Seksualizirani otroci

Kako otroci postajajo vse bolj seksualizirani

»Sod smodnika«, ki ga predstavlja pornografija, je eksplodiral v življenja severnoameriških otrok. Od tangic za devetletne deklice, do s spolnostjo zasičenega spleta in socialnih medijev brez omejitev, so otroci danes bombardirani s komercialnimi spolnimi vabili, kot nikoli do zdaj. V dokumentarnem filmu »Sext Up Kids« (2012), večkrat nagrajena režiserka Maureen Palmer raziskuje, kaj ta radikalna sprememba kulture pomeni za mlade, starše in naše dojemanje koncepta otroštva. Palmerjeva se pogovarja z raziskovalci, ki spremljajo, kako se vse večji pritisk biti »seksi« – in seksualen – odraža na obnašanju otrok in njihovem zdravju. Pogovarja se s starši in učitelji, ki v tem hiper-medijskem kulturnem okolju, ki očitno ni več sposobno prepoznati ali spoštovati razvojnih potreb otrok, poskušajo pomagati otrokom prebroditi puberteto. Govori tudi z otroci, ki z nami delijo srhljivo rutinirano vlogo, ki jo igra spolnost v njihovih življenjih. Rezultat je poglobljen pogled na seksualizacijo otrok in hkrati poziv staršem, ki še vedno mislijo, da so njihovi otroci imuni na ekscese in vplive današnje seksualizirane mladinske kulture.  

Deklice so očarane nad svetom iluzij. Da bi bile videti starejše, se preoblačijo v princeske, se ličijo, si obujejo čevlje z visokimi petami. Seksualizacija deklic razvnema hude polemike. Še preden jih sploh imajo, deklice razkazujejo svoje »obline« v uspešnih televizijskih oddajah, na modnih fotografijah revije »Vogue« in v amaterskih plesnih senzacijah na »YouTubu«. Deklice prehajajo v najstnice, brez kakšne vmesne dobe. Hrepenenje po tem, da bi bile videti čim prej starejše, spodbuja tržišče za »tweene[1]«, ki je vedno bolj seksualizirano in vpliva na to, da so predpubertetna dekleta vse bolj podobna »pornozvezdam«. In vedno mlajši fantje imajo noč in dan dostop do trde pornografije na spletu. Nekatera dekleta na ta način čutijo pritisk, da morajo v postelji nastopati kot pornozvezde. Pametni telefoni in družbeni mediji omogočajo otrokom ne le gledanja zanje neprimernih slik, temveč tudi njihovo objavo, kar ima lahko pogubne posledice. Otroci so prisiljeni odraščati v vse bolj seksualiziranem svetu.

Seksualizirani otroci in trženje

Seksualizirane podobe otrok vzbujajo zaskrbljenost. Nekatere takšne podobe celo vzburjajo. Na nek način so seksualizirani otroci postali del naše kulture. Postalo je sprejemljivo, da se enajstletnice oblačijo seksualno izzivajoče. Le kdo bi dovolil, da gre njegov otrok od doma oblečen na tako izzivalen način? Očitno na milijone staršev, saj se tovrstna oblačila dobro prodajajo. Postopoma se je pred-najstniška moda premaknila od nagajive preko drzne do naravnost »seksi«. To se imenuje seksualizacija in postaja nova »normalnost« – za to se lahko v veliki meri zahvalimo zamisli tržne industrije, ki se ji v žargonu reče »KAGOY«: Kids are getting older younger (Otroci odraščajo vedno hitreje). Tržna industrija je sprejela odločitev in rekla: »Torej, če želijo triletne deklice izgledati kot trinajstletnice, potem jim tržimo oblačila, kakor da bi bile stare trinajst let. In če osemletnice hočejo biti šestnajstletnice, potem jim tržimo oblačila kot najstnicam.« Vrednost tega trga je samo v ZDA trenutno ocenjena na okoli 150 milijard dolarjev letno. Na njem prevladujejo otroške različice najljubših trgovin najstnikov. Pri pregledu spletnih strani petnajstih glavnih ameriških trgovin z oblačili so ugotovili, da bi tretjino oblačil za deklice lahko ocenili kot seksualizirane – od »push-up« nedrčkov in »tangic«, do izjemno kratkih mini kril namenjenih mladoletnim nakupovalkam.

