Deset razlogov za nasprotovanje vsem olimpijskim igram

Obstaja veliko razlogov za nasprotovanje olimpijskim igram kot jih poznamo, ne samo igram iz let 1996 ali 2000, ampak vsem. Tukaj bo podan kratek oris desetih razlogov. Točke povzemajo ideje, ki so jih podrobno in temeljito preučile različne študije, na žalost pa kritična analiza olimpijskih iger, v primerjavi z veliko državno in komercialno promocijo olimpijskih iger, ni deležna skorajda nobene pozornosti.

Nobena tukaj predstavljena kritika ni namenjena predanim in nadarjenim športnikom ter njihovim podpornikom. Prav tako ne trdim, da olimpijske igre nimajo nobene vrednosti. Moja trditev je, da v njih tiči toliko problemov, da bi bilo bolje, če bi olimpijske igre v celoti odpravili.

1. Nacionalizem

Igre so arena za politike moči. Igre leta 1936 v Berlinu je nacistični režim uporabil za krepitev svojega ugleda. Ameriška vlada je bila leta 1980 na čelu bojkota olimpijade v Moskvi, v znak protesta proti sovjetskemu napadu na Afganistan. V glavnem kot odgovor na bojkot iz leta 1980, pa je bila sovjetska vlada na čelu bojkota olimpijskih iger v Los Angelesu leta 1984.

Običajni retorika je, da šport in politika ne gresta skupaj, v resnici pa so olimpijske igre politične že od samega začetka. Politika sodeluje pri odločitvah, kje se bodo igre odvijale in katere države lahko sodelujejo. Bojkotiranje olimpijskih iger se uporablja za izvajanje političnih pritiskov. Ravno zato, ker se šport zdi nevtralen, ga lahko tako učinkovito uporabljajo v politične namene.

Vlade iščejo prestiž olimpijskih zmag tudi tako, da organizirajo in podpirajo usposabljanja elitnih športnikov. Na olimpijskih igrah tekmovanje med športniki postane tekmovanje med državami. Športniki ne morejo sodelovati, če ne sodeluje njihova država. Zmage posameznikov in moštev se obravnavajo kot nacionalne zmage, ki jih simbolizirajo zastave in himne ter se kot take predstavljajo po vsem svetu. Mediji v posameznih državah so do svojih športnikov pogosto pristranski, kar odraža in krepi nacionalizem.

Mednarodni olimpijski komite (MOK) je zelo nedemokratična organizacija, ki je sestavljen iz predstavnikov držav članic. MOK je sredstvo v mednarodnem političnem boju. Gostiteljstvo iger je sprejeto kot priložnost za spodbujanje nacionalnega prestiža. Olimpijske igre so sprejele države vseh političnih opredelitev – liberalno demokratične, komunistične, fašistične, vojaške -, kar odraža pomanjkanje trdnega moralnega jedra olimpijad. MOK si prizadeva za sodelovanje vseh držav, ni pa za to določil nobenih standardov.

 2. Komercializacija

S sponzoriranjem samih iger in preko sponzoriranja športnikov ter njihovim pojavljanjem v komercialne namene, korporativni interesi prodirajo na olimpijske igre. Mediji olimpijado prikazujejo kot veliki spektakel, s čemer promovirajo profesionalizacijo in komercializacijo.

Opaženi in izpostavljeni športniki lahko na ta način pridejo do donosnih pogodb. Športni uspeh postane sredstvo za prodajanje izdelkov. Zlate medalje za športnike in komercialne sponzorje postanejo način, da zaslužijo. Komercializacija in nacionalizem sta postopoma spremenila olimpijske igre v dejavnost namenjeno športnikom s polnim delavnim časom, dejansko profesionalcem, ki to morda niso po nazivu, so pa v resnici.

