Gledanje televizije lahko ima posledice

Ni dokazov, ki bi podprli trditev, da se morajo otroci, zato da bi jim bila zaslonska tehnologija blizu, z njo zgodaj seznaniti

Zagovorniki teze, da je treba že majhne otroke uvesti v svet zaslonske tehnologije, trdijo, da je vprašanje le kakovost, to je vsebina, ki jo na zaslonu gledajo. Če je ta izobraževalna in letom primerna, zaslonska tehnologija naj ne bi bila škodljiva. Celo da je otrok razvojno in vzgojno prikrajšan, kadar do nje nima dostopa, je slišati. Vendar raziskave kažejo, da so to tehnologijo sposobne upravljati tudi opice. Da bi napačna razumevanja odpravili, so raziskovalci na Harvard Medical School izjavili: “Nobenega dokaza ni, da se morajo otroci zgodaj seznaniti z zaslonsko tehnologijo, če želimo, da bi jim bila blizu. Dej­stvo, da nekaj hočejo, še ne pomeni, da je to vzgojno ali celo dobro zanje. Radi imajo tudi bombone.” Samo zato, ker otroke nekaj zanima, torej še ne pomeni, da je zanje primerno, otroci se lahko računalniških veščin naučijo še veliko pozneje.

In ker otroci danes več časa pre­živijo pred televizijo kot v šoli, pov­prečni sedemletnik pred zaslonom preživi leto dni po 24 ur, povprečen mladostnik v Evropi pa do 18. leta že štiri leta po 24 ur, je dr. Aric Sigman skupino, ki je v evropskem parlamen­tu zadolžena za kakovost otroštva, se­znanil z rezultati številnih raziskav in pozval, da se odzove in zavzame sta­lišče. “Uporaba zaslonske tehnologije ni več le kulturno vprašanje o tem, kako otroci preživljajo svoj prosti čas. Zaslon je zdaj postal zdravstveno vprašanje,” je ob tem dejal. Celoten članek (v angleškem jeziku) je dostopen na internetni strani: The Impact Of Screen Media On Children: A Euro­vision For Parliament.

Dvomljivo financiranje raziskav

Zdi se, da obstaja neposreden konflikt med zagovorniki uporabe zaslonske tehnologije v zgodnjem otroštvu na eni strani in opozorili, ki jih prina­šajo študije v pediatrični medicini in biologiji na drugi. Pomembni sta predvsem vprašanji starosti, kdaj lahko otrok začne gledati zaslonsko tehnologijo, in časa, ki ga v zgodnjem otroštvu pred zaslonom preživi. Skr­beti pa bi nas morala tudi tehnologija sama in ne le količina otrokovih izku­šenj ob njej, zatrjuje Sigman. Razpra­ve o zaslonski tehnologiji in otrocih vodijo namreč večinoma strokov­njaki s področja tehnoloških študij in elektronike. In njihova strokov­nost nima opravka z zdravjem otrok, temveč s tehnologijo in tem, kako se otroci z njo povezujejo. “Kako bi se počutili, če bi razprave o otroškem diabetesu, zvišanju holesterola in debelosti vodili vladni strokovnjaki, ki bi govorili o tem, kakšen odnos imajo otroci do hamburgerja ali pomfrija, namesto znanstvenikov, ki preuču­jejo vpliv te hrane na otrokov krvni obtok? Ob tem še raziskave pogosto finančno podprejo velike korporaci­je,” opozarja.

Televizija naj bi zavirala razvoj

Dejstvo je, da je prav pred letom 2000 življenje postalo dobesedno virtu­alno: ljudje več časa preživijo pred zaslonom kot v odnosu z drugimi ljudmi. Starost, ko začnejo gledati televizijo, in čas, ki ga pred njo pre­živijo, pa je vse bolj povezan z nega­tivnimi psihološkimi spremembami in zdravstvenimi posledicami. V štu­diji, ki je raziskovala izpostavljenost televiziji pri 29 in 53 mesecih ter ka­snejše posledice pri otrocih, ko do­sežejo starost 10 let, so znanstveniki prišli do zaključka: pričakovali smo, da bo vpliv zgodnjega gledanja tele­vizije do otrokovega sedmega leta sta­rosti izginil, a dejstvo, da negativni učinki ostajajo, je precej zastrašujoče. Predvsem ugotovitve, da so posledice izpostavljenosti televiziji pri otrocih do drugega leta starosti slabši uspeh pri matematiki, statični življenjski stil in uživanje nezdrave hrane ter končno večji indeks telesne mase. Po­večana izpostavljenost televiziji med drugim in četrtim letom naj bi celo zavira razvoj.

Težave s spanjem

Študija, objavljena v medicinski reviji Pediatrics, je raziskovala vpliv le nekaj minut gledanja risank na televi­ziji na intelektualne funkcije frontal­nega dela možganov pri štiriletnikih. Te prefrontalne zmožnosti imenuje­mo otrokove zmožnosti delovanja, ki podpirajo ciljno vedenje, vključno s pozornostjo, delovnim spominom, zmožnostjo zadrževanja, reševanje problemov, samokontrole in odloga zadovoljitve. Zmožnost delovanja je tista, ki jo vedno bolj prepoznava­jo kot ključ do pozitivnega socialne­ga in kognitivnega funkcioniranja in je močno povezana z uspehom v šoli. Ugotovili so, da ima le devet minut gledanja risanke, v katerih se vse dogaja zelo hitro, takojšnji negativni vpliv na zmožnost delovanja štirile­tnikov, česar bi se morali starši majh­nih otrok zavedati.

