Sedem primerov okoljskega zavajanja potrošnikov

Zavajanje potrošnikov ali kako podjetja povečujejo svoj zaslužek z zavajanjem, da je nekaj prijazno do okolja.

V slovenščini za greenwashing še ni sprejet splošno veljaven prevod, pomeni pa zavajanje potrošnikov v povezavi z okoljskimi praksami podjetja ali okoljskimi koristmi izdelka ali storitve. Okoljevarstveniki pri nas pri tem največkrat pomislijo na Šoštanj.

Sedem smrtnih oziroma naglavnih grehov v krščanstvu označuje sedem lastnosti človeka, ki so zanj pogubne, če v njih vztraja in se jih ne pokesa. Napuhu, pohlepu, pohoti, jezi, požrešnosti, zavisti in lenobi bi lahko pripisali tudi sedanje razmere v družbi, saj se ravno zaradi njih dogaja tudi greenwashing oziroma zavajanje potrošnikov, da je nekaj prijazno do okolja in ljudi, s čimer podjetja povečujejo svoj zaslužek, zadaj pa se skriva umazana dejavnost.

Greenwashing tudi pozna sedem grehov. Prvi je greh zamolčanja. Ta pomeni, da neka trditev na podlagi ene ali nekaj lastnosti, ne glede na druge, navaja, da je izdelek »zelen«. Papir, denimo, ni nujno prijazen do okolja že samo zato, ker izvira iz trajnostno upravljanega gozda. V proizvodnji namreč lahko nastajajo veliki izpusti plinov ali onesnaženje voda, težava je tudi morebitna uporaba klora.

Drugi je greh neobstoja dokaza. Pri tem neke trditve ni mogoče podpreti s preprosto dostopnimi informacijami ali potrdilom priznane in uveljavljene tretje osebe. Trditev, da so papirnati robčki narejeni iz polovice recikliranega papirja, mora biti preverljiva z ustrezno dokumentacijo.

Tretji je greh nejasnosti. To je tako široko ali slabo definirana trditev, da jo bo potrošnik zelo verjetno napačno razumel. »Vse naravno« je lahko ena takih. Ne nazadnje se tako arzen kot živo srebro pojavljata v naravi, a sta strupena.

Greh prevarantskih oznak je četrti. Izdelek, ki bodisi z besedilom bodisi z grafiko daje vtis, da ima potrdilo tretje osebe, to pa v resnici sploh ne obstaja.

Peti je greh nepomembnosti. To je okoljska trditev, ki je sicer lahko resnična, a je nepomembna ali pa ne pomaga potrošniku, ki išče do okolja prijazne izdelke. »Brez CFC« je nepomembna oznaka, saj so spojine CFC prepovedane. Podobno je z rastlinskimi olji, ki nosijo oznako »brez holesterola«. Tega rastlinska olja pač nimajo.

Greh manjšega zla je pogost in tudi glavni greh zagovornikov šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj. Trditev je lahko resnična znotraj skupine izdelkov enake vrste, vendar je ta vrsta izdelkov na splošno lahko zelo škodljiva za okolje. Med takšne sodijo tako cigarete iz ekološko pridelanega tobaka kot terenska vozila z učinkovito porabo goriva.

Sedmi je greh laganja. To so trditve, ki preprosto niso resnične.

Veliko preveč zavajanja

»Težko je reči, katero zavajanje je največje, ker ga je res veliko in na različnih področjih. Pogosto je tudi posledica nevednosti oglaševalcev. Vseeno pa je najbolj vnebovpijoče okoljsko zavajanje, ki ga izvajajo največji onesnaževalci: naftna podjetja, letalske družbe, premogovna podjetja, avtomobilska industrija …« pravi Renata Karba iz Umanotere.

