Category: Culture jamming

Dan brez nakupov bo – pridruži se!

Vabimo vse, ki bi radi sooblikovali obeleženje dneva brez nakupov (23. november 2018), da se nam pridružijo v FB skupini Dan brez nakupov.

Na prvem strateškem srečanju smo oblikovali začetne smernice. Če vas zanima več in bi se nam pridružili, nam pišite ali pa se pridružite skupini, kjer bomo razmišljali o kampanji. V kolikor kanala FB ne uporabljate pa nam pišite na ziva@focus.si. Vabimo vse, ki se vam zdi smiselno na ta način opozoriti na brezglavo in prekomerno potrošništvo, da se nam pridružite in podelite svoje ideje, misli, predloge…

Letos bomo dan brez nakupov obeležili 23. novembra. To je med drugim odgovor na znižanja in zapravljanje na črni petek, s katerim se že začne tudi najbolj potrošniški mesec v letu.

Lani smo v Poligonu organizirali razpravo z zanimivimi sogovorniki, ki so se strinjali, da je ta dan pomemben v sklopu opozarjanja na škodljive posledice potrošništva, kot ga poznamo danes. Kdo vse je sodeloval in kaj so gostje povedali, lahko pogledate tukaj.

Pri načrtovanju aktivnosti si želimo sodelovanja in idej čim širšega kroga ljudi. Med drugim bi radi nadaljevali z idejo iz lanskega leta, ko nismo zgolj pozivali k temu, da je v prvi vrsti treba trošiti manj, temveč smo tudi predstavljali iniciative, ki ne vključujejo trošenja. Na ta dan so se zvrstili različni dogodki, kot so izmenjevalnice, odprta je bila knjižnica reči, popravljalnica in še kaj.

Tematsko številko glasila Etični potrošnik si lahko preberete tukaj. Vabimo vas, da nas spremljate tudi na FB.

Video zapis ulične akcije, pa si lahko pogledate tukaj.
Kartica 100% popust
Kartica “Volk in ovčke”

Obenem bi se radi ob tej priložnosti ponovno zahvalili vsem bivšim, sedanjim in prihodnjim prostovoljcem in prostovoljkam, ki so in bodo soustvarjali ta dan.

VSI, KI SI ŽELITE SODELOVATI LETOS STE VABLJENI, DA SE NAM PRIDRUŽITE … saj veste – več glav več ve!!!!!

Vir: http://focus.si/dan-brez-nakupov-bo-pridruzi-se/

Advertisements

Botri sovraštva

Ne zgolj politika, tudi neodgovorna podjetja so kriva za zaskrbljujoče stanje v naši državi.

Tukaj je seznam nekaterih, ki z oglaševalskim denarjem posredno podpirajo očitno širjenje strahu, sovraštva, ksenofobije, rasizma, šovinizma in homofobije.

Normalizacija sovražnega diskurza je družbeni problem, na katerega moramo dosledno in glasno opozarjati. Kljub priporočilom Sveta Evrope v Sloveniji primanjkuje moralnih zgledov političnih funkcionarjev in ustreznih mehanizmov v pravosodju. Zato je odgovornost civilne družbe, da se postavi po robu razraščanju nevarne in toksične sovražnosti. Namesto da se čudimo ustanavljanju paravojaških milic po gozdovih, se vprašajmo, kje je izvor problema in kaj mu botruje.

Zahtevajmo umik oglaševanja podjetij v medijih, ki razpihujejo sovraštvo!

Deli katerega od spodnjih “oglasov” in pomagaj prisiliti odločevalce, da razmislijo, če želijo svojo blagovno znamko res povezovati s sovražnimi vsebinami.

Vir in več: https://danesjenovdan.si/botri-sovrastva

Umazane skrivnosti mode

Stacey Dooley preiskuje

Stacey Dooley Investigates: Fashion’s Dirty Secrets (BBC, 2018)

Nekateri trdijo, da je industrija oblačil drugi največji onesnaževalec na svetu. Stacey Dooley sooči potrošnike na eni od nakupovalnih ulic v Glasgowu, z nekaj neprijetnimi resnicami o pravkar kupljenih oblačilih.

