Kdaj so deklice začele nositi rožnato barvo?

Vsaka generacija prinaša novo definicijo moškosti in ženskosti, ki se kaže v otroških oblačilih

Mali Franklin Delano Roosevelt lepo sedi na stolu, belo krilo prekriva njegovo naročje, v rokah pa drži klobuk okrašen s štorkljinim peresom. Sliko dopolnjujejo do ramen dolgi lasje in usnjeni čevlji.

Tovrsten izgled se nam danes zdi vznemirljiv, toda socialne konvencije leta 1884, ko je bil v starosti dveh let in pol FDR fotografiran, so narekovale, da fantje do starosti šestih ali sedmih let nosijo obleke, ko je bil čas tudi za njihovo prvo striženje. Franklinova obleka je veljala za spolno nevtralno.

Danes pa morajo ljudje takoj vedeti spol otroka, pravi Jo B. Paoletti, zgodovinarka na univerzi v Marylandu in avtorica knjige Pink and Blue: Telling the Girls From the Boys in America (Rožnata in modra: ločevanje deklic od fantkov v Ameriki), ki je izšla leta 2012. Tako lahko na primer na plešasti glavi dojenčice vidimo rožnati naglavni trak.

Zakaj so se stili oblačenja otrok tako dramatično spremenili? Kako smo prišli do dveh »ekip«, fantkov v modri in deklet v rožnati barvi?

Paolettijeva, ki je pomen otroških oblačil raziskovala trideset let pove, da je »to v resnici zgodba o tem, kaj se je zgodilo z nevtralnimi oblačili«. Stoletja so otroci vse do šestega leta starosti nosili elegantne bele obleke. »Kar je bilo v domeni praktičnosti – otroka si oblekel v bele obleke in plenice; beli bombaž je bilo mogoče beliti – se je spremenilo v »o moj Bog, če narobe oblečem svojega otroka, bo odrasel sprevržen«.

Pohod proti spolno določenim oblačilom ni bil linearen niti hiter. Rožnata in modra sta kot barvi za dojenčke prišli v rabo skupaj z drugimi pastelnimi barvami v sredini 19. stoletja, vendar obeh barv kot spolno določenih niso promovirali vse do tik pred prvo svetovno vojno in še takrat je popularna kultura potrebovala kar nekaj časa, da je stvari postavila na mesto, kot ga poznamo danes.

Na primer, v članku objavljenem v katalogu trgovine Earnshaw’s Infants’ Department (Earnshaw oddelek za dojenčke) junija 1918, so tako zapisali: »Splošno sprejeto pravilo je, da je rožnata barva za dečke in modra za dekleta. Razlog za to je, ker je rožnata bolj odločna in močnejša barva ter s tem bolj primerna za fantke, medtem ko je modra, ki je bolj nežna in elegantna, lepša na punčkah.« Drugi viri so modro opredeljevali kot laskavo za blondince, rožnato pa za rjavolase otroke; ali modra je za modrooke, rožnata pa za rjavooke dojenčke.

Leta 1927 je revija Time objavila grafikon, ki v skladu s smernicami vodilnih trgovin v ZDA prikazuje po spolu primerne barve za dekleta in fante. V Bostonu je trgovina Filene staršem svetovala, da fantke oblačijo v rožnato barvo. Tako so svetovale tudi trgovine Best & Co. v New Yorku, Halle v Clevelandu in Marshall Field v Chicagu.

Današnja barvni diktat je bil vzpostavljen v 1940ih, kot posledica preferenc Američanov, kot so jih razumeli proizvajalci in trgovci. »Prav lahko bi šli tudi v drugo smer«, pravi Paolettijeva.

Tako so bili pripadniki »baby boom« generacije vzgojeni v spolno določenih oblačilih. Fante so oblačili kot njihove očete, dekleta pa kot njihove matere. Dekleta so morala v šolo nositi obleke, čeprav sta bila sprejemljiva tudi bolj preprosti stil in za igro fantovska oblačila.

pink-and-blue-franklin-roosevelt-2__600x0_q85_upscale

Tako kot drugi fantki njegove dobe, je tudi Franklin Roosevelt nosil obleko. Ta studijski portret je verjetno nastal v New Yorku leta 1884.

 pink-and-blue-baby-bobby-3__600x0_q85_upscale

Leta 1920 ima papirnata lutka “Mali Bobby” v svoji garderobi rožnato obleko, kot tudi čipkasti ovratnik in spodnje perilo.

 pink-and-blue-victorian-era-boy-4__600x0_q85_upscale

V viktorijanski dobi fantek, fotografiran leta 1870, nosi nagubano krilo in visoke otroške čevlje ter pozira z bogato okrašenim klobukom.

 pink-and-blue-t-shirt-5__600x0_q85_upscale

Fantovska majica iz leta 2007, ki sporoča zakaj bi oblekel rožnato barvo. »Ko fantje ali moški nosijo rožnato barvo, to ni več samo barva ampak se uporablja kot sporočilo – v tem primeru je sporočilo zapisano na majic«, pravi Paolettijeva.

pink-and-blue-sister-and-brother-6__600x0_q85_upscale

Brat in sestra na leta 1905 posneti fotografiji nosita tradicionalni dolgi beli obleki primerni za njuna leta.   

 pink-and-blue-gender-mellins-baby-food-ad-7__600x0_q85_upscale

Leta 1905 so otroci v Mellinovi reklami za otroško hrano med seboj praktično neločljivi. Ko je podjetje sponzoriralo nagradno igro, v kateri so morali bralci ugotoviti spol otroka, ni nihče ugotovil vseh pravilnih odgovorov. Na sliki lahko pri fantkih opazimo ovratnike, ki jih danes smatramo za feminilne.   

 pink-and-blue-rompers-8__600x0_q85_upscale

Otroška obleka za igranje iz leta 1960, ki jo je bilo mogoče deliti z mlajšimi brati in sestrami. Igralna oblačila so lahko bila v tem času spolno nevtralna. Primer iz Hollywooda je mlada igralka Mary Badham, ki je v filmu To Kill a Mockingbird iz leta 1962 nosila tovrstno obleko.

 pink-and-blue-paper-doll-percy-9__600x0_q85_upscale

Garderoba papirnate lutke fantka Percya iz leta 1910 vključuje klobuke, krila, tunike in dolge spodnje hlače.    

 pink-and-blue-simplicity-pattern-10__600x0_q85_upscale

Uni-sex vzorci iz leta 1970, objavljeni v reviji Simplicity.

