Ljudje verjamejo, da je mogoče drugače

Dr. Peter Stanković, kulturolog na FDV, o politični, socialni in kulturni dimenziji skvotov, o Rogu, o standardiziranem načinu življenja in alternativah, o diktaturi potrošništva

Konec leta 2014 so londonski aktivisti zasedli prazne prostore nekdanje banke RBS. Želeli so opozoriti na visoko število mladih, ki so prisiljeni spati na ulicah, in na krivičnost sistema, ki postavlja banke in pravico do zasebne lastnine pred ljudi in pravico do varnega bivališča. Policija jih je nasilno odstranila in jih ni spustila v stavbo niti po prvi razsodbi sodišča, da se lahko vrnejo in za ljudi brez domov skuhajo božično kosilo. Na koncu so hladno kosilo delili na pločniku pred stavbo, kjer so v prazno zevale kuhinje, samevali mize in stoli. “Skvoti temeljijo na komunitarnosti, demokratičnosti, dogovarjanju, celo na produktivnosti kaosa,” razlaga profesor na ljubljanski fakulteti za družbene vede Peter Stanković. Za oblast skvoti niso nevarni le zato, ker opozarjajo na krivice, ki jih vladajoči sistem proizvaja, ampak tudi, ker s svojim delovanjem dokazujejo, da so drugačni sistemi in družbe mogoči. Vse to velja upoštevati in misliti tudi pri spremljanju trenutnega boja za ubranitev Socialnega centra Rog v Ljubljani.

Poslušamo, da živimo v družbi neskončnih svobodnih izbir. So danes skvoti nuja ali izbira?

“Verjetno oboje. Bili so in ostajajo nuja. Izraz in kultura skvotov vsaj od srednjega veka v Angliji govorita o ljudeh, ki nimajo kje živeti in se vselijo v prazne prostore, ki niso njihovi. A gre tudi za izbiro – življenjskega stila, ustvarjanja, kako se uresničevati na načine, ki niso takšni, kot jih družba predpisuje. Slika, da živimo v pluralnih družbah neskončnih možnosti, je zelo površinska. V resnici se nas sili v standardiziran način življenja: služba, dom, hiša, avto, kuža, trgovski centri in enkrat na leto počitnice na morju. Vsi smo predvsem potrošniki: hodimo na delo, da služimo denar, ki ga zapravimo za potrošniške dobrine. Čeprav se zdi, da lahko počnemo karkoli, je vprašanje, koliko smo v resnici svobodni. Skvot je izbira zunaj običajnih, družbeno zaželenih in predpisanih potrošniških izbir. A v tem je lahko tudi nuja: ljudje verjamejo, da je mogoče, in poskušajo živeti drugače – nujno se jim zdi upreti se kapitalistični hegemoniji, trgu in diktaturi potrošniškega življenja.”

V Sloveniji bivanjskih skvotov po podrtju AC Molotov leta 2003 ni, v Španiji so posebej preganjani. Obstajajo pa mnogi kulturno-umetniški. Kako to razumeti?

“Skvoti imajo vsaj tri dimenzije: politično, socialno in kulturno. Nasprotujejo razvoju mest po logiki kapitala in po pravilih trga, ki dehumanizira in odtuji prostore. Temeljijo na drugi logiki – ustvarijo prostore, ki se gradijo okoli človeka, druženja in solidarnosti. V tem so politični. V sredozemski tradiciji so socialni centri, ki povezujejo različne kolektive in posameznike, ki delujejo v dobro družbe in marginalnih skupin. To je Rog – socialni korektiv. Ljudje, ki nimajo v mestu kje biti, zasedejo prazno opuščeno stavbo in so tam. Na Metelkovi je po drugi strani bolj poudarjen kulturno-umetniški moment: povezuje ustvarjalce, ki so zunaj institucij in iščejo nove izraze, hkrati gre za eksperimentiranje z življenjskimi stili. Marsikdo je utesnjen in izgubljen v današnjem svetu potrošništva. Skvoti temeljijo na drugih vrednotah in družbenoorganizacijskih modelih, ki niso hierarhični, ampak demokratični in komunitarni. Slovenija je na križišču vplivov. Če so za mediteranska mesta značilni socialni centri, je v Angliji več umetniških, življenjskostilskih skvotov. Tako je tudi v Nemčiji, kjer so bili v 80. letih najmočnejši skvoti v Kreuzbergu. Tam so zasedli tako rekoč celo četrt. Poudarek je bil na aktivizmu, a tudi na umetnosti, berlinska alternativna scena je brbotala. In če so starejše generacije imele več stika z nemškimi in nizozemskimi skvoti, je v zadnjih dvajsetih letih večji vpliv socialnih centrov.”

