V sladkorju je denar

V prispevku z naslovom »V sladkorju je denar«, objavljenem v Sobotnem Večeru, se novinarka Katarina Šulek ukvarja z okoliščinami vladne napovedi o uvajanju davka na sladke pijače.

“Ljudje danes prehitro in prepogo­sto umirajo. To je zato, ker moderen človek poje toliko sladkorja; ne samo da ga je, sladkor celo pije,” je razmišljal sedemdese­tletni kmet Vinko iz Lenarta ob toplem zimskem popoldnevu, ko je beseda nanesla na to, koliko sosedov je bil v kratkem izgubil. Njegovo preprosto kmečko ugotovitev je slovensko ministr­stvo za finance te dni postavilo v nacionalni razmislek. Po predlogu ministrstva naj bi namreč v Sloveniji razen vod in mineralnih vod obdavčili vse brezalkoholne pijače, ne glede nato, ali sta jim dodana sladkor in sladilo. Tako naj bi v državno blagajno nateklo okoli 14 milijonov evrov na leto. Hkrati naj bi to državljane privedlo do bolj zdravega načina prehranjevanja; saj bi se stroški davka prevalili na potrošnike: te pijače bi se podražile in ljudje bi jih zato manj kupovali. Vlada pričakuje za enajst odstotkov nižjo porabo teh izdelkov. Vendar so tudi pri tej ugotovitvi nekateri strokovnjaki skeptični: slovenski trgovci imajo že itak za tretjino višje marže kot drugod po Evropi, lahko samo, da bodo pristali na nekoliko nižje marže in ne tudi na višje cene. A ti za zdaj še konkre­tnejše taktike niso ubrali. Čakajo, kaj bodo ob morebitnem davku storili dobavitelji in proizvajalci.

“V litru in pol takšne pijače je lahko tudi do 150 gramov sladkor­ja. Primerjajte to s sladkorjem, ki vam ga priložijo h kavi. V eni od tistih vrečic ga je 5 gramov. Torej z litrom pojeste 30 takšnih vrečic, kar je ogromno,” je nazoren dr. Tomaž Langerholc z mariborske Fakultete za kmetijstvo in biosis­temske vede. In številke so neizprosne: v Sloveniji naj bi imela čezmerno težo tretjina mladih. Po raziskavi Fidler-Mis naj bi bili slovenski mladostniki eni najve­čjih potrošnikov brezalkoholnih pijač v Evropski uniji. Ko so pred 26 leti na Fakulteti za šport v Ljubljani delali tovrstno raziskavo, so ugotovili, da je predebelih 15 odstotkov mladih od 6. od 19. leta starosti. Pred šestimi leti se je ta številka podvojila. “Pri tej zgodbi so največji problem starši, ki mislijo, da otrok ne more piti vode, pač pa mu je treba še čaj sladkati. V mojem otroštvu nam na kraj pameti ni padlo, da bi hodili v trgo­vino po pijačo. Kadar si bil žejen, si se nagnil pod pipo na dvorišču, se hitro odžejal in nadaljeval igro,” razlaga pediatrinja Magdalena Urbančič, direktorica Centra za zdravljenje bolezni otrok v Šentvidu pri Stični, kjer so lani testirali 183 mladostnikov od 10. do 17. leta, ki so se prišli k njim zdravit zaradi prekomerne teže. Izid je pokazal, da jih je imelo 27 odstot­kov težave s čezmerno nekakovo­stno maščobo, 35 odstotkov z zamaščenimi jetri in 20 odstotkov s sladkorjem v krvi. V njihovi ustanovi je uspeh zdravljenja 50-odstoten, kar je “zelo dobro”, pravi, ker je običajno v tujini ta odstotek 20-odstoten. Sladke pijače so pri mladih ljudeh zagotovo velik problem, ocenjuje, ker otrok z litrom popije 500 nepotrebnih kalorij, a vprašanje je, če je obdavčitev pravi način za njegovo odpravo. In spomni: tudi protika­dilski zakon, zaradi katerega so se podražile cigarete in se je kadilce nagnalo iz javnih zaprtih prosto­rov, ni imel prav velikih učinkov. Po zadnjih podatkih Inštituta za varovanje zdravja naj bi bilo zato v Sloveniji za pet odstotkov manj kadilcev.

Zato nekateri strokovnjaki opozarjajo, da bi lahko tak ukrep prej kot občutno opustitev pitja takih pijač povzročil, da bodo ljudje hodili ponje čez mejo in še pogosteje posegali po cenejših, manj kakovostnih pijačah, kemično obarvanih, z umetnimi sladili in sumljivega porekla, ki so že zdaj v glavnem cenejše kot v Sloveniji. Pri Zvezi potrošnikov Slovenije, kjer podpirajo dajatve na živila z nezdravim profitom, ob tem odgovarjajo, da “številne raziskave, ki potekajo v državah, kjer tovrstne obdavčitve že imajo, kažejo, da sistem deluje in ljudje kupujejo manj takih izdelkov”. Poudarjajo še, da bi morala biti sredstva zbrana iz tovrstnih dajatev vsaj delno, če ne v celoti, namenjena konkretni promociji zdravega prehranjevanja in življenjskega sloga, lahko tudi za šolsko prehrano otrok iz socialno šibkejših družin.

Vse glasnejše so tudi dileme, ali je vlada izbrala pravi kriterij obdavčitve: zakaj ni denimo obdavčila tudi slaščic in drugih podobnih sladkih živil, zakaj obdavčuje stoodstotni naravni sok brez dodanega sladkorja in zakaj recimo ni prej obdavčila sadnega jogurta, ko pa je v litru marsikate­rega lahko več sladkorja kot v sladkani brezalkoholni pijači.

