Voliti z evri

Potrošniški aktivizem in njegove omejitve

Sodoben čas zaznamuje nizka udeležba na volitvah in spremljajoč občutek posameznikov, da so politično popolnoma nemočni. V okoljevarstvu se to kaže z odsotnostjo politične participacije državljanov v klasičnih oblikah političnega delovanja, kot so javna zborovanja, protesti, peticije, pisanje pisem odločevalcem idr. V istem času pa se je močno razširila zavest, da je posameznik soodgovoren za okoljsko krizo, zato mora v svojem življenju sprejeti ukrepe za zmanjšanje svojega negativnega odtisa na okolje. V razvitih evropskih mestih se povečuje ponudba ekoloških izdelkov, krepi se sektor ekološke pridelane hrane, v restavracijah se veča število vegetarijanskih menijev.

Z okoljevarstvenega vidika je zaželeno, da se posamezniki zavedo svoje moči, ki jo imajo kot potrošniki. Preko spremenjenih nakupnih izbir lahko vplivajo na industrijo, ta pa se do neke mere prilagaja in se odziva na zahteve potrošnikov. Ker so ljudje vedno bolj ozaveščeni, se je ponudba izdelkov na trgu, ki imajo manjši učinek na okolje znatno povečala, tako da je postalo lažje biti »etični kupec«. Kljub pozitivnim učinkom, ki jih nosi ideja t.i. zelenega potrošništva pa se je potrebno zavedati družbeno političnih implikacij, ki jih ti trendi nosijo s seboj.

Konkurenčnost – tekma proti dnu

V zasledovanju ekonomske učinkovitosti so proizvajalci skozi različne procese prilagajanja proizvodnje svoji konkurenci na globalnem trgu sprejemali različne ukrepe optimizacije proizvodnih procesov. Vse dokler v luči iskanja optimalne učinkovitosti, niso dosegli, da enakih količin proizvodov ni mogoče izdelati ceneje ali z enakimi sredstvi izdelati več proizvodov. Obremenjevanje okolja, poraba virov, delovne razmere zaposlenih, položaj živali v hlevih, so dejavniki proizvodnje, kjer se je z modernizacijo uveljavila stalna »racionalizacija« proizvodnje, v tekmi za vse nižje cene in čim večji dobiček pa se je stalno zniževal standard. Posledično so se izdelki cenili, pritisk na okolje, delovne razmere in položaj živali pa je postal čedalje večji.

Zakonodajalci so s procesi globalizacije domače proizvajalce izpostavljali globalni konkurenci, zato je postal pritisk na nižanje cen vedno večji. S tem ko so bile korporacije izvzete iz spoštovanja etičnih standardov proizvodnje, so si nižale stroške in posledično cene izdelkov.

Voliti z evri

Ko se je javno razvedelo za negativne učinke na okolje, negativne delovne razmere, kruto ravnanje z živalmi, je narasel tudi pritisk javnosti z željo po bolj moralni, bolj pravični trgovini. Nekateri proizvajalci so se na ta klic odzvali in začeli ponujati izdelke, ki so izdelani skladno s različnimi pravili etične proizvodnje npr: ekološko pridelana hrana, izdelki, certificirani s potrdilom o trajnostnem upravljanju z gozdovi, pravična trgovina (ang. fair trade), živalim prijazna pridelava, vegetarijanski izdelki. S tem so ustvarili ponudbo etičnih izdelkov na trgu in kupcem tako omogočili možnost, da »glasujejo z evri« za etično pridelane izdelke. Glasovati z evri pomeni nameniti svoj denar nekomu, ki dela dobro ali bolje od ostalih. Gre za metaforo volitev, kjer kupec voli izdelke, ki naj dobijo prednost v prodaji. Če bi vsi kupovali ekološko in izdelke iz pravične trgovine, ne bi bilo uničevanja okolja in izkoriščanja delavcev, gre tiha utemeljitev. Regulacijo proizvodnje, za katero je tradicionalno jamčila država, so prenesli na potrošnike. Proizvajalci so s certificirano proizvodnjo izvedli prostovoljno samo-regulacijo, katere strošek so pretvorili v ceno izdelka, ki jo v polni meri plača kupec. Iz etike so naredili oliko. Namesto situacije, kjer bi »morale« veljati določene norme proizvodnje, so ustvarili razmere, kjer je kupcem prepuščena presoja, da se odločijo za certificirane izdelke, ker se to »spodobi«. Etičnost izdelka postane ena od njegovih prodajnih lastnosti. »Okusen«, »nizkokaloričen«, »ekološki« in »iz pravične trgovine«. Če kupcu te lastnosti niso pomembne, lahko izbere druge, cenejše izdelke. Kar bi moral biti standard, je postalo predmet poljubne izbire. Potrošniški aktivizem po tihem obljublja, da bo uveljavljanje etičnih standardov v proizvodnjo nekoč razširjeno, zato je potrebno prevzeti odgovornost in plačevati več, da bi omogočili ta proces.

Etika je v trgovini draga

Obljuba »potrošniške demokracije« in sistema glasovanja z evri se uteleša v ideji, da bodo nekoč certificirani standardi prevladali in postali proizvodna norma za vso industrijo. Glasovanje z dolarji naj bi od »od spodaj navzgor« začelo ta proces. Ob tem se zanemarja dejstvo, da lahko pri nakupovanja resnično izbirajo le pripadniki premožnejšega družbenega razreda, vsi ostali pa smo prisiljeni na nakupne kompromise v iskanju akcij, popustov in najnižje cene. Trgovka v diskontni trgovini, ki je predmet izkoriščanja s strani lastnika trgovine, si ne more privoščiti drugih izdelkov, kot tistih, ki jih omogoča nizkocenovna trgovina, kjer je zaposlena. Pri tem je absurdno reči, da kot potrošnica, ki kupuje v diskontni trgovini sama prispeva k svojemu slabemu delavskemu položaju.

