»Izložbeno okno« Ljubljana

Ljubljana – Atene, življenje brez cene!

Občina je zagnala kampanjo proti vandalizmu Človek, čuvaj svoje mesto, samo eno imaš, v kateri sta se ji pridružila Snaga in LPP. Denar za čiščenje ulic je denar za ohranjanje obstoječih razmerij moči! Denar za mestno redarstvo, ki bo lovilo vandalke, so sredstva, ki bodo naredila ulice neprijazne za vse, ki ne moremo plačevati dragega piva, kave ali najemnine. V tem projektu poskuša MOL vpoklicati lokalno skupnost v vlogo zaskrbljenih meščanov, s katero nam nalaga samonadzor in sili k ovajanju “vandalizma”. Joran Zanković pa si želi, da bi vsi Ljubljančani postali ambasadorji proti vandalizmu. Za vandalizem so označeni naši grafiti, odtisi upora na zidovih naših ulic. Lepo mesto za koga? Za turiste, kapitalske naložbe in panoramske fotografije? Ne jebemo “javnega” prostora, v katerem so dobrodošli plačljivi reklamni panoji, komercialne vsebine ter turisti in ne migranti, ne vse bolj obubožano prebivalstvo.

V Ljubljani se križajo naše vsakodnevne poti, ki jih označujemo z grafiti in akcijami, s katerimi branimo naše ulice pred gentrifikacijskim valom, prisilnimi potrošniško naravnanimi življenjskimi slogi, protisocialnimi politikami, napredujočim nasiljem nadzora, onemogočanjem sistemske kritike in patriarhalnim zatiranjem.

Na križišču Ilirske in Vidovdanske ulice so postavili Lidlovo izložbo z lutko v bikinkah z reklamnim sloganom Izstopajte! in See you in Athens. Izstopamo naj? Uokvirjene v izložbena okna? Zreducirane na objekt? Na tem ni nič izstopajočega, to je kapitalistično, patriarhalno zatiranje, ki ga čutimo že stoletja. Izdelki imajo vrednost, naša telesa so menjalno blago, naša življenja pa so brez cene. Kar šteje, je hiperprodukcija, tudi če crknemo zraven. V Ljubljani in v Atenah, kamorkoli gremo. Se vidimo v Atenah? Ja, mogoče, če zadanemo na lotu – bleščeče počitnice in peščene plaže so luksuz za naša prekerna življenja. Če se vidimo v Atenah, potem se vidimo ob boku z migrantkami, brezposelnimi, džankicami in drugimi pregnanimi, katerih življenja je opustošila diktatura Troike. Iz atenskih plaž bomo prinesle pesek za v motor kapitalističnega sistema.

Ker je Ljubljana tudi mesto vandalk, smo ostudno reklamno vitrino popisale s slogani: Lj. – Atene življenje brez cene, Lj. – Atene telesa brez cene in Lj. – Atene upor brez izjeme.

To je bilo le začetno opozorilo. Skupni prostor bomo branile z vsemi razpoložljivimi sredstvi!

Vir: http://www.komunal.org/teksti/243-lj-atene-zivljenje-brez-cene

Ambasadorke vandalizma

Najlepše mesto na svetu ‒ po meri kapitala, ne ljudi

MOL zagnala akcijo Stop vandalizmu: »Cilj je, da v 48 urah odpravimo škodo, ki jo povzročijo vandali«.

Grafiti pod trnovskim mostom in kup uničenih smetnjakov javnega podjetja, tja postavljenih posebej za ta namen. To je bil del kulise na nedavni tiskovni konferenci, ko so župan in podporniki predstavili, kot ji pravijo, družbeno odgovorno akcijo Stop vandalizmu.