Počasen zdrs v seksualizacijo se morda začne že v zgodnejših letih, s povsem nedolžnim preoblačenjem v princeske. S preoblačenjem princesk je »Disney« osvojil tržišče. Z več kot 26000 različnimi izdelki, je »princeska« najbolj iskana »blagovna znamka« za deklice na svetu. Vsaka deklica zna njihova imena na pamet. Uganite, kaj si želijo postati, ko odrastejo!

Avtorica razvpite knjige »Cinderella Ate My Daughter« (Pepelka je pojedla mojo hčerko) Peggy Orenstein, o tem pove: »Resnično so ljubke. Kdo ne bi rad videl svoje deklice hoditi naokrog oblečene v »princesko«? Na nek način je to zelo dragoceno in zdi se kot zaščita pred seksualizacijo. Menim pa, da obstaja prepričljiv argument, da jih pravzaprav pripravlja na seksualizacijo. Ko se deklice tri leta igrajo le eno vrsto igre, v kateri je poudarek na tem, »kako biti najbolj brhka ali najlepša v deželi tej«, potem to povzroči težave. Zelo hitro se sprevrže iz »biti najlepša mala deklica«, do nuje »biti najbolj »seksi« mala deklica«. Poudarek je vedno znova na lepoti, na zunanjosti, na sprejemanju sebe kot te vidijo drugi. In to deklice pripravlja in potiska proti hiper-seksualiziciji, ki se zgodi v poznejših letih.«

Ta poznejša leta so trenutno okoli sedem let. Takrat se deklice naveličajo princeske »Barbie« in moledujejo za punčke z značajem. Najprej so bile tu punčke »Bratz« z bleščeče našminkanimi polnimi in našobljenimi ustnicami, temnim senčilom okoli oči in majcenimi krilci. »Barbie« se v primerjavi z njimi zdi staromodna. Te punčke so videti kot pocestnice na »Sezamovi ulici«[2]. In če vam punčke »Bratz« niso dovolj nespodobne, potem so tu še lutke z »Monster High« (Gimnazija pošasti). Kot ugotavlja direktorica kampanje za otroštvo brez trženja in psihiatrinja na zdravstveni šoli na Harvardu, Susan Linn, te zasenčijo »Barbie«. Prekašajo tudi punčke »Bratz«. So bolj anoreksičnega videza. So bolj seksualizirane, kot so bile vse punčke pred njimi. Pa že punčke »Bratz« so bile tako ali tako dovolj »slabe«.

Tudi pod budnim očesom staršev imajo izdelovalci igrač in tržniki na voljo neposreden dostop do občinstva. Zvezni zakoni oglaševalcem dopuščajo neposredno trženje otrokom s pomočjo televizije in z zelo malo omejitvami. Na spletu pa še te omejitve izginejo in večina šestletnikov lahko brez nadzora brska po svojih najljubših straneh z igračami. Otroci lahko postanejo tarče trženja ob kateri koli uri dneva ali noči, kadar koli, saj lahko tržniki obidejo starše, kot še nikoli poprej.

Ameriško psihološko združenje (American Psychological Association – APA) je spremljalo vpliv te množice seksualiziranih igrač in oblačil na deklice. Vplivna APA-jeva študija je pokazala, da se škoda stopnjuje, ko dekleta pridejo v najstniška leta. Dr. Deborah Tolman, med drugim profesorica študija človeške seksualnosti na državni Univerzi v San Franciscu  ugotavlja, da obstaja močna povezava z negativnimi posledicami na zdravje: duševno zdravje, depresijo in samozavest. Seksualizacijo povezujejo z večjo pripravljenostjo tvegati  in zato posledično manjšo uporabo kondomov. Tržniki prodajajo celo »neumno« kot spolno privlačno. Na primer kampanja »Be Stupid« (Bodi neumen) modne znamke »Diesel Jeans«. Nekateri najbolj sporni veleplakati kampanje so bili v Veliki Britaniji prepovedani.

Puberteta in samospoštovanje

Bistvo zaskrbljenosti zaradi seksualizacije je v tem, da se dekleta v puberteti začnejo gledati kot predmet potreb in zahtev drugih: »Naučimo se seksualizirati. To nas ves čas spravlja v zadrego, saj nenehno razmišljamo o tem, kako smo videti.« (dr. Deborah Tolman).

