Kaj je narobe s filmi?

To vprašanje se mi poraja že kar nekaj let, predvsem od porasta računalniško generiranih podob, vendar v pričujočem članku ne bom pisala o tem. Pisala bom o sistemski napaki, ki se v filmu (pa tudi v drugih zabavnih vsebinah) pojavlja že skoraj od njegovega začetka. Gre za presenetljivo nizko zastopanost žensk oz. ženskih likov v filmu, ki jo lahko zelo hitro določimo s preprostim testom treh vprašanj. Ta, v svetu kultni test, nosi ime Bechdelin test in ga sestavljajo sledeča tri vprašanja:

  1. Ali v filmu nastopata vsaj dve ženski (ki sta poimenovani)?
  2. Ali se obe ženski v filmu pogovarjata vsaj enkrat?
  3. Ali se pogovarjata o čem drugem kot o moškem protagonistu?

Vprašanja, ki sestavljajo test, delujejo presenetljivo banalno in pričakovali bi, da omenjenim kriterijem menda ustreza skoraj vsak film, ki v svoji osnovi ni specifično misoginističen ali usmerjen v izrazito moško publiko. A če se samo sprehodimo po svojem spominu in prikličemo zadnjih nekaj filmov, ki smo si jih ogledali v kinu, hitro ugotovimo, da tem trem preprostim kriterijem ne ustreza presenetljivo število priljubljenih filmov. Med filmi, ki padejo na testu, se tako znajdejo npr. The Grand Budapest Hotel, celotna trilogija Gospodarja prstanov, prvotna trilogija Vojne zvezd, Kaznilnica odrešitve, Sedem, Diplomiranec, Državljan Kane, praktično vsi filmi Stanleya Kubricka, celoten nabor Christopherja Nolana itd. Po drugi strani pa Bechdelin test odlično opravijo filmi, kot so Scary Movie, Transformerji, 50 odtenkov sive in celotna saga Somrak. Seveda test ne odraža kakovosti filmov, prav tako nam ne pove, ali se omenjeni filmi kakorkoli dotikajo enakosti med spoloma, temveč le postavlja ločnico med zastopanostjo in odsotnostjo žensk v filmski zgodbi. Kriteriji so postavljeni zelo nizko, in vendar še vedno obstaja približno 75 % filmov, ki jim ne zadoščajo.

Bechdelin test je v obliki stripa prvič objavila avtorica Alison Bechdel v svoji feministični reviji »Dykes to watch out for« že leta 1985. Izvorna ideja za test pripada avtoričini prijateljici Liz Wallace, ki je navdih našla v eseju Virginie Wolf z naslovom »A Room of One’s Own«. Virginia Wolf tako v tem eseju zapiše: »Vsi ti odnosi med ženskami, sem pomislila, ko sem na hitro priklicala čudovito galerijo fiktivnih žensk, so preveč preprosti. (…) In skušala sem se spomniti katerega koli primera med svojim branjem, ko sta dve ženski predstavljeni kot prijateljici. (…) Tu in tam so matere in hčere. Vendar so skoraj vedno, brez izjeme, predstavljene v svojem odnosu do moških. Nenavadno se je zavedati, da so bile vse velike ženske v literaturi vse do časa Jane Austen ne le prikazane skozi oči nasprotnega spola, temveč tudi samo skozi odnos do tega spola. In kako majhen del ženskega življenja je to (…).«

