Category: Kapitalizem

Richard Wolff o izvoru potrošništva

Richard Wolff je zaslužni profesor ekonomije na Univerzi v Massachusettsu in trenutno gostujoči profesor na New School University v New Yorku. V svojem strokovnem delu se ukvarja s kritično primerjavo alternativnih ekonomskih teorij (neoklasična, keynesianska in marksistična), aplikacijo napredne razredne analize na sodobni globalni kapitalizem in spremljanjem razvoja marksistične ekonomije. Je član uredništev številnih akademskih revij, vključno z »Rethinking Marxism«. Redno objavlja analize trenutnega gospodarskega dogajanja na spletnih straneh www.globalmacroscope.com in www.monthlyreview.org/mrzine. Skupaj s Stephenom Resnickom je napisal številne knjige, med drugim: The Economics of Colonialism: Britain and Kenya (Ekonomija kolonializma: Britanija in Kenija); Rethinking Marxism: Struggles in Marxist Theory (Na novo premišljeni marksizem: boji v marksistični teoriji); Knowledge and Class: A Marxian Critique of Political Economy and Economics: Marxian versus Neoclassical (Znanje in razred: marksistična kritika politične ekonomije in gospodarstva: marksistična proti neoklasicistični). Skupaj s Harriet Fraad in Stephen Resnick pa je napisal knjigo: Bringing it all Back Home: Class and Gender in the Modern Household (Na domačem pragu: razred in spol v modernem gospodinjstvu). Predavanje temelji na njegovi istoimenski knjigi iz leta 2009: Capitalism Hits the Fan: The Global Economic Meltdown and What to Do About It (Kapitalizem v resnih težavah: globalna ekonomska kriza in kaj lahko v zvezi s tem naredimo) itd.

Transkript:

»Spregovoril bi o potrošništvu. Ne o dobrinah in storitvah, ki so del življenja in ki vzdržujejo naše življenje, ampak o potrošništvu kot bistvu našega življenja. To je tisto, kar razni pridigarji, rabini in duhovniki pogosto obsojajo ko pravijo: »ne bodite preveč materialistični, spomnite se, da so drugi deli življenja prav tako pomembni kot kvantiteta in kvaliteta dobrin in storitev, ki jih dobite; odnosov, ki jih imate z ljudmi, ki jih imate radi; odnosov, ki jih imate z ljudmi, s katerimi delate, ki jih srečujete, sosedi in tako naprej.« Zakaj nam ljudje tako pogosto govorijo, da se naj izogibamo ali da naj bomo pozorni na potrošništvo? Zakaj ljudje tako precenjujejo potrošnjo, nakupovanje, kopičenje stvari? Je to kakšna temeljna človekova napaka, je to del človekove narave, ki je vsem enaka? Mislim, da ne. Mislim, da ima to opraviti s posebno ekonomsko ureditvijo v naši družbi in o tem želim govoriti. Pri tem imam v mislih kako organiziramo delo in nagrajevanje dela. Poglejmo kako to počnemo. Množici ljudi rečemo, da morajo imeti službo. Bolj ali manj od ponedeljka do petka morate ob določeni uri, ob osmih zjutraj priti na delo in tam ostati do štirih ali petih popoldne. Dokler ste na delovnem mestu, morate opravljati takšno delo, na takšne načine, s takšnimi orodji in opremo. Ko boste končali, bo delo, ki ste ga opravili, nemudoma pripadalo nekomu drugemu. Delavec, ki pomaga proizvajati praktično vse, gre na koncu delovnega dneva domov in nima nobenih pravic do tega, kar je pomagal ustvariti. To pa povzroča težave. Mogoče se jih ne zavedate, mogoče se psihološko niste pripravljeni soočiti s tem kar izgubljate, ampak ste prav tako jezni, kot mali otrok v peskovniku, ki se igra z igračo, dokler ne pride mimo drugi otrok in mu jo vzame ter se gre igrati v drugi del peskovnika. Nekaj vam je bilo odvzeto. Nekaj ni več vaše, pod vašim nadzorom. Z vašo igračo se ne morete več niti igrati. Je res vaša? Tovrstna vprašanja in dileme ne izginejo ko odrastete, ker se ponovno pojavijo na delovnem mestu. Vsi poznate to. Kakšno je nadomestilo, ki je na voljo delavcem, ki delajo ves dan, za nekaj na voljo dajejo svoje mišice in možgane ter to nato izgubijo. Odgovor je vaše plačilo, dohodek. Od zgodnjega življenja naprej vas učijo, da je to razumna izmenjava. Vi pridete, delate, ustvarjate, dajete in dobite denar. Sredstvo potrošnje. Potrošnik je tisti del vas, ki je nagrada za delo. Delo intriznično ni le ne-zadovoljujoče, lahko je tudi zelo neprijetno. Za mnoge od nas tudi dejansko je. Toda nelagodje, bolečino, izgubo časa na delu premestimo tako, da si rečemo oz. nam je povedno: »da res je, toda lahko boš trošil«. Potrošnja je nagrada za delo. Skrita v tej ureditvi je predpostavka, da je delo verjetno – in nekako je sprejemljivo – dolgočasno, neprijetno, nezaželeno. To je negativno, ki je kompenzirano s pozitivnim, ki je potrošnja. Če ste odraščali in živeli v takšni družbi, boste seveda nagnjeni k temu, da boste slej ko prej precenjevali potrošništvo. To je dobesedno dobra stran življenja. Delate ves dan, da lahko greste zvečer v trgovski center. V prehodu od neprijetnega dela dneva, do dela dneva, v katerem trošite, imate premor, ki mu pravite »happy hour«. To je način kako prepoznate, da je bilo prejšnjih osem ur nesrečnih. Delo je v ekonomiji dojeto kot motnja oz. kot nekaj kar ni zabavno, je dolgočasno, izgubljeno, neprijetno. Potrošnja pa je nekaj pozitivnega, dobrega. Naučeni ste misliti, da je delo sprejemljivo kot breme, ker je, če ste ustrezno plačani, primerno kompenzirano. Seveda pričnete ceniti potrošnjo. Dobesedno so vas naučili, da jo vidite kot dober del življenja. Kot so vas naučili, da sprejmete delo in pogoje na delovne mestu, kot intrinzično neprijetne. A zakaj bi to sprejeli? Predstavljate si, da bi bilo delo za vas tako zadovoljujoče, kot je potrošnja. Predpostavimo, da je delovno mesto, mesto vzdrževanja močnih, koristnih, pomembnih odnosov in da bi bilo nujno, da bi bilo delo organizirano tako, ker to kakšni so odnosi na delu, je vsaj tako pomembno za kvaliteto vašega življenja, kot to, kar lahko s tem kar ste plačani kupite v trgovini. Opomniti se moramo, če citiram Biblijo, da ljudje ne živijo samo od kruha. Kvaliteta delovnega življenja bi vedno morala biti prav tako pomembna kot plačilo zanj. Odpovedati se kvaliteti življenja na delovnem mestu, se pomeni odpovedati velikemu delo vašega življenja, za kar pa ni nobenega pravega razloga.«

