Trinajst črnih medvedov

Kolumna »Zgodbe o stvareh«

V predprazničnih dneh se je skorajda nemogoče upreti razlogom za depresijo: veliko preveč je posledic napačne politike, slabih odločitev, predrzne neumnosti in primitivizma, novih močnih udarcev po državljanskem razumu in standardih obnašanja, izneverjanja vsega, v kar smo v kolektivnem javnem življenju še lahko verjeli … Preden z vseh strani začne pokati v umetno izzvani radosti, lahko tolažbo najdemo pri bližnjih, v tišini, osamljenosti. In potem se lahko zgodi tudi kakšen trenutek sreče. Naletela sem na posnetek ruske televizijske voditeljice, ki je morala na lokalnem ruskem programu sporočiti vest o dogajanju v Kanadi: policija je odkrila skrivni nasad marihuane, na katerem so našli trinajst črnih medvedov, velikega psa, vietnamskega prašička in rakuna. Medvedi so sedeli ob rastlinah, morda so jih varovali. Ženska je uspela prebrati vest, vendar se je po tem, ko je dojela, kaj je pravzaprav prebrala, začela nezadržno smejati. Kaj je tam počel vietnamski prašiček? Vedno znova se je poskušala zbrati, toda vsakič sta popolna nesmiselnost in vizualno zamišljanje vesti pri njej izzvala nov napad smeha. Posnetek njenega smejanja je postal na internetu prava uspešnica, pojavile so se rekonstrukcije situacije z medvedi med sadikami marihuane, medvedi, ki kadijo: veselje je premagalo vse ovire in preplavilo milijone, ki se še lahko smejijo.

Ne gre za nesmiseln smeh niti za norčevanje niti za druge vrste izpostavljanja brez sočutja, ki so tako pogosti v virtualni realnosti. Gre preprosto za to, da neki državljan (in ta povsem zadostuje) s smehom oziroma razkrivanjem že preveč očitne neumnosti, ki bi jo radi prikazali kot nekaj resnega (vest), noče biti del sistema laži. Usoda marihuane bi morala biti v Kanadi zdaj že drugačna, usoda trinajstih medvedov pa humano urejena v skladu s pravicami živali, da o psu, vietnamskem prašičku in rakunu niti ne govorimo. Mimo tega pa smeh televizijske voditeljice razkriva, da obstaja svet, ki je v osnovi samo nesmiseln in smešen, mi pa smo ga vsi prisiljeni jemati resno. Toda primer trinajstih medvedov bi lahko bil blagodejen za vsakogar, ki v dneh norosti in solzave ganjenosti prebudi svoje jasno razumevanje, kriterije za nesmiselno in smešno ter s tem, ko jih razloči, doživi državljansko samorazodetje. Obseg članka je premajhen: bralkam in bralcem prepuščam možnost, da vsak sam prešteje svojih trinajst medvedov, velikega psa, vietnamskega prašička in rakuna …

V Beogradu je bila nedavno objavljena peticija izvedencev, psihologov in psihoterapevtov, proti Zoranu Milivojeviću, ki se predstavlja kot psihoterapevt, čeprav je zdravnik, ki je opravil le kratek tečaj iz psihoterapije. Dr. Milivojević se namreč zavzema za telesno kaznovanje otrok in vključitev te možnosti v srbsko zakonodajo. Dr. Milivojević je priljubljen estradni lik v Sloveniji: dvorane so ob njegovih nastopih polne, občinstvo obožuje njegovo banalizacijo psihologije, njegova konservativna stališča do žensk in otrok; drugi estradni liki se reklamirajo v medijih z opisi svojih značajev – diagnozami, ki jih je postavil dr. Milivojević, naveden kot avtor ocene. Njegove knjige, sumljivo razumljive (za izvedence), se prodajajo kot vroče žemljice. Dr. Milivojević vodi uspešen posel, ki v nekoliko drugačni obliki cveti v ZDA – pridigarstvo. Malo laskanja, malo groženj šibkejšim, malo nasvetov, kako s tlačenjem drugih postanete “car”. Ne morete storiti veliko, da bi se temu cenenemu postopku zavajanja zavoljo zaslužka zoperstavili, lahko se le smejete.

