Stoletje jaza – stroji sreče

The Century of the Self (2002)

Zapis po prvem delu dokumentarne serije »The Century of the Self«, Adama Curtisa

»Serija govori o tem, kako so ljudje na oblasti uporabili Freudove teorije z namenom, da bi v dobi množične demokracije nadzorovali nevarne ljudske množice.«

Adam Curtis

Serija »Stoletje jaza« (The Century of the Self, 2002) v štirih enournih delih skozi prizmo Freudove psihoanalize raziskuje vzpon potrošniške družbe v 20. stoletju. Triumf »jaza« je v 20. stoletju pomenil uveljavitev demokracije, v kateri je moč odločanja na videz prešla na ljudi. Gotovo je posledica tega dejstvo, da imajo ljudje danes občutek, da so stvari v njihovih rokah. Vendar, a je to res? »The Century of the Self« pripoveduje kontroverzno zgodbo o vzponu množične potrošniške družbe, o tem kako je bila ustvarjena in v čigavem interesu. V srcu te nove socialne zgodovine je Freudova dinastija. Sigmund Freud, kot oče psihoanalize, njegov nečak Edward Bernays, kot pionir odnosov z javnostjo (PR), Sigmundova hčerka Anna Freud in njegov vnuk, sodobni PR guru, Matthew Freud. Delo Sigmunda Freuda je spremenilo svet in način kako ga dojemamo. S tem ko je predstavil princip dostopanja do podzavesti, je Freud ponudil uporabno orodje za razumevanje skritih želja ljudi. Njegovo delo je služilo kot temelj sveta političnih »spin doktorjev«, oglaševalskih mogotcev in prepričanja, da je osnovni cilj bivanja sreča in zadovoljitev vseh naših želja.

Prvi del serije naslovljen »Happiness Machines« (Stroji sreče) je posvečen odnosu med Sigmundom Freudom in njegovim nečakom Edwardom Bernaysom, ki je danes znan predvsem kot pionir ene najbolj rastočih sodobnih dejavnosti – odnosov z javnostmi (s tujko PR – »public relations«). Bernays je bil prvi, ki je Freudove ideje uporabil za manipulacijo z množicami. Ameriškim korporacijam je pokazal način kako lahko ljudi prepričajo, da si želijo stvari, ki jih ne potrebujejo. Za Bernaysa je bil to del načrta, ki je pomenil več, kot le način kako prodati nekaj, kar nima neke praktične vrednosti. Zanj je bil to novi način političnega razmišljanja. Z zadovoljitvijo notranjih neracionalnih želja bi ljudje lahko bili srečnejši in zadovoljnejši s svojim življenjem. To je bil začetek potrošniške miselnosti, ki dominira v današnjem svetu.

Prvi del – stroji sreče

Sigmund Freud je pred stotimi leti predlagal novo teorijo o človeški naravi. Ugotovil je, da se globoko v podzavesti vseh ljudi skrivajo primitivne, spolne in agresivne sile. Sile, ki jih ni mogoče nadzorovati, so posameznike in družbo vodile v kaos in uničenje. Dokumentarna serija govori o tem, kako so ljudje na oblasti v obdobju množičnih demokracij, izkoristili Freudove teorije in poskušali tako nadzorovati nevarne množice.

V središču zgodbe pa ni le Sigmund Freud, ampak tudi drugi člani njegove družine. Prvi del govori o Freudovem ameriškem nečaku Edwardu Bernaysu. Bernays je danes skoraj neznan, ampak njegov vpliv na 20. stoletje je skoraj tako velik, kot vpliv njegovega strica. Bernays je bil prvi, ki je prevzel Freudove ideje o ljudeh in jih uporabil za manipuliranje množic. Prvi je ameriškim korporacijam pokazal, kako si lahko ljudje, če povežemo izdelke množične proizvodnje z njihovimi podzavestnimi željami, želijo stvari, ki jih ne potrebujejo. Tako se je rodila nova politična ideja o nadzoru množic. Z zadovoljevanjem svojih sebičnih notranjih želja so ljudje postali srečnejši in s tem zadovoljnejši s svojim življenjem. To je bil začetek potrošniškega jaza, ki danes vlada svetu.

Freudove zamisli o delovanju človeškega uma in tudi psihoanaliza, so danes v družbi bolj ali manj sprejete. Vsako leto v veliki palači na Dunaju poteka psihoterapevtski ples.

Dr. Alfred Fritz, predsednik mednarodnega sveta za psihoterapijo:

»Udeležujejo se ga psihoterapevti, nekateri pacienti ali bivši pacienti in mnogi drugi ljudje; prijatelji, pa tudi ljudje iz dunajskih višjih krogov, ki se radi udeležujejo prijetnih, elegantnih plesnih prireditev.«

Ampak ni bilo vedno tako. Pred stotimi leti dunajska družba ni prenesla Freudovih zamisli. V tistem času je bil Dunaj središče monarhije, ki je vladala v srednji Evropi. Freudove zamisli za vplivno plemstvo habsburškega dvora niso bile samo neugodne, ampak je že sama misel pregledovanja in analiziranja njihovih čustev predstavljala grožnjo njihovi absolutistični oblasti.

Grofica Erzie Karolyi, Budimpešta:

»V tistem času so imeli ti ljudje vpliv in seveda jim ni bilo dovoljeno pokazati čustev. Če so bili nesrečni in povrhu še ženska, se niso mogli enostavno zjokati na ramenih svoje služkinje ali pa se pritoževati glede svojih čustev. To bi bilo videti kot prodajanje sebe nekomu. Morali so jih spoštovati. Freud je seveda takšno mišljenje postavil pod vprašaj. Če se želite raziskati, morate postaviti tudi druge stvari pod vprašaj – svojo družbo, vse kar jih je obkrožalo in to takrat ni bilo pametno, ker bi njihovo samo-ustvarjeno cesarstvo do neke mere propadlo že mnogo prej.«

Vladarji cesarstva so se še bolj bali Freudove ideje o skriti človekovi notranjosti, kjer se nahajajo nevarne nagonske sile. Freud je razvil metodo, ki jo je poimenoval psihoanaliza. Z analizo sanj in proste asociacije je razkril močne spolne in agresivne sile, ki so ostanki naše živalske preteklosti. To so čustva, ki smo jih potlačili, ker so prenevarna.

