Jaguar iz Hoč za vnuka ali spodoben svet?

Dr. LUKA OMLADIČ, filozof in okoljski analitik, predavatelj okoljske etike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani

Potegnimo črto, zdaj ko gre leto h koncu: kako zeleno je bilo?

“Dovolj je, da pogledamo, kako je vlada opredelila tri prednostne okoljske naloge za leto 2016. Na tretjem mestu je trajnostna raba, na drugem mestu je zeleno gospodarstvo, in kaj je na prvem? Hitrejša pridobitev gradbenega dovoljenja. In kako se ta retorika prevaja v prakso, kaže nedavni primer z vašega konca: gradnja plinske rafinerije v Petišovcih. Agencija RS za okolje (ARSO) je gladko izdala okoljsko dovoljenje, slednje je ‘padlo‘ na sodišču, po tem pa je ARSO modro ugotovil, da je mogoče postaviti rafinerijo brez okoljskega dovoljenja. In se sprašujem: če je mogoče rafinerijo, ki operira z nevarnimi snovmi, postaviti brez okoljskega dovoljenja, zakaj okoljska dovoljenja sploh še potrebujemo?”

Tudi ministrstvo za zdravje je podalo mnenje, da gre za obrat, ki lahko predstavlja grožnjo za zdravje.

“Ja, na ministrstvu za zdravje so zapisali, da gre za napravo, ki lahko ob nesreči povzroči večje tveganje za zdravje ljudi. Že samo z vidika previdnostnega načela bi morali biti v tem primeru skrajno konservativni. Bojim se, da je dejstvo, da imamo hitrejšo pridobitev gradbenega dovoljenja, na prvem mestu okoljskih ciljev, zelo povedno. Kaže na to, da okoljsko ministrstvo vsaj deloma vidi okolje kot administrativno oviro. Sebe ne dojema kot čuvarja okolja, čuvarja v imenu javnega interesa, ne interesa podjetij ali kapitala.”

Že tako se sprašujemo, ali so presoje vplivov na okolje dovolj učinkovito orodje za varstvo narave.

“Problem je v tem, da velikokrat strokovne podlage za okoljske presoje delajo zasebna podjetja, plača pa jih naročnik, potencialni onesnaževalec. Zgodi se celo – kot je bilo v primeru Termoelektrarne Šoštanj -, da je onesnaževalec hkrati lastnik podjetja, ki dela okoljsko presojo. Ne moremo sicer vnaprej reči, da gre za koruptivno dejanje, gre pa nesporno za konflikt interesov. In zakonodaja ga omogoča. Po mojem mnenju bi morale okoljske presoje pripravljati popolnoma neodvisne institucije.”

Težko se je znebiti vtisa, da je okoljsko ministrstvo v vsaki vladi marginalno, večina ministrov, ki je vedrila v njih, pa okoljsko zelo nepoučenih.

“Zame okoljsko ministrstvo ne more biti na margini, moralo bi biti absolutno centralno za državno politiko. Vse razvojne politike bi morale biti koordinirane z vidika prostorske in okoljske politike. Gre preprosto za vprašanje politične volje in v Sloveniji že od osamosvojitve naprej ni nobena oblast postavila prostorske in okoljske politike na vrh svoje agende. Ni se jim zdelo potrebno, ideološko jim je okoljevarstvo tuje. Prostorsko in okoljsko politiko itak vidijo kot administrativno oviro za podjetništvo in kapital. K temu dodajmo še donedavno odsotnost zelenih političnih strank, ki bi eksplicitno postavile okoljsko in prostorsko politiko v center svojega političnega programa – in tako imamo, kar imamo.”

Tako naivno bi lahko rekli, da je to težko razumeti. Tudi politiki imajo otroke, vnuke, za katere bi najbrž radi, da živijo v dobrem okolju.