Človek, na čigar sodnem primeru, kakršnakoli so že mnenja pravnikov, se kroji usoda cele države in ki teh podarjenih prerogativ zagotovo nikoli ne bo izpustil iz rok, je v zaporu v samo štirih mesecih ob vsem dinamičnem poslaniškem tekanju sem ter tja in mnogih drugih obveznostih (poleg družinskih), od udeležb na proslavah do hujskanja k puču, napisal svoje novo književno delo. Nič nas ne more rešiti pred branjem tega dela, ki iz preteklosti referira, kot je pojasnjeno v promocijskih besedilih, na politične konflikte sedanjosti. Vse to, kot je napovedano, v luči kozmično-dinozavrske venetske teorije … In ko ga preberemo – drago darilo za praznike, vendar ga nekako pričakujem -, bo trinajst medvedov že pripravljenih tako rekoč v zasedi. Vedno pri tem lahko sicer posežem po svojem priljubljenem Francetu Finžgarju, da si malo opomorem in se pripravim na nadaljevanje branja.

In potem se je zgodil dogodek, ki vse rečeno še dodatno opravičuje: na glavnem državnem programu je televizijska voditeljica in novinarka Jelena Aščić med poročili v ponedeljek zvečer prebrala vest o prizadevanjih Lojzeta Peterleta, da bi se še bolj integriral v strankarsko-administrativne strukture Evrope in povečal svojo priljubljenost, zaradi česar se je fotografiral v kuharski opravi ter konservativnemu delu parlamenta podaril recept za slovensko potico. Medtem ko je brala, se je televizijska voditeljica začela smejati in se očitno ni mogla ustaviti niti po koncu poročil. Obstajata dve možnosti – bodisi se nas je uredništvo poročil odločilo razveseliti ob koncu leta ali pa je šlo za incident, o katerem bomo še poslušali strašno resne, objektivne in povsem nepomembne komentarje. S terminalno možnostjo, v katero pa preprosto nočem verjeti, da se novinarki Jeleni Aščić kaj zgodi: že interni opomin bi bil dokaj škandalozen.

Jelena Aščić je kreativna raziskovalna novinarka in pogumna ženska, ki je za knjigo spominov “čefurk”, delo Milice Antić in njenih sodelavk, brez zadržkov povedala svojo zgodbo. Nedvomno gre za eno od osebnosti, ki jih odlikujejo jasno stališče, stil, znanje, drznost. Priznam, da bi vest o Lojzetu Peterletu in potici za občinstvo zvenela še bolj smešno, če bi jo prebrala s smrtno resnim obrazom. Toda v primeru osebne “eksplozije”, podobne tisti ob trinajstih medvedih, smo bili v tistem edinstvenem trenutku priče človeške (ženske) intervencije v noro stvarnost. Državna televizija, če ni pri tem sodelovala, bi morala biti ponosna na to trenutno razkritje razuma in državljanskega vedenja. Vest o trinajstih medvedih je pričala o norosti sveta, brez neposredne vpletenosti države ali sploh katerekoli institucije, javnih vrednot in podobno. Vest o Peterletu s kuharsko kapo in avtorstvom potice gledalcem razkriva modele vedenja, popolne brezbrižnosti evropskih predstavnikov oblasti in sploh ruši kulise logike in razuma, ki so jih sami postavili, da bi zgradili svojo avtoriteto. In o tem so tako zelo prepričani, da si dovolijo še lahkotnost in šaljivost – šestnajsttonsko, kot bi rekli montypythonovci iz znanega skeča …

Od možnih trinajstih medvedov (da velikega psa, vietnamskega prašička in rakuna niti ne omenjamo) sem jih v skladu s pravili glede dolžine tega prispevka uspela našteti tri. Bralkam in bralcem prepuščam izbiro nadaljnjih desetih in prepričana sem, da jih lahko v kratkem času izbrskajo še veliko več. Pravzaprav si težko predstavljam boljšo praznično zabavo (ko ni kuhanja in pečenja, sprehodov, plesa in objemanja) od katalogiziranja takih primerov ter prepuščanja smehu in državljanskemu razumu. Naša merila za radost so po zaslugi interneta postala nizka: raznežimo se ob fotografijah muck, psičkov, ježkov, sov, sladkih otročičkov … Zakaj se ne bi potrudili in jih dvignili (brez zapostavljanja srčkanih izzivalcev radosti) v iskanju tistih z več izzivalne pomenljivosti?

Objavljeno v Večeru, v soboto, 27.12.2014

Svetlana Slapšak

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s