Sporočilo so zapakirali tudi v promocijski videoprispevek, ki ga je mogoče najti na občinski spletni strani. »Človek, čuvaj svoje mesto, samo eno imaš,« zdaj z občine sporočajo tudi na velikih oglasnih panojih po mestu. Pod sporočilom tistega na Vodnikovi cesti je tudi poziv občanom, naj prek občinske spletne aplikacije Pobude meščanov prijavljajo vandalizem. Med ambasadorji akcije, s katero nameravajo »zmanjšati vandalizem na najmanjšo možno točko«, sta med drugim glasbenika Trkaj in Magnifico. Župan Zoran Janković pa si želi, da bi se med ambasadorje vključilo vseh 286.000 Ljubljančanov. Ker če bomo vsi v tej akciji, pravi Janković, vandalizma ne bo več.

Robert Pešut – Magnifico na vprašanje, zakaj se je pridružil akciji in postal ambasador proti vandalizmu, odgovarja, da iz več razlogov. Predvsem zato, ker so akcijo pripravili »ljudje, ki jih pozna in jim zaupa glede njihovih namenov«, hkrati pa je, kot pravi, vanjo vključena občina kot institucija. »Pomembno je, da se takšne akcije loti institucija, ne pa, kot je običajno, neke privatne iniciative, ki nimajo toliko moči in razsežnosti,« odgovarja glasbenik. Akcija se mu hkrati zdi »primerna, ker ni nasilna ali fašistična v smislu, da dajmo vse tiste, ki izvajajo vandalizem, preganjati ali zapreti«, in po njegovem »vpliva na razmišljanje«.

MOL: Grafiti zmanjšujejo občutek varnosti

Na občini vandalizem razumejo podobno, kot je termin razložen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika: kot uničenje nečesa lepega, koristnega brez pravega razloga. Prepričani so tudi, da »povzroča ogromne in nepotrebne stroške mestu, negativno deluje na njegove prebivalce in obiskovalce, zmanjšuje njihov občutek varnosti in zadovoljstva z življenjem v mestu«. Zavarovalnice naj bi od leta 2007 v glavnem mestu tako »zabeležile in prepoznale« 1086 vandalskih dejanj, v osmih letih pa naj bi občina za odpravo škode namenila slabih 600.000 evrov. »Najpogostejša tarča vandalizma so objekti in pripadajoča oprema, sledi oprema javnih prostorov, na tretjem mestu so popisane fasade in grafiti; ti so najbolj opazni, vzbujajo občutek neurejenosti javnih površin in zmanjšujejo občutek varnosti.«

Od začetka akcije so prejeli pet prijav od občanov, tri med njimi so se navezovale na grafite. »Cilj je, da v 48 urah odpravimo škodo, ki jo povzroči vandalizem, da pa bi to lahko storili, je treba zanjo vedeti,« še sporočajo z občine. »Občani naj prijavljajo škodo, z vandali pa se ukvarjajo organi pregona, ki so pristojni za izvajanje zakona o javnem redu in miru.«

Da namerava občina z akcijo »vpoklicati lokalno skupnost v vlogo zaskrbljenih občanov, s katero jim nalaga samonadzor in sili k ovajanju vandalizma«, pa so pred dnevi na spletnem portalu Komunal.org opozorile, kot so se poimenovale, ambasadorke vandalizma. »Za vandalizem so označeni naši grafiti, odtisi upora na zidovih naših ulic,« so zapisale aktivistke. »Lepo mesto za koga? Za turiste, kapitalske naložbe in panoramske fotografije? Ne je*** ‘javnega’ prostora, v katerem so dobrodošli plačljivi reklamni panoji, komercialne vsebine in turisti, ne pa migranti in vse bolj obubožano prebivalstvo.«

Neoliberalni urbanizem

Kulturni antropolog Sandi Abram in član uredništva Časopisa za kritiko znanosti pri tem opozori na ideologijo potrošniške dopadljivosti, vpeto v neoliberalni urbanizem, po kateri čistost, urejenost in zdravost delajo mesto atraktivno za kapital.

