Vpliv potrošništva na okolje

Potrošništvo ima pri vplivu na okolje in podnebne spremembe pomembno vlogo

Potrošništva ni težko sovražiti. Sicer inteligentne ljudi spreminja v lahkoverne razvaline, vodi do hudih kršitev zasebnosti in ljudem, ki si tega nikakor ne zaslužijo, omogoča velike zaslužke in dostop do moči. S pomočjo oglaševanja nas posiljuje s stvarmi, ki jih ne potrebujemo, kar vsako leto doživi vrhunec v tradicijah kot je »črni petek«, ki je za človeka tako ponižujoča izkušnja, da nam zastavi resno dilemo o tem ali nismo morda v resnici že umrli in se dejansko nahajamo v peklu. Obstaja pa je še en resen ugovor. Nova študija objavljena v reviji »Journal of Industrial Ecology« pokaže, da so stvari, ki jih trošimo, odgovorne za 60% vseh toplogrednih plinov in med 50 in 80% rabe površin, surovin in vode. Diana Ivanova, doktorska študentka na norveški univerzi za znanost in tehnologijo, ki je raziskavo vodila, pravi: »Vedno smo pripravljeni kriviti nekoga drugega, vlado ali podjetja..toda med 60 in 80% vpliva na planet prihaja iz potrošnje gospodinjstev. Če spremenimo svoje potrošniške navade bomo s tem naredili veliko za naš okoljski odtis.«

V raziskavi so analizirali okoljske vplive potrošnje gospodinjstev s perspektive virov, vode in površin, kot tudi toplogrednih plinov, ki so povezani s produkcijo in uporabo izdelkov ter storitev. V ta namen so uporabili novo EXIOBASE 2.2 multi-regionalno podatkovno bazo, ki podrobno opisuje ekonomijo 43 držav in pokriva 200 ekonomskih sektorjev. V raziskavi so tako lahko zasledovali izvor izdelkov in njihove distribucijske kanale za leto 2007. Osredotočili so se na okoljske pritiske, ki izhajajo iz potrošnje gospodinjstev. Ta vpliv je med regijami zelo neenakomerno porazdeljen, pri čemer imajo seveda bogatejše države veliko večji vpliv. Trdna in pomembna je povezava med odhodki in okoljskim vplivom, saj se z večjim prihodkom povečuje povpraševanje po ne osnovnih potrošniških izdelkih. Mobilnost, stanovanja in hrana so glede okoljskega vpliva najpomembnejše potrošniške kategorije. Globalno hrana predstavlja med 48% in 70% gospodinjskih vplivov na površine in vodne vire, pri čemer potrošnja mesa, mlečnih izdelkov in procesirane hrane raste zelo hitro s prihodkom. Stanovanja in mobilnost pa izstopata pri veliki intenzivnosti uporabe ogljika in materialov.

Glede na študijo skoraj štiri petine vseh okoljskih vplivov potrošništva ne izhaja iz neposrednega obnašanja, kot je recimo kako vozimo avtomobil ali (pre)dolgega tuširanja, ampak iz virov, ki so nižje na distribucijski verigi naših izdelkov. Količina vode, ki jo porabimo za en hamburger ali zamrznjeno pizzo je na primer veliko pomembnejši faktor za vpliv na okolje, kot recimo tuširanje ali način kako pomivamo posodo.

Tisti, ki trošijo več, imajo do 5.5 krat večji vpliv na okolje kot je svetovno povprečje. ZDA imajo z 18.6 tonami CO2 na prebivalca največji vpliv na okolje, po tej karakteristiki jim sledi Luksemburg z 18.5 tonami in Avstralija na tretjem mestu z 17.7 tonami CO2 na prebivalca. Povprečje tretjega sveta je 3.4 tone na prebivalca, za primerjavo, Kitajska je v letu 2007 proizvajala samo 1.8 tone CO2 na prebivalca, leta 2014 pa že okoli 7 ton.