Dr. Ernest Jones, Freudov sodelavec:

»Freud je razvil metodo za raziskovanje skritih delov uma, ki jih danes imenujemo podzavest. To je del, ki je popolnoma neznan naši zavesti. V naših glavah obstaja pregrada, ki preprečuje, da se ti skriti in nedobrodošli impulzi iz nezavestnega stanja pojavijo.«

Leta 1914 je Avstro-ogrska monarhija pahnila Evropo v vojno. Ko so se grozote kopičile, jih je Freud videl kot dokaz pravilnosti svojih ugotovitev. Zapisal je, da je pri tem najbolj žalostno to, da je po ugotovitvah psihoanalize takšno vedenje ljudi predvidljivo. Oblasti so sprostile primitivne sile v ljudeh in nihče jih ni znal ustaviti. V tistem času je Freudov mladi nečak Edward Bernays delal kot tiskovni predstavnik v ZDA. Njegova glavna stranka je bil svetovno znani operni pevec Caruso, ki je bil na turneji po ZDA. Bernaysevi starši so se preselili v ZDA 20 let prej, vendar je obdržal stike s svojim stricem in se mu občasno pridružil na počitnicah v Alpah. Bernays se je zdaj nameraval vrniti v Evropo iz popolnoma drugega razloga. Na noč odprtja Carusove opere v Toledu v zvezni državi Ohio, so ZDA napovedale vojno Nemčiji in Avstriji. Ameriška vlada je kot del naporov v vojni organizirala odbor za javne informacije. V tem odboru je bil Bernays zaposlen za promoviranje ameriških vojnih ciljev v tisku. Ameriški predsednik Woodrow Wilson je napovedal, da se ZDA ne bodo borile za obnovo starih imperijev, ampak za demokracijo celotne Evrope. Bernays se je izkazal za zelo izkušenega v promoviranju te zamisli tako doma kot v tujini. Ob koncu vojne so ga prosili, da se skupaj s predsednikom udeleži pariške mirovne konference.

Edward Bernays, leta 1991:

»Potem so me na moje presenečenje prosili, da bi spremljal Wilsona na mirovno konferenco in v 26. letu starosti sem bil v Parizu za čas mirovne konference, ki je potekala v predmestju Pariza in hoteli smo »ustvariti svet varen za demokracijo«. To je bil naš veliki slogan.«

Wilsonov sprejem v Parizu je presenetil Bernaysa in ostale ameriške propagandiste. Njihova propaganda je prikazovala Wilsona kot osvoboditelja ljudi, človeka, ki bo ustvaril novi svet, v katerem bo človek svoboden. Razglasili so ga za junaka množic. Medtem ko je opazoval množice, kako so navdušeno vzklikale Wilsonu, se je Bernays začel spraševati, če bi bilo podobno množično prepričevanje mogoče tudi v času miru.

Edward Bernays, leta 1991:

»Ko sem se vrnil v ZDA sem se odločil, da če lahko uporabiš propagando za vojno, jo lahko gotovo uporabiš tudi za mir. Propaganda je morala biti grda beseda, ker so jo uporabljali Nemci. Poskušal sem najti sopomenko in tako smo našli skovanko »svet za odnose z javnostmi«.«

Bernays se je vrnil v New York in v majhni pisarni na Broadwayu vzpostavil »svet za odnose z javnostmi«. Ta izraz je bil takrat uporabljen prvič v zgodovini. Od konca 19. stoletja je Amerika postala družba množične industrije z milijoni ljudi v mestih. Bernays je bil odločen najti način, s katerim bi lahko upravljali način mišljenja in občutenja teh množic. Zato se je obrnil na pisanje svojega strica Sigmunda. Med bivanjem v Parizu je poslal svojemu stricu v dar havanske cigare, on pa mu je v zameno poslal kopijo »Splošnega uvoda v psihoanalizo« (Vorlesungen zur Einführung in die Psychoanalyse, 1917). Bernays jo je prebral in predvsem podoba skritih nerazumnih sil v ljudeh ga je navdušila. Zanimalo ga je, če bi lahko z manipuliranjem podzavesti kaj zaslužil.

Pat Jackson, svetovalec za odnose z javnostmi in sodelavec Bernaysa:

»Bernays je od Freuda pobral to idejo, da gre pri odločanju ljudi, ne samo med posamezniki, ampak še pomembneje med skupinami, za veliko več kot se zdi na prvi pogled. Od tod se je torej rodila ta ideja, da informacija poganja obnašanje. Tako je Eddie začel oblikovati to zamisel, po kateri bi se lahko igral z človeškimi neracionalnimi čustvi. To je postavilo Eddieja v popolnoma drugo kategorijo od drugih ljudi na njegovem področju in od večine vladnih uslužbencev in menedžerjev tistega časa, ki so mislili, da če boš na ljudi pritiskal z resničnimi informacijami, se bodo ljudje takoj strinjali. Eddie je vedel, da svet ne deluje tako.«

Bernays se je odločil za eksperiment z razumom popularnih razredov. Njegov najbolj dramatičen eksperiment je bil prepričati ženske, da bi kadile. V tistem času je kajenje predstavljalo veliki tabu in ena njegovih prvih strank, George Hill, predsednik ameriške tobačne korporacije, je prosil Bernaysa, naj najde način, da razbije ta tabu.

Edward Bernays, leta1991:

»Rekel je, da izgubljajo polovico trga, ker so moški pozivali k prepovedi kajenja žensk v javnosti. Vprašal me je, če lahko kaj naredim in sem mu odgovoril, da moram razmisliti. Nato sem dejal, da lahko skozi pogovor s psihoanalitikom odkrijemo, kaj cigarete pomenijo ženskam. Vprašal me je, koliko bo to stalo. Tako sem poklical dr. Brilla, ki je bil takrat vodilni psihoanalitik v New Yorku.

– Zakaj pa niste poklicali svojega strica?

– Ker je bil na Dunaju.«

Brill je bil eden prvih psihoanalitikov v ZDA. Za veliko vsoto denarja je Bernaysu povedal, da so cigarete simbol za penis in moško spolno moč. Bernaysu je povedal, da če lahko odkrije način, s katerim bi povezal cigarete z idejo izzivanja moške moči, potem bodo ženske začele kaditi, saj bodo tako imele svoj lasten penis.