“Slovenija ima na neki način srečo in hkrati smolo, da nima akutnih okoljskih degradacij, takih, ki bi jih močno in neposredno občutili v vsakodnevnem življenju. Imamo kar ohranjeno naravo, nismo bili soočeni z okoljskimi katastrofami, no, z izjemo poplav. Ampak tudi pri poplavah vidimo, da se nekaj časa govori o njih, potem pa izginejo iz naše zavesti. Stanje torej ni dovolj akutno. Tudi po indeksu Univerze Yale je Slovenija zelo visoko na petem mestu med 180 državami po ohranjenosti okolja in prostora. Ohranjeni ekosistemi so naša sreča, po drugi pa tudi naša nesreča, ker ne znamo sprevideti pomembnosti prostorskega in okoljskega načrtovanja zato, da ohranimo, kar imamo, in da izkoristimo potencial, ki ga imamo prav zaradi tega, ker še nismo do konca degradirali našega okolja.”

Vsekakor pa imamo Slovenci zelo razvito občutljivost za naravo.

“Ena od teorij na področju okoljske etike pravi, da so za okoljevarstvo pomembne določene značajske lastnosti ljudi in družbe. Slovenci imamo senzitivnost za naravo, manjka nam mogoče senzitivnosti za prostor. Da bi videli prostor kot nekaj, kar je naše skupno dobro. Zelo radi postavimo živo mejo okoli svoje hiše, pozabljamo pa, da je kraj, v katerem živimo, prav tako naše neposredno okolje, kot je naš vrt. Manjka nam ta razširitev percepcije od razumevanja prostora kot individualnega na prostor kot neko skupno dobro.”

Se prav zaradi odsotnosti okoljske agende zlahka zgodi TEŠ 6, ki je okoljsko najslabši možen tip elektrarne?

“Ni se zgodil toliko zaradi odsotnosti okoljske agende, mislim, da je najpomembnejšo vlogo pri ideji in nastanku TEŠ 6 odigralo pomanjkanje odgovornosti. V stilu ‘tudi če projekt ne bo imel pozitivnih učinkov, tudi če bo propadel, tudi če bo stal trikrat več, kot je bilo načrtovano – saj se bo pozabilo. Hujših posledic ne bo.‘”

Imajo prav, v resnici se pozabi.

“TEŠ 6 onesnažuje in bo onesnaževal in povzročal podnebne spremembe še naprej. A hkrati sem prepričan, da bo TEŠ 6 v ne tako daljni prihodnosti zaprt in da bo mrtva naložba. Premog nima prihodnosti niti okoljsko niti ekonomsko in TEŠ 6 bo – na žalost ali na srečo – končal svoje življenje veliko prej, kot so si ti ljudje, ki so zanj odgovorni in niso odgovorni, mislili.”

Ker je povsod med prvimi konkretnimi ukrepi okoljske politike ozaveščenih držav odpoved premogu, ki je podnebno najbolj nevaren vir energije.

“Globalno gledano se naložbe v premog tudi z ekonomskega vidika vedno bolj kažejo kot fatalne naložbe, kot nekaj, kar je obsojeno na propad. Na različnih nivojih je premog obsojen na to, da ga vidimo le še kot neko preteklost, gorivo preteklosti. V širši perspektivi moramo ta pogled razširiti na vsa fosilna goriva. Edini – in tukaj velja v podnebni in okoljski skupnosti konsenz – racionalen način za omejitev izpustov toplogrednih plinov in za obvladovanje CO2 pod katastrofalnimi parametri je, da ogljik pustimo pod zemljo. Najlažje se izpustov iznebimo tako, da pustimo njihov vir, torej fosilna goriva tam, kjer so. Pustimo fosilna goriva pod zemljo! je izredno pomembno geslo, pomemben uvid, na katerem temelji podnebna politika. To bo slej ko prej tudi prišlo do Slovenije in s tega vidika nasprotujemo kopanju premoga, s tega vidika tudi nasprotujemo širjenju plinskega polja v Petišovcih. Ker gre za isti problem. Vsak kubični meter plina, ki ga bomo izčrpali v Prekmurju, se bo neposredno prevedel v ogljik v ozračju.” ››

Pri TEŠ 6 se je izkazalo, da je za večino tamkajšnjega prebivalstva dobrodošel objekt. Termoelektrarna na premog je tudi na krajši rok za zdravje najbolj škodljiva elektrarna, povzroča obolenja in povečano smrtnost v svoji okolici, kot dokazujejo številne neodvisne raziskave. In vendar si ga ljudje želijo.

