Category: Film

Generacija na zdravilih: nadzorovanje naših občutkov in misli

Farmacevtska industrija utira pot prihodnosti družbe, v kateri se deset tisoče smrtnih žrtev šteje le za stranski učinek.

Cause of Death: Unknown, (Vzrok smrti: neznan), Norveška, 2017, 85 min, režija: Anniken Hoel

Napovednik:

Soočeni z nenadno smrtjo družinskega člana, so žalujoči pogosto v stanju šoka in nemoči. To pa ni veljalo za mlado norveško filmarko Anniken Hoel. Njena sestra, ki je imela diagnozo shizofrenije in so jo na Norveškem zdravili z več antipsihotičnimi zdravili, je umrla nenadoma in nepričakovano 9. julija 2005. Ko je Anniken prebrala njeno uradno obdukcijsko poročilo, v katerem je bilo navedeno, da vzrok smrti ni znan, se je podala na zanimivo raziskavo, ki jo je postopoma pripeljala do razkritja številnih šokantnih dejstev in presenetljivih okoliščin. Njen film Cause of Death: Unknown, ki je bil leta 2017 predstavljen na filmskem festivalu v Cannesu, ponuja nič manj kot matriko nadzora v naši družbi.

Annikenina sestra Renate je svoje dvome o zdravilih izražala zaman. Po smrti Renate Anniken ni mogla najti nobenih beležk sestrinega psihiatra glede stanja njene sestre v letu pred smrtjo. Količine zdravil pa so se v tem času nenehno povečevale in mešale z visokimi odmerki tako imenovanih »antipsihotikov«.

Na začetku preiskave je izvedela, da je bila njena sestra izpostavljena nevarnim stranskim učinkom psihotičnih zdravil, ki so ji jih predpisovali in v tem ni bila edina. Samo na Norveškem je bilo kot posledica antipsihotikov prijavljenih 126 smrtnih žrtev, vendar je dejansko število ocenjeno celo na 2500. Tudi če je v norveškem zdravstvenem registru na navodilih kot »stranski učinek« navedeno »tveganje nenadne smrti« se zdi, da mnogi psihiatri o tem niso informirani ali opozorilo raje ignorirajo.

Prodajanje bolezni

V devetdesetih letih 20. stoletja so bila nova serija antipsihotikov, ki so vključevala zdravila Zyprexa, ki ga je izdelovalo farmacevtsko podjetje Lilly, Seroquel (Astra Zeneca), Geodon (Pfizer), Risperidon (Johnson and Johnson) in Abilify (Otsuka), najbolj prodajana zdravila na svetu, z dobički, ki so nenehno naraščali.

Prozac, ki ga je proizvajalo podjetje Lilly, je bil izdelek, ki je podjetju prinesel več kot milijardo dolarjev dobička. Zdravilo so v New Yorku preprodajali tudi trgovci z drogami in so z njim ustvarjali več dobička kot s crack-kokainom. Po odobritvi zdravila za zdravljenje bolnikov z »depresijo«, so ga lahko predpisovali ne le psihiatri in psihologi, ampak tudi zdravniki primarne zdravstvene oskrbe.

Ko je podjetje Lilly leta 2001 za Prozac izgubilo patent, je izdalo sorodno zdravilo Zyprexa, ki je postalo najbolj prodajano zdravilo v zgodovini farmacevtske industrije. Zelo uspešna marketinška kampanja je, preden je tudi to zdravilo doseglo rok veljavnosti patenta, pomagala ustvariti rekordne dobičke. Ker je Uprava za prehrano in zdravila (FDA) odobrila zdravilo Zyprexa le za zdravljenje shizofrenije in redkih oblik bipolarne bolezni, je bil prvi korak sprememba diagnostičnih modelov, da bi bilo uporabno tudi za zdravljenje »depresije«. Potrošnike in zdravnike so prepričevali premeteni oglasi skupaj z aktivno prodajno politiko, ki je vključevala vabljenje zdravnikov na razne konference in večerne zabave.

Vendar pa je podjetje Lilly leta 2009 priznalo krivdo za kazensko obtožbo o nenamenskem (off-label) marketingu in se pogodilo, da bo plačalo rekordno globo v višini 1,415 milijarde dolarjev. Podjetje je priznalo, da je Zyprexo nezakonito tržilo za uporabe, ki jih FDA ni odobril, vključno z motnjami spanja, demenco in depresijo; kar je za podjetje očitno predstavljalo sprejemljivo ceno glede na dobiček.