Vsako leto so v New Yorku organizirali velikonočno parado, ki se je je udeležilo več tisoč ljudi. Bernays se je odločil, da bo tam uprizoril dogodek. Prepričal je skupino žensk, da so skrile cigarete pod svoja oblačila, pridružile so se paradi in na določen Bernaysev znak so si cigarete prižgale. Bernays je obvestil novinarje, da je slišal, kako se skupina sufražetk pripravlja na protest s prižiganjem t. i. »bakel svobode«.

Pat Jackson, svetovalec za odnose z javnostmi in sodelavec Bernaysa:

»Zavedal se je, da bo ta dogodek razburil ljudi. Zavedal se je tudi, da bodo tam vsi fotografi, da bi ujeli ta trenutek in tako je imel pripravljen tudi izraz »bakle svobode«. Torej, tukaj imamo simbol – mlade ženske, ki kadijo cigarete v javnosti s frazo, ki pomeni, da mora kdorkoli, ki verjame v takšno vrsto enakosti, v tej debati podpreti ženske. Kaj je na vseh ameriških kovancih? Svoboda. V roki drži baklo, razumete? Vse te emocije, spomin, razumna fraza -, čeprav uporablja veliko emocij, je to kljub temu fraza, ki deluje na razumen način. Vse to je med seboj povezano. Ta dogodek ni bil naslednji dan objavljen le v newyorških časnikih, ampak po celotni Ameriki in tudi po svetu. Od takrat naprej je prodaja cigaret ženskam začela strmo rasti. Z enim samim simboličnim dejanjem jih je naredil družbeno sprejemljive.«

Bernays je s tem ustvaril idejo, s katero je kadilka postala močnejša in bolj samostojna. Ta zamisel živi še danes. Ob tem je spoznal, da je možno prepričati ljudi, da se vedejo nerazumno, če povežemo izdelke z njihovimi emocionalnimi željami in občutki. Ideja o kajenju, ki je naredila ženske svobodnejše, je bila popolnoma neracionalna, vendar jim je ta ideja dajala občutek večje samostojnosti. To je pomenilo, da so lahko nepomembni predmeti postali močni čustveni simboli in način, kako si sam želel, da drugi gledajo nate.

Peter Strauss, zaposlen pri Edwardu Bernaysu v letih 1948-1952:

»Bernays je ugotovil, da najboljši način prodaje proizvoda ni, da ga kupiš z razumom, torej da moraš kupiti avtomobil, ker ga potrebuješ, ampak, da če ga boš imel, se boš bolje počutil. Mislim, da je ustvaril to zamisel, da ljudje niso le kupovali nekaj, ampak so se izdelku ali storitvi čustveno in osebno posvetili. Ne gre za to, da misliš, da potrebuješ novi del oblačila, ampak, da se boš s tem oblačilom bolje počutil. K temu je Bernays močno prispeval. Danes to vidimo vsepovsod, ampak on je ustvaril to zamisel, da obstaja čustvena povezava z izdelkom in storitvijo.«

Bernaysevo delo je fasciniralo ameriške korporacije. Po vojni so postale bogate in vplivne, vendar so imele vedno večje skrbi. Sistem množične proizvodnje je v času vojne zacvetel in po vojni so začeli proizvajati na milijone proizvodov. Bali so se predvsem nevarnosti prevelike proizvodnje. Da bo prišel čas, ko bodo ljudje imeli dovolj izdelkov in bodo enostavno prenehali kupovati. Vse do tistega trenutka so še vedno večino izdelkov prodali množicam na osnovi potreb. Premožnejši ljudje so že dlje časa bili navajeni na luksuzne izdelke, a milijonom Američanov iz delavskega razreda je bila večina oglaševanih izdelkov predstavljena le kot potrebe. Pri izdelkih kot so čevlji, nogavice, celo avtomobili, so promovirali predvsem njihovo uporabnost, vzdržljivost. Oglaševalci so ljudem želeli prikazati le praktične prednosti izdelka in nič več. Korporacije so spoznale, da morajo preoblikovati odnos Američanov do izdelkov. Eden vodilnih bankirjev na Wall Streetu, Paul Maser iz banke Lehman Brothers, si je bil na jasnem, kaj je treba storiti:

»Ameriko moramo preusmeriti od potreb k željam. Ljudi je potrebno izuriti, da si bodo želeli novih stvari, še preden bodo stare v celoti potrošene. V Ameriki moramo oblikovati novo mentaliteto. Želje človeka morajo zasenčiti njegove potrebe.«

Peter Solomon, investicijski bančnik, banka Lehman Brothers:

»Pred tem obdobjem ni bilo nobene potrošniške sile. Bila sta ameriški delavec in ameriški lastnik, ki sta proizvajala, varčevala, jedla, kar je bilo potrebno; ljudje so kupovali tisto, kar so potrebovali. Nekateri zelo bogati ljudje so si sicer lahko kupili stvari, ki jih niso potrebovali, večina ljudi pa tega ni delala. Maserjeva vizija je pomenila prelom s tem, ko bi kupoval stvari, ki jih pravzaprav ne potrebuješ, ampak si jih želiš.«

Prav Bernays je bil tisti, ki je bil v središču spreminjanja te mentalitete.

Stuart Ewen, zgodovinar stikov z javnostmi:

»Bernays je človek, ki je znotraj ZDA bolj kot kdorkoli drugi vpeljal to psihološko teorijo, ki ima ključno vlogo pri tem, kako s korporativne plati učinkovito ugoditi množicam. Cela vrsta prodajnih ustanov je s tem postala pripravljena na Sigmunda Freuda. Pripravljeni so bili razumeti, kaj spodbuja človeško razmišljanje. Odprtost do Bernaysevih metod je omogočila prodajo izdelkov množicam.«