“To je žalostna zgodba, še posebej zato, ker so se pred desetletji prav v Šaleški dolini ljudje uprli onesnaževanju z žveplom iz tamkajšnje termoelektrarne. To je bila velika zmaga okoljske akcije še v stari državi. Da okolica ni nasprotovala šestemu bloku, pripisujem neodgovornemu ravnanju akterjev lokalne skupnosti in gospodarskih akterjev, ki so imeli tam interes in so uporabili vse, tudi izredno zavajajoče instrumente: od zbujanja strahu do dajanja praznih obljub o cenah premoga. Zavajali so prebivalstvo, pa nihče ni niti politično niti ekonomski odgovarjal, največji del škode pa bodo plačali ljudje, ki tam živijo. Lahko samo upamo, da bo ta odgovornost enkrat razkrita in bo to preprečilo še kakšen podoben primer te vrste.”

Na katerih okoljskih področjih v EU služimo kot slab primer? Zrak in onesnaženost s PM 10, pozidave kmetijskih zemljišč, neprilagajanje podnebnim spremembam …

“Prvo področje, ki je resnično problematično, je promet. Slovenija se je spremenila v tranzitno državo za cestni promet, ne da bi sama zares vedela, zakaj to hoče in kakšne koristi ji to prinaša. Promet je povezan z drugim problemom, s kakovostjo zraka. Z obema se je z neko modro, ambiciozno politiko mogoče spopasti. Promet je treba preusmeriti na železnice in treba je močno spodbujati uporabo javnega prevoza. Zrak ni onesnažen samo zaradi prometa, pomemben del dodajajo tudi individualna kurišča. Strokovnjaki pravijo, da za veliko krajev v Sloveniji sploh ne vemo, kako onesnažen je zrak v njih, ker se ne opravljajo redne meritve. Slednje so zelo pomembne – ko ljudje vidijo rezultate meritev, jih to spodbudi, da bolj odgovorno razmišljajo o svojem ravnanju.

Tretje področje, ki bi ga izpostavil, pa je prilagajanje podnebnim spremembam. Podnebne spremembe se dogajajo, vemo, da bodo vse bolj intenzivne v prihodnosti in da mora biti osrednje vodilo vseh razvojnih in drugih politik premislek, kakšen vpliv bo imela neka investicija, neki poseg v podnebno spremenjenem okolju. Ravno te dni je Slovenija končno pripravila osnutek strategije prilagajanja podnebnim spremembam, kar je pomemben korak. A če ne bo močne politične volje, ki bi to strategijo uveljavljala, ponotranjila kot svoj politični cilj, bomo imeli še eno zamujeno nalogo. Pametne države se s tem intenzivno ukvarjajo leta in tačas že delajo revizije pred leti sprejetih politik prilagajanja. Mi smo še pri osnutku.”

Si je mogoče zamisliti življenje z bistveno manjšim izpustom CO2 brez uvedbe okoljskega radikalizma?

“Absolutno je mogoče. Moramo ločiti individualno in kolektivno raven. Ko denimo spodbudite množično elektrifikacijo prometa – seveda, tudi elektrika ni ogljično nevtralna, če jo pridelate v TEŠ – bo drugi korak, vzpostavitev proizvodnje elektrike brez izpustov ogljika ali z manjšimi izpusti, veliko bolj učinkovit. Rešitve in dobre prakse so na voljo, imamo tehnologijo, torej je treba vse samo še izpeljati v serijo učinkovitih ukrepov. In spet imamo države, kjer prav to veliko bolj intenzivno in ambiciozno počnejo, kot je to pri nas. Seveda pa ne smemo živeti v iluziji, da bo prehod v brezogljično družbo mogoč brez spremembe produkcijskega sistema in brez sprememb naših kolektivnih in individualnih navad. Gre za neke vrste revolucijo, ki je nujno potrebna, če želimo preživeti.”

