Polovico pojemo, drugo zavržemo
Tretjina ali morda celo polovica pridelane hrane v svetu se v živilski verigi izgubi ali zavrže – nevzdržno ne le zaradi etike, ampak tudi zaradi omejenih virov
Si lahko kdo – če se v času najgloblje krize vsaj tu in tam pomudi med obiljem živil v kakšnem supermarketu – predstavlja, da bi se lahko cene hrane do leta 2030 zvišale za 120 do 180 odstotkov, kot se bojijo nekateri strokovnjaki, ki morda vidijo dlje? In si lahko kdo predstavlja, kaj pomeni ocena, da se v svetu uniči ali zavrže tretjina do polovica pridelane in predelane hrane, dve milijardi ton živil? V Evropski uniji je bilo leta 2006 zavrženih 89 milijonov ton hrane, 179 kilogramov na prebivalca – in je bo, po ocenah, do konca tega desetletja zavržene še več, 126 milijonov ton -, če ne bomo česa naredili, da bi spremenili ta trend. To je moralno in ekonomsko nesprejemljivo, še bolj strahotna pa je primerjava z viri, ki so potrebni za proizvodnjo takšnih količin hrane, je prejšnji mesec, ko je Evropska komisija začela javno posvetovanje z državljani, podjetji, nevladnimi organizacijami in javnimi institucijami o proizvodnji in porabi hrane v Evropski uniji, poudaril evropski komisar za okolje Janez Potočnik.
Evropska komisija je že pred časom pozvala k bolj učinkoviti uporabi virov, iskanju novih poti, da bi zmanjšali vložke v kmetijstvu in spremenili prehranske vzorce. Količine zavržene hrane naj bi s strategijo za bolj učinkovito prehransko verigo do leta 2020 prepolovili, pred letom in pol je evropski parlament sprejel resolucijo o tem, kako se izogniti velikim količinam zavržene hrane, in zahteval ukrepanje. Med drugim seje obregnil ob predpise, ki v nekaterih državah trgovcem prepovedujejo prodajo hrane po znižanih cenah tik pred iztekom roka uporabnosti, navodila, da hrana po roku uporabnosti, označenem na živilu, ni več varna, tudi ob nekatere predpise, ki so določali, kakšne oblike mora biti sadje ali zelenjava (samo ravne kumare!), kar vse je lahko razlog za številne nepotrebne izgube hrane. Možnosti za manjšo količino zavržene hrane so videli tudi v primerni velikosti in načinih pakiranja, primerni politiki zalog pri trgovcih … Parlament je določil ukrepe, ki jih je treba izpeljati do leta 2014.
Morala in strah
Na nevzdržnost produkcijskih in potrošniških vzorcev razvitega sveta že nekaj časa opozarjajo različne iniciative ozaveščenih posameznikov, nekateri posamezniki v razvitih državah v preteklih letih celo s skrajnimi ravnanji, kot je denimo odločitev, da se bodo – čeprav jim zaradi dohodkov to nikakor ne bi bilo potrebno – prehranjevali samo z živili, ki jih poberejo iz kontejnerjev z zavrženo hrano pri supermarketih; v zadnjem času trgovci večinoma tega ne dopuščajo več. A politični vrhovi so sklenili ukrepati, ko so strokovnjaki po dveh desetletjih obilja in padajočih cen surovin in hrane v zadnjih dveh desetletjih prejšnjega stoletja (1980 do 2000) začeli risati skrb zbujajoče trende neprekinjenega in hitrega naraščanja cen, ob tem pa opozarjati na dramatične posledice izrabe naravnih virov in visoko rast števila prebivalstva. Vsak dan nas je na Zemlji 200 tisoč več, po projekcijah naj bi se število prebivalstva z zdajšnjih sedem povečalo na osem milijard do leta 2030 in do leta 2050 na devet milijard. Hkrati v razvijajočem se delu sveta – na vzhodu in na južni polobli – v državah z visoko gospodarsko rastjo zelo hitro narašča srednji sloj z drugačnimi prehranjevalnimi vzorci, kar pomeni zahtevo po dodatni količini bolj raznovrstne in kakovostne hrane.