Predvsem zaradi televizije so olimpijske igre postale veliki posel. Množični mediji uporabljajo šport, da oglaševalcem prodajajo programe. Igre so s svojo podobo ultimativnega športnega dogodka sanje vseh oglaševalcev, ki želijo nagovoriti globalno publiko.

Zaradi velikih televizijskih prihodkov je sam MOK postal veliko trgovsko podjetje, ki deluje kot transnacionalna korporacija. Njegove odločitve vse bolj narekujejo denarni tokovi.

 3. Tekmovanje

Olimpijada je izključno tekmovalna, kar pomeni, da je večina tekmovalcev na koncu poražencev. Poudarek je na nekaj zmagovalcih, medtem ko je veliko več takšnih, ki se leta trudijo, da jim na koncu ne uspe -, včasih zaradi nesreče, včasih pa tudi zaradi mahinacij športnih institucij. V vsakem primeru pa narava tekmovanj na mednarodnem nivoju pomeni, da je na koncu lahko le majhen delež zmagovalcev.

Tekmovanje z visokimi vložki – olimpijske medalje – pomeni, da cilj postane zmaga za vsako ceno. Zmaga pomeni pritisk, ki spodbuja uporabo nedovoljenih poživil, skrivanje tehnik treniranja, poskuse psihološke manipulacije nasprotnikov in treniranje ter tekmovanje kljub poškodbam.

Poudarek na tekmovanju in zmagi pomeni, da so oblike telesne aktivnosti, ki so bolj sodelovalne in kooperativne, marginalizirane. Šport lahko tako telesno kot duševno zadovolji in koristi skoraj vsem ljudem v skupnosti, to pa je mogoče le, če je osnovni cilj sodelovanje in ne zmaga na tekmovanju. Olimpijske igre so elitno tekmovanje med športniki in med državami. Obsesija z olimpijskim uspehom pa spodkopava cilje kooperativnega, sodelovalnega športa.

4. Prevlada moških

Že od samega začetka so imele olimpijske igre vedno več moških kot pa ženskih udeležencev, trenerjev in uradnikov. Športnice so prejele manj denarnih sredstev in so vedno imele na voljo manj olimpijskih športov, v katerih lahko tekmujejo. Veliko nacionalnih olimpijskih komitejev nima ženskih članic in na olimpijske igre ne pošiljajo žensk.

Športni dogodki, vključeni na olimpijske igre, večinoma dajejo prednost moškim; predvsem so to športi, ki poudarjajo moč in hitrost. Na primer, večina tekaških in plavalnih dogodkov se konča v nekaj sekundah ali minutah. Ženske so veliko bližje, če niso od moških celo že boljše, pri vzdržljivostnih dogodkih, kot je maratonsko plavanje, a na olimpijskih igrah prevladujejo predvsem krajša tekmovanja. Podobno bi ženskam ponujali boljše možnosti športni dogodki, ki namesto moči poudarjajo natančnost in spretnost. Bilo bi povsem mogoče, da bi izbrali ali oblikovali športne dogodke, ki bi ženskam v neposrednem tekmovanju z moškimi ponujali enake možnosti za zmago, vendar se o tem še ni razmišljalo. Namesto tega se od žensk pričakuje, da se prilagodijo moškim športom, to pa pomaga ohranjati poudarek na tekmovanju in ne na sodelovanju.

Prevlada moških v olimpijskem gibanju odraža in potrjuje prevlado moških v športih, ki so v večini držav po svetu deležni največje pozornosti.

5. Rasizem

Olimpijske igre so na osnovi zahodnih športov vzpostavile in zgradile evropske elite. Zaradi medijske pozornosti povsod po svetu in tekmovanja za čast naroda, so vedno več teh športov prevzeli tudi v državah, v katerih pred tem niso bili popularni.

Mnoge ne-zahodne države imajo dolgo zgodovino avtohtonih športov in iger, ki ne ustrezajo zahodnemu modelu. Te tradicije so zamrle, saj v MOK-u prevladuje zahodna perspektiva športa in zdi se, da mu za ne-zahodne stile in tradicije ni mar. Da sploh ne omenjam rasizma, do katerega lahko prihaja na in med olimpijskimi igrami.