Bechdelin test je doživel širšo prepoznavnost šele v zadnjih nekaj letih, predvsem zahvaljujoč internetu, vendar ob svojem kultnem renomeju doživlja tudi številne kritike in ostaja načelno prezrt s strani filmskih ustvarjalcev in kritikov. Tako je citat anonimnega profesorja na neki ameriški šoli za film postal že skoraj slaven: »Ljudje ne želijo gledati kopice žensk, ki se pogovarjajo, o čemerkoli se ženske pač pogovarjajo.« Kritiki testa tudi z vnemo dokazujejo, da so filmi, ki test opravijo, ponavadi slabi oz. celo nasprotno, da so kakovostni filmi takšni predvsem zato, ker ne upoštevajo testa. To nam seveda več kot o samem testu pove o naši družbi, ki moško orientiranost vidi kot nevtralno, žensko orientiranost pa kot specifično, izjemo k pravilu. Namen preizpraševanja skozi takšen test ni iskanje kakovostnejših filmov oz. zgodb, temveč le zavedanje, da so ženske v filmih premalo izpostavljene kot samostojni subjekti, ne glede na kakovost samega izdelka, v katerem (ne) nastopajo. Moška orientiranost, ki trenutno prevladuje, se kaže tako, da so moški protagonisti tisti, ki zgodbo pripeljejo do zaključka in prav tako tisti, ki zgodbo načrtujejo in se o njej pogovarjajo. Ženske protagonistke nastopajo v vlogi »popestritve« npr. kot potencialne partnerice, hčerke ali matere moškega, nikakor pa ne po svoji lastni pravici, sposobnostih, znanju ipd. Pogosto so povsem seksualizirane, če se znajdejo v vlogi sorodnice (spet hčerke ali matere), pa jim je ta vloga čisto odvzeta, kot da je možna oziroma dovoljena le ena izmed teh dveh skrajnosti.

Med zanimivejšimi klišeji, ki se pojavljajo v zgodbah so: sindrom Smrkete – edine ženske v skupini moških, moški imajo svoje karakteristike, medtem ko je ženska le ženska, izjema moškemu pravilu; sindrom čudovite nenavadne vilinske ženske – ženska, ki živi po svojih pravilih in moškega povsem očara in začara, pogosto nastopa kot ideal za vse »navadne« ženske (500 dni poletja, Harold in Maude); sindrom zelene ali modre vesoljke – po mojem mnenju eden izmed najbolj zaskrbljujočih, saj se z omenjenimi barvami ustvarjalci spretno izognejo rasizmu, hkrati pa ohranjajo seksizem, vesoljke so povsem seksualizirane in oblečene v pomanjkljive krpice (Možje X, Avatar). Klišeji so seveda tudi pasivne čakajoče ženske, potencialne partnerice in princeske v stiski. Redke izjeme tem klišejem so npr. ženske junakinje v akcijskih filmih 80-ih in 90-ih prejšnjega stoletja (Helen Ripley, Sarah Connor, Thelma in Louise), ki so nakazovale nekakšen trend močnih, samostojnih ženskih likov, vendar ta trend v zadnjih letih ponovno upada. Študija približno 850 filmov v obdobju od 1950 do 2006 je pokazala, da v filmih konsistentno nastopa dvakrat več moških kot žensk, hkrati pa za te ženske obstaja dvakrat večja verjetnost, da bodo prikazane med seksom, kot to velja za moške. Oba spola doživljata v filmu porast nasilja, ženske vloge pa vsebujejo vedno več spolnosti.

Nedvomno so filmi (tako kot vsa ostala zabavna industrija) zrcalo naše družbe. Kljub temu, da danes ženske delujejo v čisto vseh sferah javnega in zasebnega življenja (temu še pred 50-imi leti ni bilo tako), se to le malo odraža v zgodbah, ki si jih kot človeštvo pripovedujemo. Brez pravega premisleka in teoretične osnove zlahka spregledamo normativnost, ki prevladuje v filmih. Tako ženske kot moški enako normativno dojemamo moško orientiranost, medtem ko žensko orientiranost dojemamo kot specifično. Bechdelin test je tako odlično orodje, ki kaže na sistemske napake v prikazovanju obeh spolov v filmih, hkrati pa nam služi kot lasten osebnostni kompas na področju enakosti spolov in potencialno sredstvo še preveč potrebne diskusije o družbi.

Urška Repina

Izvirno objavljeno v Pizda!, št. 3, julij 2015

Napotila:
http://dykestowatchoutfor.com/
http://bechdeltest.com/
http://www.infopeka.org/web/?p=46159

One comment

  1. Pingback: Nevarni načini kako oglasi vidijo ženske | Oglaševanje na tehtnici

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s