»Takšna turistifikacija mesta postopoma ne izrinja samo revnejšega sloja prebivalstva iz središča, ampak vztrajno kriminalizira in zatira vse, kar uhaja čisti potrošniški logiki. Dovoljeni so, denimo, kričeči večmetrski oglasni panoji, preganjajo se grafiti. Izpostavljajo se prevrnjeni smetnjaki kot individualno sproščanje frustracij, nikjer pa ne zasledimo govora o strukturnem nasilju ali sistemski diskriminaciji. S prstom se kaže na brezdomce, ne prevprašuje pa se o hišah brez ljudi. Družbeni problemi se tako transformirajo v kriminalne, razredni boj v javnem prostoru pa se skuša nevtralizirati.«

Občinska kampanja je zato po njegovem »klasičen neoliberalni manever«, s katerim MOL obuja pozna 70. leta, ko so v New Yorku uvedli politiko ničelne tolerance in skovali teorijo razbitih oken. Vzdrževanje reda in čistoče naj bi tako prineslo manj vandalizma in zmanjšalo kriminal v mestu. V resnici pa, kot nadaljuje Abram, je tudi ta kampanja »odkrito vulgarna in razkriva, kar prinaša priljubljeni rek o najlepšem mestu na svetu – mesto, ki bo napravljeno po meri kapitala, ne ljudi«.

Sterilizacija javnega prostora odvzema možnost političnosti in želi popolnoma izbrisati družbene in politične antagonizme, ki se po njegovem manifestirajo prav v javnem prostoru. »Zato moramo prisluhniti vsem bojem za prostor, ker vzpostavljajo to, kar je francoski filozof Henri Lefebvre imenoval pravica do mesta – javni prostor pač ni vnaprej dan, ampak se nenehno vzpostavlja in izbojuje,« razmišlja antropolog. Po njegovem je prav s tega vidika treba razumeti občinske aktivnosti proti vandalizmu in celoten diskurz kampanje. »Označevalec vandalizem že vnaprej predpostavlja lastno nasprotje, torej, da obstaja civilizirano, kultivirano, poslušno, omikano – tak okus pa je določen in vzdrževan. Med drugim se vzdržuje z nadzorom nad urbanim prostorom, s čimer se hkrati legitimira represija; kamere ne veljajo več za vdor v osebno življenje, temveč postanejo nemoteči vzdrževalci reda.«

Vir: http://www.delo.si/novice/ljubljana/unicevanje-mestne-lastnine-brez-pravega-razloga.html

Mojca Zabukovec, Ljubljana

#Človek

Vandalizem ni le iracionalna kaprica, ki jo odpraviš z duhovitimi tviter slogani in prijavami policiji, ampak nazoren popis vseh družbenih tenzij

Zadnjič me je med hojo po prestolnici ustavil modri jumbo plakat. V stiliziranem vintage pisanem fontu me je glasno poklical z besedo »Človek«. Presenečeno sem obstal v njegovi senci. Kaj pa zdaj to? Reklama, ki ne želi nagovoriti potrošnika, požrešneža ali pohotneža v meni, ampak človeka? Oglas, ki začenja svoj nagovor kot kak veliki humanistični manifest? Ko sem že mislil, da imamo v Ljubljani opravka z novim renesančnim gibanjem, pa sem prebral preostanek manifesta: »Čuvaj svoje mesto, samo eno imaš. Prijavite vandalizem na spletni strani http://www.ljubljana.si … #človek«. Torej vendarle ne gre za ljudi, ampak za zidove in kontejnerje za smeti.

Medijska kampanja proti vandalizmu nam razkriva bizaren odnos mestnih oblasti do občanov. Njihova odtujena predstava vandalov je komično uprizorjena v reklamnem spotu, ki prikazuje mladeniča, kako poskuša sredi belega dne izruvati prometni znak iz pločnika. Ko ga pri dejanju zasači nasmejana novinarka in ga vpraša, zakaj to počne, mladenič med nerodnim samoizpraševanjem spozna, da pravzaprav ne ve in da dejanje nima smisla. Vidite? Vandalizem nima smisla! Kako smo bili neumni, da smo uničevali naše lepo mesto! In da bi se sporočilo res usedlo, so borci za čiste stene v drugi akciji na Šuštarski most postavili boksarsko vrečo z napisom »Človek, čutiš višek energije?«. Meščani, ki smo doslej od samega viška energije razbijali okna in sežigali smetnjake, smo tako končno dobili boljši ventil za sprostitev. Mesto je rešeno!