Novinarka Stacey Dooley za dokumentarno oddajo BBC-ja potuje po svetu, da bi odkrila skrite stroške naše odvisnosti od hitre mode. Na svoje oči se prepriča, kako strupene kemikalije, ki jih uporablja industrija oblačil, onesnažujejo vodne tokove, od katerih so odvisni milijoni ljudi.

Priča je nekdanjemu Aralskemu morju, nekoč enemu največjih zalog sveže vode, ki se je danes skoraj v celoti spremenilo v prah. Tovrstna šokantna odkritja vas bodo napeljala, da boste naslednjič dvakrat premislili ali res potrebujete kak nov kos oblačila.

Posnetek na: https://www.bbc.co.uk/programmes/p06n27x3

Več na: https://www.bbc.co.uk/programmes/b0bn6034

Evropa, čas je, da prenehamo biti odvisni od rasti

Pismo skupine zaskrbljenih znanstvenikov s področij družboslovja in naravoslovja iz vseh 28 držav EU poziva Evropsko unijo, njene institucije in države članice

Znanstveniki, politiki in oblikovalci politik se ta teden zbirajo v Bruslju na prelomni konferenci. Namen dogodka, ki ga organizirajo poslanci petih različnih političnih skupin Evropskega parlamenta, skupaj s sindikati in nevladnimi organizacijami, je preučiti možnosti za ‘post-rastno gospodarstvo’ v Evropi.

Zadnjih sedem desetletij je bila rast BDP najpomembnejši gospodarski cilj evropskih držav. Toda z rastjo naših gospodarstev se je povečal tudi naš negativni vpliv na okolje. Zdaj človeštvo že presega meje prostora varnega delovanja na Zemlji in nič ne kaže, da bi se gospodarstvo razdruževalo od uporabe virov ali onesnaževanja, vsaj ne v zadostnem obsegu. Danes za reševanje družbenih problemov v evropskih državah ne potrebujemo več večje rasti, temveč bolj pošteno porazdelitev dohodka in že ustvarjenega bogastva.

Poleg tega rast, zaradi zmanjševanja produktivnosti, zasičenosti trga in degradacije okolja, postaja vse težje dosegljiva. Če se bodo trenutni trendi nadaljevali, v naslednjem desetletju v Evropi morda sploh ne bo več rasti. Trenutno se rast poskuša ohranjati z dodatnim zadolževanjem, nižanjem okoljskih standardov, podaljševanjem delovnega časa ter zmanjševanjem sredstev za socialno varnost. Takšno agresivno prizadevanje za rast za vsako ceno ustvarja družbene vrzeli in gospodarsko nestabilnost ter ogroža demokracijo.

Politične elite se vsaj za zdaj niso bile pripravljene ukvarjati s temi vprašanji. Projekt Evropske komisije Onkraj BDP se je preimenoval v BDP in več. Uradna mantra ostaja rast – sicer preoblečena v »trajnostno«, »zeleno« ali »vključujočo« – a v prvi vrsti še vedno rast. Kljub temeljnemu nasprotju med rastjo in trajnostnostjo so prizadevanja za gospodarsko rast kot cilj politik za vse države vključena celo v nove cilji trajnostnega razvoja Združenih narodov.

Dobra novica je, da se je znotraj civilne družbe in akademskega sveta pojavilo gibanje post-rasti. Po svetu ga poznajo pod različnimi imeni, med drugim décroissance, Postwachstum, ekonomija ravnovesnega stanja ali obročasto gospodarstvo ter blaginja brez rasti. Od leta 2008 naprej so redne konference od-rasti privabile na tisoče udeležencev. Nastala je nova globalna pobuda Mreža za blaginjo (Wellbeing Economies Alliance oz. WE-All), ki povezuje tovrstna gibanja, evropska raziskovalna mreža pa razvija nove ‘ekološke makroekonomske modele’. Tovrstna prizadevanja kažejo, da je možno izboljšati kakovost življenja, obnoviti živi svet, zmanjšati neenakosti ter zagotoviti dostojna delovna mesta – in to brez potrebe po gospodarski rasti, pod pogojem, da sprejmemo politike za odpravo naše odvisnosti od rasti.