6. Nasilje

Veliko športov kot so boks, lokostrelstvo in metanje kopja, je oblikovanih na vojaških spretnostih. Številni športi tudi sami vključujejo nasilje, vključno z na videz »brez-kontaktnimi« športi kot je košarka. Močna tekmovalnost in privrženost, ki sta povezani s športom, pogosto povzročata tudi agresivnost gledalcev. Ob številnih priložnostih so bile športne prireditve sprožilci dejanskih vojn. Na splošno pa tekmovalni športi v družbi bolj odražajo kot pa zmanjšujejo nasilje.

Olimpijske igre so bile vzpostavljene zato, da bi spodbujale mir in harmonijo, namesto tega pa so priskrbele samo še eno areno za vzdrževanje nasilja med posamezniki na športnih dogodkih in med državami v boju za moč in status. Podelitev olimpijskih iger Atenam leta 1896 je spodbudila grški nacionalizem, ki je leta 1897 privedel do vojne s Turčijo. Olimpijsko gibanje je v svoji prvotni nameri spodbujanja miru brez moči.

7. Zvezdništvo

Igre spodbujajo kulturo zvezdništva. Na račun ne-elitnih udeležencev se igre osredotočajo predvsem na zvezdnike. Gledalci se poistovetijo z olimpijskimi junaki in jim pripisujejo moralne vrline, kot sta pogum in poštenost. A kombinacija strogo specializiranih dogodkov in premij za zmage pomeni, da olimpijci pogosto niso primerni vzorniki. Določene spretnosti in prednosti lahko razvijejo na račun svojega zdravja, tekmujejo lahko na račun drugih obveznosti ali cenijo osebni uspeh bolj kot pošteno tekmovanje in pomoč drugim. Za to niso krivi samo športniki, ampak je to simptom elitnih tekmovanj, na katerih mediji zmagovalce idealizirajo in tako postanejo vplivni simboli nacionalnega uspeha.

8. Tehnološka intenzifikacija

Tekmovanja na nivoju olimpijskih iger so vedno bolj boj različnih aplikacij napredne znanosti in tehnologije na opremo, treninge, psihologijo in poživila (legalna in nelegalna). Na primer pri kolesarjenju gredo zasluge za zmago ravno toliko najhitrejšemu kolesu, kot najboljšemu kolesarju. Telesa so obravnavana kot stroji, sredstva za doseganje cilja – zmagovanja.

Vedno večja vloga zapletenih znanstvenih in tehnoloških intervencij pomeni, da so posamezniki in države brez najbolj napredne opreme hendikepirani, to pa ustvarja novo dimenzijo rasizma, ki je vgrajena v olimpijske igre. To bi lahko rešili tako, da bi sprejeli ukrepe, ki bi tekmovalcem naključno določili standardno opremo, kar pa seveda ne bi bilo v interesu držav, ki imajo tehnološko prednost.

9. Gledalstvo

Gledanje športnih dogodkov kot so olimpijske igre, je namenjeno integraciji gledalcev (predvsem moških) v prevladujoči vrednostni sistem kompetitivnega prizadevanja za uspeh. Pod krinko uživanja v zabavi in podpiranja svoje najljubše ekipe ali športnika, gledalcem športa vcepljajo predpostavke, da je življenje tekmovanje, da so pravila poštena, da gre večina nagrad upravičeno zmagovalcem in da so si poraženci za to krivi le sami. To so primerne ideje, da ohranjajo delavce v rutini. Prav zaradi podobnosti med tekmovalnimi športi in kompetitivnim poslovanjem, so športne metafore (»poštena igra«, »dosegati zadetke«) tako razširjene tudi v ne-športnih arenah.

