko je v košarici že šampon in čedna straniščna metlica za čisto določena, z dovoljenjem, sranja, mi pogled nejeverno obstane na zapuščeni škatli z nizkocenovnimi knjigami, tistimi, ki so predvidene za branje na plaži ali stranišču. Med njimi zre z ene od naslovnic samozavesten, umirjeni obraz Judinje Hélène Berr; iz dnevnika je razvidno, da je bilo njeno življenje pred deportacijo v nemško koncentracijsko taborišče, to končno postajo tedanje kulturne Evrope, kot vsako drugo življenje v vseh pogledih kipeče mladenke. Medtem ko lahko nežen zapis osupljivo trezno razmišljujoče Judinje odnesete domov za ceno dveh evrov, jih boste za straniščno metlico s pripadajočim podstavkom odšteli pet. Kako zelo značilna za trenutek, v katerem živimo, sta mesto in položaj odkritja zgodbe, ki tematizira čas najbolj radikalne z zakoni utemeljene zavrnitve humanističnih načel v 20. stoletju. Bolj primernega si skorajda ne morem zamisliti! Kajti odnos do humanizma, ki ga utemeljuje birokratski projektni logiki podvržena humanistična znanost, je danes v resnici usidran sredi neznosnega smradu potrošniško umetelnega socialnega kiča. Naj bo to moj odgovor na tisto neprijetno vprašanje s konca prvega odstavka.

Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.

Mateja Ratej, zgodovinarka, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU

Vir: Delo

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s