V Britanski Kolumbiji poskuša delavnica »iGirl« dekletom pomagati pri boju proti seksualizaciji. Odkar je pred desetimi leti začela svoje delavnice, je Saleema Nonn videla, kako se vse mlajša dekleta uklonijo pritiskom, da morajo biti spolno privlačne: »Nedavno sem obiskala šolo, kjer so se dekleta iz drugega razreda osnovne šole na skupni pižama zabavi z mobilnim telefonom slikale zgoraj brez in nato slike poslale fantom iz svojega razreda, v katere so bile zagledane. Ob vprašanju, zakaj so poslale slike, so odvrnile: »Hotele smo, da nas opazijo.« Najraje bi se kar razjokala.«

Takšne zgodbe sliši Noon tako pogosto, da je znižala starost ciljne skupine svojih delavnic: »Naša ciljna starostna skupina so bila dekleta stara med 10 in 13 let in hitro smo ugotovili, da je to prepozno. Sedaj delamo z devetletnicami. To je pomembno, saj so vedno mlajša dekleta pod pritiskom biti odrasle. Nič več jim ni dovoljeno biti dolgo otroci. Naša dekleta se vedno bolj počutijo pod pritiskom, da bi bile odrasle.«

In ta pritisk se s tehnologijo samo še veča. Naprave, kot so pametni telefoni, ki so namenjene odraslim, danes uporabljajo že devetletni otroci. Otroci rokujejo s temi napravami za odrasle, vendar razlike med zasebnim in javnim (da je splet kar se da javen, ter naša telesa in spolnost kar se da zasebna) ne razumejo ali morda tega celo še niso sposobni razumeti, saj se njihovi možgani šele razvijajo.

Le en način kako biti ženska

Profesorica sociologije in aktivistka Gail Dines, se prav tako bojuje proti seksualizaciji. Na bostonskem kolidžu Wheelock College, svojim študentom ponazarja, kako se popularna kultura spreobrača v pornografsko kulturo: »Miley Cyrus v vlogi nedolžne »Hannah Montana« počasi postaja prestara za »Disney«. Kaj bo storila? Ostati mora vidna v družbi, poseljeni med drugim z Lady Gaga, Beyonce, Rihanno. Poskusili so na način, ki je zaznamoval začetek preobrazbe Miley Cyrus. Kontroverzno modno fotografiranje »tween angel« za revijo »Vanity Fair« je Cyrusovo preoblikovalo iz »Disneyjeve« junakinje v divo. Fotografije takrat petnajstletne Cyrusove so postale »sod smodnika«, ki je sprožil debato o seksualizaciji. In seveda, fotografije z njenim očetom. Ali bi želeli na fotografiji sedeti s svojim očetom v sadomazohistični obleki in hiper-seksualiziranem videzu? Danes ob pogledu na Miley Cyrus vidite nekoga, ki se brez težav vključi v hiper-seksualizirano družbo.  In ne pozabite, v hiper-seksualizirani družbi imate samo dve možnosti: lahko ste ali spolno privlačni ali nevidni. Če ste danes stari trinajst let in ste mladenka, ki mora ugotoviti, kaj pomeni biti ženska, boste pri pregledu vsega, kar ponuja kultura, našli le en način biti ženska. Način, poosebljen v Britney Spears in Paris Hilton je hiper-seksualiziran videz. Morate torej pristati na to ali pa zase izbrati nevidnost. In veste kaj? Izbrati nevidnost v puberteti je neobičajno za odraščanje.«

V razredu za medijske študije na gimnaziji Chatelech High School v Secheltu v Britanski Kolumbiji, dekleta snemajo lasten glasbeni video, v katerem posnemajo svoj idol Miley Cyrus. Kakor milijoni najstnikov, Miley vzpostavlja stik s pomočjo spletne kamere, s čimer ustvarja nekakšno prijateljsko zaupnost s svojo množico oboževalcev. Njihov idol je morda res videti bolj kot »pornozvezda« kakor »pop zvezda«, vendar jih to očitno ne moti.