10. Državna represija

Olimpijske igre so mesta okrnjenih državljanskih svoboščin. Zaradi množičnega občinstva in velike simbolične vrednosti olimpijskih iger, poskušajo različne skupine z motenjem iger predstavljati svoja stališča, kar zahteva posebne zakone in poseben nadzor za preprečevanje tovrstnih motenj. Teroristi so leta 1972 olimpijske igre v Münchnu uporabili za svoj oder. Z višjimi vložki se veča tudi nadzor nad možnostmi izražanja nestrinjanj.

Strategije za spremembo

1. Reforma olimpijskih iger

Za odpravo nekaterih težav z olimpijskimi igrami so bile predstavljene različne ideje. Ena izmed njih je ideja o stalni lokaciji iger, recimo v Atenah. To bi odpravilo politiko izbiranja lokacije iger, v sklopu česar so posebna darila za člane MOK-a postala rutina. Druga ideja je, da bi se za izvedbo iger določilo več lokacij, tako da bi zmanjšali breme (finančno in simbolno) organizatorjev. Še ena je, da bi športniki zastopali le sebe, ne pa tudi svojih držav. Lahko bi nosili enotne uniforme, ekipne športe pa bi odstranili s tekmovanja. To bi lahko zmanjšalo nacionalno identifikacijo. Tovrstne in druge podobne ideje so dobre, vendar jim komercialni in nacionalni interesi nasprotujejo in je zato malo verjetno, da bi jih MOK uvedel, saj ti interesi vladajo tudi njemu.

2. Olimpijske igre kot mesto političnega boja

Drug pristop je, da olimpijske igre sprejmemo takšne kot so, vendar jih uporabimo kot mesto za različne boje. Na olimpijskih igrah v Ciudadu de Mexico leta 1968 so temnopolti sprinterji na zmagovalnem odru salutirali v podporo gibanjem za pravice temnopoltih, kar je imelo izjemen simboličen učinek.

Na splošno pa ta strategija ni preveč plodna. Potrebno je ogromno napora, da nekdo postane olimpijec, možnosti za izražanje političnih gest pa so precej omejene. Za ne-športnike obstaja možnost protesta, vendar olimpijske igre ne zagotavljajo »poštene igre« za politične namene. Vlade in korporacije imajo največje možnosti za uporabo olimpijskih iger v lastne namene, pa naj bo to preko športnih uspehov, bojkotov ali zgolj preko oglaševanja.

3. Izziv olimpijskim igram

Eden od pristopov je, da se olimpijske igre ignorira. To zveni preprosto, a je lahko precej zahtevno, če sorodniki ali prijatelji od tebe pričakujejo navdušenje nad olimpijskim spektaklom.

Drug pristop je aktivno nasprotovanje olimpijskim igram, na primer s pisanjem pisem, deljenjem letakov, organiziranjem protestov, uprizarjanjem satir, bojkotiranjem komercialnih sponzorjev in številnimi drugimi tehnikami. To lahko ima prednost, ker gre preko individualne kritike, vseeno pa bi, glede na globalne sile, ki promovirajo olimpijske igre, hitre rezultate težko pričakovali.

Tretji pristop je promoviranje alternativnih iger. V 1920-ih in 1930-ih so potekale delavske igre, ki so se uspele izogniti večini nacionalizma in olimpijski pristranskosti višjih razredov. Problem pri tej strategiji je, da bi se vsake igre, ki bi postale realna alternativa olimpijskim igram, verjetno slej ko prej zapletle v enake probleme, kot so komercializacija, tekmovalnost in gledalstvo.

Četrti pristop je spodbujanje kooperativnih iger (ne v slogu olimpijskih iger, ampak iger, ki so dejansko zabavne) in drugih alternativ psiho-socialnih funkcij športa. Nekatere oblike gledaliških iger in igre vlog lahko to dosežejo. V funkcionalne alternative tekmovalnim športom je potrebno vložiti še veliko raziskovanja, vključno s praktičnim testiranjem. Vseeno pa je v tem trenutku veliko več denarja in truda namenjeno biomehaniki plavanja, izboljšanju teniških loparjev in dizajnerskim poživilom za športnike, kot pa kooperativnim igram.