V začetku dvajsetih let so newyorške banke s financiranjem omogočile ustanovitev veleblagovniških verig po vsej Ameriki. Te veleblagovnice so predstavljale trg za izdelke množične proizvodnje. Bernays je moral ustvariti novo vrsto kupca. Bernays je začel ustvarjati metode prepričevanja množičnega potrošnika, s katerimi živimo še danes. William Randolph Hearst ga je zaposlil, da bi promoviral njegove nove revije za ženske. Bernays jih je poveličeval v člankih in oglasih, ki so povezovali izdelke njegovih drugih strank z znanimi filmskimi zvezdami, kot je bila Clara Bow, ki je bila prav tako njegova varovanka. Bernays je začel tudi s predstavitvami izdelkov v filmih. Zvezde filmskih premier je oblekel v oblačila in nakit drugih podjetij, ki jih je zastopal. Trdil je, da je bil prvi, ki je predlagal avtomobilskim podjetjem, da prodajajo avtomobile kot simbol moške seksualnosti. Zaposlil je psihologa, ki je izdajal poročila, v katerih je bilo zapisano, da določeni izdelki človeku koristijo in se nato pretvarjal, da so bile to neodvisne raziskave. Organiziral je modne revije v veleblagovnicah in plačeval slavnim osebam, da so ponavljale novo in pomembno sporočilo: »Stvari ne kupujete le zaradi potrebe, ampak da pokažete drugim svoje notranje bistvo jaza.«

Gospa Stillman, slavna letalka iz 1920ih:

»Obstaja psihologija obleke. Ste že mogoče kdaj razmišljali o tem, kako bi lahko izrazili svoj značaj? Vsi imate zanimive značaje, ampak nekateri so skriti. Nič čudnega, da vsi hočete obleči vedno iste stvari, iste klobuke, iste plašče. Prepričana sem, da ste vsi zanimivi in imate čudovite stvari, ki vas krasijo, toda, ko vas pogledam na cesti, se mi vsi zdite nekako enaki. Zato vam govorim o psihologiji obleke. Poskusite se bolje izraziti v svojih oblačilih. Pokažite določene stvari, za katere mislite, da so skrite. Sprašujem se, če ste kaj razmišljali o vaši osebnosti v tej smeri.«

Leta 1927 je neki ameriški novinar zapisal: »Velika sprememba se je pojavila v naši demokraciji. Imenuje se potrošništvo.« Ameriškim državljanom ni bilo več najpomembneje, da so državljani, ampak predvsem, da so potrošniki. Naraščajoči val potrošništva je pripomogel k velikemu razvoju trga vrednostnih papirjev. Ponovno je na sceno stopil Edward Bernays s spodbujanjem nove zamisli, da bi navadni ljudje morali kupovati delnice in si sposojati denar v bankah, ki jih je prav tako zastopal. Ponovno je več milijonov ljudi upoštevalo njegov nasvet.

Peter Strauss, zaposlen pri Edwardu Bernaysu v letih 1948-1952:

»Nedvomno je bil dobro seznanjen s tem, kako bodo ljudje v večjem številu reagirali na izdelke ali ideje. Vendar pa v političnem smislu ne bi prepričal niti treh, ki bi stali in ga poslušali. Ni bil kaj posebej artikuliran. Bil je smešnega videza in ni imel nobenega občutka za komuniciranje z ljudmi. Nobenega. Ni govoril in ni razmišljal o enem človeku, ampak o skupinah več tisočih.«

Bernays je kmalu postal znan kot človek, ki razume razmišljanje množic in leta 1924 je z njim navezal stike celo predsednik ZDA. Predsednik Coolidge je bil tih in redkobeseden. Ljudje so ga začeli zasmehovati. Novinarji so ga prikazovali kot dolgočasno nečloveško podobo. Bernayseva rešitev je bila popolnoma enaka kot pri izdelkih. Prepričal je 34 slavnih filmskih zvezd, da so obiskale Belo hišo. Prvič v zgodovini so se v politiko neposredno vmešali odnosi z javnostmi.

Bernays leta 1991:

»V vrsto sem postavil teh 34 ljudi in vprašal enega po imenu in ta mi je odgovoril, da je Al Josen in nato sem dejal: »Gospod predsednik, to je Al Josen«. Naslednji dan so v vseh ameriških časnikih na prvi strani zapisali: »Predsednik Coolidge zabava igralce v Beli hiši«. Časnik »The Times« pa je zapisal v naslovu: »Predsednik se je skoraj smejal.« In vsi so bili srečni.«

Medtem ko je Bernays v ZDA obogatel in postal vpliven, se je njegov stric na Dunaju soočal s katastrofo. Dunaj je, podobno kot večina Evrope, trpela zaradi gospodarske krize in ogromne inflacije, ki je izbrisala vse Freudove prihranke. Ker mu je grozil bankrot, se je na pomoč obrnil svojemu nečaku. Bernays se je odzval s prvo objavo Freudovih del v Ameriki. Začel mu je pošiljati dragocene dolarje, ki jih je Freud na skrivaj hranil na bančnem računu v tujini.

Pat Jackson, svetovalec za odnose z javnostmi in sodelavec Bernaysa:

»Bil je Freudov zastopnik, preko katerega je lahko objavljal svoje knjige. Ko so knjige objavili, si Eddie ni mogel pomagati in jih je promoviral. Poskrbel je za to, da so jih vsi brali, jih delal za kontroverzne. Poudarjal je nekatera dejstva, recimo kaj je imel Freud povedati o seksu in kaj predstavljajo cigarete itn. Kaj mislite, kako so te zgodbe prišle na plano? Akademiki jih vsekakor niso širili, ampak jih je Eddie Bernays. Potem ko je bil Freud sprejet, je striček Siggy prinašal tudi velike denarce, ampak bodite pozorni na to – najprej je Eddie v ZDA ustvaril strička Siggyja, nato ga je naredil za sprejemljivega in zatem ga je spremenil tudi v kapital. Popolnoma značilno za Bernaysa.«

Bernays je Freudu predlagal, da se tudi osebno promovira v ZDA. Predlagal je, da bi za Cosmopolitan, revijo, ki jo je zastopal,napisal članek z naslovom »Duševni položaj ženske doma«. Freud je bil besen. Takšna ideja je bila po njegovih besedah nezaslišana. Bila je nespodobna in v vsakem primeru je sovražil Ameriko. Freud je tedaj postajal čedalje bolj pesimističen glede ljudi. Sredi dvajsetih let se je umaknil iz javnega življenja v Alpe. Nekaj časa je bival v starem hotelu Passion Moritz v Bertesgardnu. Danes je hotel v ruševinah. Freud je začel pisati o vedenju množic, o tem, kako enostavno se lahko v množici ljudi sprožijo podzavestne agresivne sile. Freud je verjel, da je podcenjeval agresivne nagone ljudi. Bili so mnogo bolj nevarni, kot je mislil pred tem.

