Novi val

Družba se je s tem, ko je začela enačiti podjetnost s kreativnostjo, odpovedala kreativnemu prispevku vseh tistih, ki niso podjetni

Povsem izgubljeno sem stopicljal med konferenčnimi sobami newyorškega glasbenega sejma in se trudil ohranjati vtis, da vem, kaj tam počnem. Zamišljeno sem gledal v telefon in se obnašal, kot da se mi kam mudi. V gneči podjetnih glasbenih profesionalcev, ki se tržijo in mrežijo z baletniško eleganco, sem se počutil kot tujec – ves čas v strahu, da bom rekel kakšno neumnost in me bodo razkrinkali kot outsiderja, ki ne pozna prave koreografije. Da bi se nekoliko skril, sem posedal na okroglih mizah in poslušal debate o prihodnosti glasbene industrije.

Na eni takšnih seans so vidno evforični glasbeni agenti razpredali o neomejenih priložnostih, ki glasbenike čakajo v t. i. sync podjetjih, ki filmsko, gamersko, predvsem pa marketinško industrijo zalagajo z glasbenimi podlagami za njihove izdelke. Soba je bila polna nadobudnih ustvarjalcev in vsi so si delali zapiske, kakšno glasbo danes iščejo tržniki in kako stopiti v stik z njimi. Med govorci je bila tudi pevka francoskega kolektiva Nouvelle Vague, katerega priredbe so bile posebej omenjene med najpogosteje »syncanimi« skladbami. Vzhičenemu moderatorju so se dobesedno cedile sline ob tako bleščečem primeru prihodnosti glasbene industrije. »Kako se odzovejo starši, ko slišijo tvoj glas v reklami za BMW? Gotovo mora biti poseben občutek ponosa.« Pevka, ki je bila do takrat redkobesedna, si je vzela čas za premislek, nato pa presenetila z odgovorom: »V bistvu jim rečem, da to nisem jaz … Veste, ni mi prijetno, ko moj glas povezujejo z reklamami. Nisem zaradi tega postala glasbenica.«

Nadaljevanje na http://www.mladina.si/164112/novi-val/

Miha Blažič – N’toko

One comment

  1. makovopolje

    Absolutno se strinjam z podnaslovom. Vendar je tipično za Slovence, da so zelo kreativni in inventivni, in ker hkrati so res le redko poslovni in tudi ločeno od tega so redko v resnici poslovni – zato nam tako gre. Niti ni toliko problem v lastništvu kapitala kot v tem kdo z njim v resnici upravlja. Kdo ni neka zakrinkana kategorija, pač pa človek, običajno kar posameznik z znanjem in vizijo. Pri nas pa takih tako zelo manjka, da res ne vem ali tega nimamo v genih, ali pa je naše izobraževanje te vrste popolnoma na psu. Res pa je tudi to, da naš sistem omogoča lenobo in neodogovornost in ne stimulira uspešno dobrega managementa, ker je tudi tak, ki podjetje spravi na kant, dobro plačan. Upravni odbori – nadzorni odbori – kakorkoli že, niso funkcionalna telesa, pač pa nekakšne kapitalske pijavke. To bi se moralo temeljito spremeniti. Za to bi rabili organizacijo poslovnega sistema, ki bi veljal za zasebno lastniški in državno lastniški kapital. Obstajati bi morala pravila kdo je lahko manager, koliko časa in v kakšnih pogojih in njegova plača bi morala biti sestavljena iz osnovne managerske plače npr.: 1500 EUR neto + določen procent profita določen z velikostjo in uspešnostjo podjetja, kar bi bilo definirano v pogodbi o delu. Časovno bi njegovo funkciojo vsako leto omejila le za dobo naslednjega leta ob pogoju, da podjetje dosega načrtovano rast. No, naj bi ne bil začasno zaposlen, začasna naj bi bila samo managerska funkcija, ki bi si jo za vsako leto moral zaslužiti na novo. Gre zato, da se pri nas na teh pozicijah dobesedno pasejo ljudje, ki se jim tudi sanja ne za kaj so v resnici dobro plačani. V zakonu o gospodarskih družbah je sicer napisano, da se mora vodstvo podjetja obnašati v dobro podjetja in kaj potem, če se ne?
    Tako reč je potrebno odpraviti. To je luknja, ki omogoča neodgovornost za velik denar.

    Za resnično kreativne ljudi bi pa najbrž rabili nekakšna “investicijska podjetja”, ki bi dejansko dobre ideje spravila v podjetja, ki že so uspešna in so potrjeno dobro vodena in so pokazala resničen poslovni interes.
    Kreativcem pa bi morali dati delež od profita pridoblljenega iz njihovih projektov. Vsekakor takih ljudi ne bi smeli spraviti v kategorijo klasičnega razvojnika, ki je za svoje delo v celoti poplačan z mesečno plačo, in ima po možnosti celo manj inteligentnega človeka za šefa. V klasičnih podjetjih pri nas je to premnogokrat tako, ker je struktura okostenela in podrejena dolgoletni tradiciji znotraj podjetja, ker se oblikuje nekakšna elita čisto tako kot na nivoju države in se zamreži v škodo podjetja. Pameten človek v takih razmerah izgubi ves elan. Posebni ljudje bi rabili poseben tretma, ker so dejansko samo tako lahko v resnici še naprej uspešno kreativni.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s