O čem govorite, ko govorite o nujni spremembi produkcijskega sistema kot edini poti učinkovitega boja proti podnebnim spremembam?

“Produkcijski sistem pomeni tudi način, kako proizvajamo sredstva za naše življenje in preživetje. Gledano z okoljskega vidika, ta hip proizvajamo na način, ki je okoljsko popolnoma nevzdržen. Energija za produkcijo v največji meri še vedno izhaja iz fosilnih goriv. Se pravi, da že sama zamenjava fosilnih goriv za obnovljive vire pomeni temeljno spremembo produkcijskega načina. Vidimo, da je produkcija v veliki meri tesno povezana s potrošniško družbo: proizvajamo zato, da trošimo in čim več trošimo, tem več proizvajamo. S tem smo ujeti v začarani krog, ki vedno ne izboljšuje kvalitete našega življenja, po drugi strani pa pomeni veliko obremenitev za naravne vire, iz katerih dobrine izhajajo. Tretji vidik je političnoekonomski: Kaj vodi to produkcijo? Kakšni so njeni motivi? Jasno vidimo, da lastniki kapitala v veliki meri rezultatov te produkcije ne namenjajo za splošno dobro, ampak zgolj za večanje kapitala, večanje dobičkov in za koncentracijo kapitala v rokah vedno manjše skupine ljudi. Na slednje zadnji čas opozarjajo tudi ekonomisti. Ta tretji vidik je izredno pomemben. Na dlani je, da sedanja produkcija ne deluje v dobrobit ljudi, ampak v korist manjšine in njenega kopičenja ekonomske in politične moči. Bogata manjšina seveda nima nikakršne volje, da bi ta sistem spremenila. Toda brez tega, da se lastništvo bistveno rekonstruira, da pojem lastništva bistveno spremenimo, velike reforme, ki je potrebna za preživetje človeštva, sploh ne more biti.”

Je stoodstotno nujno, da kapital deluje v škodo okolja? Zadnje čase poslušamo o prijaznejšem, “zelenem” kapitalizmu.

“Popularen pojem zelenega kapitalizma je po mojem mnenju vsaj deloma zavajajoč. Kapitalizem, kot ga danes poznamo, ne more delovati v skupno dobro, v dobro okolja in dobro ljudi zaradi lastništva kapitala. Dokler ne naslovimo lastništva, bo zeleni kapitalizem, karkoli že to bo, še vedno deloval za izbrane, ne pa za večino. Po drugi strani lahko, seveda, sprejmemo ukrepe, ki pripeljejo do tega, da je kapital manj destruktiven kot popolnoma destruktiven. In v tem trenutku je predvsem država tista instanca, ki se lahko zoperstavi uničujoči moči kapitala prav s prostorskim in okoljskim načrtovanjem, omejevanjem, regulacijo, z vsem tistim, česar kapital pravzaprav ne mara. Na eni strani država, na drugi pa tudi ljudje, ki vse bolj prepoznavajo, kaj zares je v njihovo korist, kaj pa proti njim. To vidimo celo v ZDA, kjer nastajajo množični upori proti frackingu, ki ga izvajajo velike korporacije, pa proti velikim naftnim cevovodom … Ljudje enostavno ne ‘kupijo‘ več, da kapital dela v njihovo dobro, ampak spoznavajo, da uničuje njihovo okolje in da koristi pobere bolj ali manj abstraktni lastnik.”

Ampak mantra “samo da so delovna mesta” pri nas še prevlada. To vidimo tudi zdaj v Mariboru, natančneje v Hočah, kamor z močno lokalno in državno politično podporo prihaja avstrijski gigant Magna Steyr – 100 hektarjev kmetijskih zemljišč, ki so med najboljšimi v državi, bo namenjenih industrijski coni.

