Casting 101

Vsakič, ko me nekdo vpraša, kaj počnem v življenju in na to vprašanje odgovorim »Castinge za reklame«, dobim nazaj zmeden pogled. Tako sem se odločila, da vas razsvetlim.

Casting oziroma avdicija je proces izbiranja ljudi za potrebe snemanja oglasov ali filmov. Za snemanja se običajno išče “featured extras” oziroma statiste z nalogo (za njih se izvaja castinge). To so ljudje, ki bodo bolj izpostavljeni v samem oglasu. V splošnem je pravilo, da je nekdo, ki je v kadru dalj od 3 sekund, statist z nalogo. Po domače to pomeni, če se ga lahko prepozna, je statist z nalogo in ima posledično tudi boljši honorar. Skoraj na vsakem snemanju pa se potrebuje tudi navadne statiste, “extras”. To pomeni, da so dodatek v kadru. Na primer sprehajalci, nakupovalci, tekači, potniki na vlaku itd. So ozadje in so v kadru ali premalo časa, da bi se jih dalo prepoznati, razen, če se posnetka ne pavzira, ali pa niso izostreni.

Vse se prične s klicem produkcijske hiše, ki ima vlogo nekakšnega nadzornika in koordinatorja celotnega dogajanja, kjer nam povedo kdo je naročnik, kakšni so honorarji, kdaj se bo zadevo snemalo in seveda kakšne ljudi se išče – na primer rjavolasega moškega od 35-45, dojenčka od 6-12 mesecev, gospo od 60-70 let, profesionalnega kolesarja, boksarja, kaskaderja, ljudi s kakšnimi posebnimi fizičnimi lastnostmi v stilu štrlečih ušes, velikih nosov, zelo suhih, zelo debelih in podobno. Mi najprej prečešemo lastno bazo ljudi, ki obsega več tisoč ljudi, s katerimi smo sodelovali preko let in najprej njih povabimo na casting. Če to ne zadostuje, gremo še na ulice v iskanje, kar se imenuje “street casting”. Ko pridejo na casting, se najprej oglasijo v pisarni, kjer jih vpišemo v računalnik, najbolj pomembna je številka, pod katero so vpisani in nalepka z isto številko, ki jo prilepimo kar na njih (velikokrat ljudje pravijo, da se počutijo kot v zaporu, ampak je za vse najlažje, da se točno ve, kdo je kdo in na tak način prihaja do minimalnega števila napak, saj se je namreč že zgodilo, da smo za snemanja bukirali napačne ljudi, ko smo upoštevali samo številko pri imenu, pa se je ta kasneje izkazala za napačno.) Podatki, ki se jih potrebuje so ime in priimek, starost, višina, teža in podobne zadeve ter seveda telefonska številka, da se lahko osebo kasneje tudi pokliče, če je izbrana. Potem se človek napoti v studio, kjer se ga najprej pofotografira, posname kratko predstavitev in kasneje še akcijo, ki je čim bolj podobna tisti, ki jo bo potrebno izvajati v oglasu. To je lahko vse od teka, gledanja čez okno in metanje oblek skozenj, objemanje, enkrat smo imeli tudi nekakšno čudno sado-mazo sceno, ko so morali strici v spodnjih gatah plaziti po vseh štirih, sodelavka jih je z bičem šeškala po riti, v ustih pa so imeli jabolko. Taki ekstremi so sicer redki, a se dogajajo. Včasih se na posameznem castingu posname samo kakšnih 20 ljudi, včasih pa tudi blizu 200, odvisno koliko različnih ljudi iščemo za določen oglas. Ko zaključimo s snemanjem, prenesemo ves material iz kamer in fotoaparatov na računalnik in jih še obdelamo, preden vse skupaj pošljemo dalje na produkcijo, ki material posreduje naročnikom in režiserju. Oni izberejo ljudi, ki jim najbolj ustrezajo, preden pa z njimi posnamejo oglas, pogosto pride do ponovnega klica oz. “re-calla”. Tu gre v bistvu za ponoven casting, če se ne morejo odločiti med več ljudmi za eno vlogo. Ti običajno potekajo z režiserji samimi, da tudi v živo vidijo ljudi. Ker delamo večinoma za tujino, je za režiserje zelo pomembno, da ljudje govorijo angleško, da jih lahko sami usmerjajo na snemanjih.