Ob tem se mi je postavilo vprašanje, kakšnega človeka so si zamislili pobudniki akcije »Človek«. Očitno gre za fiktivnega #človeka, ki hodi okoli in uničuje lastnino kar tako, iz čiste neumnosti. Če bi namreč namesto slabega igralca pri dejanju vandalizma zasačili resničnega človeka, bi nam ta znal točno povedati, zakaj to počne – in višek energije gotovo ne bi bil eden izmed razlogov. Morda pa bi od njega izvedeli kaj o osebnih stiskah, socialni izključenosti, jezi, tesnobi, sovraštvu, strahu in drugih občutkih, ki se ob pomanjkanju boljših rešitev kažejo v nasilju do okolja. Morda bi izvedeli, da poplava neokusnih jumbo plakatov, kockastih trgovinskih centrov in novogradenj, v katerih si ne morejo privoščiti živeti, številnim meščanom pomeni brutalno obliko vandalizma. Morda bi izvedeli, da so bili mestni zidovi od nekdaj platforma za izražanje tistih, ki nimajo glasu nikjer drugje. Vandalizem namreč ni le iracionalna kaprica, ki jo odpraviš z duhovitimi tviter slogani in prijavami policiji, ampak nazoren popis vseh družbenih tenzij, s katerimi bi se morala politika spopadati. Ker ga ta ne zna brati, misli, da bodo problemi izginili, če bo odstranila napise s sten. Očitno ocenjuje kakovost mestnega življenja po kriterijih turistov, za katere je mesto dobro, če ima lične zidove.

Ker se ljudje na odgovornih položajih ne znajo spopasti s problemi resničnega človeka, si vedno znova izmišljajo abstraktnega #človeka – nekoga, ki ni zaznamovan z realnimi okoliščinami in je zato bolj podoben cifri kot pa bitju iz mesa in kosti. V tem je težko prekositi Mira Cerarja, katerega stranka je že med volilno kampanjo na internetni strani namesto slik resničnih podpornikov uporabila kar fotografije iz Shutterstockove baze, njihove življenjske zgodbe pa si je preprosto izmislila. Pravi ljudje pač niso tako fotogenični in imajo preveč komplicirana življenja, zato so vskočili #ljudje. Ko je na TV-soočenju novinarka vztrajno vrtala v Cerarja, naj se vendarle izjasni, za kaj se bo sploh zavzemal, je naveličano zavil z očmi in odgovoril: »Za človeka.« Ampak v resnici je imel v mislih #človeka. Izkazalo se je, da tudi on gleda na Slovenijo skozi oči turistov, ki jih bolj kot prebivalci države zanima njena fasada. Prednostna naloga vlade je postalo narediti gospodarstvo privlačno za tuje kupce, ne pa za domače uporabnike. V tej luči so mu protesti, naraščajoča revščina in množično izseljevanje videti zgolj kot madeži na fasadi našega BDP-ja, problemi, ki jih je mogoče odstraniti s špohtlom in barvo.