“Nočem moralizirati; gotovo Maribor potrebuje delovna mesta v tem trenutku, ampak če pravilno prepoznamo nujo po zelenih delovnih mestih, po zeleni ekonomiji, potem pač moramo reči, da avtomobilska lakirnica zelenih delovnih mest zagotovo ne zagotavlja. Veliko bolj vesel bi bil, če bi vlada spodbujala take tipe tujih naložb, ki bi zagotavljala delovna mesta, obenem pa bi bil to način produkcije, ki okolja ne obremenjuje. Dragi bencinski avtomobili gotovo niso produkti, ki bi jih lahko videli v zeleni prihodnosti kot zaželene.”

Niste pa takšen optimist, da bi verjeli v možnost iznajdbe neke tehnološke rešitve, ki bi hkrati omogočila povečanje proizvodnje in zmanjšanje izpustov CO2.

“V okoljskem žargonu temu pravimo ideja tehnofiksa. Ideja, da se bo čudežno pojavila tehnološka rešitev, ki bo odpravila vse okoljske probleme, s katerimi se ukvarjamo, in da nam zato v tem trenutku pravzaprav ni treba skrbeti. Ker bo tehnologija sama od sebe našla rešitev. Problem tega stališča je, da gre za do neke mere magično razmišljanje. Sam sicer pripadam tisti ideološki liniji okoljske misli, ki ni protiznanstvena ali protitehnološka. Mislim, da je tehnologija del človeka in da je ne smemo a priori odklanjati, verjamem, da je znanost tisto orodje, ki omogoča prehod človeka v neko odraslost. S tem prehodom smo sedaj soočeni. Če ne bomo prešli v družbo, ki se bo odpovedala fosilnim virom in destruktivnemu načinu produkcije, pač kot človeštvo ne bomo preživeli. Znanost in tehnologija lahko odigrata v tem prehodu pozitivno vlogo. Če delujeta v interesu ljudi, ne pa neke peščice, ki želi zgolj povečevati produkcijo, da bi lahko povečevala svoje dobičke.”

Res verjamete, da boste to dočakali? Pravičnejšo razdelitev dobrin, produkcijo, ki ne obremenjuje okolja?

“Znana filozofska teza pravi, da je naša moralna dolžnost, da smo optimisti in da verjamemo, da je človeštvo zmožno storiti ta prehod. Kakšna je verjetnost ali neverjetnost, da se bo to zgodilo, je vprašanje, ki je z moralnega vidika irelevantno. Ne gre samo za verjetje, gre za našo dolžnost. Naša dolžnost je storiti vse, da bomo kot človeštvo preživeli. In če dodam še biocentrični vidik: ne samo človeštvo, ampak da bodo preživela in uspevala vsa živa bitja in tudi neživa narava. To je naša moralna dolžnost, ki je onstran optimizma ali pesimizma. Dolžnost človeštva in posameznika je, da si za to prizadeva.”

Mislite, da je to dovolj učinkovita psihološka motivacija?

“Ko govorimo o podnebnih spremembah – naj bo motivacija, da pogledate svoje lastne otroke in vnuke. Pomislite, v kakšnem svetu bodo živeli že čez 50 let, če ne bomo radikalno ukrepali. Jim boste kupili novega jaguarja, narejenega v Hočah, za njihov 18. rojstni dan, ali boste storili vse, da bo svet, v katerem bodo živeli, primeren za življenje? Vsaj takšen, kot je ta, v katerem mi živimo, če ne boljši.”

Maja je začel veljati zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu okolja, ki zdaj med drugim omogoča podjetjem, da znižajo okoljske standarde. Ukinja redno obnavljanje okoljevarstvenih dovoljenj, iz okoljskih presoj izrinja javnost, smo slišali od nevladnikov.

“Mislim, da je skrb vzbujajoča smer, v katero spreminjajo in prilagajajo okoljsko zakonodajo. Smer namreč nakazuje idejo, da je skrb za okolje v Sloveniji prevelika, da postavlja preveč administrativnih ovir za gospodarstvo itn. Okoljska politika bi morala iti v nasprotno smer, torej v skladu s konvencijami, kot je Aarhuška, ki ima zelo globoko etično poanto: da imajo ljudje pravico biti informirani o vsem, kar se dogaja v njihovem okolju. Da je dolžnost države in investitorja, da jim to zagotovi. Zdaj je videti, da država išče obvode, kako bi se javni interes in informiranje ljudi lahko zaobšlo. Ta linija pogleda na okoljevarstvo kot administrativno oviro me skrbi.”