Kako se razvija represija skvotov?

“Konflikti so vedno bili. Nekatere zahodne države so svoje politike zelo zaostrile, hkrati pa so obstoječim skvotom priznale družbeni pomen in jih legalizirale, vključile v sheme financiranja. Strogo pravno je jasno: skvot je nezakonit. A življenje ni nikoli črno-belo. Skvoti – ljudje v zapuščenih, nenaseljenih zgradbah nikomur ne škodijo. Nasprotno: v praznine vnašajo močan kulturni, socialni in politični program, ki koristi celi družbi in še zlasti mestom. To oblasti pogostokrat prepoznajo. Gre za dilemo nelegalnega, a družbeno koristnega.”

Kaj je prineslo gibanje occupy – skvote javnega?

“Zgodil se je premik: od okupacije zapuščenih prostorov in njihove oživitve k okupaciji simbolnih prostorov, okoli katerih se vrti konstrukcija kapitalizma: trg pred borzo, park pred londonsko katedralo. Zasedlo se je mestna jedra in razširilo prakse. Pogost problem skvotov je, da so izolirani – posledično lahko svobodno delujejo, a v resnici so getoizirani. To ustreza tudi vladajočemu razredu in sistemu. Z gibanjem occupy smo videli poskus preboja iz samoizolacije.”

Je subverzivnost skvotov, da prevprašujejo tudi zasebno lastnino?

“Zagotovo. Političen je upor proti spreminjanju mest po logiki kapitala v anonimne, prazne, hladne, odtujene metropolise. V Berlinu so tako skvoti preprečili rušenje starih hiš, ki so bile bolj človeške, lepše. A političnost je tudi v problematiziranju zasebne lastnine. Ta je danes, kot osrednja vrednota kapitalizma, sveta in samoumevna. Skvoti opozarjajo, da gre le za en vidik – ki se je resda zapisal v zakone in razum ljudi, a cela serija gibanj že od 19. stoletja temelji na problematiziranju te pravice: lastnina je tatvina.”

Mnogi bi se strinjali, da sistem, ki ga imamo, ni najboljši. A je močnejši strah, kaj bi bilo, če bi bilo drugače: če ne bi spoštovali zasebne lastnine, če bi vsi eksperimentirali. Lahko skvoti prepričljivo ponudijo drugačno sliko družb?

“Pri mnogih ljudeh je gotovo prva reakcija strah. A ta temelji na nesporazumih in nevedenju. Ko se govori o zasebni lastnini, se vsakdo ustraši, da bo nekdo prišel in se naselil v njegovo stanovanje. Skvot je prav nasprotno. Je zasedanje lastnine, ki je nezasedena in se je ne uporablja. Skvoti nikomur ne škodijo – to je temeljna ideja. Ne gre za to, da pridem in nekomu nekaj vzamem. Strah je razumljiva prva reakcija, tudi ko ljudje vidijo, da se v skvotih dogaja nekaj drugačnega. Drugačnost vedno sproži strah, ki pa je enako neutemeljen kot strah pred drugimi kulturami. Gre za drugačnost, ki jo ustvarja aktivno iskanje alternativ. Skvot je neke vrste poskus. Ni nujno, da bo uspel in da bodo iznašli nekaj novega, a vendar išče drugačne okvire delovanja. Potrošniški kapitalizem nas je ukalupil v eno formo – bojimo se in ne znamo razumeti ničesar, kar bi bilo zunaj nje. Tudi v idealnem svetu bi bilo dobro, da bi ljudje iskali še nekaj boljšega. Ni važno, ali to najdemo. Že samo iskanje in eksperimentiranje je kvaliteta. Danes še toliko bolj, ker živimo v svetu, ki je daleč od idealnega – gradi na izkoriščanju, povzroča velike neenakosti, je pogosto krivičen in nas usmerja v življenje, ki ni ravno ustvarjalno: delo od jutra do večera, za vikend pa v nakupovalno središče. Zato so ljudje in prostori, kjer se sodeluje in išče nove načine družbene organizacije, tako pomembni. Znanja in izkušnje, ki v teh prostorih nastanejo, pronicajo v družbo.”

Vir: http://www.vecer.com/ljudje-verjamejo-da-je-mogoce-drugace-6231459

Kristina Božič

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s