Nekatere predlagane spremembe vključujejo omejitve rabe virov, progresivno obdavčevanje za omejevanje naraščajoče neenakosti ter postopno krajšanje delovnega časa. Rabo virov bi bilo mogoče omejiti z uvedbo davka na ogljik, prihodki pa bi se lahko vračali kot dividende za vse ali skozi financiranje socialnih programov. Neenakost bi dodatno zmanjšala uvedba tako temeljnega kot maksimalnega dohodka, ki bi hkrati pripomogla k prerazdelitvi skrbstvenega dela in zmanjšanju neravnovesij moči, ki ogrožajo demokracijo. S pomočjo novih tehnologij bi lahko skrajšali delovni čas in izboljšali kakovost življenja, namesto da se zaradi njih odpušča množice delavcev in povečujejo dobički privilegirane manjšine.

Glede na tveganja bi bilo od politikov in oblikovalcev politik neodgovorno, da ne bi preučili možnosti za post-rastno prihodnost. Konferenca v Bruslju na to temo je obetaven začetek, vendar so potrebne mnogo trdnejše zaveze.

Kot skupina zaskrbljenih znanstvenikov s področij družboslovja in naravoslovja iz vseh 28 držav EU pozivamo Evropsko unijo, njene institucije in države članice, da:

  1. Ustanovijo posebno komisijo za post-rastno prihodnost v Evropskem parlamentu. Komisija naj aktivno sodeluje v razpravah o prihodnosti rasti, oblikuje alternativne politike za post-rastno prihodnost ter ponovno preuči smiselnost rast kot splošnega cilja politik.
  1. Vključijo alternativne kazalnike v makroekonomski okvir EU in držav članic. Gospodarske politike bi morali ocenjevati na podlagi njihovih vplivov na človekovo blaginjo, rabo virov, neenakost in zagotavljanje dostojnega dela. Tem kazalnikom je treba v odločevalskih procesih dati prednost pred BDP.
  1. Spremenijo Pakt za stabilnost in rast (SGP) v Pakt za stabilnost in blaginjo. SGP sestavlja sklop pravil, katerih cilj je omejevanje javno-finančnih primanjkljajev in javnega dolga. Dokument je potrebno revidirati ter tako zagotoviti, da bodo države članice poskrbele za temeljne potrebe svojih državljanov ter obenem zmanjšale porabo virov in emisij, nastalih zaradi odpadkov, na trajnostno raven.
  1. Ustanovijo Ministrstvo za gospodarsko tranzicijo v vsaki izmed držav članic. Nova oblika ekonomije, ki se osredotoča neposredno na blaginjo ljudi in okolja, lahko omogoči mnogo boljšo prihodnost kot ekonomija, ki je strukturno odvisna od gospodarske rasti.

*Pismo so prevedli Ajda Pistotnik, Martin Pogačar in Rok Kranjc, na končnem seznamu slovenskih podpisnikov so navedeni dr. Andrej Lukšič, mag. Ajda Pistotnik, Danijela Tamše, dr. Martin Pogačar in dr. Lidija Živčič, vseh podpisnikov je po novem skupaj že 232, najdete pa ga na tej spletni povezavi

Vir: https://www.mladina.si/187363/evropa-cas-je-da-prenehamo-biti-odvisni-od-rasti/

Zakaj so očitne laži odlična propaganda

Na prvi pogled se zdi, da imata ameriški predsednik Donald Trump in ruski voditelj Vladimir Putin dva zelo različna komunikacijska stila. Tisto, kar si delita, je tendenca ponavljanja velikih, očitnih laži – raziskovalci so to poimenovali »firehose of falsehood« (širjenje laži). Naj si gre za laži o ruskih vojakih na Krimu ali lažno zatrjevanje, da so milijoni ljudi med volitvami leta 2016 glasovali nezakonito, ko gre za pripovedovanje in ponavljanje velikih laži, oba voditelja kažeta nekakšno predrznost. To pa zato, ker pri tovrstnem širjenju laži dejansko ne gre za prepričevanje, ampak za moč.