Drugo farmacevtsko podjetje Johnson and Johnson je bilo spoznano za krivo neprimernega oglaševanja svojega antipsihotičnega zdravila Risperdal starejšim osebam, osebam z motnjami v razvoju in celo otrokom ter je bilo kaznovano z denarno kaznijo več kot 2,2 milijardi dolarjev, kar je najvišja globa v zgodovini ameriškega ministrstva za pravosodje v zvezi s kakšnim farmacevtskim podjetjem. Tudi to je ponovno mogoče obravnavati kot del poslovnega načrta, ki je v 14 letih podjetju prinesel 20 milijard dolarjev dobička. Nobeden od vodstvenih delavcev, odgovornih za prodajo in trženje teh zdravil, osebno ni bil nikoli obtožen. Njihovo bogatenje in smrtonosne dejavnosti niso bile razglašene niti za kazniva dejanja.

Kar dela zgodbo še bolj neverjetno je to, da je Nacionalni inštitut za duševno zdravje (National Institute of Mental Health), največja raziskovalna ustanova na svetu, potrdil, da ne obstajajo raziskave, ki bi potrjevale pozitivne učinke antipsihotičnih zdravil. Obstajajo pa številne študije, ki kažejo, da milijone  porabljenih zdravil po vsem svetu, za odrasle, starejše od 40 let, ni niti varnih, niti učinkovitih.

Medicinske revije kot so BMJ, New England Journal of Medicine, Jama in Lancet, večinoma financira farmacevtska industrija sama. Te revije so najpomembnejša marketinška orodja, ki delajo z zunanjimi pisci t.i. ghostwriterji, katerih besedila so podprta z imeni akademskih raziskovalcev, ki pozitivne rezultate obljubijo »za kasneje«. Večina zdravnikov se ne zaveda teh manipulacij in tako brez prave diagnoze še naprej predpisujejo antipsihotike.

Koncept »prodajanja bolezni« vodi do opredeljevanja kot bolezni tudi povsem naravnih čustvenih reakcij, še posebej če te nastopajo v stresnih situacijah. V psihiatriji so vse diagnoze, kot so bipolarna bolezen, manično-depresivna motnja in podobne, subjektivne narave. Temelje za psihotična zdravila pa postavlja uradni priročnik za duševne motnje, ki ga po vsem svetu izdaja Ameriško psihiatrično združenje (American Psychiatric Association), ki število »diagnoz« nenehno povečuje. 77 odstotkov njihovih finančnih sredstev zagotavlja farmacevtska industrija.

Uporaba psihiatričnih zdravil se povečuje po vsem svetu. Novinar in avtor Robert Whitaker opozarja, da čeprav bi bilo glede na njihovo domnevno učinkovitost mogoče pričakovati nasprotno, uporaba psihiatričnih zdravil po vsem svetu narašča. Priče smo pravi epidemiji duševnih bolezni. Raven absurda, s katerim se soočamo dokazuje tudi to, da zavedeni zdravniki celo dva in tri leta stare otroke diagnosticirajo kot bipolarne.

V Evropi zdravila odobri Evropska agencija za zdravila (European Medicines Agency), vendar ta »regulatorni organ« ne izvaja nobenih neodvisnih preiskav, ampak sprejema rezultate, ki ji jih posreduje industrija. V primeru Zyprexe je bila za zdravilo, ki bo v uporabi več let, poskusna faza omejena na deset tednov in na 3000 pacientov. V resnici so pravi poskusni zajčki za stranske učinke zdravil pacienti sami.

Tudi Richard Bergström, vodja EFPIA, farmacevtskega lobija v Evropi, ki od leta 2015 posluje s proračunom, ki ga ocenjujejo na 40 milijonov evrov, je v času, ki ga je namenil Anniken Hoel potrdil, da niso raziskave, ampak interesi industrije in vlad tiste, ki neko zdravilo potisnejo na trg. Farmacevtska industrija financira tudi kar 87 odstotkov Evropske agencije za zdravila (European Medicines Agency), organizacije, ki je zadolžena za nadzor industrije.