Pogost očitek okoljevarstvenikom gre nekako tako: “Jedrske energije nočete, ponujamo energijo iz termoelektrarn, tudi teh nočete, ponujamo hidroelektrarne in tudi nad temi se zmrdujete. Kaj sploh hočete?”

“Odgovor bi se lahko glasil: ‘Če nam očitate, da nočemo nič, potem se vprašajte, zakaj vi hočete vse.‘ Obstaja koncept, ki ga zagovarjajo določene energetske združbe, da bi namreč Slovenija postala velik proizvajalec in izvoznik električne energije in da zato potrebujemo vse: novo nuklearko, TEŠ, hidroelektrarne na vseh rekah od Mure do Soče. Ker je elektrika blago, ki je veliko vredno in se dobro prodaja. A si zares želimo biti velik izvoznik električne energije na račun tveganja, ki ga za okolje njena proizvodnja predstavlja? Ali pa moramo samo pogledati, kakšne so zares energetske potrebe Slovenije za oskrbo in varnost te oskrbe. Obnovljivi viri postajajo z napredkom tehnologije, s padcem cen solarnih panelov vedno bolj tudi ekonomsko realna možnost za zamenjevanje konvencionalnih virov proizvodnje električne energije. To ni več znanstvena fantastika. Nuklearna energija je po eni strani ogljično res dokaj nevtralna, po drugi strani pa predstavlja okoljska tveganja neke čisto druge dimenzije. Kot je pred časom rekel neki okoljevarstvenik: nuklearne elektrarne so nevarne takrat, ko se pokvarijo, termoelektrarne pa takrat, ko delajo. Ampak dilema ali nuklearna energija ali ogljična po mojem mnenju ni nujna. So tudi alternative.”

Gre brez obeh?

“Trend razvoja tehnologij obnovljivih virov kaže, da bo mogoče brez obeh. Ob tem je treba reči – kar gre v slovenski kontekst -, da je nuklearna elektrarna tudi z ekonomskega vidika zelo problematična investicija. Ekstremno drag projekt, nekajkrat dražji od TEŠ 6, kar skoraj gotovo pomeni, da mora biti investitor država, razen če želite prepustiti takšen energetski objekt tujemu investitorju. Vemo, kakšne razprave imajo prav zdaj v Veliki Britaniji zaradi tega, ker želijo Kitajci investirati v njihovo načrtovano nuklearko.
Velika investicija v nuklearko bi zagotovo zablokirala možnost vseh daljnosežnih investicij v obnovljivo energetiko. Imamo nuklearko, ki bo delala še do leta 2040, in prepričan sem, da je najbolj smiselno investicijsko energijo usmeriti v prehod k obnovljivim virom.”

Prvenstveno k hidroelektrarnam?

“V Sloveniji so hidroelektrarne največji vir obnovljive energije, a se bližamo točki, ko bo ta vir energije izrabljen do optimuma. Razen če bomo posegali v reke, kot je Soča, kot je Mura, v katere pa ne želimo poseči zaradi njihove naravne in kulturne vrednosti. Za Slovenijo se gotovo odpira še velik potencial v izrabi solarne energije, v pametni izrabi biomase in ponekod tudi v izrabi vetrne energije. Preskok se bo moral zgoditi tudi zato, ker obstaja precejšen konsenz, da Soče in Mure nočemo spremeniti v hidroakumulacijske bazene. Trajnostna energetika, torej ta, ki temelji na obnovljivih virih, kot sta denimo sončna ali vetrna energija, ima še eno veliko družbeno prednost.