Njihov mentor Paddy McCallum ob tem pove: »Nič jih ne šokira. Njihova strpnost do slik s spolno vsebino je izredno visoka.  Pri tem se vsakomur postavlja vprašanje ali bi morala obstajati meja, ko smo še šokirani. Sedaj predstavlja izziv predvsem dejstvo, kako pripraviti otroke do kritičnega mišljenja o nečem, kar je v veliki meri del njihovega sveta. Tesno je namreč povezano z njihovim čutom za skupnost, kakor tudi z njihovim odnosom do svojih teles, njihovih prijateljstev, njihovih razmerij in njihovega sveta. Ni več odmaknjenosti med medijskim dogodkom in gledalčevim doživljanjem tega dogodka. Dekletom se ne zdi nič narobe, če prihajajo v šolo oblečene kot njihovi idoli. Nič novega ni za zaposlene predvsem v srednjih šolah, da dekleta velikokrat prihajajo k pouku  –vemo, da se moda spreminja, stvari prihajajo in izginjajo – oblečene na zelo seksualiziran način.«

Dekleta so v brezizhodnem položaju. V kulturi obstaja le en način biti ženska, in ta način jih predisponira za vse vrste potencialnih zlorab.

Biti »seksi« za fante

Dekleta so »zasuta« s slikami, ki krepijo njihovo podobo spolnih objektov, fantje pa se učijo, da je prav to način, kako ravnati z njimi: »Prsate moramo postati že v rosnih letih. Biti moramo zelo suhe v zgodnejših letih in imeti določen videz. Kaj pa prehod iz osnovne v srednjo šolo? Imeti moraš popoln videz, moraš biti dekle, ki izstopa, o katerem se govori: »Oh, njo pa poznam.« Moraš biti priljubljen, čeprav v resnici to ni potrebno. Biti moraš otrok.« (Aleksandra, 16 let)

S pritiskom izgledati »seksi« je povezan tudi pritisk, da se moraš obnašati »seksi«. Razkazovanje samega sebe, kot znak spolne samozavesti ali kot nastop, ni mišljenje vseh, pa vendar mnogih mladih deklet. Za mnoga dekleta v opitem stanju je to, kot je na primer mogoče v videih »Girls Gone Wild« (Ponorela dekleta), velikokrat resnično zgolj nastop, pri katerem ne gre za njihovo lastno telo. Sporočilo? Ko dekle spozna fanta, se vse vrti le še okoli njega: »Revijo »Cosmopolitan« kupujejo tudi pred-najstniki. Ena glavnih tem v tej reviji je, kako fanta pripeljati do osupljivega orgazma. Ob prebiranju te revije ne bi nikoli pomislili, da lahko ima tudi ženska orgazem.« (dr. Gail Dines)

Ni presenetljivo, da je dvajsetletna Vanessa Fraser v teh dneh tako zaposlena. S svojim blogom o spolnosti je postala kontaktna oseba za tisoče najstnikov, ki imajo vprašanja o seksu: »Dekleta, ki fante oralno zadovoljujejo pri trinajstih ali štirinajstih letih, pri tem sama ne občutijo nikakršnega užitka, razen dejstva, da so dekle, ki je to storilo in jo bo morda ta fant zdaj zaradi tega imel rad ali bo želel biti njen fant.«

Bolj se dekleta pretvarjajo za fante, manj mislijo nase: »V pogovoru mi je ena vodilnih raziskovalk o dekletih in njihovem spolnem poželenju povedala, da vse pogosteje opaža, kako dekleta ob vprašanju o njihovem izkustvu vzburjenja govorijo o tem, »kako mislijo, da so videti«. Opomniti jih mora, da »dobro izgledati« ni občutek.« (Peggy Orenstein)

Toda, ko dober videz in »seksi« vedenje spremeni njihove idole v »superzvezde«, potem dekleta nimajo druge izbire, kot da sprejmejo dominantno sporočilo prevladujočega trenda popularne kulture: »Bodi seksi za fante.« Kaj pa o tem menijo fantje? Fantje so popolnoma pod vplivom kulture, kjer spolnost deklet postaja predstava, kar pa izkrivlja njihov pogled na to, kaj bi hoteli in kakšne lastnosti naj iščejo pri dekletih. Fantje dandanes od deklet pričakujejo nastop, kot pri »pornozvezdah«. In vedno več dokazov je, da to tudi dobijo.