Kljub vsemu pa Cerar ne pozabi nagovarjati človeka v nas. Pred časom nas je recimo spodbujal k solidarnosti pri reševanju begunske krize in se hvalil, da je Slovenija pripravljena sprejeti od 15 do 20 beguncev – čemur je večina Slovencev s kančkom človeške empatije prikimala. Saj so vendar ljudje! Nato je prišla uredba iz Bruslja, da jih bomo morali sprejeti 700, in v sekundi so se iz ljudi spremenili v #ljudi. Da bi lažje brez slabe vesti pred vrati pustili najbolj pomoči potrebne, smo hitro ustvarili tako naivno sliko begunca, kot je tisti #človek, ki ruva znak v kampanji proti vandalizmu. Begunci niso več žrtve mednarodnih tenzij, globalne neenakosti, bitk za nafto in trgovine z orožjem, v katerih z EU igramo še kako pomembno vlogo. K nam naj bi prihajali kar tako – iz čiste iracionalne neumnosti. Ker ne znajo poštimati doma. Ker hočejo širiti islam. Ker mislijo, da bodo tukaj dobili kaj zastonj. Tako smo jih lahko začeli obravnavati kot madež, ki bo kvaril fasado naših idiličnih sosesk. In na koncu razkrijemo še resničen strah, ki vedno tiči za takšnimi abstrakcijami: »Pa saj še za Slovence ni služb! Ne moremo si jih privoščiti!« Ja, #človeka si lahko vedno privoščimo, človek pa stane.

Ker je zdravljenje človeških problemov tisočkrat zahtevnejše kot brisanje materialnih posledic, vedno znova najdemo načine, kako na karseda človeški način zaobiti soočenje z resničnimi ljudmi. Po navadi to storimo tako, da jih spreminjamo v cifre. 357 tisoč evrov so v štirih letih mestno občino Ljubljana stali #vandali! Štiri milijone nas bodo stali #begunci! A pri tem uporabljamo nevarno logiko. Ideologija, ki nam državljanom govori, da si ne moremo privoščiti prihoda beguncev, je ista ideologija, ki vladi govori, da si ne more privoščiti prisluhniti potrebam lastnih državljanov. In iz istega razloga, kot puščamo pred vrati pribežnike, se vsako leto iz države izseli nekaj tisoč mladih. Ker njihove človeške potrebe pač kazijo lepo finančno podobo države. Z vsakim, ki se izseli, postane ta malo lepša. Morda bomo nekoč res živeli v najlepšem mestu na svetu, saj bodo lepe fasade za turiste edino, v kar bomo vlagali.

Vir: http://www.mladina.si/167327/clovek/

Miha Blažič – N’toko

Zeleno srce Ljubljane

V Evropski uniji so v sklopu zelenih politik izumili kar nekaj zanimivih prijemov, s katerimi se zamegljuje realne ekološke in socialne probleme prebivalcev Evrope. Danes bomo govorili o nazivih in priznanjih mest oziroma o tako oklicanem prestižnem nazivu, ki je bil dodeljen Ljubljani, to je Zelena prestolnica Evrope. Torej: na srečo gospoda župana in vseh nas je posebna žirija na pobudo Evropske komisije častni naziv Zelena prestolnica Evrope za leto 2016 podelila mestu Ljubljana. Ta častni naziv se podeljuje od leta 2010, mesto Ljubljana pa je s četrto kandidaturo leta 2014 premagala konkurenčna mesta iz osrednje in severne Evrope.

Naziv naj bi si prislužili zaradi visokih okoljskih standardov in z zavezo k ambicioznim ciljem za nadaljnje okoljske izboljšave in trajnostni razvoj. Naziv naj bi služil kot priznanje za izboljšanje okolja, gospodarstva in kakovosti življenja v mestu. Mnogi seveda veselo ploskajo ob pogledu na bleščeč center in novopostavljene monumente Velike Vodje mesta.

Mesto se je spremenilo v prestižno turistično znamenitost, umetniško zakladnico in elitistično kafano. Svojo nesnago je mesto skrilo v podzemne smetnjake in jo skrbno normiralo. Položnice za nepravilno sortacijo smeti in vožnjo s kolesom na za to nepredvidenih površinah so postale eden od virov boja zoper ekonomsko krizo. Mesto se je v zadnjih letih uspešno prodalo kot »brand« elitnim ekskurzijam namenjenim petičnim turistom. Tako je vse bleščeče zeleno, spodobno in polno lepih, nasmejanih ljudi.