Priznajmo si, potrošništvo ubija naš planet in tudi naše duše.

Povzeto po: Consumerism plays a huge role in climate change (Suzanne Jacobs)
http://grist.org/living/consumerism-plays-a-huge-role-in-climate-change/

Mnogi trdijo, da glede podnebnih sprememb osebno ne moremo narediti veliko in da človeštvo naseljuje zemljo kot kuga. Ekologi “Ekološkega društva Amerike” za trenutno okoljsko krizo obtožujejo kar človeško naravo. Ljudje delamo samo to, kar delajo tudi druga živa bitja, da bi preživela – širimo se na vsa področja, ki so na voljo in porabljamo vse vire, ki so na voljo, na podoben način kot se razrašča populacija bakterij dokler jim ne zmanjka hranil. Potem seveda populacija izumre v morju svojih lastnih odpadkov.

Epidemiolog Warren Hern iz univerze v Koloradu povezuje rast naših urbanih naselij z rastjo raka, pri čemer smrt Zemlje napoveduje za okoli leta 2025. Kot pri pospešenem raku, se je v zadnjih sto letih tudi rast človeške vrste dramatično povečala in pri tej hitrosti rasti bo kmalu dosegla velikost, ki bo neizogibno vodila v globalno katastrofo in propad.

Ne samo, da delamo kar delajo tudi druga bitja, mi to počnemo veliko bolj uspešno in učinkovito. Zaradi sprememb v družbi, ki spodbujajo in slavijo prekomerno potrošništvo smo pri tem še uspešnejši in hitrejši.

William Rees iz univerze British Columbia v Vancouvru, Kanada, pravi: »Biologi so pokazali, da je naravna tendenca živih organizmov, da zapolnijo ves razpoložljivi habitat in uporabijo vse razpoložljive vire. To je temelj darvinistične evolucije in vrste, ki to počnejo najuspešneje so tiste, ki preživijo. Mi to počnemo veliko bolje od vseh drugih vrst.«

Čeprav zase radi mislimo, da smo civilizirana in inteligentna bitja, smo podzavestno še vedno v veliki meri vodeni z željo po preživetju, dominaciji in širitvi. Ta podzavestna želja najdeva svoj izraz tudi v ideji, da je gospodarska rast odgovor na vse naše probleme in da bo s časom odpravila vse obstoječe svetovne neenakosti.

Težava, ki po mnenju Reesa in Herna pri tem nastopi je, da ta ideja ne prepoznava, da fizični viri, ki to rast poganjajo, niso neskončni. »Še vedno nas poganja rast, ki postaja vse bolj intenzivna, tako smo na poti, da porabimo vso nafto, ves premog. V tej smeri bomo nadaljevali dokler ne zastrupimo planeta do njegovega izumrtja.«

Tukaj pa je še eden, bolj nedaven dejavnik, ki stvari še poslabšuje – potrošništvo. Gre za izum človeške kulture, ki je po Reesovem mnenju docela zaživel po drugi svetovni vojni v ZDA, ko so tovarne, ki so pred tem proizvajale orožje za vojno nenadoma postale odveč, iz vojne vračajoči vojaki pa so ostali brez možnosti zaposlitve.

Ameriški ekonomisti in vlada so se odločili oživiti ekonomsko aktivnost z vzpostavitvijo kulture, v kateri so ljudi spodbujali k temu, da kopičijo in razkazujejo svojo materialno bogastvo na način, da ta določa njihov položaj v družbi in samopodobo.

