Subverzivnost pod vprašajem

Revščina, nasilje, upor proti oblasti – to so glavne teme filma Igre lakote

Revščina, nasilje, upor proti oblasti – to so glavne teme filma Igre lakote: Kruto maščevanje, drugega izmed štirih delov filmske uprizoritve serije romanov ameriške avtorice Suzanne Collins in ene največjih svetovnih filmskih uspešnic minulega leta. Zamisel, da bi komercialni film tako neposredno tematiziral trenutne probleme svetovnega prebivalstva, daje vtis, da je ameriška filmska industrija končno uspela proizvesti film, ki neposredno odgovarja resničnim zahtevam mlajših generacij po spremembah in jih celo pripravlja na boj z vse bolj odtujeno politiko in njenim sistemom oblasti. Pa je visoko-proračunski ame­riški filmski spektakel s 130 milijoni dolarjev proračuna sploh lahko subverziven do mere, da bi gledalcem de­jansko dajal znanje in pogum ter začel rušiti družbeno ureditev, ki jota indu­strija nedvomno tudi sama pomaga graditi? Z drugimi besedami, ali je lahko ta film znanilec sprememb, ki bi nove generacije popeljale v boljši svet?

Odgovor na to vprašanje je pre­cejšnje razočaranje. Pri takšnih opisih Iger lakote gre zgolj za zuna­njo podobo, ki se pod površino v ni­čemer ne razlikuje od drugih filmskih spektaklov, kakršne gledamo v ko­mercialnih multipleksih. Dilema o subverzivnosti tega filma, ki se je ob izidu obeh dosedanjih delov množično pojavljala v medijih, je v resnici zgolj spreten oglaševalski trik, ki je s spro­žanjem javne debate o tem filmu v gle­dalcih zasadil dvom in jih povabil, da si sami ustvarijo mnenje o tem vpra­šanju – seveda tako, da kupijo vstopni­co zanj, pa če jim je film všeč ali ne. Gre za dokaj pogosto strategijo filmske oglaševalske mašinerije – spomnimo se denimo filmov Django brez okovov ali 00:30: Tajna operacija, ki sta poskr­bela za govorice o pretiranem nasi­lju -, ki pa se je tudi pri novem filmu iz serije Igre lakote izkazala za zelo uspešno. Tudi po njeni zaslugi je film v letu 2013 po vsem svetu pridelal 800 milijonov dolarjev prihodka in s tem postal tretja največja svetovna filmska uspešnica minulega leta.

Igre lakote niso subverziven film

Trik je bil toliko bolj uspešen, ker gre za sejanje dvoma pri vprašanju, pri ka­terem v resnici ni nobene dileme: Igre lakote niso subverziven film. Globalno uspešno podjetje, umeščeno v domi­nantno gospodarsko logiko poveče­vanja dobička, pač že v izhodišču ne ruši obstoječih družbenih temeljev, pa čeravno je za njegovo korporativno identiteto med mladimi nadvse dobro dajati vtis, da to dejansko počne. Na­tančneje, film je nastal pod okriljem podjetja Lionsgate, ki kot dokaj mlada produkcijska in distribucijska hiša še ni med največjimi akterji v ameriški filmski industriji, a to zelo hitro posta­ja: podjetje je prav z Igrami lakote že drugo leto zapored pridelalo milijardo dolarjev prihodka. Navidezna drznost te filmske serije zato izhaja zgolj iz dej­stva, da to podjetje s svojim statusom hitrorastočega izzivalca največjih stu­diev filmske industrije potrebuje bolj izzivalne prijeme, ki jih zatorej lahko najprej vidimo kot odraz skrbno pre­mišljene korporativne identitete pod­jetja, ne pa kot resničnega znanilca radikalnih družbenih sprememb.

A tudi sama pripoved filma v re­snici prej zamegljuje pogled na pri­zadevanja družbenih upornikov po vsem svetu. Podroben ogled filma raz­krije, da je upor kot družbeno dejstvo v Igrah lakote zgolj izpraznjen motiv, okrog katerega se vrti fiktivna pripo­ved, ki kot resnična podpora vstajni­škim gibanjem ponuja izredno malo. Kot prvo, film sam po sebi ne postre­že z nikakršnimi realnimi referenca­mi. Na nikogar ne kaže s prstom in ne izpodbija avtoritete nobenega resnič­nega voditelja, direktorja, vlade ali podjetja, kar bi moralo predstavljati prvi pogoj, da bi sploh lahko govori­li o kakršni koli izzivalnosti filma. V nasprotnem primeru bi se na avtor­je zgodbe seveda vsuli tožbe in sodni procesi, ki bi film nemudoma umakni­li iz distribucije. Takšna so pravila igre in Igre lakote zaradi visokega vložka pač nimajo nobenih težav pri prilaga­janju nanje. Kot drugo sta jo oba filma zelo dobro odnesla tudi pri cenzuri. Ameriško združenje filmske industri­je (MPAA) je obema filmoma podelilo oznako PG-13, kar jima je v nasprotju z oznako R odprlo vrata najstniške­ga občinstva in posledično do večje­ga dobička. Oznaka PG-13 na kratko pomeni, da mora biti v filmu zelo malo spolnosti, kletvic in pa – nasilja. Za to, kako je ustvarjalcem uspelo po­sneti tako razvpito nasilen film, v ka­terem pa ironično ni smelo biti veliko nasilja, je zaslužna ustaljena montažna zvijača, ki gledalcem ni opazna na prvi pogled. Ker MPAA ne omejuje količi­ne in grozovitosti prikazanega nasi­lja, vse dokler ne gre za prikazovanje krvi, ustvarjalci v fazi montaže odre­žejo posnetek le nekaj stotink za tem, ko žrtev zadene puščica ali metek, da jim ni treba prikazovati trpljenja in prelivanja krvi. Gre za isti montažni prijem, ki ga je denimo skrbno upora­bljala tudi serija Gospodar prstanov ali nova serija filmov o Jamesu Bondu z Danielom Craigom, ki sta se oba uspe­šno izognila oznaki R in pristala pri “bolj domačih” PG-13.

