Je svet res lepši, boljši, bolj igriv?

Beseda kreativnost je v modi. Od kje izvira njena moč in komu zares služi?

Za umetnike in boeme je od vekomaj veljajo, da ustvarjajo povsod. Podobna, le bolj estetizirana je produkcija v kreativnih industrijah. Ta je umeščena v podobe urbanega, na videz svetovljanskega življenja, kjer delo in nedelo potekata na istih mestih in mizah, doma, v lokalih, kavarnah, na letališčih.

Kreativnost je čudežna beseda – zagrabila je vse. Zanosno nagovarja voditelje držav in mest, ravnateljice in bančnike (hm, kreativno bančništvo?), čistilne servise, kuharje in ljubimce, mladino in celo same umetnike.

V svetu dela in zasebnem življenju je zaželena in zaukazana bolj kot kdaj prej. Mnogi jo celo razglašajo za glavno gonilno silo ekonomske rasti. »Sposobnost in praksa kreiranja novih zamisli in stalnih izboljšav ultimativno dviguje produktivnost in življenjski standard,« na začetku novega tisočletja trdi utemeljitelj t. i. kreativnih razredov in mest Richard Florida v popularni knjigi Vzpon kreativnega razreda. Vse bolj mobilizirana kreativna energija se po njegovem odraža v strmo rastoči mnogovrstnosti tehnoloških, kulturnih in estetskih inovacij, kreativna mesta, kreativne industrije in kreativni razred pa so njene naravne izpeljave.

Diskurzi kreativnosti si uspešno utirajo pot na vsa družbena polja in v najrazličnejše geografije sveta. Združeni narodi so 2008 v poročilu zapisali: »Kreativna ekonomija ima potencial, da ustvarja dohodke in nova delovna mesta ter hkrati promovira družbene inkluzivnosti, kulturne diverzitete in človeški razvoj.« Leto 2009 je bilo evropsko leto kreativnosti, kar je v praksi pomenilo namenjanje velikih proračunov projektom, ki so vsebovali »dokazano« kreativnost. Tudi v Sloveniji je od leta 2010 razvoj kreativnih industrij prednostna namera vseh pomembnih programov kulturne politike.

Vtis je, da postaja svet lepši, boljši, bolj igriv. Res?

Ko enkrat neka ideja, tako kot je danes kreativnost, postane povsem samoumevna, vseprisotna in zavezujoča, se je smiselno vprašati, katere družbene in ekonomske razmere so pripomogle k njenemu razvoju in katere razlage, konteksti, tehnične novosti so pri tem sodelovali? Predvsem pa je zanimivo vprašanje, od kje izvira njena moč in komu zares služi?

»Nova« kreativnost

V 16. stoletju, ko je Bog izgubil monopol nad stvarništvom, se je ustvarjalnost osamosvojila od obrtništva in vzpostavila kot zmožnost povezovanja intelektualnih in ročnih sposobnosti v poseben način produkcije, ki združuje (samo)refleksijo, tehnično znanje ter zavedanje nestandardiziranosti in nepredvidljivosti procesa. Dvesto let kasneje je v 18. stoletju ustvarjalnost postala osrednja lastnost umetnikov, ki naj bi kot avtonomni ustvarjalci ustvarjali svet na novo. Vsaj od takrat dalje se ustvarjalnost razumeva kot aktivnost, ki se izmika ekonomskim determinantam in jih presega.

V polje vsakdanjega življenja je, zgoščena v sloganu Oblast imaginaciji!, ustvarjalnost vihravo zakorakala v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in pridobila pomen za slehernika. Njeni glavni pobudniki so bili nosilci študentskih gibanj, ki so povzemali takratni duh časa in zgostitve najrazličnejših pojavov, od hipijevskega gibanja, humanistične psihologije, kritične teorije, umetniških smeri (dadaizem, situacionistična internacionala) pa do rokodelstva naredi si sam, zdrave prehrane in še česa.

Tudi če se tega ne zavedamo, marsikatero zahtevo šestdesetih let aktivno živimo v našem obdobju – poudarjen individualizem, gojenje osebne rasti, avtentičnosti in samoizraza, prožnost, postopoma tudi nove oblike rokodelstva –, umanjkale pa so za študentske revolucionarje enako pomembne zahteve po smislu, solidarnosti, pravičnosti, enakosti.

Od leta 1980 je postala kreativnost ena ključnih modnih besed »nove ekonomije«, ki je nadomestila težko industrijsko in blagovno proizvodnjo. (V tej navezi se beseda kreativnost najpogosteje pojavlja tudi v slovenščini, občasno in poljubno pa jo zamenjuje ideološko manj kontaminirana beseda ustvarjalnost.)