Prirejeni transkript:

Na vrhuncu predsedniške kampanje leta 2016, so raziskovalci objavili poročilo, ki opozarja na čudno propagandno tehniko. Imenovali so jo »firehose of falsehood« (širjenje laži) in opisuje situacije, ko propagandisti bombardirajo ljudi z več lažmi, kot jim ti lahko sledijo. Poročilo pravi, da za te laži ni treba da so verjetne, raziskovalci so ugotovili, da imajo tudi očitne laži potencial, da so zelo učinkovite pri oblikovanju javnega mnenja. To poročilo ni govorilo o Trumpu, ki ga sploh ne omenja, ampak o ruski propagandi in zastavlja zanimivo vprašanje: kako lahko močni voditelj pridobi s pripovedovanjem očitnih laži? Po mnenju Christopherja Paula, sociologa pri RAND korporaciji in soavtorja poročila o ruskem širjenju laži, ima to štiri ključne značilnosti:

  1. Ruska propaganda je obsežna in prihaja iz več virov,
  2. je hitra, nenehna in ponavljajoča,
  3. ni zavezana objektivni realnosti in
  4. ni konsistentna.

Prvi dve karakteristiki sta precej značilni za propagando. Raziskava pokaže, da če laž slišimo iz različnih virov, jo imamo za bolj kredibilno. Isto velja za laži, ki se ponavljajo. Bolj kot nam je laž domača, bolj verjetno jo bomo imeli za resnično. Zadnji dve karakteristiki – odsotnost zavezanosti k objektivni realnosti ali konsistentnosti – pa sta presenetljivi. Ni jim veliko mar za resnico. Večina ruske propagande je ali popolnoma neresnične ali je v njej le zrno resnice. Verjetno najbolj očiten primer tega je iz leta 2014, ko je svet gledal kako so ruske enote vstopile v Ukrajino. Ruski vojaki na uniformah niso nosili oznak in mediji so jih označili za »majhne zelene možiclje« (Little green men). Šlo je za pomembno zadevo. Rusija je dejansko vdrla v državo, čeprav je pred tem trdila, da tega ne bo naredila. Ko so Putina o tem povprašali, je vehementno zanikal, da bi bili »majhni zeleni možiclji« ruski vojaki. Ni šlo le za to, da je Putin lagal, lagal je o nečem, kar je bilo tako zelo očitno. Obstajajo namreč številni posnetki teh ruskih vojakov, ki so bili prikazani na televiziji. Potem pa je nekaj tednov kasneje, povedal ravno nasprotno. Nobenega »se opravičujem«, ali »zareklo se mi je«, ampak samo: »seveda imamo tam vojake«. Če izhajamo iz sveta, v katerem je »kredibilnost kralj in resnica bo vedno prevladala«, je to proti-intuitivno in nekaj, česar ne bi pričakovali. Del tega, da si dober lažnivec je, da te pri laži ne ujamejo, da se prepričaš, da so tvoje laži vsaj do neke mere verjetne. Ko je Dick Cheney dejal: »Ni dvoma, da ima Saddam Hussein orožje za množično uničevanje«, je lagal, a večini ljudi, ki niso strokovnjaki za obveščanje, je to zvenelo kredibilno. Pri tem novem širjenju laži pa verjetnost v resnici ni pomembna – za Ruse kredibilnost očitno ni imela posebnega pomena.