Nazadnje Anniken Hoel potuje v ZDA, kjer razkrije še dodatna šokantna dejstva. Tudi v primerih, v katerih komisija za varnost glasuje proti odobritvi zdravila, lahko FDA ignorira njihovo opozorilo. Thomas Laughren, direktor FDA v obdobju med letoma 2005–2012, je po upokojitvi postal direktor svetovalskega podjetja Laughren Psychopharm Consulting, v katerem svetuje farmacevtskim podjetjem kot sta Lilly, Phizer in druga, kako najbolje razvijati zdravila, da jih bo FDA odobrila. Pri tem ni edini. Očitno je, da ima farmacevtska industrija, ki je v Washingtonu zastopana bolje od obrambne, izobraževalne, kmetijske ali celo finančne industrije, na FDA vedno večji vpliv. Kot je poudaril Sidney Wolfe iz zagovorniške skupine za pravice potrošnikov »Public Citizen«, je bila za pridobivanje vpliva farmacevtske industrije prelomnica leto 1992, ko so bili naprošeni, da plačajo za velik del dejavnosti v zvezi s preverjanjem zdravil. Kot trdi Sarah Bryrer iz raziskovalne skupine »Open Secrets«, lahko farmacevtski lobisti izdatno vplivajo tudi na zakonodajalce v kongresu, krog pa se sklene tako, da je približno 75 odstotkov lobistov bivših članov vlade ali kongresa.

»Ciljno zdravljenje« je v vzponu

Ronald Kavanagh, ki je 10 let delal za farmacevtsko podjetje, se je počutil ogroženega potem, ko je javnost obvestil o tem, kaj se zgodi z raziskovalci in nadzorniki, ki svoje nadrejene opozarjajo na tveganja ali neučinkovitost. Izguba službe je le ena od bolj neškodljivih posledic. Vprašanja glede varnosti in časa odobritve zdravila se umika na stran. Posledično ni bilo tudi nič narejeno glede dejstva, da je, ker so vzeli eno od teh zdravil, v ZDA umrlo že okoli 83000 ljudi. Kot ugotavlja raziskovalec Paul Tacker, je to število vredno primerjati s 3500 žrtev newyorških dvojčkov, tragedije, ki še naprej odmeva in vznemirja ves narod.

V zastrašujočem zaključku Hoelova razkriva nove načrte farmacevtske industrije. Smo na prelomni točki v zgodovini. Da bi vplivali na morebitne neželene občutke in aktivnosti še preden se pojavijo, »ciljno zdravljenje« razvija svoja orodja z uporabo nano-inženiringa in »genske terapije« ter se jih, kjer se zahteva zdravljenje, obravnava kot simptome bolezni. Pred nami je doba »psiho-farmakologije«. Trump je nedavno povsem dereguliral sicer že precej neučinkoviti FDA, kar pa ne bo prizadelo le ZDA, ampak tudi Evropo in preostali svet.

V kontrastu z vse širšo raziskavo, se Hoelova v sekvencah vrača k svojemu zasebnemu življenju in spominom na svojo sestro, ki jo zelo pogreša. Ti spomini ji verjetno dajejo pogum, da vztraja pri raziskovanju, ki jo, ko gleda neposredno v obraz prihodnosti naše družbe, peha proti breznu.

Dieter Wieczorek

Wieczorek je filmski kritik in sodelavec portala Modern Times Review.

Vir: https://www.moderntimes.review/medicated-generation-controlling-feelings-thoughts/

Napotilo:
https://www.cause-of-death-unknown.com

Advertisements

Zelena laž

Die grune Luge. Avstrija, 2018. Režija: Werner Boote. Dokumentarni film. 93 minut.

»Pravijo mi, da lahko rešim svet. Vse, kar moram storiti, je, da kupujem trajnostne in pravične izdelke. A to je laž.« Tako Werner Boote začne svoj udarni dokumentarec, v katerem se odpravi po svetu, da bi odkril, ali niso tako imenovani »zeleni izdelki« le marketinška strategija podjetij. Tako s sodelavko Kathrin Hartmann na primer pogledata v ozadje tako imenovanega eko avtomobila, ki vozi na palmovo olje. Od dejstva, da palmovo olje uničuje pragozdove, do prikrivanja velikega izliva olja v morje. Ali pa agrikulturna podjetja, ki v Južni Ameriki izganjajo Indijance z njihovih ozemelj, da bi tam organizirala proizvodnjo »zdrave hrane«.

Boote pravi, da je tipična praksa korporacij, da vložijo ogromno denarja v promocijo svojih okolju prijaznih izdelkov, ki pa predstavljajo manj kot en odstotek njihovih izdelkov.

Film pokaže, da je nakup »eko izdelka«, ki opere vest, navadna zelena laž, in da je edina prava pot rešitve velika sprememba korporacij in vladajočih garnitur. Film je bil nominiran za najboljši dokumentarec na berlinskem filmskem festivalu.

