Disciplinirani projekt ženskosti

Govoriti o prisilni in zatiralski naravi lepotnih idealov ter njihovem uničujočem učinku na posameznika se zdi v današnji družbi, ki se nam kaže kot demokratična družba svobodne izbire, osvobojena rasnih, razrednih, spolnih stereotipov ter delitev, zastarelo in preživeto. Feministični boj je še posebej v 80. in 90. letih glasno kritiziral lepotne ideale in pričakovanja, ki jih ti ustvarjajo predvsem do žensk, ter njihove učinke, ki ne le izčrpavajo ženska telesa in od njih zahtevajo nenehno podrejanje, temveč še vedno skrbijo za to, da so ženske primarno dojete kot vizualni (seksualizirani) objekt. Po desetletjih tovrstnega boja so sledile številne teoretske analize, ki so dodatno nazorno pokazale, kako globoko zares segajo konstrukti spola in pričakovanja od teles, ki jih utelešajo. Z vstopom v dobo, ki jo danes imenujemo tudi postmoderna, se je zdelo, da se skupaj s tradicionalnimi institucijami, vrednotami in neenakimi pričakovanji, vezanimi na spol in spolne vloge, ruši tudi sama predstava spola. Novodobni posameznik oz. posameznica, osvobojen prisile tradicije in ideoloških “velikih zgodb”, naj bi tako lahko svobodno odločal o načinu lastne subjektivacije. Ženskost in moškost kot konstrukta, vezana na specifično telo in na specifičen videz, naj bi tako postala le še ena izmed izbir, ki si jih lahko poljubno nadanemo in z njimi »igramo« ­ v postmoderni dobi so tako stvari, kot so ličenje, moda, telesna postava ipd., le “nevtralna” sredstva, ki nam pomagajo, da »na kreativen način izrazimo sami sebe«. A bolj podrobni pogled pod površino enakopravne in svobodne družbe nam pokaže, da spolne neenakosti še zdaleč niso presežene. Četudi obstajajo posamezniki in posameznice (npr. drag queens, tomboys, androgini), ki želijo s prakticiranjem različnih modnih stilov subvertirati konstrukt spola, nam ravno dejstvo, da obstajajo vizualni in telesni stili, ki so percipirani bodisi kot »moški« bodisi kot »ženski«, pove, da spol še kako ostaja pomembna (vizualna) kategorija, na katero so vezana različna pričakovanja. Ali kot zapiše Simone de Beauvoir (1998): »In v resnici je dovolj že, če pogledamo okrog sebe, pa lahko ugotovimo, da je človeštvo razdeljeno na dve kategoriji individuov, ki se vidno razlikujejo po oblačilih, po obrazu, telesu, nasmehih, hoji, zanimanjih in opravilih: morda so te razlike površinske, morda jim je namenjeno, da bodo izginile. Gotovo pa je, da zaenkrat obstajajo kot v oči bijoča očitnost.«

Nadaljevanje na: http://studentska-iskra.org/?p=733

Študentska Iskra

Napotilo:
Neoliberalni diskurz v feminizmu
http://studentska-iskra.org/?p=532

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s