(….)

Napovedana uvedba obdavčitve sladkih pijač je zagotovo korak v pravo smer, a le, če bo denar namenjen akcijam za zdravo prehranjevanje in zdrav življenjski slog in ne polnjenju proračunskih lukenj, menijo pri Zvezi potrošni­kov Slovenije. In še: “Obdavčitev pa ne bo dovolj, če ne bo hkrati dolgoročne kampanje o zdravem življenjskem slogu in finančnih vzpodbud za zdravo prehranjeva­nje. Debelost je danes globalni problem, na katerega ni imuna niti Slovenija, zato se na ZPS že vrsto let zavzemamo za uvedbo trošarin, davka oziroma dajatev na živila z neustreznim prehranskim profilom.

Na podlagi primerov iz Danske, Francije in Madžarske je na primer Nacionalni forum za srce v Veliki Britaniji izdelal priporočilo za taksacijo ali vrsto obdavčitve ‘nezdrave hrane’ z namenom, da bi zmanjšali porabo tovrstne hrane. Pridobljena sredstva bi porabili za promocijo programov javnega zdravja. Priporočajo tudi subvenci­je, ki bi pomagale zmanjšati stroške sadja in zelenjave in promovirati zdravo prehranjeva­nje. Uvedba takse, dajatev, trošarin pa mora vključevati ukrepe drugih politik: politike javnega zdravja, promocije zdravega prehranjeva­nja in morebitne subvencije za sadje in zelenjavo, da bi imela učinek na zdravje.”

Da predlagane dajatve na sladkane pijače niso novost v evropskem prostoru, poudarja predsednica ZPS Breda Kutin, “konec koncev takšno obdavčitev predlaga tudi Bela knjiga Evropske komisije na temo prehrane, prekomerne teže in s tem povezanimi tveganji, ki so bila sprejeta za obdobje 2007-13”. Danska je denimo že uvedla višje davke na pijače z dodanim sladkorjem in slaščičarske izdelke, tudi Francija, Finska, Norveška, ZDA in Madžarska so obdavčile pijače z dodanim sladkorjem. Slovaška je izbrala drugačen pristop: z ukrepi neposrednega subvencioniranja sadja in zelenjave želi spodbuditi bolj zdravo prehranjevanje. Belgija, Irska, Romunija in švedska pa so tudi začele postopke za obdavčitev “nezdravih živil”.

Viden je tudi denarni učinek: na Madžarskem, recimo, kjer so davek na nezdrava živila uvedli 2011, in ga danes pomanjševalno imenujejo “davek čips”, so si v enem letu obetali 20 milijard forintov (slabih 67 milijonov evrov); dobili so dve milijardi forintov manj.

Če ukineš samo eno, ne urediš pa tudi preostalega, je vse skupaj jalovo delo, ugotavlja asistent na ljubljanski fakulteti za šport Vedran Hadžič in opozarja, da bi morali med otroškimi oddajami prepovedati predvajanje oglasov za nezdravo pijačo in prehrano. Sicer pa je po njegovi oceni Slovenija glede šolske prehrane že zelo napredovala: jedilnik je načrtovan in otroci po njegovem mnenju v mesecu povprečno dobijo tisto, kar potrebujejo za zdrav razvoj; tudi avtomati za sendviče in sladke pijače so v glav­nem “odstavljeni” s šolskih hodnikov. Vzgojiteljica Majda Kajzba iz miklavškega vrtca ugotavlja podobno: da so pri vsem skupaj velik problem sodobne reklame. “Njihova barvitost privlači, draži,” pravi, “danes imate sokove zelenih in modrih barv.” Da so otrokom v slovenskih vrtcih, kadarkoli si zaželijo, na do­segu rok voda, nesladkani čaj in sadje, opozarja. In da se v mnogih primerih starši odzovejo na njihove nasvete in se jih držijo tudi doma. A problem nastane v adolescenci. Takrat, razlagajo psihologi, mnenje starša ni več pomembno, pač pa besede in dejanja vrstnikov. Modni trendi, ki jih krojijo velike reklamne kampanje, imajo na sodobnega mladega človeka velik vpliv. “Piti gazirano je frajersko,” pravi študent Klemen. “Kokakolo pijemo preprosto zato, ker ima dober okus, mnogo boljši od vode,” razlaga dijakinja Urška. Kako torej prepričati mladostnike – številke pravijo, da naj bi jih manj kot enkrat na dan po sladkih pijačah segalo 37 odstotkov -, da bi raje pili vodo kot po sladke pijače? Pojasnila o (ne)zdravem so mladim ljudem pač daleč. Ker jim je daleč tudi bolezen. Gotovo bi imelo največji učinek nanje, če bi pitje vode postalo modno, ugotavljajo psihologi. A kako to doseči, če pa imajo njihovi vrstniki, ki pijejo največ vode in se najbolj zdravo prehranjujejo, težave z anoreksijo? Tako gre tudi v tem primeru v psihološkem besednjaku za multivariatni pojav, torej da eno vpliva na drugo in je težko enoznačno določljivo. A nekaj je pri vsej tej zgodbi o davku na sladke pijače vendarle kristalno jasno: to, da želimo z njim priti do denarja.

Prispevek, ki ga tukaj navajamo v odlomkih, je bil izvirno objavljen v Sobotnem Večeru, v soboto, 2.2.2013

Vir: http://www.vecer.com/clanekv s2013020205880453

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s