Rees citira ekonomista Victora Lebowa, ki je leta 1955 povedal: »(Naše gospodarstvo) zahteva, da potrošnja postane način življenja, da pretvorimo nakup in uporabo blaga v obred, da v potrošnji iščemo duhovno zadovoljstvo in zadovoljstvo našega ega. Merilo družbenega statusa, družbene sprejemljivosti in prestiža je sedaj treba najti v potrošniških vzorcih. Sam smisel in pomen naših življenja moramo danes izražati v potrošništvu. Večji kot so pritiski na posameznika, da se prilagodi varnim in ustaljenim družbenim standardom, bolj se nagiba k izražanju svojih prizadevanj in individualnosti skozi to kaj nosi, vozi, kako se prehranjuje – svoj dom, avto, način streženja hrane, hobije… Ne potrebujemo samo nenehne »prisilne« potrošnje, ampak tudi »drago« potrošnjo. Reči moramo porabljati, kuriti, obrabljati, zamenjevati in zavračati z vedno večjo hitrostjo. Potrebujemo ljudi, da jedo, pijejo, se oblačijo, vozijo in živijo na način bolj zapletene in zato tudi vedno dražje potrošnje.«

V današnjem svetu takšna neposredna retorika ni več ravno običajna, vendar se ne glede na to potrošniška mrzlica neovirano nadaljuje in le malo je takšnih ljudi, ki se zavedajo, da smo prostovoljni sužnji povsem umetne prisile in da se kot ljudje opredeljujemo zgolj po tem kaj in kako trošimo.

»Lebow in njegovi pajdaši so se združili in ustvarili moderno oglaševalsko industrijo, ki igra na naše primitivne gone. Dela nas negotove, ker je oglaševanje spremenilo naš občutek za lastno vrednost v simbolično prezentacijo tega, kar si lastimo. Potrošnjo smo spremenili v potrebo in način, na katerega se definiramo«, pravi Rees.

Rezultat je svet, v katerem široka potrošnja v bogatih deželah daleč presega vire, ki jih imamo na voljo za zadovoljevanje naših potreb.

Rees je leta 1992 razvil proces, ki se imenuje analiza okoljskega odtisa (ecological footprint analysis (EFA)). Z združitvijo podatkov o nacionalni potrošnji z izračuni virov, ki jih potrebujemo za zadovoljevanje in ohranjanje potrošniških vzorcev, analiza hitro in enostavno pokaže, kje je poraba najmanj trajnostna in kako hitro se porablja vire. Sami si lahko svoj okoljski odtis izračunate tukaj: http://www.footprintnetwork.org/en/index.php/GFN/page/calculators/ ali http://www.focus.si/index.php?node=232

»Living Planet Report« vsako leto pripravi analizo zdravja našega planeta in vpliva, ki ga ima nanj človeška dejavnost. Po podatkih za leto 2008, smo že takrat porabili 30% več surovin kot je za naš planet vzdržno. 85 držav je s potrošnjo presegalo vzdržnost svojega lokalnega okolja, manko pa so nadomeščali z izkoriščanjem surovin drugje po svetu, običajno v državah tretjega sveta, ki imajo presežke, ker ne trošijo toliko. Hkrati pa so tam sebično ustvarjali pogoje, ki služijo le njihove ozkemu interesu po surovinah. Posledica so seveda vojne, etnične in religiozne napetosti, begunci…

Ni presenetljivo, da so ravno Severni Američani (posebej ZDA) največji potrošniki, saj porabljajo surovine velikosti površine 9.2 hektarja na prebivalca. Svet lahko trenutno v povprečju prenese le 2.1 hektarja na osebo, torej Američani trenutno trošijo štiri krat toliko kot prenese Zemlja. Rees pravi: »Severni Američani bi morali znižati svoj okoljski odtis za skoraj 80%, da bi na ta način pridobili dovolj ekološke rezerve za pravičen razvoj in rast v razvijajočem svetu.«

Skrb vzbujajoč je, da če bi vsi na Zemlji živeli podobno kot Američani, bi za njihovo vzdrževanje potrebovali štiri dodatne planete.