Napovednik:

Vir: https://www.delo.si/kultura/film-tv/tv-namigi-zelena-laz-bournov-ultimat-140916.html

Napotila:
http://www.eafilm.at/english/productions/green
http://www.wernerboote.com/cms/wernerboote/index.php
http://zofijini.net/zeleni-kapitalizem/
http://zofijini.net/zeleni-kapitalizem-porocilo/

Vaš življenjski slog je bil v naprej določen

Pravi razlog za štirideseturni delovni teden

No, pa sem ponovno v svetu dela. Našel sem si dobro plačano inženirsko službo in življenje se po devetih mesecih potovanja končno vrača v normalne okvirje.

Ker sem, ko sem potoval, živel precej drugačen življenjski slog, je ta nenaden prehod nazaj na običajni osemurni dnevni delovni ritem, razkril nekaj o njem, kar sem prej spregledal.

Od trenutka, ko so mi ponudili službo, sem z denarjem začel ravnati veliko bolj brezskrbno. Ne povsem brezumno, samo nekoliko hitreje izvlečem denarnico. Na primer, ponovno si kupujem drago kavo, čeprav niti približno ni tako dobra, kot je bila tista na Novi Zelandiji, in čeprav ne vključuje izkušnje, da bi jo lahko popil na sončni terasi. Ko sem potoval, so bili tovrstni nakupi manj impulzivni in sem v njih bolj užival.

Ne govorim o velikih, ekstravagantnih nakupih. Govorim o majhnih, priložnostnih in naključnih izdatkih za stvari, ki v resnici mojemu življenju ne dodajajo kakšne vrednosti. In še kakšna dva tedna dejansko sploh ne bom dobil plače.

Ko pogledam nazaj, lahko ugotovim, da ko sem imel dobro službo, sem to vedno počel – ko sem bil poln denarja, sem na veliko trošil. Po tem, ko sem devet mesecev živel z nahrbtnikom in brez dohodka, se tega fenomena, ko se pojavi, nekoliko bolj zavedam.

Predvidevam, da to počnem, ker menim, da sem zdaj, ko sem ponovno dobro plačan strokovnjak, ponovno pridobil določen status, kar mi očitno daje pravico do določene stopnje potratnosti. Obstaja nenavaden občutek moči, ki ga pridobiš, ko lahko brez vsakega kritičnega premisleka pustiš za seboj nekaj dvajsetakov. Če veš, da se ti bo ta denar hitro povrnil, ti ta moč denarja daje dober občutek.

Kar počnem, sploh ni tako nenavadno. Zdi se, da to počnejo tudi vsi drugi. Pravzaprav mislim, da sem se, potem, ko sem nekaj časa preživel stran od nje, samo vrnil v normalno potrošniško miselnost.

Eno od najbolj presenetljivih odkritij, na katero sem naletel med svojim potovanjem, je bilo, da sem tekom potovanja po tujih deželah (vključno z državami, ki so bile dražje od Kanade) na mesec zapravil veliko manj denarja kot v času, ki sem ga v službi preživel doma. Imel sem veliko več prostega časa, obiskal sem nekatere najlepših krajev na svetu, levo in desno sem se srečeval z novimi ljudmi, bil sem pomirjen in miroljuben ter sem se tudi drugače imel nepozabno, in nekako me je vse to stalo veliko manj, kot moj ponižni osemurni delovni življenjski slog, tukaj v enem od najcenejših mest v Kanadi.

Zdi se, da sem, ko sem potoval, za svoj denar dobil veliko več. Zakaj?

Kultura nepotrebnega

Tukaj na zahodu življenjski slog nepotrebnega trošenja poslovni interesi gojijo in negujejo namenoma. Podjetja različnih industrij imajo veliki interes, da smo ljudje nagnjena k nepremišljenemu ravnanju s svojim denarjem. Kadarkoli je to le mogoče, si prizadevajo spodbujati navade ljudi po priložnostni ali nebistveni porabi.

V dokumentarnem filmu The Corporation (2003), je psihologinja za trženje govorila o eni od metod, ki jih uporablja, da bi povečala prodajo. Njeni sodelavci so izvedli študijo o učinku otroškega »gnjavljenja« na verjetnost, da bodo starši svojemu otroku kupili igračo. Ugotovili so, da se od 20% do 40% nakupov igrač ne bi zgodilo, če otrok svojim staršem ne bi »gnjavil«. Prav tako ne bi prišlo do vsakega četrtega obiska tematskega parka. Te študije so uporabili za neposredno trženje svojih izdelkov otrokom in jih pri tem spodbujali, da za nakup svojim staršem »gnjavijo«.