Vse od volitev številni ljudje opozarjajo, da tudi Trump uporablja podobne tehnike širjenja laži. Rusko-ameriška novinarka in aktivistka Masha Gessen pravi, da nas lahko zavede kako drugačna sta videti oba voditelja, toda kljub različnima stiloma, oba počneta popolnoma enako – ustvarjata neobvladljivo količino laži. Na podobnosti med Trumpom in Putinom opozarja že leta. Gessenova trdi, da pri širjenju, pripovedovanju in ponavljanju očitnih laži ne gre za prepričevanje, ampak za moč. Ko Putin reče, da »na Krimu ni ruskih vojakov«, ali ko Trump trdi, da »se ni nikoli norčeval iz invalida«, ne samo lažeta, ampak zatrjujeta, da nista omejena z resničnostjo; da je v vse, tudi v stvari, ki so nam popolnoma očitne, mogoče dvomiti. To je zelo jasna demonstracija moči. S tem, kar je povedal kateri od njiju, se moramo ukvarjati, tudi če je napačno. Ti dve karakteristiki širjenja laži – predrznost in nekonsistentnost – sta bistveni. Način kako lažeta, iz očitnih laži dela del igre moči: »da, vem da vi veste, da je kar pravim absurdno in zagovarjam svojo pravico, da povem karkoli želim, kadarkoli želim.« Kar naprej urinirata po preprogi v naši dnevni sobi, mi pa moramo potem to za njima pobrisati. Naš refleksni odziv na tovrstne laži je, da jih preverimo ali držijo. Toda, če je cilj širjenja laži zatrjevanje moči, preverjanje dejstev zgreši bistvo. Nič ni bolj ponižujočega in deprimirajočega kot je v tem primeru poskusiti dokazati resnico. Pomislite na ustrahovalca na šolskem dvorišču, ki vam očita, zakaj kar naprej pretepate samega sebe? Ponižuje tako, da vas prisili, da pretresate očitno. Podoben občutek imamo, ko preverjamo dejstva o Trumpovih izjavah. To je zaznamovano početje. Zdi se, da se lotevamo nečesa, kar ne bi smelo biti del javne sfere. Širjenje laži spreobrne tudi najbolj očitna dejstva v umazane, razorožujoče politične boje. Vsakič ko je soočen s kakšnim dejstvom, se Trump odzove napadalno, Sarah Sanders pa obtožuje medije in tako nekaj, kar niti ne bi smelo biti predmet debate, začne dajati vtis, kot da gre samo še za eno tekmovanje v tem kdo bo glasnejši, v katerem se v resnici nihče ne zdi kredibilen. Tako nam je ta, v bistvu zelo preprosta človeška predpostavka, da lahko vemo kaj je res, odvzeta. Za resnico se moramo zelo potruditi in upanje je, da se bomo v procesu izčrpali in na koncu vdali. Končni cilj širjenja laži ni laži maskirati kot resnice, ampak koncepta, kot sta “dejstva” in “resničnost”, oropati njune moči – reducirati resnico na perspektivo. Če to zveni malo abstraktno, poslušajte kaj je julija dejal Putin na skupni novinarski konferenci s Trumpom: »Nikomur ne morete zaupati. On brani interese ZDA, jaz branim interese Rusije«. Putin je v bistvu želel kot temelj ponuditi dejstvo, da nikomur ni mogoče zaupati – vsi zasledujejo samo svoje strateške interese in da ne obstaja nič takega kot je resnica. Nekaj dni kasneje je Trump ta argument ponesel še korak dlje, dejal je: »Zavedajte se, da kar vidite in kar berete ni to, kar se dogaja. Držite se nas. Ne verjemite sranju, ki vam ga kažejo ti ljudje – lažnivi mediji«. Držite se nas – resnica je v bistvu izbiranje strani. Pravijo, da ne gre za boj med ljudmi, ki poznajo resnico in ljudmi, ki lažejo, ampak da gre samo za prepire glede perspektive – kdorkoli že ima boljšo perspektivo, kdor ima objektivno več moči, ta si lahko lasti resnico in to je neverjetno učinkovito početje. Če se obnašaš kot da imaš popolno moč, ti je samo to ne bo dejansko tudi dalo, a dalo ti bo veliko več moči, kot bi je kot ameriški predsednik lahko imel.

Carlos Maza (Strikethrough, Vox)