Zadrževanje na javnem prostoru mesta se reducira na konzumiranje. Center je namenjen konzumentom, ki nakupujejo v butičnih trgovinah, jedo v »dizajnerskih« restavracijah ali pa si lahko privoščijo »fair-trade« kavo. Revitalizacija mesta je obudila predvsem lastnike centraških stanovanj, zasolila parkirnine in zaprla dostop za drugorazredne voznike mesta. Kdor ne zmore novih standardov, je neopazno odstranjen. Mestni parki in vrtovi pa so medtem postali »prava ideja« za projektno udejstvovanje »nevladnikov«.

Poleg sija starega jedra pa tu uspeva še mesto v mestu oziroma v zadnjih letih mnogo njih. To so novi centri življenja, katerega primer je BTC City. Razcvet nakupovalnih centrov se je zgodil na najboljših kmetijskih zemljiščih Ljubljane. Poprej omenjena zelena zaveza ambicioznim ciljem za nadaljnje okoljske izboljšave in trajnostni razvoj je tako tudi v prihodnosti usmerjena k tovrstnim razcvetom. Za primer naj omenimo plan pozidave ob trzinski industrijski coni, kjer naj bi zgradili trgovski logistični center, poligon varne vožnje terenskih vozil, adrenalinski park in druge cvetke tega stila. Za ta projekt je predvidenih osemintrideset hektarov najboljših kmetijskih zemljišč in gozdov. Ob tem pa je na spletni strani MOL zapisano: »Žirija je bila navdušena nad trajnostnim napredkom, ki ga je Ljubljana naredila v zadnjih 10 do 15 letih.«

Od Zelene prestolnice do zelene histerije je le korak. Mestna občina Ljubljana je za ozelenitev svojega političnega programa naredila marsikaj. V »Viziji trajnostnega razvoja Ljubljane« do leta 2025 je s 93 velikimi infrastrukturnimi projekti, pomembnimi za okolje in kakovost bivanja, v trajnostni razvoj mesta usmerila vse svoje napore. Sprejeta je bila vrsta trajnostnih dokumentov, s katerimi so do danes izvedli preko 600 večjih in manjših investicijskih projektov, izmed katerih je vsak namenjen kakovostnejšemu življenju Ljubljančank in Ljubljančanov.

Ni da ni. Snovalcem Kilavega semena pa od vsega kisika zelenega kapitalizma še kar naprej zmanjkuje sape. Zelena prestolnica tudi letos ne bo potekala za nas, bo šla mimo nas in brez nas krasnemu novemu svetu naproti.

Vir: http://radiostudent.si/dru%C5%BEba/kilavo-seme/kilava-ljubljana

Ljubljansko ogledalo: Na obeh straneh (ne)kulturnih zidov

Poslušanje koncerta pred Križankami prepovedano.

Včasih se je odziv občinstva na koncertih in s tem priljubljenost izvajalcev meril tudi po razočarani množici, ki je ostala pred vrati. Mediji so recimo pisali: »Koncert je bil razprodan. A še toliko in toliko navdušencev je dogodek spremljalo na drugi strani zidov Križank.«

Četrtkov koncert 2Cellos v Križankah sicer ni bil razprodan, toda bilo je nekaj takih, ki niso mogli odšteti 39 evrov v predprodaji ali 49 na dan koncerta. Za stojišča, da ne bo pomote. Do nedavnega je zanje obstajala alternativa: poslušati koncert zunaj obzidja. A to so bili neki drugi časi.

Festival Ljubljana, ki upravlja Križanke, je, baje zato, da bi poslušalcem znotraj obzidja zagotovil čim bolj nemoteno glasbeno izkušnjo, pred leti najprej uvedel delno zaporo okoliških cest za promet. S čimer so se strinjali vsi, razen stanovalcev Stare Ljubljane, ki morajo zato do svojih domov po odročnih in neoznačenih obvozih.

