“Jaz sem tisti osel, ki je vse to kupil”

Če bi nakupovali preudarno in ne podlegali reklamam, bi med odpadke odvrgli manj hrane

Ko so se stanovalci nekje v Ljubljani pritožili, da imajo premajhen zabojnik za odpadke, so delavci Snage preverili, koliko in kaj ljudje vanj odlagajo. Žemljice, nedotaknjeni rogljički, cele pomaranče. To je bil še en prizor, kakršnih vidijo vsak dan veliko. Po podatkih Statističnega urada Slovenije ima družina z enim otrokom 1452 evrov stroškov na mesec, od tega porabi 237 evrov za hrano. Znano je tudi, da Slovenec v povprečju pridela 86 kilogramov odpadkov letno, med njimi je ogromno zavržene hrane. Po ocenah društva Ekologi brez meja 168 tisoč ton. Njihov cilj je zato v desetih letih to količino prepoloviti.

Da ne bi vlekli vsak v svojo smer

Sploh ni več vprašanje, ali naj odvečna hrana konča v rjavem zabojniku ali na kompostu. S pobudo, ki jo zdaj pozdravljajo in se ji pridružujejo že vsi deležniki v prehrambni verigi od vil do vilic, so ekologi brez meja začeli ukrepati. V sklopu projekta Volk sit, koza cela spodbujajo nastanek nacionalne platforme za Slovenijo brez zavržene hrane. To pomeni, da bi vsak – v kmetijstvu, transportu, živilski industriji, skladišču, trgovini, gospodinjstvu, gostinstvu – prispeval svoj delež. “Predpostavka je sodelovanje, ki ne sme biti prisiljevanje ali izsiljevanje, ampak delo za skupen cilj,” pojasnjuje vodja projekta Albin Keuc. “Da ne bomo kot dve muli, usodno povezani, ki porabljata vso energijo, da vlečeta vsaka na svojo stran, dokler ne spoznata, da bosta obe v eno smer močnejši.”

Nekdanji minister Franc Bogovič je zastavljeni platformi kot aktualni evropski poslanec naklonjen. Spomni, da je Evropski parlament pred tremi leti sprejel resolucijo, kako preprečiti nastajanje živilskih odpadkov; v EU je odmeta hrane 89 milijonov ton vsako leto. “Pod pragom revščine živi 79 milijonov Evropejcev, 16 milijonov ji dobiva humanitarno pomoč. Ob tem pa Evropejec v povprečju letno zavrže 179 kilogramov hrane,” Bogovič s številkami riše sliko resničnosti. S prikazom še drugih nesorazmerij, na primer, da je na svetu milijarda in pol ljudi čezmerno hranjenih, osemsto milijonov pa podhranjenih. Meni, da bi usmeritve morale biti jasne. “Nekatere rešitve so že tu,” Bogovič našteva predloge trgovcem, naj pred iztekom roka uporabe izdelke podarijo dobrodelnim organizacijam, proizvajalcem, naj pri označevanju navajajo dva roka: do kdaj naj bo izdelek prodan in do kdaj je varen za uživanje, izobraževalnim institucijam, naj ozaveščajo o pomenu naravnih virov. Tudi o vodi, še zlasti mlade rodove. “Otroci so najboljši ambasadorji pobud,” je prepričan Bogovič.

Biotehnolog Peter Raspor z Univerze na Primorskem v razmišljanje o potrati hrane nujno vključuje oglaševanje, “ki poveča pritisk na potrošnjo, ta na proizvodnjo, proizvodnja na izkoriščanje surovin, viški pa se pojavijo na vseh ravneh.” “Zaradi pretiranega reklamiranja imamo povečano potrošnjo. Toda pozor. Krivimo tiste, ki reklamirajo, ne rečemo pa si, jaz sem tisti osel, ki je vse to kupil,” Raspor slikovito predstavi lik sodobnega uporabnika. Takega, ki je v tipičnega potrošnika rasel od majhnega. “Do trenutka, ko otrok zapusti srednjo šolo, vidi 350 tisoč TV-reklam. Hoče imeti vse stvari, starši mu jih kupijo, ker se mu ne zdijo dobre, jih vrže stran.”

Vse le ne gre v uničenje

“Ko se soočamo z raznimi pravilniki, bi morali razmišljati tudi o etiki, morali. Nujno potrebujemo nacionalni nadzor, vendar takega, ki bo upošteval tudi te vidike,” predlaga Raspor. Ekologi brez meja želijo iztržiti veliko več: “Potrebujemo ministrstvo za naravne vire.”

“Predpise imamo, morda še preveč. Vsekakor pa so neživljenjski. Nastali so, ne da bi kdo prisluhnil prebivalstvu. Tudi vemo, kaj je treba narediti, težje je zadeve implementirati v uporabo,” pa, ozirajoč se na svoje izkušnje nekdanjega direktorja komunale v Vrhniki, ki je med prvimi uvedla sistem ločenega zbiranja odpadkov, pravi Stojan Jaklin. Zdaj je župan, vrhniška občina pa je, tako kot Ljubljana, zaprisežena “občina brez odpadkov” (zero waste).

Če so vrhniški komunalci še leta 2008 odvozili 408 kilogramov odpadkov na prebivalca, so jih lani “samo” še 333 kilogramov. “Ljudje vedno več kompostirajo, da znižajo stroške, pa tudi bolj ozaveščeni so,” ugotavlja Jaklin. Pohvali zlasti vrtce, ki mesečno v povprečju odvržejo le 2,4 kilograma živilskega odpadka, šole še manj, do 1,3 kilograma. Manj ozaveščeno po besedah Blanke Vomberger iz Višje strokovne šole za živilstvo in prehrano v Mariboru ravnajo učenci sami. “Nekateri hrano zavestno sprejmejo in jo nato zavržejo. Zakaj, nam še ni povsem jasno,” priznava. Je pa že dovoljeno, da obroke, ki jih otroci ne prevzamejo, šole oddajo humanitarnim organizacijam, Vombergerjeva spomni vendarle na napredek v predpisih. Živila, ki bi sicer pristala v smeteh ali uničenju, pot do lačnih ust najdejo različno. V zadnjih dveh letih tudi ob pomoči 20 klubov Lions, razlaga Zdene Podlesnik iz projekta Viški hrane. V 46 prodajalnah Mercatorja, Tuša, Spara in Interspara mesečno zberejo od osem do deset ton hrane. Izdelke iz tople peke, mleko, mlečne izdelke, tudi kruh, tako vsak dan sproti dobivajo varne hiše, javne kuhinje, domovi za brezdomce …

Mateja Grošelj

Objavljeno v Večeru, v petek, 14.11.2014

Vir: http://nov.vecer.com/clanek/201411146073341

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s