Dr. Ernst Federn, dunajski psihoanalitik:

»Po prvi svetovni vojni je Freud postal pesimist. Bil je prepričan, da je človek nemogoče bitje, zelo sadistična in pokvarjena vrsta. Ni verjel, da se lahko človek izboljša. Človek je kruta žival, najbolj kruta med vsemi. Človek uživa v mučenju in ubijanju, zato ni maral ljudi.«

Objava Freudovih del v ZDA je imela poseben vpliv na novinarje in intelektualce v dvajsetih letih 20. stoletja. Najbolj jih je fascinirala in hkrati strašila podoba, ki jo je Freud naslikal o skritih nevarnih silah, ki prežijo pod površjem sodobne družbe. Te sile bi lahko brez težav izbruhnile in ustvarile besne množice, ki bi bile sposobne uničiti celo oblasti. Prepričani so bili, da se je ravno to zgodilo v Rusiji. Za mnoge je to pomenilo, da je bilo eno glavnih načel množične demokracije napačno – prepričanje, da je ljudem mogoče zaupati sprejemanje odločitev na racionalni osnovi. Vodilni politični mislec tistega časa Walter Lippmann je trdil, da če ljudi res ženejo podzavestne in nerazumne sile, je potrebno premisliti samo idejo demokracije. Po njegovem mnenju je bila potrebna nova elita, ki bi lahko obvladovala podivjano drhal, kot jo je poimenoval. To bi lahko naredili preko psiholoških metod, ki bi nadzirale podzavestna čustva množic.

Stewart Ewen, zgodovinar stikov z javnostmi:

»Tako imamo Lippmanna, verjetno enega najvplivnejših političnih mislecev v ZDA, ki trdi, da je osnovni mehanizem množičnega uma norost, nerazumnost, živalskost. Prepričan je, da drhal na ulicah, kot vidi navadne ljudi, ne žene razum, ampak hrbtenjača – domneva o živalskih silah, podzavestnih nagonskih silah, ki prežijo pod površjem civilizacije. Tako so se vse bolj začeli nagibati k psihološki znanosti, kot načinu razumevanja mehanizmov, po katerih deluje človeški um, predvsem s ciljem ugotoviti kako razumeti in vključiti te mehanizme v strategijo družbenega nadzora.«

Edwarda Bernaysa so Lippmanove trditve navdušile, v njih pa je našel tudi način, s katerim bi lahko promoviral sebe. V dvajsetih letih je začel pisati vrsto knjig. V njih je trdil, da je prav on razvil metode, ki jih je zahteval Lippmann. S tem, ko je spodbujal notranje želje ljudi in jih nato zadovoljil s potrošniškimi izdelki, je ustvaril novo metodo nadziranja nerazumnih sil množic. Imenoval jo je »načrtovanje strinjanja« (The engineering of consent).

Ann Bernays, hčerka Edwarda Bernaysa:

»Moj oče je demokracijo smatral za čudovit koncept, vendar se je po mojem mnenju zavedal, da javnost ne poseduje presoje vredne zaupanja. Ljudje bi lahko kaj hitro glasovali za napačnega človeka ali pa bi želeli napačno stvar, zato jih je bilo potrebno voditi od zgoraj. Gre za neke vrste razsvetljeni despotizem. Odzoveš se na njihove želje in njihova neprepoznana hrepenenja. Da lahko posežeš v njihove najgloblje želje, najgloblje strahove in jih uporabiš v lastne namene.«

Nato je leta 1928 prišel na oblast predsednik, ki se je strinjal z Bernaysom. Predsednik Hoover je bil prvi politik, ki je poudarjal zamisel, da je potrošništvo postalo osrednji pogon ameriškega življenja. Po izvolitvi je skupini oglaševalcev in ljudem odnosov z javnostmi dejal: »Prevzeli ste delo, s katerim ste ustvarili željo in preoblikovali ljudi v nenehno gibljive stroje sreče, stroje, ki so postali ključ do gospodarskega napredka.«

V dvajsetih letih je tako začela nastajati nova zamisel o vodenju množične demokracije. V samem jedru te demokracije je bil potrošniški jaz, ki ni le poganjal gospodarstva, ampak je bil tudi srečnejši in zadovoljnejši in je tako ustvarjal stabilno družbo.

Stewart Ewen, zgodovinar stikov z javnostmi:

»Tako Bernaysev kot Lippmannov koncept nadziranja množic se je polastil pojma demokracije in ga pretvoril v zdravilo, po katerem so se ljudje dobro počutili. Zdravilo, ki se je takoj odzvalo na bolečine ali na hrepenenja, vendar pa ob tem ni spremenilo objektivnih okoliščin. Bistvo demokracije v samem jedru je bilo spreminjanje odnosov moči, ki so tako dolgo vladali svetu. Bernaysev koncept demokracije je pomenil ohranjanje odnosov moči, četudi je to pomenilo potrebo po spodbujanju psihološkega življenja ljudi. Po njegovem mnenju je bilo to potrebno. Če lahko kar naprej spodbujaš nerazumni jaz, potem lahko oblast v bistvu dela kar hoče.«

Bernays je tako postal ena glavnih osebnosti gospodarske elite, ki je vladala ameriški družbi in politiki v dvajsetih letih 20. stoletja. Prav tako je zelo obogatel in stanoval v apartmaju v enem najdražjih hotelov v New Yorku, kjer je pogosto prirejal zabave.

Peter Strauss, zaposlen pri Edwardu Bernaysu v letih 1948-1952:

»Stanoval je v vogalnem apartmaju hotela Sherry Netherland. Imel je čudoviti apartma z okni, skozi katera si videl Central Park, hotel Plaza in trg. To stanovanje je koristil za prirejanje javnih srečanj. Prišel je župan New Yorka, prišli so vsi glavni ljudje v medijih, politiki, poslovneži, ljudje iz umetnosti. Ljudje so hoteli poznati Eddieja Bernaysa, ker je sam postal slavna osebnost, neke vrste čarovnik, ki je omogočil te stvari.«

Ann Bernays, hčerka Edwarda Bernaysa:

»Poznal je vse. Poznal je župana, poznal je senatorje. Po telefonu je klical politike in neizmerno užival ob svojem delu, vendar je bilo nekoliko težje za ljudi okrog njega. Še posebej, ker je imel druge ljudi okoli sebe za neumne. Ljudje, ki so delali zanj, so bili neumni, otroci so bili neumni. Če so ljudje naredili kaj tako, kot on tega ne bi, so bili neumni. Te besede je uporabljal znova in znova – neveden in neumen.