Četudi je bila zaprta, je bilo denimo s Zoisove ceste med koncertom kdaj pa kdaj še slišati kakšen glasen moped. Lani so tako prometne prepovedi v času prireditev še poostrili. Zoisova in del Emonske ceste sta zdaj zaprti za ves promet, tudi za mestne avtobuse. Znake, ki opozarjajo, da sta tu mimo prepovedana tudi hoja in kolesarjenje, pa človek tako redko vidi, da jih večina spregleda. Zato jo je nekaj ljudi mirno mahnilo mimo in se, kot je bilo v navadi od nekdaj, posedlo po klopcah okoli Križank. A še preden sta Hauser in Šulić dobro zagodla, že so jih razgnali redarji.

Ja, težko je verjeti, toda poslušanje koncerta v parku ob Križankah je prepovedano! Lahko si mislimo, kako bi se odzvali Dunajčani, če bi jim rekli, da se tisti, ki ne kupijo vstopnic, ne smejo več zbirati pred operno hišo in poslušati prenosa.

Naskok na obzidje

Prepovedati poslušanje koncerta okoli Križank je tako rekoč rušenje družbene institucije, ki je obstajala od nekdaj. Generacije mladih, ki »niso imele za karto«, so koncerte doživljale prav tako živo, četudi zunaj obzidja. Najboljše pozicije v parku okoli Križank so bile zasedene že več ur pred koncertom. Najbolj gibčni so, ob splošnem sodelovanju tistih spodaj, kot spidermani naskakovali zid, se potuhnili, ko so dobili solidarnostni znak, da prihaja nevarnost, ko pa jim je uspelo zasesti avditorij, ne da bi jim kateri od varnostnikov, ki so paradirali po obzidju, stopil na prste, je bila to skupna zmaga. Za dobro razgledno točko so veljala tudi okoliška drevesa, kjer je z vej kot v grozdih visela mladež. Koliko truda – in to za kulturni dogodek!

Seveda je res, da so zunanji poslušalci včasih pozabili, da so tudi oni pravzaprav na koncertu, in so znali preglasiti dogajanje na odru. To je bilo bolj pomanjkanje poslušalske kulture, ki je nedvomno nadvse moteče, vendar ga ne kaže posploševati. Če bi takrat varnostniki nekulturneže raje opominjali na pravila vedenja na koncertu, jih danes morda ne bi bilo treba odganjati.

A kultura ni hec. Glasbi je treba zbrano prisluhniti, eliminirati šume iz okolja in druge moteče elemente. Neprodušno zapreti in sterilizirati open air prireditve. Naj bo kot v Gallusovi dvorani. Kulturo je treba elitizirati, da jo nemoteno uživajo samo tisti, ki si lahko kupijo vstopnico, raja pa naj jih ne moti s postopanjem okoli prizorišča. Bognedaj, da kdo na oni strani zakašlja in si drzne zmotiti ključen pasus v stavku in uničiti popolno levitacijo, združitev z visoko umetnostjo. No, če se takrat iz preddverja razleže glasno režanje, je to seveda druga stvar. Veseljak je vendar kupil karto in na svojem ozemlju lahko počne, kar se mu zljubi. Lahko tudi ves koncert preždi za točilnim pultom, če hoče. A včasih hoče za petdeset evrov, ki jih je odštel, vsaj videti izvajalce na odru. V nagnetenem stoječem avditoriju v četrtek pa to za vse ni bilo mogoče. Mnogi so glasbenika uzrli le, ko sta se prikazala na veliki video projekciji.

S te perspektive se zdi spremljanje koncerta na drugi strani zidu, na klopi v hladnem parku, celo boljša opcija. Če bi bilo pač poslušanje v parku dovoljeno …

Vir: http://www.delo.si/novice/ljubljana/ljubljansko-ogledalo-na-obeh-straneh-ne-kulturnih-zidov.html

Tina Lešničar, Ljubljana

Napotila:
http://www.ljubljana.si/si/zivljenje-v-ljubljani/v-srediscu/96511/detail.html
https://tehtnica.wordpress.com/2014/03/18/obcina-si-zeli-popoln-nadzor/
https://tehtnica.wordpress.com/2012/06/01/iniciativa-plakatopolis-za-ljubljano-z-manj-oglasevalskimi-panoji/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/12/10/plakatopolis/

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s