Ko je v sredini 1960ih svoj pohod začelo gibanje za žensko emancipacijo s svojimi proti-feminilnimi, proti-modnimi sporočili, je postal moden »uni-sex« izgled, vendar popolnoma nasprotno od časov mladega Franklina Roosevelta. Zdaj so mlada dekleta oblačili v fantovske – ali vsaj v ne-feminilne – stile, ločene slehernega namiga na spol. Paolettijeva je ugotovila, da v 1970ih v katalogu trgovine Sears, Roebuck dve leti zapored ni bilo mogoče najti slike dojenčka v rožnatih oblačilih.

»Za [feministke] je oblačenje eden od načinov, kako so dekleta nekako zvabljena v podrejeno vlogo kot ženske« pravi Paolettijeva.« Razmišljale so: »če bomo naša dekleta oblačile bolj kot fantke in manj kot okrašene male deklice… bodo v življenju imele več možnosti in se bodo počutile svobodnejše.«

John Money, raziskovalec spolne identitete v bolnišnici Johns Hopkins v Baltimoru je trdil, da se spola preko socialnih in okoljskih vplivov predvsem naučimo. »To pa je bila v 1970ih ena od ključnih trditev argumenta, da gre pri spolu za »vzgojo in ne naravo«.

Spolno nevtralna oblačila so ostala popularna nekje do leta 1985. Paolettijeva se tega leta zelo dobro spominja, ker je bil to čas med rojstvoma njenih otrok, dekleta leta 1982 in fanta leta 1986. »Nenadoma vse naokrog ni bilo več samo modro; bilo je modro s to razliko, da je medvedek nenadoma v šapah držal še nogometno žogo. Plenice za enkratno uporabo so izdelovali v rožnati in modri barvi.«

Za to spremembo je eden večjih razlogov tudi predrojstvena diagnostika. Bodoči starši so izvedeli spol svojega še nerojenega otroka in so šli po nakupih opreme za »deklico« ali »dečka«. (»Bolj kot individualizirate oblačila, več jih lahko prodate«, pravi Paolettijeva.) Rožnata muha se je od pregrinjal za otroško posteljico razširila na drage izdelke, kot so otroški vozički, avtomobilski sedeži in igrače. Premožnejši starši so lahko za prihod otroka št. 1, deklice, vse domiselno okrasili in začeli vse skupaj od začetka, če je bil naslednji otrok fantek.

Nekatere mlade mamice, ki so odraščale v 1980ih in so bile prikrajšane za rožnato barvo, čipke, dolge lase in Barbike, so po mnenju Paolettijeve zavrnile uni-sex videz svojih hčera. »Tudi če so še vedno bile feministke, so te stvari zaznavale drugače kot feministke »baby-boom« generacije. Tudi če bi si želele, da bi njihova deklica nekega dne postala kirurginja, so menile da ne bo nič narobe, če bo zelo ženstvena kirurginja.«

Drugi pomemben dejavnik v zadnjih desetletjih je bila rast potrošništva med otroki. Po mnenju strokovnjakov za razvoj otrok, se otroci svojega spola začnejo zavedati nekje med tretjim in četrtim letom starosti, da je to njihova stalnica, pa se ne zavedajo vse do starosti šestih ali sedmih let. Hkrati pa so podvrženi prefinjenemu in prodornemu oglaševanju, ki rado krepi socialne konvencije. »Tako na primer mislijo, da so dolgi lasje in obleka tisto, kar nekoga naredi za žensko. Pri tem kaj jim je všeč in kaj ne pa so zelo zavzeti in vztrajni.«

Paolettijeva pravi, da je med raziskovanjem in pisanjem knjige veliko razmišljala o starših otrok, ki se ne želijo prilagoditi spolnim vlogam: naj svoje otroke oblačijo kot zahtevajo norme, ali naj jim pustijo, da se skozi obleko sami izražajo kot želijo? »Zdaj lahko povem, da nisem preveč navdušena nad binarnostjo spolov – idejo, da imate zelo moške in zelo ženske stvari. Izguba nevtralnih oblačil je nekaj, na kar bi morali ljudje bolj misliti. Obstaja pa tudi vse večje povpraševanje po nevtralnih oblačilih za dojenčke in malčke.«

»Obstaja cela skupnost staršev in otrok, ki se spopadajo z izzivom: »moj sin ne želi nositi fantovskih oblačil, raje bi nosil dekliška oblačila.« Upa, da bodo občinstvo za njeno knjigo tudi ljudje, ki spol preučujejo klinično. Modni svet je morda lahko razdelil otroke na rožnato in modro barvo, ampak v svetu resničnih posameznikov ni vse tako črno in belo.

Jeanne Maglaty, 7. april, 2011

Vir: http://www.smithsonianmag.com/arts-culture/when-did-girls-start-wearing-pink-1370097/

Napotilo:
https://tehtnica.wordpress.com/2016/11/25/trzenje-po-spolu/

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s