Psihoze resničnosti

Dr. Robert Torre, hrvaški psihiater, avtor knjige Prava resnica o psihiatriji

Pravite, da psihiatri postajate psihofarmacevti. Lahko pojasnite?

“Gre za fazo, ki traja že tri desetletja, in mislim, da gre h koncu. Pred njo so obstajale druge paradigme; da so psihološke težave predvsem posledica družbenih dogodkov, da so intrapsihične narave, da gre za preplet. Nato je bilo v okviru modernih nevroloških znanosti odločeno, ne pa dokazano, da so psihološke težave posledica neravnovesij v možganih, in zato so glavni odgovor psihofarmacevtiki. Drugi načini zdravljenja, od socialne terapije do psihoterapije, so obveljali za zastarele. Zaradi slepega sledenja novim idejam smo danes, kot bi ostali brez tal pod nogami. Stara znanja smo zavrgli, nove predpostavke pa so se pokazale za neučinkovite in napačne.”

Ste prepričani, da se doba končuje?

“Po več kot dvajsetih letih zagretosti je težko priznati poraz. Smo v srcu zgodovinske in globalne epidemije predpisovanja psihofarmacevtikov. Tudi zaradi visokega prediagnosticiranja in psihiatrizacije resničnosti. Pred stoletjem so se psihiatri ukvarjali z majhno skupino zelo bolnih oseb, danes pa je v naši oskrbi veliko število ljudi z zelo majhnimi težavami. Problem je, da tisti, ki so resno bolni, ne dobijo primerne oskrbe, mnogi pa so naši pacienti, četudi to ne bi bilo nujno potrebno. Če se ne moremo posvetiti posamezniku, posežemo po površnih metodah – ponuja se nam psihofarmacevtike, za katerimi stoji psihofarmacevtska industrija. A ta ne bi smela voditi stroke in njenega razvoja. To je naš poraz. Če ne bomo ponujali psihosocialne rehabilitacije, moramo to jasno povedati in pustiti, da v zdravljenje močneje vstopijo druge stroke, ali klinični psihologi ali specializirani socialni delavci.”

V sodobni družbi, se zdi, je veliko stresa. Kaj pomeni, če vse rešujemo s psihofarmacevtiki?

“Da sledimo isti logiki kot dilerji ilegalnih drog. Življenjske probleme in težavne situacije spreminjamo v psihiatrične probleme, da jih nato zdravimo s psihofarmacevtiki. Družbeni problem se razlomi, individualizira in psihiatrizira. Na ta način prevzame psihiatrija svojo staro vlogo socialnega, družbenega nadzornika. A psihiatrija je vedno toksična, vselej prinaša stigmo. Zato je probleme, ki jih je mogoče reševati izven psihiatrije, najbolje rešiti tam. Prepričanje, da so izvor vseh težav neravnovesja v naših možganih, pomeni, da svojih življenj ne razumemo kot območij, ki nam pripadajo in nad katerim imamo nadzor. S tem preprečujemo, da bi nam lahko pomagali drugi s pogovorom, kot se je to dogajalo stoletja. Kar se tiče stresa, pa nam ni treba slepo verjeti, da je sedaj huje kot prej. Težko trdimo, da so bili ljudje med drugo svetovno vojno ali v srednjem veku pod manjšim stresom kot mi. Življenje je bilo težje, bolj negotovo in krajše.”

Obstaja fascinacija mnogih, da “delajo na sebi”, kar je pogosto neučinkovito.

“Seveda, reševanje problemov niti ni cilj. Popularna psihologija in psihoterapija povzročita, da se ljudje vse več analizirajo, ker nočejo pristati na dejstva. Življenje je pogostokrat za mnoge nesrečno, številni problemi so nerešljivi. A ljudje mislijo, da morajo ves čas čutiti ugodje. Nelagodja so del življenj.”

In s tem se ne znamo soočiti?

“Tudi. Gre za globoke procese. Petina planeta je medijsko pokrita in ideologizirana – vsem ljudem se pere možgane z istim šamponom. Isti marketing se ponuja vsem, četudi živimo različne realnosti v različnih okoljih. A v vseh se umetno ustvarja iste želje in potrebe, ki jih dejansko ljudje ne moremo vseh izpolniti. Razkorak med realnostjo in medijskimi podobami je vse večji in ljudi polni z vse večjimi frustracijami. Hitre spremembe ne dojemamo prek poglobljenega razumevanja: vse manj razumemo svet, ki je vse bolj medijsko izkoriščan in predstavljen v logiki potrošništva. Vse ideje in ideologije so zamenjala reklamna sporočila in gesla. To je zdaj naš svetovni nazor, naša metafizika z lastno logiko. Njej koristi, da ustvarja probleme za nas. Industrija sreče je vse močnejša. Ljudje nikoli niso verjeli v tako banalne stvari in rešitve kot danes. Celo mistična verovanja so bila bolj logično utemeljena kot reklamna sporočila, ki vodijo naša življenja.”

Opozarjate na vračanje k velikim institucijam zaprtega tipa, namesto da bi se probleme ljudi reševalo znotraj družbe. Je to odraz smeri, v katero gremo kot družba?

“Velike institucije, psihiatrične ustanove, zapori so od nekdaj del naših družb in del problema. Zapiranje ljudi v te velike konglomerate obstaja v zdravstvu le v psihiatriji. Gre za zastarel pristop, ki je v sramoto naši stroki, saj že dolgo vemo, da lahko delamo bolje in kvalitetneje. Prave rešitve so tiste, ki najmanj poslabšajo kvaliteto in dostojanstvo ljudi.”

Kristina Božič

Vir: http://www.vecer.com/psihoze-resnicnosti-6285016

 

Napotilo:

http://www.psihoterapija-ordinacija.si/uploads/file/ZANIMIVOSTI/ZPsihiatrizacija.pdf

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s