Najstniški fantje in pornografija

S tem, ko se veča pritisk seksualizacije na vedno mlajša dekleta, so tudi vedno mlajši fantje preplavljeni s seksualnimi podobami. Pa naj bo to v njihovih najljubših revijah, televizijskih oddajah ali najbolj popularnih glasbenih videih. Vsi ti mediji jim ponujajo to, kar smo v prejšnjih generacijah označevali kot »mehka pornografija«. Toda največji vpliv ima trda pornografija. Ne takšna zavita v rjav ovojni papir, temveč tista, do katere pridejo s klikom na »miško«. Tista, ki je fantje nimajo nikoli dovolj. Večina staršev se ne želi soočati s težavo najstniških fantov in pornografije, saj meni, da to delajo le otroci drugih. Vendar obstaja ocena, da kar sedemdeset do osemdeset odstotkov najstniških fantov uporablja spletno pornografijo – torej v resnici to delajo bolj ali manj otroci vseh. Pornografija v mnogih pogledih postaja glavni učitelj vedenja o seksu. Pornografija je dandanes pereča težava, o kateri pa v šolah nihče ne želi govoriti. Problem je predvsem količina pornografije, do katere imajo fantje dostop in rosna mladost, v kateri do nje dostopajo. Splet omogoča lahek in anonimen dostop do pornografije po dostopni ceni. Prav tako preprosto je fantom najti njihove najljubše spletne strani. Nihče resnično ne ve, kakšen učinek ima trda pornografija na otroke, toda to bi bilo nujno treba raziskati. Po mnenju dr. Ralpha DiClementeja, je ključno vprašanje, ali dejansko obstaja povezava med izpostavljanjem eksplicitnemu pornografskemu gradivu in vedenjem mladostnikov: »Predvidevamo, da obstaja tveganje predvsem pri zelo mladih najstnikih – pri štirinajst-, petnajst- in trinajstletnikih.«

Šeststo ameriških družin z najstniškimi fanti med trinajstim in sedemnajstim letom, je dovolilo dr. DiClementeju zajeti vse podatke z njihovih osebnih računalnikov. Študija je raziskala, katere spletne strani so obiskovali, kako dolgo in kako pogosto. Nato so sledili intervjuji, ki so skušali ugotoviti mnenje najstnikov o spolnosti. Povprečen trinajstletnik ima dostop do trde pornografije, ki je bila še pred desetletjem nedostopna večini odraslih. Polna je nespodobnega govorjenja, prikazan seks pa je velikokrat nasilen in vključuje dejanja, kot je agresiven oralni seks. Povsod najdemo tudi analni seks. Strokovnjaki svarijo, da bo velika količina ponujene vsebine in njena lahka dostopnost, mladim fantom skazila predstavo o bistvu spolnosti. Seks in nasilje pa je zelo nevarna kombinacija za povečevanje tveganj pri mladih ljudeh. Dekleta še predobro vedo, kaj gledajo fantje. In vedno več dokazov je, da fantje to potem tudi dobijo. Na primer analni seks. Analni seks postaja nov oralni seks, torej nov način, kako dekleta dokazujejo svojo spolno neodvisnost in svobodo.

Raziskave dr. DiClementeja v Atlanti so pokazale, da je v obdobju zadnjih dveh mesecev pred raziskavo, 22% najstnic poročalo, da so imele analni seks. Mladi moški in mlade ženske gledajo pornografijo in vidijo kako pornoigralci pri svojem početju »uživajo«, torej mladostniki sklepajo, da bi pri tem lahko uživali tudi sami.

Kako velik pa je vpliv pornografije zunaj hodnikov srednjih šol? Ekipa dr. Lucie O’Sullivan, profesorice psihologije na Univerzi New Brunswick, preučuje veliko skupino mladostnikov in prvi rezultati nakazujejo, da imajo mlada dekleta in ženske spolne odnose, ko nanje še niso pripravljene in se zato poškodujejo: »Spolne odnose so imele brez zadostne vzburjenosti. Pravzaprav brez vsakršne vzburjenosti. Niso vedele, da je za neboleče vaginalno občevanje potrebna vlažnost . Ali mladi ljudje res razumejo, kaj predstavlja zdrav, pozitiven in neboleč spolni odnos?« (dr. Lucia O’Sullivan)

