Zakaj še vedno ne razumete Zelenega New Deala
Prirejeni transkript:
V ameriškem kongresu so demokrati predstavili predlog z imenom »Zeleni New Deal« (Green New Deal). Gre za načrt boja proti podnebnim spremembam, med drugim s posodobitvami transportnega, električnega sistema in s preusmeritvijo na zeleno energijo, kot sta veter in sonce. Načrt predstavlja veliko dobrih predlogov, a večina med nami ni strokovnjakov za energetsko politiko in imamo glede tega veliko vprašanj. Recimo: kako bi se te ideje odnesle v praksi? Kako hitro jih lahko uresničimo? Ali so ti ukrepi dovolj, da se bomo lahko izognili prezgodnji smrti planeta? Da bi prišel do odgovorov, sem naredil, kar naredi vsak Američan, ko želi izvedeti več o določeni politični ideji. Poskusil sem to izvedeti iz medijev.
Ogledal sem si ure in ure novinarskih poročil, ki so govorila o Zelenem New Dealu, a nobeno od njih ni dejansko pojasnilo kako bi naj načrt deloval. Namesto tega so se osredotočili na politikantstvo, politične igre glede tega ali bo načrt sprejet, ali je všeč Nancy Pelosi in kaj o njem pravi (tvita) Trump. Skratka vse razen to ali dejansko gre za dobro idejo. Za tovrstno novinarsko poročanje obstaja ime. Imenuje se »taktično okvirjanje« in nas vse dela preveč cinične, da bi se lotevali reševanja velikih problemov preden bo prepozno.
Taktično okvirjanje je podobno, kot da bi iz fotografije izrezali košček podobe in se osredotočili na njega. Gre za pristop do poročanja, ki se osredotoča bolj na strategijo kot na vsebino. Tako v tem primeru, namesto, da bi se spraševali ali je ta novi predlog dobra ideja, taktično okvirjanje sprašuje ali je priljubljen, ali je lahko sprejet in kakšno vlogo bo igral na naslednjih volitvah. Razprava se osredotoča na igralce in posledice za njih ter za njihove politične kariere, ne pa na samo politično idejo ali njeno sposobnost, da razreši neki problem.
Kathleen Hall Jamieson je direktorica Annenbergovega centra za javne politike (Annenberg Public Policy Center (APPC)) in je skovala izraz taktično okvirjanje. Trdi, da nam ta obsedenost s strategijo otežuje razumevanje velikih političnih idej: »Vprašajte se, koliko medijske pozornosti Zelenemu New Dealu vam je dejansko povedalo kaj konkretno je v njem? Verjetno se vam to, kaj Zeleni New Deal sploh je, niti ne sanja. Verjetno do neke točke razumete, da je povezan s podnebjem in podnebnimi spremembami, a verjetno kaj veliko več od tega ne veste.«
Tej ugotovitvi je težko oporekati. Poglejte samo nekatere od naslovov iz te debate: »Ali je Zeleni New Deal pametna politična poteza demokratov?«, »Zeleni New Deal razdvaja demokrate glede podnebnih sprememb«, »Sedem razlogov zakaj demokrati ne bodo uspeli sprejeti Zelenega New Deala«. V tem primeru govorimo o usodi človeštva, a je fokus še vedno na politikantstvu. Opazimo lahko, da se razpravljavci ne sprašujejo kakšen problem načrt poskuša nasloviti in ali je to zanj primerna rešitev. Tovrstno okvirjanje nas dela manj informirane, a nas hkrati dela tudi bolj cinične.
Jamiesonova in njen raziskovalni partner Joseph N. Cappella sta izvedla eksperiment, v katerem sta ljudem predstavila tri različne tipe novinarskih zgodb o volilni tekmi za župana Philadelphie. Prva skupina je dobila zgodbe, ki so se osredotočale na probleme: katere težave so kandidati poskušali rešiti in kaj so predlagali za njihovo rešitev. Druga skupina je dobila zgodbe, ki so se fokusirale na taktike: kako so kandidati poskušali pridobiti glasove, tretja skupina pa je dobila kombinacijo obojega: zgodbe, ki so se začele s taktičnim okvirjem in potem nadaljevale z diskusijo o vsebini. Rezultati so bili po pričakovanju presenetljivi.