– In množice?

– Bile so neumne.«

Toda Bernayseva moč je bila tik pred dramatičnim koncem. Zaradi tiste vrste človeške razumnosti, ki je ni mogel nadzirati. Konec oktobra 1929 je Bernays organiziral veliki dogodek, da bi proslavili 50. obletnico izuma žarnice. Predsednik Hoover, voditelji glavnih korporacij in bankirji, kakršen je bil John D. Rockefeller, so se zbrali na poziv Bernaysa, da bi praznovali moč ameriških podjetij. Ob srečanju pa je vrednost delnic na newyorški borzi začela katastrofalno padati. Skozi dvajseta leta 20. stoletja so si špekulantje izposodili na bilijone dolarjev. Banke so promovirale zamisel, da je to novo obdobje, ko so borzni zlomi stvar zgodovine. Vendar so se motili. Sledil je največji zlom borze v zgodovini. Investitorji so se ustrašili in začeli prodajati v brezupni neusmiljeni neučakanosti, ki je niso mogli ustaviti ne bankirji niti politiki. In 29. oktobra 1929 se je trg zlomil. Posledice zloma so bile za ameriško gospodarstvo pogubne. Vpričo recesije in brezposelnosti je več milijonov delavcev prenehalo kupovati izdelke, ki jih niso potrebovali. Razmah potrošništva, za katerega je Bernays naredil tako veliko, je izginil. In tako je, kot služba za odnose z javnostmi, padel v nemilost. Bernaysevo kratko obdobje moči se je zdelo končano. Posledice zloma na Wall Streetu so bile za Evropo prav tako katastrofalne. Dodatno se je zaostrila naraščajoča politična in gospodarska kriza v novih demokracijah. Tako v Nemčiji kot v Avstriji so potekali srditi ulični boji med oboroženimi skupinami različnih političnih strank. Freud, ki je trpel za rakom na čeljusti, se je ponovno umaknil v Alpe. Napisal je knjigo »Nelagodje v kulturi« (Das Unbehagen in der Kultur, 1930). V knjigi je napadel idejo, da je civilizacija izraz človeškega napredka. Freud je namesto tega trdil, da je bila civilizacija pravzaprav zgrajena, da bi nadzirala nevarne živalske sile znotraj ljudi. V argumentu je Freud izpostavil, da ideal individualne svobode, ki je v jedru demokracije, ni mogoč. Ljudem nikoli ne bi smeli dovoliti, da se odkrito izražajo, ker bi to bilo prenevarno. Zato morajo vedno biti pod nadzorom in potemtakem vedno nezadovoljni.

Dr. Ernst Federn, dunajski psihoanalitik:

»Človek noče biti civiliziran in civilizacija prinaša nezadovoljstvo, vendar pa je nujno potrebna za preživetje, ker brez nje ne bi mogel preživeti. Zato mora biti nezadovoljen, ker je to edini način, da se ga obdrži v mejah.

– Kaj pa je Freud menil o ideji človeške enakosti?

– Ni verjel vanjo.«

Freud ni bil osamljen v svojem pesimizmu. Politiki, kot je bil Adolf Hitler, so se pojavili v obdobju naraščajočega obupa nad demokracijo v dvajsetih letih. Nacisti so bili prepričani, da je demokracija nevarna, ker je sprožila sebičen individualizem, a ni imela sredstev, s katerimi bi ga nadzirala. Hitlerjeva nacionalsocialistična stranka je sodelovala na volitvah in v propagandi obljubljala, da bo zaradi kaosa in brezposelnosti, ki ju je povzročila, opustila demokracijo.

Marca 1933 so si nacionalsocialisti na volitvah priborili oblast. Sklenili so, da bodo ustvarili družbo, ki bo nadzirala ljudi na drugačen način. V prvih dejanjih so prevzeli nadzor nad gospodarstvom. Načrtovanje proizvodnje je odtlej izvrševala država. Svobodni trg je bil preveč nestabilen, kar je dokazal zlom v ZDA. Prosti čas delavcev je tudi določala država preko nove organizacije imenovane »Z radostjo do moči« (Kraft durch Freude). Eden njenih sloganov je bil »Ne jaz, ampak služba«. Toda nacisti niso gledali na to kot na vrnitev stare oblike avtokratske oblasti. Šlo je za novo alternativo demokraciji, v kateri so bila čustva in zahteve množic še vedno glavne, vendar so jih kanalizirali tako, da so lahko narod povezali skupaj. Glavni zastopnik te zamisli je bil minister za propagando Joseph Goebbels:

»Držati v rokah oblast s pomočjo orožja je v redu. Veliko bolje pa je, če si pridobiš zaupanje naroda in ohraniš njegovo naklonjenost!«

Goebbels je organiziral ogromna zborovanja. Po njegovih besedah je hotel z enotnostjo razmišljanja, občutenja in poželenja preoblikovati razmišljanje naroda. Ameriškim novinarjem je povedal, da so ga med drugim navdihnila dela Freudovega nečaka Edwarda Bernaysa. Freud je v svojem delu o psihologiji množic opisal, kako se lahko v takih množicah v ljudeh pojavi grozljiva neracionalnost. Globoke nagonske sile poželenja, kot jih je poimenoval, se predajo vodji, medtem ko se agresivni nagoni obrnejo na tiste izven množice. Freud je opozarjal na to, vendar so nacisti namerno spodbujali te sile, saj so bili prepričani, da jih bodo obvladali in nadzirali.

Dr. Leoppold Lowenthal, dunajski psihoanalitik na shodu na Dunaju leta 2000:

»Freud je trdil, da so množice omejene z nagonskimi silami. Te množice se ljubijo med seboj in delegirajo ideje in občutke tistemu, ki je na oblasti.

– Kaj so nagonske sile?

– Sile ljubezni.

– Ne sovraštva?

– Ne. Sovraštvo je delegirano na druge, ki so izven množice. Drhal.«

Tudi v ZDA je jezna drhal ogrožala demokracijo. Posledice borznega zloma so bile pogubne. Naraščalo je nasilje, v katerem so nasilne množice svoje nezadovoljstvo stresale nad korporacijami, ki naj bi bile odgovorne za to katastrofo. Nato so leta 1932 izvolili novega predsednika, ki je prav tako nameraval uporabiti moč države za nadzor svobodnega trga. Toda ob tem ni želel uničiti demokracije, ampak jo je hotel utrditi na novi način, s katerim bi obvladoval množice.

