Vrnitev novinarstva v službo aktivne javnosti

Kriza (resnih) tiskanih medijev je tesno povezana s krizo predstavniške demokracije, saj slednja temelji na pasivnih državljanih – potrošnikih, ki jih oblikujejo informacije, ki so v digitalni dobi zastonj. Vsekakor pa ne gre spregledati vloge medijev, ki s(m)o zanemarili vlogo nadzora oblasti

Ko je zadnjo soboto v marcu izšla zadnja tiskana izdaja britanskega časnika The Independent, ki sicer življenje pod isto blagovno znamko nadaljuje na spletu, so v ospredje spet prišla vprašanja, kakšna je prihodnost tiskanih medijev. Splošno znano je, da je glavni problem tiskanih medijev – kar natančno vedo poslovodstva in založniki -, da ne uspejo razviti po­slovnega modela, s katerim bi lahko preživeli ob tem, da so na internetu številne informacije zastonj.

O prihodnosti, da bi bila ta svetlej­ša za tiskane medije, novinarstvo in ne nazadnje za državljane, pa seveda ni mogoče razmišljati brez kritičnega pretresa realnosti medijske sedanjo­sti. “Časopisi se v zadnjem desetletju, posebej pa s poglabljanjem global­ne gospodarske, finančne in socialne krize, soočajo z več krizami hkrati. Po­skušajo delovati na presečišču krize predstavniške demokracije, ki je ne­posredno povezana s padanjem zau­panja v tisk, in krize dobičkonosnosti časopisnega novinarstva, ki je posle­dica rahljanja oziroma padanja tradi­cionalnih poslovnih modelov tiska v digitalni dobi,” dr. Igor Vobič, pred­stojnik katedre za novinarstvo na lju­bljanski FDV, krizo tiskanih medijev umesti v kontekst multiplih kriz časa, v katerem živimo.

Bližje oglaševalcem kot državljanom

Domen Savič, komunikolog in sple­tni aktivist, trdi, da se je kriza tiskanih medijev začela s tem, da so pozabili na bralca. “Da so mediji na bralca poza­bili, je bilo jasno tisti trenutek, ko so vsebino časopisov začeli določati ogla­ševalci in gonja po dobičku – ko so se mediji prenehali spraševati, kaj je po­membno, in so se namesto tega spra­ševali samo, kaj je brano.”

Izginjanje bralstva tiskanih medi­jev traja že lep čas. Po prepričanju dr. Sandre Bašič Hrvatin, medijske stro­kovnjakinje s koprske fakultete za hu­manistične študije, se to dogaja zato, ker so tiskani mediji zelo dolgo svoj poslovni model temeljili na posebnem odnosu z oglaševalci: “Svoje bralce so uporabljali kot ‘valuto’ za pridobivanje oglaševalskega denarja. V tem so šli tako daleč, da so razvili model ‘brezplačnikov’ – medijev, katerih delovanje v celoti pokrijejo s prodajo oglasnega prostora. Če so prej oglasi bili umešče­ni v novinarska besedila, so zdaj bese­dila umeščena med oglase.”

To, o čemer govorimo, je pravza­prav kriza novinarstva in kriza nje­gove vloge in pomena v družbi, trdi medijska strokovnjakinja Bašič Hr­vatinova. “Tisti trenutek, ko je novi­narstvo prenehalo delovati v javnem interesu, je postalo samo privesek za­sebnih interesov svojih lastnikov,” trdi sogovornica. Dodaja, da bodo tiska­ni mediji bralce pridobili nazaj samo tako, da se novinarstvo vrne v službo javnosti. Mediji po njeno veliko bolj potrebujejo državljane kot obratno.