Ko so ljudje dokončno potrjeni za vloge, imamo kostumsko probo, ki običajno poteka dan ali dva pred snemanjem. Vse skupaj traja vsaj eno uro, saj vsak pomeri veliko različnih variant, vsako pa je treba še pofotografirati. Kasneje gre ves material do naročnika in režiserja, nakar se dokončno odločijo, kdo bo v kateri sceni nosil posamezno oblačilo. Na tej točki gre vse skupaj zelo v detajle in meni, kot navadnemu smrtniku, še vedno ni jasno, zakaj je en pas boljši kot drugi, ali zakaj je najbolj primerna točno določena broška, ogrlica ali uhani. Ampak zato sem jaz odgovorna za ljudi in ne za oblačila.

Po kakšnem mesecu dela končno pride do snemanja, ki je za nas običajno češnjica na torti, ker je glavnina dela že za nami. Tu in tam so snemanja zelo naporna in dolgotrajna, če imaš na primer 150 statistov in 10 različnih lokacij, štart iz mesta pa je na primer ob 3 zjutraj. Človeški faktor je pri moji službi vedno prisoten, vedno je nekdo, ki je slabe volje, ki je lačen, ki ga lulat, nekdo, ki ti ne pove, ko kam odblodi. Eno izmed zlatih pravil vsakega snemanja in ki se zunanjemu očesu najbrž zdi zelo čudno, je da me mora vsak predhodno vprašati, preden gre lahko na stranišče, kaj šele, če gre jesti, piti ali na cigareto. Velikokrat se namreč zgodi, da se čaka in čaka in čaka, potem pa kar naenkrat potrebujejo ljudi na setu in v tem trenutku moramo točno vedeti, kje se nekdo nahaja, da jih lahko takoj najdemo. Običajno se seveda najdejo osebki, ki vedo vse bolje od mene in jih moram potem kot “kura brez glave” iskati na primer sredi Trsta, ker se mi ne javljajo na telefon.

Drugo zlato pravilo: zvok na mobilnikih naj bo vedno izklopljen. Se mi je zgodilo ravno prejšnje poletje, da smo snemali “Čefurje raus” na Fužinah, ura je bila okoli dveh zjutraj, vse skupaj se je dogajalo med tednom in med bloki ni bilo nikogar razen nas, tako da je bil čista tišina. Med snemanjem je začel statistki zvoniti telefon, na glas kot pri norcih, melodija pa je bila Daniel Popovičeva – Julie.

Tretje zlato pravilo: potrebno je biti čim manj moteč za okolje, v katerem se nahajamo med snemanjem. Ko smo celo poletje snemali že prej omenjene “Čefurje raus”, smo bili večino časa na Rusjanovem trgu, in ekipa več kot tridesetih ljudi ustvarja določeno količino hrupa. Ljudje so na nas metali jajca iz blokov, nam žugali, da smo hrupni in da ne morejo spati… Poleg tega, da kdaj zmotimo lokalno prebivalstvo, pa smo vedno tudi zelo interesantni. Ljudje se ustavljajo in sprašujejo, kaj se dogaja, kaj se snema, opazujejo dogajanje, nam povejo svoje življenjske zgodbe in podobno.

Četrto zlato pravilo: vedno si poišči lastno zabavo. Sestavni del snemanja je veliko čakanja – ko se pripravlja kader, luči, kamere, ko se spreminja kader… Običajno se čaka 80% časa, preostanek pa se dejansko dela. Torej si vmes smiselno poiskati neko zaposlitev. Običajno je to klepetanje – na snemanjih se splete veliko prijateljstev, tudi ljubezenskih razmerij. Nekateri nosijo s sabo knjige, revije, mp3- predvajalnike in podobno. Kadilci imajo tendenco, da veliko pokadijo. Vedno se dogaja, da se dolgo časa ne dogaja nič, potem pa je kar naenkrat panika, blazno se mudi, pravi kaos, potem pa se ponovno vse pomiri.

Tako, zdaj ste spoznali osnove castinga, kakšne bolj konkretne prigode sledijo prihodnjič, če pa ima kdo kakšna vprašanja, jih bom zelo vesela.

Jaromila Sladjanič

Izvirno objavljeno v občasniku Indijanez (4. številka, junij 2013)

http://www.pekarna.net/shared/INDIJANEZ_ST.4_za_kopiranje.pdf

Napotilo:

http://www.pekarna.net/vsebina/obcasnik-indijanez

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s