Privatna radijska postaja

Kolumna

Nekaj globoko vznemirljivega je v preprostem, preglednem, vsakemu razumljivem delovanju privatne radijske postaje. Deluje po formuli privatnega podjetja, to se pravi, bolj ali manj uspešno preživlja svojega lastnika in nekaj njegovih delovnih sil, odrajtuje davke in dajatve, plačuje tantieme za izdelke (predvsem glasbene), ki jih oddaja, ter dela usluge raznim privatnim ali družbenim poslovnim subjektom, tako da jih razglaša. Ker se uspešno vključuje na tržišče kot na prostor menjave blaga-uslug za denar, ker torej opravlja svojo dejavnost z določenim dobičkom, lahko sklepamo tudi, da ponuja na tržišču blago, ki ima uporabno vrednost, saj sicer za svojo dejavnost ne bi nič iztržili. A ta sklep je globoko zmoten.

Takole radijsko podjetje, v večini primerov majhno, deluje podobno drugim medijskim podjetjem – te­levizijskim in tiskanim, zlasti pa brezplačnim časnikom, s katerimi ima skupno posebej to, da ustvarja svoj prihodek s servisiranjem ogla­sov drugih podjetniških subjektov, končni prejemnik pa dobi in “uživa” njihove izdelke brezplačno. Pod­jetnik, ki se nameni služiti denar s posredovanjem programa v eter in priti s tem programom do radij­skih sprejemnikov in poslušalcev, si mora priskrbeti enega od kanalov, eno ali več frekvenc, ki so na voljo v omejenem številu, najlažje tako, da frekvenco kupi.

Njegova radijska dejavnost se kmalu izkaže kot nenehen, oster, neusmiljen boj na dveh frontah – pridobivanje oglaševalcev, ki bodo v njegovem mediju naročali in pla­čevali oglase, in pridobivanje po­slušalcev tega radijskega programa. Lastnik privatne radijske postaje se bojuje s potencialnimi oglaševalci in svojimi potencialnimi odjemalci kot svetopisemski Jakob z angelom: ne izpustim te, dokler me ne blago­sloviš. Razumljivo je, da bo pridobil naročila oglasov samo tako, da si bo s programom, ki ga bo oddajal, zagotovil relevantno število poslu­šalcev. To mu odmerjajo naročni­ki oglasov, ki ne dajejo denarja za slabo plasiran oglas, zlasti pa ne za oglas, ki se plasira v prazno. Lastnik se mora ukvarjati s programsko po­litiko. Tu se na istem torišču združujeta obe frontni liniji in lastnik mora prav tu pokazati svoje priva­tnoradijske talente.

Seveda to od njega ne zahteva, da bi se spoznal na umetnost in kul­turo ali da bi imel glasbeni okus ali da bi v sebi čutil celo kakšno kul­turno poslanstvo ter imel, recimo, ambicijo, po svojih močeh bogatiti nacionalno kulturno ponudbo. Te lastnosti, ki bi jih normalen človek najpoprej pričakoval od takega podjetnika, so za njegov posel brez pomena. Še več: če ima po nesreči malo bolj izbrušen glasbeni okus, recimo, da ima v avtu disketo Vi­valdija, mu je to prej v škodo kot v korist. Če je po naključju sentimen­talen zlasti do slovenske estrade in začne na svoji postaji vrteti več kot deset odstotkov slovenske glasbe, ga to lahko pripelje po najširši in naj­bolj uglajeni bližnjici naravnost v bankrot. Programska politika priva­tne radijske postaje je namreč resna zadeva. Tu ni prostora za navlako, kakršna je visok umetniški okus ali plemenita slovenska nacionalna čustva. Načrtovalec programa pri­vatne radijske postaje se mora temu odreči in, kot se včasih sliši, mora v zvezi s tem mnogokrat izbojeva­ti krvave notranje boje in dobiva, če lahko verjamemo, razsežnosti re­snično tragične osebe, žrtvovane na oltarju – hja, splošnega duha te naše epohe. Program tako formatirane postaje se najuspešneje oblikuje s pomočjo telefonskih raziskav. Pri­hodek od oglasov, ki je njen daleč največji vir zaslužka, je namreč po­gojen izključno s širino slišnosti in poslušanosti postaje. Redne telefon­ske raziskave konkretnega tržišča namreč usmerjajo tvoj biznis. Samo tako si ustvariš množično poslušal­sko bazo in nato se pojavijo naroči­la za ekonomske oglase in z njimi počasi tudi cvenk, zaradi katerega si radio sploh ustanovil.

Ali je to kaj slabega? Lastnik postaje ti bo rekel: “Raziskava ni nič dru­gega, kot da ljudi vprašaš, ali jim je nekaj všeč. In to ni noben greh.” Seveda, kaj bi bil greh! Če, recimo, razpečavati pred šolo ni družbeno oporečno in zakonsko sankcionira­no, tudi ni greh spraševati šolarje, kateri prašek bolj zadene, in potem za naprej ponujati prav ta prašek. Lastnik še pojasni: “Dejstvo je, da je za tržni uspeh radia največji še sprejemljivi delež slovenske glasbe deset odstotkov, vse drugo mora se­stavljati najboljša svetovna glasba:’ Pri tem seveda ne misli na svojega Vivaldija ali druge glasbene ume­tnine. “Najboljša svetovna glasba” tu pomeni nekaj čisto drugega. Gre za industrijsko proizvodnjo zabav­ne glasbe, ki jo menedžerji spravlja­jo na lestvice priljubljenosti, ki je večinoma brez umetniških ambicij in kvalitet, trivialna in neskončno vsiljiva, (saj je podpirana z vsemi promocijskimi sredstvi te ogro­mne in bogate industrije, ki neneh­no ustvarja hite in idole, trende in nove in nove senzacije, vedno vse epohalne) in ki s pomočjo množič­nih občil in glasbenih nosilcev drži glasbeni in sploh umetniški čut in okus množic, zlasti pa mladine, v stalni in prisilni infantilnosti, v ne­razviti fazi.

Ta industrija s svojimi izdelki ustvarja množično občinstvo, kije kot splošno družbeno priznano in z vsemi sredstvi reklamirano vre­dnoto pripravljeno goltati veletoke pomij. Te skupaj z reklamami vliva­jo v sprejemnike prav te vrle priva­tne radijske postaje. Lastnika take postaje ne briga pojem kulturna rast množic, niti pojem človeška kultu­ra. Za njegov biznis je ta pojem dim, prazna beseda, nekaj, kar ne obstaja. In tako je povsem naravno, s svojim poslom, vključen v množično vsako­dnevno brezobzirno poneumljanje svojih poslušalcev, poneumljanje, ki zavzema narode in kontinente in njegov zmagoslavni pohod traja že več kot stoletje in pol.

Na kapitalizem gledam v neneh­nem revolucionarnem leninistič­nem stresu: tudi zaradi njegovega biznisa nekulture ga je treba raz­dejati, da za njim ne bo ostalo niti toliko kot za starodavno Kartagi­no.

Ervin Fritz

Objavljeno v Sobotni prilogi Večera, v soboto, 13.7.2013

Vir: http://www.vecer.com/claneksob2013071305935960

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s