Samo ta marketinška kampanja predstavlja več milijonov dolarjev, ki so bili porabljeni, ker je bilo povpraševanje ustvarjeno popolnoma umetno.

»Potrošnike lahko manipulirate, da si želijo in zato tudi kupijo vaše izdelke. To je igra.« Lucy Hughes, soavtorica »The Nag Factor« (Faktorja gnjavljenja)

To je samo majhen primer nečesa, kar se dogaja že zelo dolgo. Velika podjetja niso svojih milijonov zaslužila, ker so iskreno promovirala vrline svojih izdelkov, ustvarila so jih tako, da so ustvarila kulturo več sto milijonov ljudi, ki kupujejo veliko več, kot potrebujejo in ki poskušajo svoje nezadovoljstvo pregnati z denarjem.

Stvari kupujemo, da se razvedrimo, da tekmujemo s svojimi sosedi, da izpolnimo svoje otroške vizije o tem, kakšno bo naše odraslo življenje, da svetu kažemo svoj status in zaradi veliko drugih psiholoških razlogov, ki imajo zelo malo opraviti s tem, kako uporaben je v resnici izdelek. Koliko stvari imate v vaši kleti ali garaži, ki jih v preteklem letu sploh niste uporabili?

Resničen razlog za štirideseturni delovni teden

Ultimativno orodje korporacij, da ohranjajo tovrstno kulturo, je razvoj 40-urnega delovnega tedna, kot običajnega načina življenja. V teh delovnih pogojih morajo ljudje izgraditi svoje življenje ob večerih in ob vikendih. Ta ureditev nas dela naravno bolj nagnjene k večjemu zapravljanju za razvedrilo in udobje, ker je naš prosti čas tako omejen.

Le nekaj dni sem nazaj na delu in vendar že opažam, da hitro iz svojega življenja opuščam bolj zdrave dejavnosti kot so: hoja, telovadba, branje, meditacija in dodatno pisanje.

Ena najbolj očitnih podobnosti med temi dejavnostmi je, da stanejo malo ali nič denarja, vendar zanje potrebujemo čas.

Nenadoma imam veliko več denarja in veliko manj časa, kar pomeni, da imam veliko več skupnega s tipičnim delovnim Severnoameričanom, kot sem imel še pred nekaj meseci. Ko sem bil v tujini, ne bi dvakrat premišljeval o tem, da bi dan preživel med sprehajanjem po narodnem parku ali da bi nekaj ur prebiral knjigo na plaži. Zdaj se kaj takšnega zdi, da ne pride v poštev. Če bi počel eno ali drugo, bi mi to med vikendom vzelo večino dragocenega časa!

Zadnja stvar, ki si jo želim početi, ko pridem domov z dela je, da še telovadim. To je tudi zadnja stvar, ki si jo želim početi po večerji, ali pred spanjem, ali takoj po tem, ko se zbudim; in to je resnično tudi ves čas, ki ga med vikendom sploh imam na voljo.

To se zdi problem s preprosto rešitvijo: delajte manj, da bi lahko imeli več prostega časa. Sam sem sebi že dokazal, da lahko živim izpolnjujoč življenjski slog z manj, kot dobim zdaj. Na žalost je to v moji industriji in v večini drugih, skoraj nemogoče. Ali delaš 40-ur in več, ali ne delaš. Moje stranke in pogodbeniki so vsi trdno zasidrani v kulturi standardnega delavnega dne, zato ne bi bilo praktično, če bi jih prosil, da od me po 13. uri ne zahtevajo ničesar več, čeprav bi v kaj takega morda lahko prepričal svojega delodajalca.

Osemurni delovni dan se je razvil v 19. stoletju med industrijsko revolucijo v Veliki Britaniji, kot oddih za tovarniške delavce, ki so bili pred tem izkoriščani v 14 ali 16 urnem delovnem dnevu.

Z napredkom tehnologije in delovnih metod, so bili delavci v vseh industrijah sposobni proizvajati veliko več vrednosti v krajšem času. Mislili bi si, da bo to vodilo do krajšega delovnega dne.

Toda 8-urni delovni dan je za velika podjetja preveč donosen, ne zaradi dela, ki ga ljudje v teh osmih urah opravijo (povprečni pisarniški delavec v 8 urah opravi manj kot tri ure dejanskega dela), ampak zato, ker ta omogoča takšno nakupov željno javnost. Omejevanje prostega časa pomeni, da ljudje plačujejo veliko več za udobje, razne zadovoljitve in kakšne druge sprostitve, ki jih lahko kupijo. To jih zadržuje pri gledanju televizije in njenih oglasov. To jih zunaj dela zadržuje tudi v neambicioznosti.

