Seksi laž

The Sexy Lie, TEDxYouth@SanDiego, (Caroline Heldman, 2014)

Transkript:

Danes sem tukaj, da bi spregovorila o laži. Bolj natančno o seksi laži. Vem, da obstaja veliko laži, nekatere med njimi so seksi druge so zelo neseksi, vendar bi želela govoriti o laži oz. ideji, da je biti spolni objekt znamenje moči. Rada bi vas prepričala, da to ni znamenje moči.

Najprej bom govorila o tem, kaj je to spolna objektivácija in nato o teoretični in na podatkih temelječi analizi zakaj je škodljiva. Slednjič vam bom ponudila načrt delovanja, da se boste bolje znašli v kulturi objektivácije in jo tudi spremenili.

Torej začnimo. Kaj je spolna objektivácija? To je proces predstavljanja ali obravnavanja osebe kot spolnega objekta, tako, da služi drugemu za spolni užitek. Kar je pri spolni objektiváciji tako zanimivo, da smo nekoč imeli zanjo poseben besednjak. V 1960ih in 1970ih nas je glede spolne objektivácije in za škodo, ki jo povzroča dekletom in ženskam, skrbelo. V 1980ih, 1990ih in danes, smo v javnem diskurzu o tem precej tiho, čeprav se je kultura spolne objektivácije še ojačala; vidimo še več slik in 96% teh podob je spolno objektiviranih ženskih teles, nimamo pa besednjaka, ki bi ga lahko uporabili za pogovor o tem. Mladi ljudje so v glavnem izgubili sposobnost, da bi jo lahko identificirali. Kot je dejal moj prijatelj, to je tako, kot bi bil vzgojen v rdeči sobi, izgnan iz nje in naprošen, da opišeš rdečo barvo.

Gradim na delu drugih in sem izdelala test spolne objektivácije. Če je odgovor na katero od teh sedmih vprašanj da, potem gledate podobo, ki objektivízira.

  1. Ali podoba kaže samo dele telesa seksualizirane osebe? Z drugimi besedami, ali del nadomešča celoto. Na primer zadnjica ženske v tej reklami.
  1. Ali podoba seksualizirano osebo prikazuje kot nadomestek za predmet? Na tej sliki ženska postane miza.
  1. Ali slika prikazuje seksualizirano osebo kot zamenljivo? To pomeni, kot eno od stvari, ki jih je mogoče zamenjati.
  1. Ali slika potrjuje idejo kršenja telesne integritete seksualizirane osebe in ta oseba zanjo ne more dati pristanka. Z drugimi besedami, se s to osebo ravna kot da je seksualni objekt?
  1. Ali slika sugerira, da je seksualna dostopnost osebe njena temeljna značilnost? Besedilo na tem oglasu pravi: »Veš, da nisi njen prvi, vendar, a ti je za to res kaj mar?« To je oglas za rabljena vozila.
  1. Ali slika prikazuje seksualizirano osebo kot dobrino (nekaj, kar je mogoče kupiti in prodati)? V tem oglasu vidimo ženske v prodajnem avtomatu in moškega, ki izbira žensko. Ta oglas prodaja moške čevlje.
  1. In zadnje vprašanje, ali slika obravnava telo seksualizirane osebe kot platno? Ne govorim o napisih in tatujih, za katere se oseba odloči, ampak ko oglaševalci uporabljajo telo kot posebno platno.

Nova kultura objektivácije se je pojavila v zadnjih 10 letih, zanjo pa sta značilni dve stvari. Prva je povečanje količine spolno objektivácijskih oglasov na televiziji, v filmih, video igrah, glasbenih videih, revijah in drugih medijih. Druga oglaševalska komponenta je, da so te podobe postale bolj ekstremne, bolj hiper seksualizirane. Zakaj to doživljamo zdaj? Skupni imenovalec je tehnologija. Nova tehnologija je povečala število slik, ki smo jim izpostavljeni vsak dan. V 1970ih smo videli približno 500 oglasov na dan. Danes vidimo okoli 5000 oglasov na dan. Otroci v starosti od 8 do 18 let, so v povprečju osem ur na dan priključeni na naprave, preko katerih jih lahko dosežejo oglaševalci. Kaj naredijo oglaševalci? Skozi kaos se prebijajo z večjim poudarkom na nasilju, hiper nasiljem in hiper seksualnostjo. Kako to ni opolnomočenje?