Predsednik Roosevelt v svojem inavguracijskem govoru:

»Po ustavni dolžnosti sem pripravljen predlagati ukrepe, ki jih zahteva ta ranjen narod v tem ranjenem času. Če pa bo stanje v državi še vedno kritično, se ne bom izognil svoji dolžnosti, s katero se bom v tem primeru soočal. Prosil bom kongres, da odobri poslednje sredstvo za rešitev krize – širšo izvršilno moč.«

To je predstavljalo začetek t. i. »New Deala« (Nova pogodba). Roosevelt je v Washingtonu zbral mlade tehnokrate in načrtovalce. Dejal jim je, da morajo načrtovati in voditi velike nove industrijske projekte za dobrobit naroda. Roosevelt je bil prepričan, da je zlom borze dokazal, da noben »laissez faire« kapitalizem ne more več voditi sodobnega industrijskega gospodarstva. To je zdaj naloga vlade. Velika podjetja so bila zgrožena, je pa »New Deal« pritegnil občudovanje nacistov, še posebej Josepha Goebbelsa:

»Zelo se zanimam za družbeni razvoj v ZDA. Prepričan sem, da je predsednik Roosevelt s sodelavci izbral pravilno pot. Spopadamo se z največjimi družbenimi problemi, kar jih je svet poznal. Milijoni brezposelnih, ki so izgubili delo, morajo svoje službe dobiti nazaj in tega ne moremo prepustiti samo zasebni pobudi. Vlada je tista, ki mora rešiti ta problem.«

Roosevelt je hotel organizirati družbo na drugačen način kot nacisti. V nasprotju z njimi je bil prepričan, da so ljudje razumni in se jim lahko zaupa aktivno vlogo v vladanju. Roosevelt je bil prepričan, da lahko svojo politiko pojasni preprostim Američanom in upošteva njihova mnenja. To je storil s pomočjo novih idej ameriškega sociologa Georga Gallupa.

»Priljubljeno čtivo »New Deala« v Washington Postu so Ameriške javnomnenjske raziskave. Zaposleni pri tej raziskavi prihajajo iz univerze Princeton v New Jerseyu. Doktor George Gallup iz tedna v teden sporoča Washingtonu, o čem razmišlja narod. V New Yorku pa Elmo Roper, analitik revije Fortune, pripravlja podatke o odobravanju ali neodobravanju vodenja države.«

Gallup in Roper sta zavračala Bernayseve nazore, da so ljudje v oblasti podzavestnih sil in jih je zato potrebno nadzirati. Njun sistem javnega mnenja je temeljil na zamisli, da je ljudem mogoče zaupati, da vedo kaj hočejo. Trdila sta, da lahko izmerimo in predvidevamo mnenja in vedenje javnosti, če sprašujemo strogo stvarna vprašanja in se izogibamo manipuliranju njihovih čustev.

George Gallup Jr., sin Georgea Gallupa:

»Pred znanstvenimi javnomnenjskimi raziskavami je večina ljudi menila, da ni mogoče zaupati javnemu mnenju, saj je bilo neracionalno. Bilo je slabo obveščeno, kaotično, nebrzdano itn. To mnenje je bilo potrebno odpraviti. Ampak znanstvene javnomnenjske raziskave so zelo jasno pokazale, da ljudje so razumni, da sprejemajo dobre odločitve, kar daje demokraciji možnost, da je javnost resnično obveščena in da daje vsem glas, da lahko povedo svoje mnenje v zvezi z vodenjem države. Vem, da moj oče ne bi nujno rekel, da je glas javnosti božji glas, ampak se je zavedal, da je glas ljudstva racionalen in bi mu bilo potrebno prisluhniti.«

Roosevelt je oblikoval nov odnos med množicami in politiki. Ljudje niso bili več nerazumni potrošniki upravljani preko svojih želja. Namesto tega so postali razumni državljani, ki so lahko sodelovali pri vodenju države. Leta 1936 je Roosevelt kandidiral za ponovno izvolitev. Obljubil je nadaljnji nadzor nad velikimi podjetji. Za korporacije je to pomenilo začetek diktature.

Eden vodilnih podjetnikov v pogovoru:

»Roosevelt se vmešava v zasebna podjetja in državo vodi v dolg še za prihodnje generacije. Če želimo okrevati, je treba pustiti podjetja pri miru.«

Vendar je bil Roosevelt ponovno zmagoslavno izvoljen. Podjetja so se zaradi tega odločila, da se bodo borila, da bi moč v ZDA pridobila nazaj. V središču boja je bil Edward Bernays in poklic, ki ga je izumil – odnosi z javnostmi.

Stewart Ewen, zgodovinar stikov z javnostmi:

»Po teh volitvah so se poslovneži začeli dobivati in v glavnem zaupno razpravljati. Začeli so govoriti o potrebi po nadaljevanju ideološke vojne proti »New Dealu« in tako ponovno zahtevati povezanost med idejo demokracije na eni strani in idejo zasebnih podjetij na drugi. Tako so pod okriljem organizacije, ki obstaja še danes in se imenuje »Državno združenje proizvajalcev« (The National Association of Manufacturers), katere članice so bile vse večje korporacije v ZDA, organizirali kampanjo, namenjeno izključno ustvarjanju čustvene povezave med množicami in velikimi podjetji. To so bile Bernayseve metode uporabljene v velikem obsegu.«

Kampanja je želela predvsem dokazati, da so bila podjetja tista, ki so ustvarila sodobno Ameriko, ne politiki. Bernays je bil svetovalec podjetja »General Motors«, vendar ni bil več sam. Dejavnost, ki jo je ustvaril, je zdaj cvetela, saj je na stotine svetovalcev za odnose z javnostmi organiziralo obsežno kampanjo. Niso se posluževali le oglasov in oglasnih veleplakatov, ampak so uspeli svoja sporočila vriniti na strani časnikov. To je postal hud boj. Kot odgovor na kampanjo je vlada posnela filme, ki so opozarjali na brezobzirno manipulacijo tiska s strani velikih podjetij. Glavni negativec je bil predstavnik za odnose z javnostmi:

»Svoje cilje poskušajo s tem ko kvarijo in varajo javnost, doseči z delovanjem iz ozadja. Cilji takšnih skupin, kar se tiče javnega interesa, so lahko dobri ali slabi, vendar njihove metode predstavljajo veliko nevarnost demokratičnim institucijam.«

Ti filmi so pokazali tudi, kako lahko odgovorni državljani sami nadzirajo tisk. Lahko so ustvarjali tabele, s katerimi so analizirali poročanje in prepoznavali znamenja o skriti pristranskosti. Vendar pa takšna tehtna navodila niso bila kos domišljiji Edwarda Bernaysa. Pomagal je ustvariti vizijo utopije, ki bi jo kapitalizem prostega trga v ZDA lahko uresničil, če bi imel prosto pot.