Zapeljali so nas v kulturo, ki je zasnovana tako, da nas pušča utrujene, lačne razvajanja in zaradi katere smo pripravljeni plačati veliko za udobje in zabavo, in kar je najpomembneje, zaradi nje smo še vedno nezadovoljni z našimi življenji, zato si še naprej želimo stvari, ki jih nimamo. Tako veliko kupujemo, ker se nam še vedno zdi, da nekaj manjka.

Zahodne ekonomije, zlasti ta v ZDA, so bile zelo preračunljivo zgrajene na temelju zadovoljevanja, odvisnosti in nepotrebne porabe. Trošimo, da se razvedrimo, da se nagradimo, da proslavimo, da tako rešujemo probleme, da dvignemo svoj status in da ublažimo dolgčas.

Si lahko predstavljate kaj bi se zgodilo, če bi vsa Amerika nehala kupovati toliko nepotrebne krame, ki našim življenjem ne dodaja veliko trajne vrednosti?

Ekonomija bi propadla in si nikoli več ne bi opomogla.

Vsi ameriški problemi, o katerih se veliko piše, vključno z debelostjo, depresijo, onesnaženjem in korupcijo, so cena ustvarjanja in vzdrževanja trilijone dolarjev vredne ekonomije. Da bi bila ekonomija »zdrava«, mora Amerika ostati nezdrava. Zdravi, srečni ljudje nimajo občutka, da bi potrebovali veliko tega, česar še nimajo, kar pomeni, da ne kupujejo veliko ropotije, ne potrebujejo toliko zabave in zaradi tega tudi ne gledajo veliko oglasov.

Kultura osemurnega delovnega dne je najmočnejše orodje velikih podjetij, da ohranjajo ljudi v tem nenehnem stanju nezadovoljstva, v katerem je odgovor na vsako težavo, da nekaj kupimo.

Mogoče ste že slišali za Parkinsonov zakon. Pogosto se uporablja v povezavi s porabo časa: več časa kot vam je na voljo, da nekaj naredite, več časa boste za to potrebovali. Presenetljivo je, koliko lahko narediš v dvajsetih minutah, če je teh dvajset minut ves čas, ki ti je na voljo. Če pa imaš na voljo celo popoldne, bo verjetno vse skupaj trajalo veliko dlje.

Večina nas na ta način obravnava tudi denar. Več kot zaslužimo, več zapravimo. Ne gre za to, da moramo nenadoma kupiti več samo zato, ker več zaslužimo, ampak gre samo za to, da lahko, zato to tudi počnemo. Pravzaprav se nam je zelo težko izogniti povečanju življenjskega standarda (ali pa vsaj naši stopnji porabe) vsakič, ko dobimo višjo plačo.

Ne mislim, da se moramo odpovedati celotnemu grdemu sistemu, iti živeti v gozd in se pretvarjati, da smo gluhonemi, kot je pogosto sanjaril glavni junak Varuha v rži, Holden Caulfield. Vsekakor pa bi nam bilo veliko bolje, če bi dobro razumeli, kaj si veliki komercialni interesi za nas resnično želijo da smo. Že desetletja se trudijo ustvariti milijone idealnih potrošnikov, in to jim je tudi uspelo. Razen, če ste v sistemu kakšna anomalija, je bil vaš življenjski slog že v naprej določen.

Popoln potrošnik je nezadovoljen, vendar upa, nezainteresiran je za resen osebni razvoj, zelo prilagojen na televizijo, dela s polnim delovnim časom, zasluži določen spodoben znesek, v prostem času pa se vdaja užitkom in se tako nekako prebija.

Ste to vi?

Pred dvema tednoma bi dejal ne, to nisem jaz, toda če bodo vsi moji tedni podobni minulemu, potem bo to samo moja pobožna želja.

David Cain   

Vir: https://www.filmsforaction.org/news/your-lifestyle-has-already-been-designed/

Napotili:
http://zofijini.net/koticek_komercializiacija/
https://www.raptitude.com

Umazane skrivnosti mode

Stacey Dooley preiskuje

Stacey Dooley Investigates: Fashion’s Dirty Secrets (BBC, 2018)

Nekateri trdijo, da je industrija oblačil drugi največji onesnaževalec na svetu. Stacey Dooley sooči potrošnike na eni od nakupovalnih ulic v Glasgowu, z nekaj neprijetnimi resnicami o pravkar kupljenih oblačilih.