Kaj danes pomeni ta nova kreativnost, je težko reči. Vsekakor je vseprežemajoč in neoprijemljiv pojem, ki se spretno izmika poskusom enotne definicije. Hkrati je kompromis in rezultat že omenjenih študentskih idealov, ki so se prepletli z oglaševanjem, modo in mediji, spremljali in pospešili pa so jih procesi naraščajoče estetizacije vseh in vsega, vzpon novih tehnologij ter prehod v informacijsko dobo.

Diskurzi ustvarjalnosti vežejo nase različne pojave, tekste in prakse, ki jih razbiramo v mnogovrstni ponudbi novosti, kul izdelkov in storitev; v novodizajniranih mestnih središčih in pestri izbiri hip lokalov; v vse širšem razponu ustvarjalnih zaposlitev in visoki ceni ustvarjalnih gurujev; v instant orodjih in tehnikah ustvarjalnosti ter še posebej v osebnih življenjskih slogih. Prisilnost teh diskurzov se kaže v posebnih in natančnih operacijah, s katerimi nas nagovarjajo. To počno z argumenti, ki jim lahko samo prikimamo in se z njimi strinjamo. Mar ni kreativnost osnovni človekov potencial? Je kaj lepšega, bolj samorealizirajočega, kot je ustvarjanje?

Kreativne industrije

Zahteva po kreativnosti je globoko usidrana v mestne politike in nacionalne ekonomije v vseh evropskih in ameriških državah. Podpira jo logika kapitalističnega ustroja, ki je vedno bolj odvisna od produkcije trajnih ter vse hitrejših procesov modulacijske kreativnosti in inovacij.

Zgodovina kreativnih industrij seže v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je Tony Blair britanski ekonomski razmah prepletel z novimi tehnologijami, kultom mladosti in individualizma, vročico znamčenja in stalnih organizacijskih sprememb. Po mnenju njegovih privržencev naj bi kreativne industrije ustvarjale klimo, celo etos »ustvarjalnosti«, ki se zadnji dve desetletji zmagovito širi in vpisuje v besedišča in prakse vseh drugih panog ter na celotno populacijo, s posebnim poudarkom na potrošniški sferi.

Kreativne industrije operirajo s kreativnostjo kot z memom, ki mobilizira vsakovrstna pričakovanja, pri čemer je težko vedeti, kaj zares pomenijo in na kaj stavijo. Teksti, ki jih opisujejo, so polni visokoletečih definicij, kot je na primer: delo v kreativnih industrijah je »intrinzično samoaktualizacijsko in meritokratično, zaznamovano z novodobnostjo, svobodo in raznovrstnostjo ter usmerjenostjo k bogatim doživljajskim izkušnjam in elitnemu življenjskemu stilu«.

Zadnja leta so kreativne industrije v nekakšnem dvoumnem razcvetu. Po nekaterih izračunih so tretji najmočnejši gospodarski sektor, pri čemer vanje prištevajo vse več nepričakovanih dejavnosti, npr. kreativno vinogradništvo in mizarstvo, računalniško programiranje, umetniški trg. Obenem se množijo kritike (Naomi Klein, Gerald Raunig, Angela McRobbie, Geert Lovink, Claire Bishop in drugi), da se za njihovo dinamično in svežo podobo, ki promovira splošno zaželene vrednote družbene vključenosti, kulturne raznolikosti in razvoj človekovih potencialov, skriva le nova preobleka neoliberalne ideologije in novodobnega izkoriščanja delavcev, najpogosteje mladih.

Na podlagi analiz teh faktorjev se krepi sum, da kreativne industrije v nasprotju z napovedmi ne ustvarjajo novih delovnih mest. Še več; očitajo jim, da delujejo kot pretveza za državno in korporacijsko prilaščanje intelektualne lastnine, njihov fokus na urbani razvoj pa da z majhnim zamikom izloča iste ustvarjalne delavce, ki ga s svojim delom in načinom bivanja omogočajo.

Kreativne industrije se okoriščajo s človekovo najglobljo potrebo in željo po ustvarjalnem izrazu; prav na vsakem koraku nas naslavljajo kot kreativne posameznike, ki pa se kot taki moramo šele dokazati – najbolj z načinom opravljanja dela, vsakodnevno pa z redno in pravo potrošnjo.

Politike kreativnih industrij lahko najbolje razbiramo iz zaposlitvenih pogojev kreativnih delavcev, iz njenih vplivov na urbanistični razvoj v mestih in skozi gibanja ekonomskih investicij.