»Etični« izdelki so na trgu preprosto dražji, kupec pa z izbiro le teh prostovoljno plača neke vrste davek na etičnost. S tem se je zgodilo, da je etična neoporečnost izdelka, katerega proizvodnja je skladna z normativno določenimi standardi, dana na izbiro. Delavcev ni potrebno pošteno plačevati, ker tako zahteva družbena pogodba, zakon ali civilizacijski standardi, ampak je pošteno plačilo potrebno le pri izdelkih, ki lahko dodaten (davek) na poštenost zaračunajo s certifikatom pravične trgovine. Enako velja za ekološke izdelke. Pri proizvodnji hrane in drugih izdelkov ni potrebno čim bolj zmanjšati onesnaževanje, če tega kupec ne zahteva z vztrajanjem na ekološkem certifikatu. Nevarnost tovrstne logike je v legitimaciji obstoječega stanja. Če želijo ljudje več poštenosti in boljšo skrb za okolje, morajo sprejeti davek na etičnost in plačevati več za drage certificirane izdelke. Če tega niso pripravljeni storiti, potem jim etičnost že ni tako pomembna in s sistemom izkoriščanje delavcev in uničevanja okolja ni nič narobe. Tako so namreč volili ljudje, ko so volili z evri. Podobno kot se na volitvah vladajoči politiki legitimirajo s podporo, ki so jo dobili na volitvah, se uničujoče proizvodne prakse legitimirajo s kupci, ki pač kupujejo take izdelke. Za uničujoče in izkoriščevalske razmere tako niso več krivi lastniki podjetij, niti ne politiki, ki so sprejeli zakone, ki vse to dopuščajo. Ne, krivi so kupci, ker kupujejo tako, kot pač kupujejo. In svet gre dalje. Pri tem so posamezniki in skupnost depolitizirani in reducirani na potrošnike.

Si lahko privoščimo odpis države?

Kako naj sodimo izdelke, ki z odsotnostjo civilizacijskih standardov v proizvodnih razmerah dosegajo nizko ceno izdelkov? Gre za izvajanje ekološko-socialnega dumpinga in v tem pogledu za nepravično konkurenco? Bi se morali izdelki take proizvodnje zakonsko omejiti? Kam umestiti izdelke industrijsko pridelane hrane, ki so v proizvodnji povzročali trpljenje živali? Odgovori na ta vprašanja so odvisni od tega, kam umeščamo sporna proizvodna ravnanja. Ali govorimo o moralni nesprejemljivosti, ki bi jo bilo potrebno prepovedati z zakonom ali pa nam zadostuje moralna obsodba? So razlike v proizvodnih standardih stvar osebnega okusa?

Ideologija libertarizma (neoliberalizma) izvzema državo iz vloge skrbnika za javno dobro, njeno vlogo pa omejuje na skrbništvo za spoštovanje negativne svobode posameznikov. Med drugim spodbuja procese privatizacije storitev socialne države: namesto socialne pomoči, predlaga humanitarne donacije za revne; namesto nadomestila za brezposelnost, zasebna zavarovanja za primer izgube službe; namesto skupne pokojninske blagajne, ki jamči pokojnino, predlaga privatna varčevanja za starost. Namesto solidarnosti, integrirane v sisteme distribucije koordinirane s strani države, predlaga zasebno urejanje tovrstnih vprašanj. Isti procesi, ki demontirajo socialno državo so na delu na področju kmetijstva in pridelave hrane, ter drugih proizvodnih procesov. Proizvodne standarde, ki naj bi bili stvar javne ureditve in zato predmet zakonske regulacije, se premika v polje zasebne nakupne izbire tako, da postane to polje, ki se ga ureja zgolj z etično potrošnjo ali z izgradnjo osebnega stila družbeno odgovornega, ozaveščenega in omikanega posameznika. Vprašanje proizvodnje se iz področja etike in politike premika v polje omike in osebnega življenjskega stila. Etika se transformira v oliko, politika pa v potrošniški aktivizem. Vzpostavitev etike v proizvodnih procesih pomeni obrniti ta proces: iz okoljevarstva in etičnega potrošništva kot življenjskega sloga je potrebno preiti na zakonodajno regulacijo proizvodnih procesov, ki bo vzpostavila jamstvo etično neoporečne trajnostne proizvodnje na temelju človeku prijaznih delovnih razmer in ob upoštevanju blagostanja živali v industriji pridelave hrane. Samoomejevanje naše družbene imaginacije na potrošniški aktivizem in »volitve z evri«, tako pomeni pristati na libertarni koncept države. Pomeni umik politike kot organiziranja ljudi okoli idej v javnem interesu in redukcijo posameznikov na potrošnike. Okoljevarstvo kot oblika prizadevanja za okoljsko pravičnost je, enako kot prizadevanje za socialno pravičnost, preveč pomembno, da bi ga prepustili potrošnikovi samovolji.

Dejan Savić

Izvirno objavljeno v občasniku Indijanez (10. številka, maj 2015)
http://www.pekarna.net/shared/INDIJANEZ%20ST.10_splet.pdf

Napotilo:
http://www.pekarna.net/vsebina/obcasnik-indijanez

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s