Dodaja, da imamo v Sloveniji temu posvečen celo del Slovenskega oglaševalskega kodeksa. V njem je navedeno, da mora biti oglaševanje, ki vsebuje okoljevarstveno argumentacijo, zasnovano tako, da ne zlorablja potrošnikove zaskrbljenosti zaradi okolja in ne izkorišča njegovega morebitnega pomanjkanja znanja o okoljevarstveni tematiki. Trditev v zvezi z varovanjem okolja ni dovoljeno uporabljati neupravičeno. Pogosto uporabljene trditve, kot so »prijazen do okolja«, »popolnoma biološko razgradljiv«, »bolj zelen«, »prijaznejši« in podobne, utegnejo biti sprejemljive le, če jih oglaševalci lahko dokažejo. Trditve in primerjave lahko zavajajo, če so iz njih izpuščene pomembne informacije.

Anton Komat, neodvisni raziskovalec, pravi, da je greenwashing prav neverjetno razširjena zloraba, ki ji ljudje nasedajo. »Primer je, denimo, »do okolja prijazen insekticid«, pri čemer je večina insekticidov živčnih strupov. Poleg tega po raziskavi Cornell University (prof. dr. David Pimentel) le 0,1 odstotka insekticida doseže ciljnega škodljivca, zato večina uporabljenega strupa pobije druga bitja, ki so ob nepravem času na nepravem mestu,« opozarja Komat.

Med energetiki bi za najhujši primer greenwashinga brez težav izglasovali sončne elektrarne, ki jih proizvajajo na Kitajskem, sem pa bi lahko uvrstili tudi evropsko razlaganje o zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, saj jih zdaj še več uvažamo z izdelki, narejenimi drugje. Posebna zgodba so tudi varčne sijalke in prepoved žarnic. Sijalke res porabijo manj energije, vendar vsebujejo nevarne snovi in oddajajo do človeka manj prijazno modro svetlobo. Človek bolje sprejema tople barve v rdečem spektru, ker tako svetlobo oddajajo sonce, ogenj in tudi zdaj že skoraj povsem prepovedane žarnice.

Teš 6 in njegova zelenost

»Največji greenwashing zadnjih let so izvajali zagovorniki gradnje Teša 6. Trdili so, da je to ekološki projekt. Ekološka premogovna elektrarna je absurd brez primere. Če bi na primer o izdelku, ki vsebuje nekoliko manj strupenih kemikalij, trdili, da je ekološki, bi takoj prepoznali zavajanje. Enako je s trditvijo, da je premogovna elektrarna, ki bo kurila več milijonov ton premoga na leto, ekološka. To je škodljivo komuniciranje, ki prebivalcem Slovenije zamegljuje stvarnost o škodi, ki jo Sloveniji povzroča nadaljnja odvisnost od premoga,« pravi Dejan Savić iz Greenpeacea.

»Najhujši in najdražji primer greenwashinga pri nas je ‘nadomestni’ blok Teš 6, saj se pod pretvezo začasnega zmanjševanja izpustov CO2 podaljšuje raba premoga za 30 let – v celoti se torej povečujejo. Ni res, da se ohranjajo delovna mesta, saj jih bo v Tešu 400 manj kot zdaj. Ni res, da poraba elektrike raste že nekaj let zapored. V prvih treh mesecih letos je bila celo tri odstotke manjša kot v istem obdobju lani. Da bi dosegli EU-povprečje rabe energije na enoto BDP, bi rabo morali zmanjšati za tretjino. To pri elektriki pomeni 4,3 teravatne ure na leto, Teš 6 pa bo proizvajal po 3,5 teravatne ure. Ni res, da cene električne energije pri proizvajalcih rastejo, temveč, nasprotno, celo padajo. Namesto v energijsko učinkovitost, ki nesporno zmanjšuje izpuste CO2, smo ves razpoložljivi denar zaradi greenwashinga vložili v proizvodnjo izpustov CO2 in se še krepko dodatno zadolžili,« pa pravi Gorazd Marinček iz Slovenskega E-foruma.

Izvirno objavljeno v Delu

Borut Tavčar

Vir: http://www.delo.si/gospodarstvo/okolje/sedem-primerov-okoljskega-zavajanja-potrosnikov.html

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s