Kreativno mesto – paradni konj

V svojih uspešnicah Richard Florida poučuje mestne voditelje, kako narediti njihova mesta in ekonomije bolj konkurenčna s tem, da pritegnejo kreativni razred. Zamisel kreativnega mesta so marsikje navdušeno sprejeli in jo uresničujejo z novimi portfelji urbanega planiranja, z gentrifikacijo posameznih okolišev v »mlade urbane četrti«, s spreminjanjem starih industrijskih objektov v kul prostore popkulture, zabave in potrošnje. Za končen uspeh teh preobrazb je vedno nujno sodelovanje kulturnega kapitala.

Toda danes kritične raziskave dokazujejo, da imajo mesta, ki se uvrščajo visoko po Floridovi lestvici kreativnosti, nadpovprečno visoko razredno polarizacijo in družbeno neenakost. Gentrifikacija neuglednih mestnih četrti sicer pritegne kapital, a že takoj v naslednji fazi z dvigom cen nepremičnin, najemnin in celotnega bivanja odžene staroselce ter izloči umetnike in druge ustvarjalce, ki so preobrazbo pomagali izpeljati. Kmalu postane očitno, da so te nove Potemkinove kulturne in kreativne zone predvsem preobleke za pospešeno komercialno potrošnjo.

Dober primer je Barcelona, ki je med prvimi spremenila svojo kulturno in politično dediščino v paradigmatsko kreativno prestolnico. Vse do zadnjih kriz je delovala kot nekakšen ultra uspešen tematski park za mladi ali vsaj mladostni premožni globalni razred. Uspeh mesta kot priznane mednarodne znamke je ustvaril kolektiven preplet kulturnih in družbenih korenin ter močnih alternativnih subkultur. S svojim delom in življenjskimi praksami so umetniki in ustvarjalni delavci priskrbeli simbolno vrednost nepremičninski in korporacijski ekonomiji, ta pa jih povratno izkorišča in izžema.

Še eno protislovje: kljub »kreiranim« kulturnim razlikam ne morem mimo opažanja, da je danes prav vse v znamenju podobnosti – tudi tako imenovana kreativna mesta si postajajo vse bolj podobna, vsa gredo skozi iste filtre spolirane dekorativnosti podobe, vsebine in končne gentrifikacije.

Živi in delaj kot umetnik!

Novoodkrita kreativnost naj bi elitistično dejavnost umetnosti demokratizirala. Umetnik kot ustvarjalec inovacij, novih načinov produkcije, avtorskih konceptov in oblik življenja – je nov identifikacijski model za marsikaj. Kar je bilo nekoč projicirano v neodvisnega umetnika, se danes pričakuje od kreativnega delavca, a vse bolj tudi od vseh drugih: neomajana vera v poslanstvo, prevzemanje odgovornosti za svoje življenje in (ne)uspehe, prožnost, mobilnost, življenjski slog brez nujnega stalnega prebivališča, neločevanje časa za delo od nedela in podobno.

Za umetnike in boeme je od vekomaj veljajo, da ustvarjajo povsod. Podobna, le bolj estetizirana je produkcija v kreativnih industrijah. Ta je umeščena v podobe urbanega, na videz svetovljanskega življenja, kjer delo in nedelo potekata na istih mestih in mizah, doma, v lokalih, kavarnah, na letališčih.

Figura umetnika tako deluje kot spodbuda in kot vzor za povzdigovanje mita ustvarjalca, podjetništva, samopodjetništva in prekernosti. Bolj konkretno: z brisanjem mej med umetnostjo in drugimi ustvarjalnimi dejavnostmi vzbuja retorika kreativnosti željo po opravljanju dela v kreativnih industrijah (rekrutiranje), voljno podrejanje slabim delovnim razmeram in življenju, pogosto tudi na robu eksistenčnega minimuma. Način življenja, trdi, je morda pretežno reven, a seksi, pot včasih res trda, a uspeh možen, saj o tem pričajo mediji in vsi tisti, ki jim je uspelo.

Podjetniki samega sebe

Kreativne delavce se prikazuje kot visoko ustvarjalne nosilce novih trendov, kula, inovacij, upora in drugih svežih sprememb. Posebno mladi, ki vstopajo na trg dela, ne morejo razbirati, kaj vse se skriva za to retoriko. Kot na primer, da le peščici posameznikov uspe prodor do kulturnega in ekonomskega kapitala. Ter da v ozadju ostaja skrita množica mladih in ne več tako mladih brez perspektiv, ki jih v upu bodočega uspeha in priznanj dolgo vzdržujejo starši.

Svoje težave doživljajo kot prehodno fazo, ki se je predolgo zavlekla, na neuspeh gledajo kot na smolo ali osebno krivdo, na svet trga kot trdega, a tudi polnega upanja za nenaden prodor, uspeh in slavo. Ujeti so v gosto meglo trojne zanke – s svojim delom in načinom življenja najprej služijo kreativnim industrijam kot producenti novih izdelkov, nato kot bleščeči demonstratorji propagiranih življenjskih slogov ter na koncu kot njihovi potrošniki. Malo jih tudi ve, da so mnoga dela znotraj kreativnih poklicev povsem neustvarjalna, mehanična in ponavljajoča se.