V drugi in tretji skupini, ki sta bili soočeni s taktičnim okvirjanjem, so sporočila aktivirala njihov cinizem. Veliko verjetneje kot člani prve skupine so člani teh skupin dejali, da kandidati obljubljajo nekaj, česar ne morejo izpolniti ali da je situacija itak brezupna. Prav tako so se veliko manj verjetno spomnili osnovnih informacij o političnih predlogih, tudi če je to, kar so videli, vključevalo dejanske analize konkretnih politik. »Ugotovili smo, da tudi če je v sporočilu prisotna informacija dobra, jo javnost manj verjetno opazi, ker taktični okvir ustvarja pogled nanjo, ki pravi, da tega itak ne bodo izvedli, da gre pri tem samo za politikantstvo. Zaupaj raje svojemu političnemu instinktu, ki temelji na tvoji ideologij.«
Kathleen Hall Jamieson in Joseph N. Cappella sta leta 1997 o svojih ugotovitvah objavila knjigo in jo naslovila »Spirala cinizma« (Spiral of Cynicism: The Press and the Public Good). V njej trdita, da ta cinizem vztraja tudi še po tem, ko se premaknemo naprej, stran od taktičnega okvirjanja. Nekaj dni po eksperimentu so udeležence prosili, da se odzovejo na odlomek iz debate med kandidati. Tisti, ki so bili soočeni s taktičnim okvirjanjem, so se še vedno odzivali cinično. »To nam je povedalo, da je bila spodbuda v novinarskih sporočilih tako močna, da tudi ko nisi več pod neposrednim vplivom tovrstnih neposrednih spodbud, da bi bil ciničen, taktičen, volilno tekmo še vedno gledaš skozi ta očala.«
Mogoče je vaša reakcija na to: »pa kaj potem? Seveda nas gledanje novinarskih poročil dela cinične.« Toda taktično okvirjanje nam otežuje, da bi presekali ta vozel in nas sili, da na politične rešitve gledamo skozi strankarska očala. »Morda to zveni presenetljivo, a večina ljudi, večino časa v svojih odločitvah ne sledi stranki. Vendar lahko svoj občutek in občutek javnosti pripadnosti stranki aktiviramo tako, da se osredotočim na okvir, ki daje pripadnosti stranki večji pomen.«
Velik del poročil o Zelenem New Dealu se osredotoča na to, kako bi lahko na volitvah 2020 pri volivcih republikanci pridobili prednost s tem, da bi napadli ta predlog. Vse to je lahko res, a nam prav tako zastavlja dilemo: če je edino, kar volivci vedo o predlogu, da ga republikanci sovražijo, demokrati pa ljubijo, je veliko bolj verjetno, da se bodo nanj odzvali po strankarskih linijah. V okolju, v katerem novinarsko poročanje pokriva stvari skozi politikantska očala, republikanci proti demokratom, levi proti desnim, je za ljudi veliko težje najti skupne točke nekje na sredini.
Ta taktični okvir na koncu postane samouresničujoča se prerokba. Zgodbe se sporoča skozi strankarska očala tako, da skozi strankarska očala nanje tudi reagiramo, kar pripadnost strankam dela za edino kar je pomembno. »Iz nas to dela politične analitike, strokovnjake, ne pa tudi posebej dobre volivce.«
Pred nekaj tedni je Trump preko Twitterja sporočil, da bi naj Zeleni New Deal »prepovedal avtomobile, krave in vojsko«. To je bila sijajna priložnost razložiti kako bi Zeleni New Deal v resnici deloval. Da bi volivci lahko sami odločili ali je nadgradnja energetskega sistema in modernizacija našega transportnega sistema dobra ali slaba ideja. Toda novinarji so na vsak način želeli govoriti o volitvah 2020. Veliko republikancev in zmernih demokratov bi veliko tega, kar je navedenega v tem predlogu, dejansko podprli, a tega nikoli ne bomo vedeli, ker nam segmenti poročil o tem na televiziji pripovedujejo, da je to debata o socializmu.
Mogoče je res vse skupaj brezupno in mogoče smo res preveč jezni in razdvojeni, da bi bili sposobni preprečiti pretečo okoljsko katastrofo, a tega ne bomo vedeli dokler ljudje ne bodo razumeli kakšne možnosti so nam sploh na voljo. Dokler ne dobimo priložnosti, da rešitve presojamo glede na njihovo vrednost in ne glede na njihovo politično popularnost. Vzpostavili smo strukturo novinarskega poročanja, ki minimalizira možnost, da bi javnost dejansko razumela dovolj o vsebinah, da bi lahko sprejemala informirane odločitve. Bistvo političnega novinarstva bi moralo biti, da nas prebudi iz cinizma, da nas opomni na velikost problemov, s katerimi se soočamo in da nas uči kakšne so sploh naše možnosti. To je pomembna razprava, od katere je odvisen naš planet, a je tudi razprava, ki se jo diskvalificira vsakič, ko se novinarji odločijo, da se bodo osredotočili na taktike.
Carlos Maza, Vox
Oglaševanje na tehtnici 