Nadaljnje branje
BOOTH, D., TATZ C., Sydney 2000: the games people play. Current Affairs Bulletin let. 70, december 1993 – januar 1994, št.7, december 1993 – januar 1994, str. 4-11.
ESPY, R. The Politics of the Olypic Games. Berkeley: University of California Press, 1979.
GOLDLUST. J., Playing for Keeps: Sport, the Media and Society. Melbourne: Longman Cheshire, 1987.
HARGREAVES, J., Olympism and nationalism: some preliminary consideration. International Review for the Sociology ofSport, let. 27, št. 2, 1992, str.119-137.
HILL, C. R., Olympic Politics. Manchester: Manchester University Press,1992.
HOBERMAN, J., The Olympic Crisis: Sport, Politics and the Moral Order. New Rochelle, NY: Aristide D. Caratzas, 1986.
KIDD, B. Sports and Masculinity. V Michael Kaufman (ur.), Beyond patriarchy: Essays by Men on Pleasure, Power ans Change. Toronto: Oxford University Press, 1987, str. 250-265.
KOHN, A. No Contest:The Case against Competition Boston: Houghton Mifflin, 1986.
LOBMEYER, H. WEIDINGER, L. Commercialism as a dominant factor in the American sport scene: sources, development, perspectives. International Review for Sociologyof Sport, let. 27, št. 4, 1992, str.309-327.
MANHEIM, J. B., Rites of passage: the 1988 Seoul Olympics as public diplomacy. Western Political Quarterly, vol. 43, št.2, junij 1990, str. 279-295.
BURTON NELSON, M. The Stronger Women Get, the More Men Love Football: Sexism and the American Culture of Sports. New York: Harcourt Brace, 1994.
SEGRAVE, J, CHU, D (ur.). Olympism. Champaign, IL: Human Kinetics, 1981.
SEPPÄNEN, P. The Olympics: a sociological perspective. International Review for the Sociology ofSport, let. 19, št. 2, 1984, str.114-127.
SIMSON, V, JENNINGS, A. The Lords of the Rings: Power, Money and Drugs in the Modern Olympics. London: Simon and Schuster, 1992.
SIPES, R. G. War, sports and aggression: an empirical test of two rival theories. Americananthlopologist, let. 75, 1973, str.64-86.
TOMLINSON, A., WHANNEL, G. (ur.). Five-Ring Circus: Money, Power and Politics at the Olympic games. London: Pluto Press, 1984.

Brian Martin

Z manjšimi spremembami in izpuščenimi referencami objavljeno v reviji Freedom, letnik 57, št. 15, 3. avgust 1996, str. 7. Skrajšana različica je bila objavljena v reviji Green Left, 22. maja 1996 na strani 13.

Ponatisnjeno v Pan Americano de 2007: grande negócio para quem? (Rio de Janeiro: PACS, 2005), na straneh 54-63 (v portugalščini). V španščini objavljeno pod naslovom 10 razones para oponerse a los Juegos Olímpicos (2008), v švedščini pa pod naslovom Tio skäl att vara emot alla olympiska spel (2008).

Prevedla Nina Šimanovič

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)

Vir: http://www.bmartin.cc/pubs/96freedom.html

Napotila:
Publikacije Briana Martina o olimpijskih igrah
Publikacije Briana Martina
Spletna stran Briana Martina
Šport in družba
http://zofijini.net/koticek_sport/
Ne samo igra
http://zofijini.net/modrost_sport/
»Večji, močnejši, hitrejši«
http://zofijini.net/koticek_vecji/
»Berlin 1936 – Peking 2008«
http://zofijini.net/bodica_peking/

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s