In ker se skoraj vse pornozvezde brijejo ali imajo brazilsko depilacijo, to sedaj počne tudi večina najstnic. Samo vprašajte učence Gail Dinesove: »Stara sem bila dvanajst ali trinajst – in nisem niti vedela, kaj je pornografija – pa sem že imela vse pobrito in depilirano z voskom. Šele danes ugotavljam, da je pornografija krojila misli o mojem telesu pri dvanajstih ali trinajstih letih, ne da bi takrat sploh vedela, kaj pornografija je.«

Potem je tukaj še Jenna Rose, nova najstniška senzacija na »YouTubu«. Le da ona še ni najstnica. Stara je dvanajst let. Njen izzivalni nastop v spletni uspešnici »O.M.G.« je zbodel Laci Green, katere kanal o spolnosti na »YouTubu«, ima okoli šest milijonov klikov: »Zame je bila to nova najnižja točka, saj do takrat še nisem videla otroka nositi ženskega spodnjega perila. To niso samo drzna oblačila, temveč oblačila, ki so v kulturi namenjena seksualnim situacijam, kar pa je več kot nedvoumno sporočilo.«

Še več nasprotovanja je vzbudil vstop na tržišče francoske linije za žensko spodnje perilo, namenjeno deklicam od štiri do dvanajst let: »S tem vzpostavijo povezavo z otroško pornografijo in skušajo na določen prekrit način omiliti dejavnik zlorabe v otroški pornografiji, da ne bi bilo videti tako hudo, kot smo mislili. Sedaj bodo šli še korak naprej. Korak bliže točki, kjer iz otrok delajo odrasle in jih seksualizirajo, kot so bili na določen način seksualizirani že odrasli.« (Laci Green)

Medtem ko popularna kultura predstavlja deklice kot mlade ženske, pa se pornografija na vse pretege trudi mlade ženske prikazati kot pred-pubertetnice. Bolj kot kadarkoli prej, pornografija postavlja v ospredje komaj polnoletna dekleta in najstnice. Z odstranitvijo poraščenosti in posnemanjem deklic s kitkami, poskušajo resnično vse, da bi bile videti kar se da mlade. Niso le pornografi tisti, ki seksualizirajo mladostnike. Zahvaljujoč pametnim telefonom, lahko to otroci počnejo tudi sami. Družabni mediji omogočajo ne le gledanje zanje neprimernih slik, temveč tudi njihovo objavo, kar lahko ima za otroke pogubne posledice.

Družbeni mediji

Telefoniranje je verjetno zadnje, kar boste danes videli najstnika delati s telefonom. Medtem ko najstniški fantje pošljejo okoli 2500 SMS sporočil na mesec, jih najstniška dekleta pošljejo več kot 4000. To je povprečno 135 sporočil na dan. In nekateri jih pošljejo še več. Večina najstnic piše sporočila o fantih ali pa jih pošilja fantom. Lahko bi rekli, da je to sodobna oblika »šepetanja na blazini«. Odkar je »Facebook« postal mesto, kjer se začne toliko najstniških zvez, so družabni mediji povzročili, da je biti »seksi« na spletu prav tako pomembno, kot biti »seksi« v resničnem življenju. Velikokrat svojo podobo prilagodijo pričakovanjem, ki jih mediji posredujejo o lepoti, priljubljenosti ali spolnosti. Čas v virtualnem svetu, lahko dekletom pričara iluzijo čustvene bližine s fanti, ki jih v resničnem življenju komaj poznajo. Komunikacija preko računalnikov pospešuje občutek intimnosti na različne načine. Če ne stojiš osebno pred nekom, si takoj manj v zadregi. Uporabniki socialnih mrež poročajo, da so se z nekom, ki ga niso dobro poznali, v kratkem času zelo zbližali. Po mnenju dr. Lucie O’Sullivan, dekleta, ki pošiljajo največ SMS sporočil, zelo verjetno tudi bolj eksperimentirajo s spolnostjo: »Prekomerni pošiljatelji SMS sporočil, ki so bili po številu poslanih sporočil v zgornji četrtini, so imeli štirikrat večjo verjetnost, da so v enem letu doživeli več različnih seksualnih dejanj, kot njihovi vrstniki v isti starostni skupini.«

Znanstvene raziskave dr. O’Sullivanove prav tako kažejo, da je pošiljanje sporočil predpriprava za »seksting«[3]. V njeni anketi je skoraj 30% najstnikov priznalo, da so svoji simpatiji že poslali svojo golo ali skoraj golo fotografijo. Toda kaj se zgodi, če se slika znajde na spletu?