Študija 2068 otrok je odkrila, da je gledanje televizije med otroki do dru­gega leta povezano tudi z nerednim spanjem. Druga študija pet- do šestle­tnikov pa, da sta aktivno gledanje televizije in pasivna izpostavljenost povezana s krajšim spanjem in splo­šnimi spalnimi težavami.

Hiter, površinski nivo

Študija o multimedijskem delu, ki so jo vodili na stanfordski univerzi in je bila objavljena v zapiskih Nacionalne akademije znanosti, je primerjala sku­pine mladih ljudi, za katere so ocenili, da so bodisi “težko” ali “lažje” obreme­njeni z multimedijskim delom. Ironič­no je, da so imeli tisti, ki so bili s tem delom težko obremenjeni, slabše re­zultate. Tudi predstava, da so otroci, ki odhajajo iz osnovne šole, vse bolj in bolj inteligentni ter sposobni, je ob teh neprijetnih odkritjih prav tako postavljena pod vprašaj. Potem ko so raziskali določen obseg kognitivne­ga razvoja, so raziskovalci zaključi­li, da “danes enajstletnik zna toliko, kot je pred 30 leti znal osem- ali de­vetletnik.” Upad so delno pripisali vse večji uporabi računalniških igric. Otroci, posebno fantje, se namreč več igrajo v virtualnem svetu kot zunaj z orodjem in drugimi stvarmi. Poroča­jo tudi o padcu zmožnosti razmišlja­nja na višjem nivoju med adolescenti: 14-letniki so danes na stopnji mišlje­nja 12-letnikov pred 30 leti. Polovi­co toliko 14-letnikov kaže zdaj višji nivo (interpretativnega) mišljenja v nasprotju s hitrim (deskriptivnim) mišljenjem. Raziskovalci menijo, da omenjene razlike nastajajo zaradi po­spešenega sodobnega načina življenja, ki potrebuje hitre reakcije, toda na bolj površinskem nivoju.

Kaj storiti?

Do zdaj smo pričakovali, da se bodo raziskav o povezavah med zaslonsko tehnologijo in zdravjem lotevali raziskovalci s področja izobraževanja. Vendar obstaja konflikt interesov, bodisi zaradi možnosti potencial­nih profitov bodisi finančne podpo­re znanstvenim raziskavam. Tvorcev programov, softvera in omrežja ter zaposlenih v akademskih krogih in izobraževalnih oddelkih ne smemo jemati kot nepristranske razsodni­ke o zdravju otrok, je v zaključku svoje predstavitve raziskav pouda­ril Sigman. In čeprav se lahko zdijo popularne izjave, kot sta “zadeti ravnotežje” ali “vsega v zmerni meri”, ra­zumno pomirjevalne, je ena glavnih ovir pri spodbujanju ljudi, da zmanj­šajo čas, ki ga otroci preživijo pred zaslonom, prav nejasnost izrazov, kot sta “zmernost” ali “čezmerno”. Nihče namreč ni povedal, kaj pravzaprav pomenijo. Zdi se, da se večina škode, povezane s časom, preživetim pred ekranom, pojavi, če otroci gledajo televizijo uro in pol na dan, vendar jo povprečno gledajo tri- do petkrat dlje. Čeprav je na koncu seveda od­ločitev o tem, koliko časa bo otrok preživel pred ekranom, osebna, pa morajo biti starši o posledicah pou­čeni, je še prepričan Sigman. “Potrebujejo priporočila, kaj je idealno, tudi če se jih potem odločijo prezreti ali se jih ne morejo držati. Zato bi morali starši v Evropski uniji čas pred zaslo­ni preprosto jemati kot še eno obliko porabe, ki jo merimo v urah/minu­tah na dan. In kot pri porabi drugih stvari je tudi to preprosto treba dojeti in ukrepati. Vsebino, ki so ji otroci iz­postavljeni, pa bi moral evropski par­lament obravnavati kot nekaj povsem ločenega.” Preprosto svetovanje, brez velikih finančnih vložkov, lahko namreč odločilno vpliva na zdravje otrok. In če lahko skupni dnevni čas, ki ga otroci preživijo pred ekranom, zmanjšamo in povišamo starost, pri kateri začnejo gledati televizijo, bo to pomenilo občutno prednost za njiho­vo zdravje in dobro počutje, zaključi Sigman.

Nekaj idealnih vodil za starše

Razvoj možganov se v osemdesetih odstotkih dogodi prva tri leta otroštva, ko so na učinke ekranske tehnologije najbolj občutljivi. Zato bi v zgodnjem otroštvu moralo obstajati nevtralno obdobje, v katerem bi bil otrokov razvoj varovan pred prezgodnjim izpostavljanjem zaslonski tehnologiji. Do otrokovega tretjega leta bi morali odložiti oziroma do skrajnosti zmanjšati količino gledanja ekranov. Starši pa otrokom ne bi smeli dovoliti, da imajo v svojih sobah ekransko tehnologijo. Če boste v otrokovo sobo namestili hladilnik, bo več jedel, če mu daste zaslon, bo več gledal. Čas, ki ga otroci preživijo pri računalniških igricah, je treba omejiti. Idealna časovne omejitve so: 3-7 let: 0,5-1 uro na dan, 7-12 let: 1 uro, 12-15 let: 1,5 ure in nad 16 let: 2 uri.

Objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 30.12.2013

Urška Kereži

Vir: http://www.vecer.com/clanekzna2013123005988457

Napotilo:
http://www.ecswe.org/downloads/publications/QOC-V3/Chapter-4.pdf

One comment

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s