Pot v popačeno fikcijo

Tudi drugi pripovedni nastavki Iger lakote imajo kaj malo opraviti z izko­riščevalno naravo trenutne kapitali­stične ureditve. Močno estetiziran, že skorajda grotesken značaj političnih in medijskih voditeljev film popelje iz domene našega vsakdanjega življe­nja v popačeno fikcijo. V današnjem kapitalizmu pač ni ključno to, kako pretirano našemljeno je videti medij­ska krajina, temveč ravno nasprotno, kako ponotranjena in vsakdanja je za večino prebivalstva njena podoba, ki množice prikrito prepričuje v vzdrže­vanje obstoječega statusa quo. Zato ni presenečenje, da oblika oblasti v Igrah lakote ni razpršeno kapitalistična, temveč prej avtokratska, osredišče­na okrog ene glavne avtoritete, pred­sednika Snowa (Donald Sutherland). Takšen tip vladanja, podprt z enou­mnim propagandnim sistemom me­dijev, ritualov, parad in simbolov, prej spominja na današnjo Severno Korejo kot pa na razpršenost in večplastnost součinkovanja različnih tipov oblasti v današnjem globalnem kapitalizmu.

Največje razočaranje pa bržko­ne predstavlja razvoj osrednjega lika Katniss Everdeen (Jennifer Lawren­ce), saj so ustvarjalci njeno uporniško figuro začeli izkoriščati ravno za tisto, proti čemur se film domnevno bori – za promocijo dominantnih blagovnih znamk. Prvi film morda res ni vsebo­val nikakršnih prikritih izdelkov, saj so ustvarjalci menili, da bi bilo to v nasprotju s premiso filma, a sta velik prihodek filma in posledična prilo­žnost za oglaševanje pri drugem filmu vseeno spremenila njihov odnos do tega vprašanja. Ne samo da je denimo Katnissino poročno obleko oblikoval priznani modni dizajner Tex Saverio (ki je oblačil tudi Lady Gaga in Kim Kardashian), ne samo da je ta obleka prekrita s kristali prestižne znamke Swarowski, temveč je tudi dajanje ura­dnih licenc šlo v izjemna protislovja z domnevno subverzivnim značajem filma. Podjetju Cover Girl so denimo podelili licenco za izdelavo uradnih ličil in uradnega videza za vsakega izmed okrožij v filmu – in to še preden sploh omenimo tematsko poimeno­vane sendviče znamke Subway ali vse različice uradnih igrač. Lik Katniss Everdeen pod površjem ni simbol re­sničnega družbenega upora, temveč s takšnimi potezami vse bolj postaja znanka modnih pist, ki ji upor pred­stavlja zgolj nujo, v katero je potisnje­na po spletu pripovednih okoliščin.

S tem se za tem filmom pravzaprav skriva zgolj tisto najbolj preprosto ide­ološko sporočilo vsakega ameriške­ga žanrskega blockbuckerja: da smo lahko srečni, da živimo v korporativ­nem kapitalizmu, kajti vsaka druga ureditev je že vnaprej slabša in po­sajena z negativci, ki jih je treba pre­magati. Resnična funkcija Iger lakote zato dela iz družbenega upora tisto, kar denimo filmi Quentina Tarantina počnejo z nasiljem: neko skrajno resno javno temo spreminjajo v zabavo za množično občinstvo. V vsem skupaj lahko vidimo prilaganje filmske indu­strije na obdobje krize, v kateri mora kredibilno odgovoriti na zahteve trga. A le zato, da bi lahko ponovno obrni­la dobiček.

Pri nas ni uspešnica

Serija filmov Igre lakote v slovenskih kinih za zdaj ni predstavljala takšno uspešnico kot drugje po svetu. Prvi del, Arena smrti, je v kina privabil zgolj 22 tisoč gledalcev, drugi, Kruto maščevanje, pa se bo ustavil nekoliko nad 30 tisoč, kar je skromen rezultat v primerjavi z drugimi letošnjimi igranimi uspešnicami, kot so šesti del serije Hitri in drzni (71 tisoč gledalcev), tretji del Prekrokane noči (65 tisoč) ali trilogija Hobbit, katere prvi del je zbral 88 tisoč gledalcev, drugi del pa bo to številko verjetno presegel.

Objavljeno v Večeru, v petek, 3.1.2014

Matic Majcen

Vir: http://www.vecer.com/clanekkul2014010305989407

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s