Najprej želim nasloviti logiko. Ko govorimo o spolnih objektih, govorimo o dihotomiji. V zahodnem mišljenju razmišljamo črno/belo, da/ne, v dveh nasprotnih kategorijah. Ko razmišljamo o spolnih objektih, razmišljamo o dihotomiji objekt/subjekt. Subjekt deluje, z objektom se ravna. Tudi če postanete popoln objekt, popoln spolni objekt, ste popolnoma podrejeni, saj bo ta položaj vedno deležen ravnanja nekoga; torej, če razmišljamo logično, v poziciji spolnega objekta ni moči. Onkraj tega pa, idejo, da seks prodaja, bi rada izzvala neposredno, ker dejstvo je, če bi spolnost prodajala -, večina žensk je heteroseksualnih in smo spolna bitja -, zakaj potem povsod v oglaševanju ne videvamo napol golih moških? Sugerirala bi, da se tukaj prodaja nekaj drugega. Moškim se ves čas prodaja ideja, da so spolni subjekti. So v voznikovem sedežu. To, da povsod videvajo podobe objektiviziranih žensk, jim daje občutek moči. Ženskam prodajajo idejo, da lahko tako dobimo vrednost in da tako postanemo idealni spolni objekt. Zato se namesto spolnosti v resnici prodajajo ideji subjektivnosti in objektivnosti. Pomanjkljivo oblečene ženske lahko vidimo tako v moških kot ženskih revijah.

Poglejmo zdaj raziskave. Samo-objektivizacija je pojav, ko dekleta in ženske gledamo na svoja telesa kot na spolne objekte. To v večji ali manjši meri počnemo vse. To se nekoliko razlikuje glede na spolno usmerjenost in narodnost, vendar v ZDA se s tem v glavnem spopada večina žensk. Samo-objektivizacija, 10 let večinoma psiholoških raziskav: vemo, da ima to nekaj zelo hudih posledic. Šla bom skozi seznam, osredotočiti pa se želim le na nekaj teh postavk.

Prvič, bolj ko razmišljamo o sebi in ponotranjimo to idejo, da smo spolni objekti, višja je stopnja depresije. Če sebe vidimo kot spolni objekt, smo prav tako bolj nagnjene k nadzorovanju telesa. Kaj je to nadzorovanje telesa? Za moške v občinstvu bo to verjetno nekaj novega. Za ženske prav gotovo ni. Razmišljamo o tem kako postaviti nogi, svoje lase, kam pada svetloba, kdo nas gleda in kdo ne. V petih minutah, kolikor traja moj govor, so ženske v občinstvu pri nadzoru telesa sodelovale v povprečju 10-krat. To pomeni vsakih 30 sekund. Pri teh, ki se imajo za seksualni objekt, so veliko bolj razširjene tudi motnje hranjenja, kot tudi sram zaradi telesa in zmanjšano kognitivno delovanje. Če se ukvarjamo z nadzorom telesa to preprosto zavzema več mentalnih kapacitet, ki bi jih sicer lahko bolje uporabile za dokončanje matematičnih testov, domačih nalog. Izčrpava našo kognitivno delovanje. Med posledicami je tudi spolna disfunkcionalnost. Ta ideja, da seks prodaja -, a ni čudno, da če mislite nase kot na spolni objekt in odraščate v družbi, ki deklice vzgaja, da na svoja telesa gledajo kot na projekt v delu in kako biti spolni objekt, to dejansko ovira dobro spolnost? Rado se zgodi, da se ženske, ki se zelo samo-objektivizirajo dejansko vpletajo v tako imenovana »gledalska seksualna dejanja«. Namesto, da bi bile v užitek vpletene in vključene, se tako dogaja, da nase gledajo z vidika tretje osebe, s perspektive gledalca, v kateri jih skrbi odvečna teža, kako izgledajo njihove noge. Kar ponovno preprečuje spolni užitek. Če je kaj, kar bi vam želela posebej izpostaviti, zakaj si ne želimo živeti v kulturi, ki spolno objektivizira, potem je to zato, ker to zmanjšuje spolni užitek. Prav tako znižuje samozavest, znižuje tudi učni uspeh in to ne zanemarljivo. Razlika, ki sem jo našla v mojih raziskavah, pomeni razliko med iti in ne iti na univerzo. Prav tako znižuje politično participacijo ali prepričanje, da imamo v politiki glas in znižuje tudi sposobnost, da se dobro razumemo z drugimi ženskami. Sodelujemo v tekmovanju med ženskami. Moško pozornost vidimo kot »sveti gral« našega obstoja in zato tekmujemo z drugimi ženskami za našo lastno samopodobo, ker jo imamo za omejeno dobrino, to dragoceno omejeno dobrino. Ko gremo na zabave se zavedamo kje smo v hierarhiji lepih deklet. Ko je druga ženska cenjena, ker je spolni objekt, imamo dejansko glede sebe slabo mnenje.