Dr. Susannah Stern, profesorica komunikologije na Univerzi v San Diegu, pravi: »Razumeti moramo, da mlada oseba, ki stori kaj takega, ni slab otrok. Otroci mislijo, da to ni slabo, temveč nekaj, kar se zdi prijetno in verjetno veliko bolj varno, kot imeti resnični spolni odnos. Odrasli velikokrat obupujejo in vijejo roke ob pogledu na posamezno dekle in pogosto tudi na njene starše, in pravijo: »Le kako si lahko kaj takega storila? Zakaj si storila kaj takega?« Zame to ni nič šokantnega. Če si podrobneje ogledamo našo kulturo, z vseh strani kriči: »Oglašuj se, uprizarjaj se, razkazuj se.« Če mladostniki ne bi sprejemali tega sporočila, bi ignorirali prevladujoče sporočilo, ki ga danes kultura namenja mladini.«

Strokovnjaku za družbene medije, Jessi Millerju, so takšne zgodbe zelo dobro znane. Učence sedmega in osmega razreda po vsej Britanski Kolumbiji seznanja o slabosti »biti spolno privlačen na družbenih medijih«. Toda še sam je presenečen, koliko so otroci pripravljeni pokazati in deliti na spletu. Večino staršev vznemirja, da za veliko otrok »zasebno« postaja vedno bolj javno. Deloma zato, ker zasebno pogosto pomeni vsako mesto, kamor starši ne morejo. Pogosto je to mesto prav na spletu. Menimo, da enačijo zasebno z nečim, kar je sramotno. Svojega spolnega življenja pa se ne sramujejo. V mnogih pogledih je to v svetu spolnosti pravzaprav razveseljujoč trend, toda posledično nimajo v svojem spolnem življenju nikakršne zasebnosti. Z opisovanjem življenja pred spletom, poskuša Jesse Miller otrokom ponazoriti, da samo zato, ker nam tehnologija olajša določena dejanja, še ne pomeni, da jih je tudi modro storiti: »Če sem v svoji mladosti želel posneti fotografijo samega sebe, sem moral najprej kupiti zvitek filma. Pred kopalničnim ogledalom sem se 24-krat slikal, nato pa sem film odnesel v trgovino. Tam so mi izročili 24 fotografij, natisnjenih na papir. Predstavljate si zdaj, da se obrnem k prodajalcu in rečem: »Veš kaj? Rad bi ti eno sliko podaril. Na zadnjo stran lahko, če želiš, napišeš komentar. Lahko jo tudi všečkaš.« Če bi vaša mama in oče na svoj telefon takoj prejela kopijo vsake fotografije, ki jo posnamete s svojim digitalnim fotoaparatom, bi še vedno toliko fotografirali? Bi še vedno fotografirali na enak način? Vsak, ki ima danes na svojem prenosnem računalniku, iPhonu, iPadu ali drugi napravi posnetek ali video mladoletnega otroka, ki nosi manj kot kopalke, poseduje otroško pornografijo in to je kaznivo dejanje.«

Spolne dogodivščine in zlorabe otrok dandanes predstavljajo priljubljeno temo nočnih poročil po vsej Severni Ameriki. V Britanski Kolumbiji čaka skupina najstnikov na obtožnico zaradi otroške pornografije potem, ko so na »Facebooku« objavili posnetke šestnajstletnega dekleta, ki naj bi jo več storilcev posililo na »rave« zabavi. Tudi potem, ko so bile slike odstranjene in je policija pozvala otroke, naj nehajo za situacijo kriviti žrtev, so se napadi in zmerjanja na družbenih medijih nadaljevala. Zakonodajalci zato razmišljajo o oblikovanju novih obtožnic za nadzor t. i. »zlovoljnega sekstinga«, kar pomeni širjenje golih slik, kot obliko ustrahovanja ali nadlegovanja.

Navkljub življenju v hiper-seksualiziranem svetu, pa dekleta še vedno upajo na »srečno življenje do konca svojih dni«. Želijo si romance, želijo si biti ljubljene.