Nihanja, ki bodo tolkla revne
Vse več analiz pa opozarja na dolgoročno nevzdržnost trenutnih trendov v proizvodnji in porabi hrane – zaradi vpliva na okolje preko izpustov toplogrednih plinov, uporabe vodnih virov – za kilogram govedine je potrebnih pet do deset tisoč litrov vode, zaradi posledic uporabe herbicidov in pesticidov, sinteze dušika … Številni današnji načini pridelave hrane zaradi omejenih virov pomenijo nevarnost za proizvodnjo hrane v prihodnosti. Globalno – in tudi v številnih evropskih regijah – industrijska pridelava hrane že presega okoljske meje ali pa je temu blizu, opozarja skupina strokovnjakov, ki je pripravljala poročilo o dolgoročni vzdržnosti pridelave hrane za Evropsko komisijo. Sinteza dušika po njihovih ugotovitvah že za faktor štiri presega sposobnost planeta, tudi pri fosforju je meja že dosežena. Opozarjajo še na degradacijo obdelovalne zemlje in odvisnost od fosilnih energentov, ki prispevajo približno četrtino toplogrednih plinov. V posameznih regijah odvzeta voda za namakanje že presega zmožnosti obnove virov, kmetijstvo z ribištvom pa je po ugotovitvah poznavalcev najpomembnejši posamezni razlog za pospešeno izumiranje vrst in izgubo biološke raznolikosti. Ob ranljivosti zaradi klimatskih sprememb in vse močnejši globalni povezanosti trgov lahko vse to v prihodnosti prinese velika nihanja cen hrane, ki bi jih še posebej občutili revni, saj bo hrana zanje še težje dosegljiva.
Evropa blizu zgornje meje donosov
Evropa se približuje zgornjim mejam donosa poljskih pridelkov. To pomeni, da države ne bodo več sposobne povečevati proizvodnje nekaterih najpomembnejših pridelkov na domačih tleh, ugotavljajo na washingtonskem inštitutu Earth Institute. Kitajska pa se, kot še svarijo strokovnjaki, približuje maksimalnemu možnemu pridelku riža. “V Franciji, Nemčiji in Veliki Britaniji, treh vodilnih proizvajalkah žit v zahodni Evropi, seje donos v zadnjem desetletju komaj kaj povečeval. Tudi druge države bodo kmalu dosegle meje svojih donosov,” opozarja predsednik inštituta Lester Brown v pogovoru za časnik Guardian, ki ga je povzela STA. Inštitut ugotavlja tudi, da se pridelek riža na hektar na japonskem ni zvišal zadnjih 17 let. Tako na Japonskem kot v Južni Koreji se je donos zaustavil nekaj pod petimi tonami na hektar. Tej meji se sedaj približuje Kitajska, opozarja znanstvenik. Brown ob tem dodaja, da vlade v zadnjih letih niso upoštevale dejstva, da bo pri povečevanju pridelka nekje nastopila meja. “Od leta 1950 se je donos žit po svetu potrojil. Teh dni je sedaj konec. Stopnja se zaustavlja,” pojasnjuje.
Jedilnik zahodnjakov: preveč energije, preveč kalorij
Za povprečni jedilnik zahodnjakov je značilen visok vnos mesa, maščob in sladkorja, tudi soli, preveč energije, preveč kalorij, kar pomeni visoko tveganje za zdravje posameznika in družbo. Debelost, diabetes tipa 2, osteartritis in rak so močno razširjene bolezni, povezane s prehrano. Promocija zdrave prehrane zmanjšuje tudi okoljski odtis pri porabi hrane.
Sonja Plot Ratajc
Objavljeno v Večeru, v torek, 20.8.2013
Vir: http://www.vecer.com/clanekgos2013082005946990