Energetiko lahko decentralizira. Energetika ni nekaj, kar je nujno v domeni ogromnih podjetij, konglomeratov in lobijev, ampak lahko ljudje postanejo lastni energetiki, seveda ob pomoči sistema, ki to omogoča. In prav na primeru vetrnic se to kaže. Res vetrnice velikokrat zbujajo odpor prebivalstva, kar me ne čudi, če pa so načrtovane tako, da nekdo pride od zunaj, postavi vetrno elektrarno, mogoče nekaj denarja odrine občini, potem pa gredo vsi dobički od delovanja te vetrne elektrarne v tuji žep. Lokalna skupnost nima nič od nje. Pravi način bi bil, da bi bila lokalna skupnost deležnik v izgradnji vetrne elektrarne in da koristi od njenega delovanja ves čas pritekajo v lokalno skupnost. Takšen je tudi model, ki se je v tujini, kjer je vetrna energija bolj izrabljana, izkazal za uspešnega.”

Junija je ministrstvo za okolje v javno razpravo poslalo osnutek uredbe o stanju tal. Okoljevarstveniki opozarjajo, da bo ministrstvo z uredbo in spremenjenimi parametri poslabšalo merila, pri katerih veljajo tla za čezmerno onesnažena. Da se z novo zakonodajo povečuje toleranca koncentracij strupenih snovi v tleh, ste opozorili tudi vi.

“Svoje stališče sem oblikoval na podlagi stališč ljudi, ki so se dolga leta pravno borili za svoje okoljske pravice. Ljudje v okolici cementarne v Trbovljah, denimo, so si skozi dolga leta pravnih bitk pridobili praktično vednost v tem, kaj na videz male spremembe zakonodaje lahko prinesejo. In če ti ljudje, ki imajo izkušnje, menijo, da te spremembe zakonodaje zmanjšujejo možnosti uspešne pravne bitke ljudi proti onesnaževalcem, je to gotovo neko stališče, ki je zame izredno pomembno. Gre za ljudi, ki jim je treba verjeti prav zaradi tega, kar so naredili, in tega, kar so tudi dosegli v iskanju pravice v Zasavju. Komu drugemu bomo verjeli, če ne ljudem, ki so desetletje posvetili pravdanju za zdravo okolje, in ti pravijo, da je predlog uredbe o stanju tal pisan v korist onesnaževalcev. Žal mi je, ampak pojasnilo ministrstva me ni pomirilo. Na svoji spletni strani so zapisali, da gre za nesporazum, da je osnutek zapisan na nekoliko nerazumljiv način, vsebinskega pojasnila pa niso dali. Niso pojasnili, zakaj se, vsaj glede industrijskega onesnaževanja, ta prag bistveno povečuje. Vsebinske utemeljitve ni bilo, bila je samo formalna, da se spreminja sistem, kar seveda drži.”

Končajva z dobro novico tega leta. Pravkar dobljeno okoljsko tožbo zasavskih kmetov proti štirim tovarnam, kar gotovo pomeni preboj na področju sodnega varstva okolja.

“Rekel bi, da je to najbolj pomemben dogodek na okoljskem prizorišču Slovenije v zadnjih letih. Iz več razlogov. Ker jim je uspelo. Ker imamo sporočilo, da je smiselno iti v pravni boj za zdravo okolje. Zato, da danes vemo, da je okoljsko pravo treba uporabljati in da se vzpostavljajo mreže okoljskih pravnikov, od katerih lahko dobimo pravno pomoč. Če primerjamo okoljsko zakonodajo z delovno – danes ni težko pridobiti pravnega mnenja v zadevah delovne zakonodaje. Glede okoljske se pravna praksa šele začne. Upam, da bo ta sodni uspeh spodbudil strokovno in splošno javnost, da bo med deset najvplivnejših pravnikov leta 2016 uvrstila tudi kakšnega okoljskega pravnika ali pravnico. Letos bi bil pravi čas.”

Glorija Lorenci Vekoslava

Izvirno objavljeno v Večeru, v soboto, 5. novembra 2016

Vir: http://www.vecer.com/jaguar-iz-hoc-za-vnuka-ali-spodoben-svet-6272491

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s