»Srečni do konca svojih dni?«

Manj kot teden je še do poletnih počitnic in dijaki gimnazije Chatelech High School v Secheltu le z odporom obiskujejo pouk. Paddy McCallum upa, da bodo romantični pesniki 17. stoletja pritegnili pozornost raztresenih učencev. Jezik je morda drugačen, vendar je za dekleta sporočilo enako: »Dekleta še vedno upajo, da je navkljub pornografiji in vseh zahtevah do njih, nekje še vedno morda možnost za romantiko. Da obstaja še vedno možnost za skrivnosti, ljubezen in strast.« (Paddy McCallum)

Toda ljubezen in strast nista pomembna samo za dekleta. Raziskovalka spolnosti Lucia O’Sullivan je preiskovala hrepenenja obeh spolov in rezultati so bili morda presenetljivi: »Odkrili smo, da imajo dejansko tako mladi moški kot tudi mlade ženske, bolj močno, bolj pozitivno asociacijo z romantiko, kot s seksom. Moški pravzaprav niso kazali nič večje naklonjenosti do seksa.« Toda kljub hrepenenju po ljubezni, jih lahko pornografija oropa sposobnosti, da bi uživali v njej: »Prejeli smo več klicev. V enem mi je mladenič dvajsetih let zaupal, da je v preteklosti veliko časa porabil za ogled spletne pornografije, zdaj pa ne more imeti pravega razmerja. »Preprosto ne morem. Nič me ne vzburi.« Torej je fiktivno razmerje, ki ga je videl na spletu, v svoji glavi povzdignil in poenotil z običajnimi in zdravimi razmerji.«

Za blogerje, kot je Vanessa Fraser, je rešitev jasna. Prava romantika in intimnost se bosta vrnili, ko bodo tako fantje kot dekleta lahko spet sprejeli zdravo spolnost: »Kot prvo moramo dekleta naučiti, da želja po seksu ni nič slabega. Sprejeti to pomembno odločitev še ne pomeni, da si razuzdanka. To še te ne naredi promiskuitetne. Pomeni le, da si ženska, ki sama odloča o svoji spolnosti.«

Laci Green k temu dodaja: »Pri dvanajstih sem si želela, da bi s starši lahko imela odkrit pogovor o spolnosti in razmerjih. Lepo bi bilo, če to ne bi bil tako stigmatiziran tabu. Želim si, da se zaradi tega takrat ne bi tako sramovala in počutila krivo.« Le redki najstniki imajo srečo, da živijo v družini, kjer vlada odprt dialog o spolnosti. Prav zato, ker se otroci ne počutijo obsojani, lahko priznajo napake, ki so jih naredili.

Učenci v razredu učitelja Paddy McCallumova, so naredili dovolj lastnih napak. Njihova zadnja naloga pri predmetu »Medijske študije« je svetovati mlajšim učencem, kako se upreti pritiskom, ki jih hočejo seksualizirati. Kako ohraniti, kar je najpomembnejše – otroštvo.

Prevedla Andreja Poštrak

Prirejeno po transkriptu filma »Sext Up Kids«

Za objavo priredil RiP

Vir: http://www.mediaed.org/assets/products/248/transcript_248.pdf

Napotili:
Sext Up Kids
http://www.youtube.com/watch?v=Q5kiBqc7vyg
http://www.mediaed.org/cgi-bin/commerce.cgi?preadd=action&key=248


[1] Otrok pred puberteto, običajno star med 8 in 12 let.

[2] Sesame Street (http://en.wikipedia.org/wiki/Sesame_Street) (2.12.2013)

[3] Seksting (ang. sexting) je nova beseda, ki označuje pošiljanje golih fotografij prek SMS-/MMS- sporočil. Izraz bi lahko prevedli tudi kot SMekSanje. To početje je značilno predvsem za najstnike, ki se fotografirajo goli ali napol goli nato pa si fotografije najpogosteje s pomočjo mobilnega telefona izmenjujejo z vrstniki. (vir: http://www.safe.si/c/1371/Seksting/?preid=1056 (1.12.2013)

One comment

  1. Pingback: Nevarni načini kako oglasi vidijo ženske | Oglaševanje na tehtnici

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s