Poleg ustvarjalnosti se od kreativnih delavcev pričakuje, da trgu ponujajo vse svoje kompetence, izkušnje, iznajdljivost, celo poznanstva in osebni stil – skratka človeški kapital, ki ga morajo upravljati kot podjetniki samega sebe. Status samozaposlenega pomeni neredno delo pri projektih ter vse večjo negotovost in prekernost. In to ne le v arhitekturi, oblikovanju, modi, glasbi, filmu, informacijski tehnologiji, medijih, temveč vedno bolj tudi v vsem storitvenem sektorju, ki hitro prevzema enake modele »boemskih« življenjskih slogov.

Kako je to videti danes v praksi? Pogosti so brezplačna pripravništva, neplačan čas za iskanje dela, za obsežne prijave na natečaje, urejanje administracije, elektronske korespondence, za treninge novih znanj ipd. Zakonodaja, finančne in druge inštitucije se tej obliki zaposlitve skoraj ne prilagajajo – ni kreditov, ni zavarovanj, vprašljive so bolniške odsotnosti.

Prevladujoče prekerne in projektne oblike zaposlitev silijo posameznike k delovanju v duhu tekmovalnosti, razdrobljenosti, negotovosti in nesodelovanja. Četudi so poimenovani kot kreativni razred, se ne doživljajo kot koherentna skupina ljudi s skupnimi lastnostmi in skrbmi, potrebami, težavami ter le izjemoma solidarizirajo drug z drugim.

Državne oblasti in korporacije pri tem niso nemotivirane. Za mala poplačila ali brezplačno si na najrazličnejše načine prilaščajo ustvarjalno delo in avtorske pravice. Na primer, vse več je brezplačnih in neobvezujočih natečajev, ki zahtevajo podrobno izdelane predloge in rešitve, ki rabijo za brezplačen pregled idej in inspiracij za nadaljnje smeri. Obenem mnogi formalni razpisi zahtevajo dokazila in reference, ki jih kreativni delavec težko pridobi, če predhodno ne sodeluje v projektih, ki so pod krinko družbenega pomena brezplačni, a se jih v naslednji fazi lahko profitno unovči. Zadnja leta izkoriščajo tudi potrebe delavcev v kreativnih poklicih po javnem priznanju in pozicioniranju na trgu, ki sta nujni za nadaljnje pridobivanje novih projektov in naročil.

Industrije negotovosti

Presenetljivo je, da najdemo občudovalce diskurzov kreativnosti na nepričakovanih mestih, včasih tudi na univerzah, v nevladnih organizacijah, celo nekateri umetniki in aktivisti niso izvzeti. Kako, da tisti, za katere bi pričakovali, da bodo kritični, sodelujejo pri legitimaciji tega sistema in mu omogočajo nove modele obstajanja? Dejstvo je, da orientacija res ni enostavna, meje so zabrisane in nihče ne more biti povsem izvzet ali imun za njihovo dominatno retoriko.

A ne gre le za retoriko; gre za konkretno moč, tako, ki ima za neposredno posledico nove oblike kontrole in odvisnosti. Kultura samozaposlitve in institucija projektnega dela, v kateri je kreativnost imperativ, prožnost normativ, prekernost pa pravilo, je najbolj paradigmatična v kreativnih industrijah, a postaja vse bolj pogosta zaposlitvena oblika v vseh sektorjih. Tako stanje povzroča nove oblike discipliniranja, samoizkoriščanja in eksistencialne odvisnosti ter trajne občutke negotovosti, tesnobe, stresa in depresije.

Na udaru smo vsi, še najbolj pa ustvarjalni posamezniki in nevladne organizacije, ki vztrajajo v kritični drži (tudi do kreativnih industrij) in ne sprejemajo zapovedi dirigirane, ukalupljene in kontrolirane kreativnosti. Njihovi viri financiranja se vztrajno krčijo, pogosto izgubljajo mestne in državne finančne podpore. Take razmere povzročajo vse večjo samocenzuro na eni strani ali nevidnost in izločenost na drugi.

Zato ne smemo spregledati, nas opozarja družbeni kritik Brian Holmes, da se prav v kreativnih industrijah bije intenziven boj za razmejitev med menedžerirano kreativnostjo in neodvisnimi ustvarjalnimi praksami – po njegovo je to novo polje preseka, kjer se danes srečujejo kritične subverzivne aktivnosti ter korporacijske in vladne politike.

Maja Hawlina

Vir: http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/je-svet-res-lepsi-boljsi-bolj-igriv.html

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s