Kaj lahko glede tega storimo? Akcijski načrt. Najprej bi rada predlagala nekaj osebnih ukrepov, saj je tisto, kar spolna objektivacija dejansko počne, da vzpostavi standard seksipilnosti, ki škoduje ženskam ali jim škoduje na osebni, politični in profesionalni ravni. Tukaj se želim osredotoči na osebno raven. Kaj lahko storimo? Lahko nehamo trošiti vsebine, ki so škodljive, saj vemo, da v prvih treh minutah, ko listamo po modnih revijah, gre naša samopodoba strmo navzdol. Lahko nehamo tekmovati z drugimi dekleti in ženskami. Ko vidimo žensko, ki je za to deležna pozornosti, lahko razumemo, da je del sistema, v katerem so pravila naperjena proti nam. Ona ni problem, ona je simptom problema. Lahko nehamo iskati pozornost za naša telesa. Male fante vzgajamo, da gledajo na svoja telesa kot na orodja, s katerim obvladujejo svoje okolje. Mala dekleta vzgajamo, da gledajo na svoja telesa kot na projekt, ki ga je mogoče nenehno izboljševati. Kaj če bi ženske začele gledati na svoja telesa kot na orodje, s katerim obvladujejo svoje okolje, kot orodje, s katerim lahko pridemo iz enega kraja do drugega, kot čudovita vozila za premikanje po svetu na nov način?

Bodimo za fante podporne zaveznice. Poskušajmo razumeti, kaj se dogaja okoli nas, kaj se dogaja v glavah žensk okoli nas. Ne vrednotite deklet in žensk na podlagi tega kako izgledajo, vrednotite jih glede na to kaj povejo in kaj delajo. In končno, uporabite svoj privilegiran položaj strateško, da spregovorite proti objektivizaciji. Ko se premaknete od osebnega k političnemu, lahko bojkotirate; preprosto lahko zavrnete uporabo vsebin, ki spolno objektivizirajo dekleta in ženske. Ko je nekaj za vas žaljivo, se lahko obrnete na medijske producente. Lahko ustvarjate svoje lastne medije. Postavite se za kamero, pišite, delujte, režirajte. Tudi vi lahko sodelujete v novem medijskem aktivizmu. Tam vam je, za to, da bi dosegle politične spremembe, na razpolago neverjeten svet. Želim vam ponuditi le nekaj primerov. Prvič, »Sociological Images« (Sociološki slike), blog doktorice Lise Wade, ki je skupaj s študenti dosegla, da je »Abercrombie and Fitch« iz trga umaknil podložene nedrčke ali kopalke za malčke. Vodili so kampanjo, v kateri so o tem pisali blogovske prispevke. Bila je deležna medijske pozornosti, prišlo je do nekaj peticij in podjetje je s polic svojih trgovin umaknilo proizvod.

To je moja herojinja. Njeno ime je Julia, 14-letnica, ki je na change.org sestavila peticijo z 85.000 podpisi. Odšla je v New Yorku in pri reviji »Seventeen« so se strinjali, da ne bodo več digitalno popravljali svojih modelov.

Zapustila vas bom z idejo, da si lahko predstavljamo drugačen svet. Rada bi, da si predstavljate svet, v katerem dekleta in ženske ne preživijo vsako jutro po uro, da si nadenejo ličila in uredijo lase. Rada bi, da si predstavljate svet, v katerem so ženske vrednotene po tem kaj povejo in kaj naredijo, ne pa po tem kako izgledajo. Rad bi, da si predstavljate svet, v katerem namesto da čas porabimo za obleko in izgled, usmerjamo svojo energijo v ukvarjanje z resnimi težavami, kot je trgovina z ljudmi, spolno nasilje, homofobija, revščina, lakota. In končno, ker ste sami arhitekti svoje prihodnosti, bi vas rada opomnila, da morajo arhitekti včasih porušiti paradigme, da bi lahko zgradili boljši svet. Moje vprašanje za vas je, kakšen boljši svet boste zgradili?

Vir: http://everydayfeminism.com/2014/02/the-sexy-lie/

Napotili:
https://carolineheldman.me/about/
https://thesocietypages.org/socimages/

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s