Pri tem pa se sploh še nismo dotaknili podnebnih sprememb ali globalnega segrevanja. Kaj lahko torej naredimo? Marc Pratarelli iz državne univerze v Koloradu verjame, da se moramo prebuditi iz spanca in začeti z resnimi koraki pri omejevanju porabe: »Glave imamo v pesku in smo v stanju zanikanja. Ljudje mislijo, da posledic ne bodo čutili za časa svojega življenja, zakaj bi se torej trudili v tej smeri.«

Vendar upanje, kakorkoli majhno, obstaja. Tako s strani različnih civilno družbenih gibanj od spodaj, kot s strani oblasti od zgoraj. Upanje od zgoraj je, da bodo vlade končno spoznale, da neskončna gospodarska rast ni kompatibilna z omejenimi surovinami na planetu in bodo te vire začeli upravljati bolj pravično. Brez neke oblike skupnega svetovnega upravljanja se bo uničevanje nadaljevalo in pri oskrbi hrane in energije povzročalo vse večje probleme.

Rees pravi: »Naučiti se moramo živeti v okvirih tega, kar nam ponuja narava. To pomeni deliti in prerazdeliti bogastvo, za to pa je potrebno, da voditelji na najvišjih in najbolj odgovornih pozicijah razumejo, da je tekmovalnost, želja po moči in vse več surovinah uničujoča, zato morajo ravnati v našem kolektivnem interesu.«

Gibanja od spodaj navzgor ponujajo številne alternative, na kar opozarjajo tudi organizacije za globalno pravičnost, kot je recimo spletna organizacija Avaaz, ki zbira glasove za peticije o temah, ki se zavzemajo za mednarodno pravičnost.

Rešitev problema oglaševanja, ki hrani naše želje, bo verjetno še nekoliko težja. Morda bi bile uspešne proti-oglaševalske akcije, kot se izvajajo pod sloganom »Culture jamming«, ki bi potratno potrošnjo delale nezaželeno in sramotno.

»Oglaševanje je orodje za oblikovanje vsakodnevne realnosti ljudi, zato bi morda lahko uporabili ta isti medij, da bi oblikovali kulturno paradigmo, v kateri bi bila pretirana potrošnja prezirana. Ljudi moramo pripraviti do tega, da bi se sramovali, če bi jih kdo imel za uničevalce prihodnosti.«

Ali smo sposobni tovrstne protirevolucije je tako zaradi našega osebnega zanikanja problemov kot zaradi ogromne moči industrije, ki nas še naprej zapeljuje, zelo dvomljivo.

»Dejstvo je, da je globalizmu in potrošništvu uspelo iz človeka pregnati zmernost in poveličati pohlep ter tako osvoboditi Homo economicusa od kakršnekoli moralne ali etične odgovornosti glede potrošnje.«

Pararelli je še bolj pesimističen. Edino upanje je po njegovem mnenju planetarna katastrofa, ki bi nas predramila iz zanikanja: »Moj občutek je, da bomo samo ob soočenju z nečim tako skrajnim končno začeli primerno ukrepati.«

Povzeto po: Consumerism is ‘eating the future’(New Scientist, 7.8.2009)
https://www.newscientist.com/article/dn17569-consumerism-is-eating-the-future?full=true&print=true

Napotila:
Living Planet Report 2013 http://wwf.panda.org/about_our_earth/all_publications/living_planet_report/2013_infographic/
Household consumption significant driver of climate, other environmental impacts
http://gemini.no/en/2016/02/household-consumption-significant-driver-of-climate-other-environmental-impacts/
»Kaj imam jaz z globalnim uničevanjem okolja?«
http://zofijini.net/kaj-imam-jaz-z-globalnim-unicevanjem-okolja/
Oglaševanje in konec sveta
http://zofijini.net/modrost_oglasevanje/
Stoletje jaza – stroji sreče
http://zofijini.net/stoletje-jaza-stroji-srece/
Stoletje jaza – oblikovanje privolitve
http://zofijini.net/stoletje-jaza-oblikovanje-privolitve/

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s