Za krizo zaslužni tudi državljani potrošniki

Komunikolog Savič pa v zvezi z drža­vljani – bralci opozarja, da je razlog za krizo tiskanih medijev mogoče iskati tudi pri njih. “Seveda je krivda tudi na strani državljanov, ki se ne zavedajo svojih pregovornih pravic in dolžnosti. Niso samo mediji krivi za državljana potrošnika, ki ga bolj skrbijo akcijske cene kot odločevalska kriza, tako da je razumljivo, zakaj so se v nekem trenut­ku odločili, da je za medije kot podjetja bolj praktična navezava na oglaševanje kot vir prihodkov.” Pasivizacija državljanov je po splošnih dognanjih eden od ciljev vladajoče ideologije liberalne demokracije, ki si prizadeva, da se dr­žavljani “prebudijo” le na štiri ali pet let, ko potekajo volitve, politična participa­cija pa se vse bolj omejuje na državljana – potrošnika.

Je prihodnost (tiskanih) medijev torej bolj aktivistična uredniška poli­tika, ki naslavlja družbeno in politično aktivne državljane, ki bodo v bližnji prihodnosti predstavljali večino bral­stva tiskanih medijev? “Ne, mislim, da je napačno pričakovati, da se bodo vsi državljani enako močno ukvarja­li s problemi družbe, čeprav bi si to mogoče po tiho želeli. Trenutna kriza medijev nima nobene zveze z občin­stvom, ker občinstvo trenutno ni del medijske enačbe. Tudi razmišljanje, da bi sedaj občinstvo reševalo medije, ki so v krizo prišli zaradi problematičnih lastniških struktur, prevelike naveza­ve na prodajo oglaševalskega prostora in trivializacije družbenega dogajanja, je napačno,” razmerje med družbeno in politično vlogo medija ter državlja­ni oriše Savič. Vobič ga vidi nekoliko drugače: “Pasivni bralec, ki je odma­knjen od novinarstva kot proizvodnje vednosti in katerega pozornost se kot blago prodaja oglaševalcem, s širšega političnega in poslovnega vidika po­staja del zgodovine.”

Medijske hiše so si, tako Savič, same skopale jamo, v kateri trenutno ždijo. Brez samorefleksije in sprejetja odločitve, kdo so novinarji, kaj novi­narji delajo in kako sami razumejo svojo vlogo, se pač ne bodo izkopale iz nje. “Namesto da bi bili kritični do oblasti, da bi opravljali vlogo nadzora, so do skrajnosti razvili različne oblike razvedrilnega novinarstva. Gre za ne­sprejemljive prakse, ki ogrožajo pra­vico vsakega posameznika – pravico do svobodnega izražanja. Monetiza­cija človekovih pravic pa je najhujša možna posledica ekonomskega izko­riščanja. Izgubljeni ugled in izgublje­ne bralce je mogoče pridobiti samo z novinarstvom, ki deluje v javnem in­teresu,” ogledalo tiskanim medijem in novinarjem nastavi Bašič Hrvatinova.

Novinarstvo v interesu javnosti s statusom javnega zavoda?

Kaj torej potrebuje v prihodnosti? “Odmik od klasičnega novinarstva, to je odmik od pripovedovanja novic k širšemu prispevanju v javnem življe­nju skozi delovanje novinarjev kot ka­talizatorjev razprave med državljani, s čimer bi prepoznavali skupne proble­me in iskali rešitve. S tem bi utegnili revitalizirati odnos z javnostjo, a poslovne krize ta transformacija sama po sebi ne bi odpravila,” odgovarja Vobič. Za zaključek pa profesor novinarstva predlaga, da je vredno vsaj odpreti razpravo o spremembi institucional­ne pozicije tiska v družbi z vidikov la­stništva in financiranja, tudi v smeri dodeljevanja statusa javnega zavoda, podobno kot v primeru radiotelevizije, ter ugotoviti, ali za kaj takega obstaja volja. “Take razprave, ki bi naslavlja­la probleme zdajšnje vloge države v odnosu do medijev in hkrati odpirala temeljna družbena vprašanja, kot sta, kakšne medije potrebujemo in si jih želimo ter v kakšni družbi in politič­no-ekonomskem sistemu želimo živeti, za zdaj nimamo.

Uroš Esih

Izvirno objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 11.4.2016

Vir: http://www.vecer.com/vrnitev-novinarstva-v-sluzbo-aktivne-javnosti-6209807

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s