Leta 1939 je New Yorku gostil svetovno razstavo. Edward Bernays je bil njen glavni svetovalec. Vztrajal je, da mora biti ključna tema razstave povezava med demokracijo in ameriškimi podjetji. V središču razstave je bila orjaška bela kupola, ki jo je Bernays poimenoval »Democracity«. Glavni eksponat je predstavljala obsežna delujoča maketa ameriške prihodnosti, ki jo je zgradilo podjetje General Motors Corporation.

Ann Bernays, hčerka Edwarda Bernaysa:

»Za mojega očeta je pomenila svetovna razstava priložnost, s katero bi obdržal »status quo«, kar pomeni, da sta kapitalizem v demokraciji in demokracija v kapitalizmu tesno povezana. Z manipuliranjem mu je uspelo ljudi prepričati v to, da je mogoče imeti pravo demokracijo le v kapitalistični družbi, ki je sposobna narediti karkoli. Zgraditi te čudovite avtoceste, ustvariti filme za v vsak dom, brezžične telefone. Šlo je za potrošništvo, ampak istočasno si lahko prišel do sklepa, da sta na nek smešen način demokracija in kapitalizem povezana.«

Svetovna razstava je pomenila izjemen uspeh in je ujela domišljijo Amerike. Vizija, ki jo je prikazala, je bila del novega načina demokracije, kjer se podjetja lahko odzovejo na najgloblje želje ljudi, kot se politiki nikoli ne morejo. Vendar je bila to oblika demokracije,ki je odvisna od tega, da ljudi smatra za pasivne potrošnike, ne pa za aktivne državljane, kot jih je smatral Roosevelt. Prav to je bilo po Bernaysevem prepričanju ključ do nadzora v množični demokraciji.

Stewart Ewen, zgodovinar stikov z javnostmi:

»Ljudje nimajo nadzora, ampak ga imajo njihove želje. V tem okolju nimajo nobene moči odločanja. Tako so demokracijo skrčili od nečesa, kar predpostavlja aktivno državljanstvo v idejo o javnosti, kot pasivnih potrošnikih, ki jih v glavnem vodijo nagonske ali podzavestne želje. Če lahko sprožiš te potrebe in želje, boš od njih dobil, kar boš hotel.«

Na ta boj med dvema nazoroma o človekovi razumnosti ali nerazumnosti so močno vplivali dogodki v Evropi. Dogodki, ki so vplivali tudi na usodo družine Freud. Marca 1938 so nacisti Nemčiji priključili Avstrijo. To so poimenovali »Anšlus« (priključitev). Hitler je na Dunaju naletel na neverjetno navdušenje številne množice. Že ko se je peljal skozi mesto, so nacisti v zakulisju sistematično širili mržnjo množice proti sovražnikom nove, mogočnejše Nemčije.

Marcel Faust, prebivalec Dunaja v 1930ih:

»Priključitev je pomenila neke vrste eksplozijo groznega sovraštva proti t. i. nasprotnikom oziroma tistim, ki so jih pač smatrali za nasprotnike -, proti Židom na splošno in tudi proti mnogim Avstrijcem, ki so nasprotovali nacističnemu režimu v Avstriji. Rekli so, da je sedaj zakonito in da lahko počneš, kar hočeš. To so tudi počeli. Kradli, ropali in pobijali. Človeška pokvarjenost je seveda vedno zelo blizu normalnemu vedenju. Zelo hitro se lahko spremeni.«

V času nasilja in umorov na Dunaju, se je Freud odločil, da mora oditi. Njegov cilj je bila Velika Britanija, ampak vedel je, da je Britanija, kot tudi mnoge druge države, zavračala vstop večini židovskih beguncev. Ampak Freudu je priskočil na pomoč glavni psihoanalitik v Britaniji, Ernest Jones. Bil je v isti drsalni ekipi kot takratni notranji minister, Sir Samuel Hall. Jones je prepričal Halla, da je izdal Freudu britansko delovno dovoljenje. V maju 1938 so se Freud, njegova hči Anna in drugi člani njegove družine odpravili v London. Freud je prispel v London, ko se je Velika Britanija pripravljala na vojno. S svojo hčerko Anno se je naselil v hiši v Hampsterdu. Vendar pa se je njegovo rakavo obolenje močno poslabšalo in septembra 1939, le tri tedne po izbruhu vojne, je umrl.

Druga svetovna vojna je popolnoma preoblikovala način kako so vlade gledale na demokracijo in na ljudi, ki so jim vladali. V drugem delu serije bomo pokazali kako je ameriško vlado vojna prepričala, da v ljudeh obstajajo divje, nevarne skrite sile. Sile, ki jih je potrebno nadzirati. Grozljivi dokazi o taboriščih smrti so pričali o tem, kaj se zgodi, ko so te sile razpuščene. Politiki in načrtovalci v povojni Ameriki so prišli do prepričanja, da so podobne, nevarne sile skrite tudi v ameriškem prebivalstvu. Obrnili so se na Freudovo družino, da bi jim pomagala nadzirati tega sovražnika med nami. Vedno prilagodljiv Edward Bernays pa ni delal le za vlado, ampak tudi za ameriško obveščevalno službo CIA. Sigmundova hči Anna je tudi postala vplivna v ZDA, ker je bila prepričana, da je možno ljudi naučiti kako znotraj samih sebe nadzirati nerazumne sile. Temu so sledili obsežni vladni načrti za nadziranje notranjih psiholoških življenj množic.

Prevedel Mitja Milošič

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci
www.zofijini.net

Podnapis (opensubtitles.org)

One comment

  1. Pingback: Stoletje jaza – oblikovanje privolitve | Oglaševanje na tehtnici

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s