Novinarka Stacey Dooley za dokumentarno oddajo BBC-ja potuje po svetu, da bi odkrila skrite stroške naše odvisnosti od hitre mode. Na svoje oči se prepriča, kako strupene kemikalije, ki jih uporablja industrija oblačil, onesnažujejo vodne tokove, od katerih so odvisni milijoni ljudi.

Priča je nekdanjemu Aralskemu morju, nekoč enemu največjih zalog sveže vode, ki se je danes skoraj v celoti spremenilo v prah. Tovrstna šokantna odkritja vas bodo napeljala, da boste naslednjič dvakrat premislili ali res potrebujete kak nov kos oblačila.

Posnetek na: https://www.bbc.co.uk/programmes/p06n27x3

Več na: https://www.bbc.co.uk/programmes/b0bn6034

Milijardni posli in kako so spremenili naš svet

Billion Dollar Deals and How They Changed Your World (Jacques Peretti, BBC, 2017)

Nova tridelna dokumentarna oddaja Jacquesa Perettija posneta za BBC, raziskuje komercialne imperative, ki stojijo za in oblikujejo dogajanje na tako vitalnih in pomembnih področjih naših življenj kot so zdravje, denar in delo.

Zdravje

V prvem delu se oddaja posveča zdravju in vse bolj obsežni medikalizaciji simptomov, ki so še nedolgo nazaj veljali za povsem normalna človeška stanja.

Kaj če narobe razumemo svet? Kaj če niso politiki in svetovni dogodki tisti, ki oblikujejo naša življenja, ampak posli? Zdravniki danes predpisujejo tablete kot bi bili bomboni. Največjo porast doživljajo antidepresivi. Kako smo postali družba tabletomanov? Šlo je za poslovni načrt, strategijo, ki je življenje spremenila v bolezen in vsakega od nas v pacienta.

V poznih sedemdesetih je Henry Gadsden, direktor velikega farmacevtskega podjetja, za poslovno revijo povedal, da je industrija v težavah. S tem ko zdravi le bolezni, omejuje svojo bazo potencialnih strank. Toda z novo definicijo bolezni, obravnavo tudi tistih, ki so zdravi in sprejemanjem zdravil na recept kot nekaj tako vsakdanjega kot žvečenje žvečilke, bi lahko zdravili sodobno življenje samo.

To so bile sanje, vizija, ki je kmalu vodila marketinško mašinerijo ene najbolj dobičkonosnih industrij na planetu. Štiri leta kasneje, so bili psihiatri zbrani na konferenci Ameriškega psihiatričnega združenja (American Psychiatric Association). Gadsden je na konferenci predstavil nov priročnik, ki je napovedal veliko spremembo v načini kako definiramo in diagnosticiramo mentalne bolezni. Knjiga je bila tretja izdaja Diagnostičnega in statističnega priročnika (DSM), ki ga izdaja ameriško psihiatrično združenje. Namen priročnika je klasificirati vse mentalne bolezni, vključno z novo identificiranimi motnjami. Mož, ki je bil izbran, da ga napiše, je bil takrat 41 letni psihiater Robert Spitzer. Njegov priročnik DSM-III je spremenil naše razumevanje mentalnih bolezni in predstavil 265 diagnostičnih kategorij, ki so spremenili teorijo in prakso mentalnega zdravja.

Toda danes tudi zdravniki sami dvomijo v naraščanje priljubljenosti diagnoz kot je recimo motnja pozornosti (ADHD). V ZDA se trenutno že vsak sedmi otrok zdravi za to motnjo z zdravili, katerih dolgoročnih učinkov še ne moremo poznati. Eden od zdravnikov ocenjuje, da je le za vsakega desetega otroka, ki ga pripeljejo k njemu na zdravljenje, pa še v tem primeru gre za selekcionirano skupino staršev, ki iščejo alternativo tabletam, ta diagnoza dejansko primerna. Tako pa imajo vsi diagnozo, ki jim bo tako ali drugače sledila do konca življenja.

Tudi povsem zdravi ljudje se v želji po izboljšanju svojih sposobnosti zatekajo k tabletam. Sodobni podjetniki, nadobudni študenti in drugi v pehanju za uspehom, danes iščejo kognitivne spodbujevalce, da bi tako (p)ostali konkurenčnejši, premagali občasno lenobo in potrebo o počitku. »Ljudje si ne želijo več zaostajati,« pravi eden od uporabnikov tako imenovanih pametnih tablet oz nootropikov.

V oddaji se dotaknejo tudi cenovnega izsiljevanja farmacevtskih družb in uporabe dragocenih zdravstvenih podatkov, ki posegajo v našo privatnost in dobrobit, v komercialne namene.

Ali vsi, ki danes prejemajo antidepresive te zares potrebujejo ali je bila letvica za njihovo diagnozo iz tega ali onega razloga postavljena prenizko? In, kot izpostavi Peretti, ali zdravila celo omogočajo revščino? Če ljudi zdraviš tako, da se ti lahko soočajo z nevzdržnimi okoliščinami, ali s tem res rešujemo življenja ali zgolj učinkovito zatiramo potrebo po spremembi?

Od sindroma ADHD (hiperaktivnosti) pri otrocih do načina, kako zdravniki diagnosticirajo depresijo pri odraslih, oddaja raziskuje posle, ki so spremenili način, kako govorimo o duševnem zdravju in kako ga zdravimo. Kakšna je resnična zapuščina teh poslov? Jacques Peretti raziskuje posle med zdravstvenimi delavci in farmacevtskimi podjetji in se sprašuje, ali so se Gadsdenove sanje o zdravljenju sodobnega življenja uresničile.

Denar

V letu 2015 se je prvič v zgodovini zgodilo, da so kreditne kartice in virtualne transakcije presegle obseg gotovinskih plačil. Toda zakaj obračamo hrbet denarju in s čim ga nadomeščamo?

V drugi epizodi serije Peretti raziskuje posle, ki so oblikovali načine kako danes razumemo denar. Od izuma Paypala v devetdesetih letih do ekonomije aplikacij na pametnih telefonih, ki je sledila deset let kasneje, ta epizoda pripoveduje zgodbo o tem, kako so tehnološki velikani povzročili revolucijo digitalnega plačevanja in oblikovali načrt, da se nekega dne za vedno znebijo fizičnega denarja. Toda ali je ta novi svet digitalne, hitre porabe res v našem interesu?

Delo

Kako smo prišli od žigosanja kartic ob prihodu na delo, do preverjanja svoje službene elektronske pošte sredi noči in opravljanja štirih služb hkrati? Kako je delo od tega, kar počnemo, postalo naša osebna identiteta?

Od ustvarjanja skupnih vrednot na delovnem mestu v osemdesetih letih, do dogovora, ki je privedel do napihovanja direktorskih plač in odsotnosti vsake varnosti na delovnem mestu, Peretti razkriva, kako so ključne odločitve v zadnjih desetletjih revolucionizirale delovna mesta in našo percepcijo samega dela. Prav tako preveri avtomatizacijo na delovnem mestu. Toda ali bo doba robotov olajšala naše delovno življenje ali nas naredila za odvečne?

V sredini sedemdesetih se je v ZDA kot odziv na vse večjo konkurenco predvsem Japonske, na osnovi dveh knjižnih uspešnic, pričela uveljavljati japonska kultura dela, a z ameriškimi vrednotami. Ta kultura dela ne pojmuje le kot delo, ampak kot nekaj več. Podjetje te ne samo zaposluje, ampak ti daje tudi vrednote.

V devetdesetih se je tej vse bolj prevladujoči kulturi dela pridružila tudi gonja po učinkovitosti in bolj učinkoviti selekciji kadrov. Delavce so razdelili v tri skupine, glede na njihovo kakovost oziroma učinkovitost, pri čemer se je predvsem po najkvalitetnejših kadrih pričelo veliko povpraševanje, kar jim je izjemno dvignilo ceno in povzročilo napihovanje tako imenovanega »balona bonusov«.

V novem tisočletju se je prekariziranju delavstva pridružila še grožnja avtomatizacije. A kot so pokazali nedavni primeri, avtomatizirana prihodnost morda ne bo takšna kot si jo predstavljamo, v kateri roboti opravljajo delo namesto nas, ampak bodo ti skupaj z računalniški algoritmi uporabljeni le za to, da nas bodo nadzorovali, ocenjevali in ohranjali v vse težjem ritmu, vse bolj težaškega dela za vse manj plačila.

Napotila:
https://www.bbc.co.uk/programmes/b096sjk2
https://www.express.co.uk/showbiz/tv-radio/865501/billion-dollar-deals-and-how-they-changed-your-world-review
https://www.theguardian.com/tv-and-radio/2017/sep/28/billion-dollar-deals-the-pact-jacques-peretti-brilliant
https://www.mladina.si/118060/bolezenski-razcvet/