Odlomek iz rednega tedenskega programa, ki ga Richard Wolff gosti na YouTubu. Celotna epizoda je dostopna na http://www.democracyatwork.info/eu_the_economy_2017_2018

Napotila:
»Kapitalizem v težavah«
http://zofijini.net/koticek_kapitalizem/
Kapitalizem in druge otročarije
http://zofijini.net/kapitalizem-in-druge-otrocarije/
Proti najemanju oseb
https://postaja.wordpress.com/2017/06/06/proti-najemanju-oseb/

Advertisements

Življenje v neresničnem svetu

Transkript:

To je normalen svet. V mesto greste v službo. Okoli vas so velike nove zgradbe. Vse izgledajo enako. Toda nikoli si ne boste mogli privoščiti, da bi lahko v njih živeli, ker temu v resnici niso namenjene. To so stolpnice denarja, ki so jih kupili globalni investitorji, ki ne vedo kaj bi z denarjem.

Zgodil se je Brexit. Pokazal je, da ljudje, ki bi vam morali svet razlagati: novinarji, politiki in drugi strokovnjaki, ne vedo ničesar. Pokazal je, da tako oni kot vi, živite v sanjskem svetu, ki je ločen od resničnosti.

Svoje dneve in noči preživljate na socialnih omrežjih. Izvirna vizija je bila, da bo to novi raj, v katerem se bodo informacije prosto delile. Toda zdaj so algoritmi tako močni in vedo tako veliko o vas, da vam ponujajo samo še tisto, za kar vedo, da vam bo všeč. Ujeli ste se komoro odmevov. Vse kar vidite in slišite, ste vi sami.

Greste v službo in sedite za pisalno mizo, toda morda gre za lažno službo. Vaša prava služba je nakupovanje. Resnične tovarne našega časa so nakupovalni centri. Tam se opravi večina težaškega dela.

Upravljajo vas s cilji, ki jih morate doseči in merljivimi rezultati. Toda ko sedite v steklenih pisarnah veste, da so cilji manipulirani in lažni. Tudi menedžerji vedo, da to veste. Toda vi še naprej samo sedite in se pretvarjate, da so objektivni in racionalni.

Vi ste kul in veste kaj je kul. Izvirna ideja biti kul v 1960-ih je bila, da se odmaknete in z distance gledate na svet takšen kot je v resnici. Poln nasilja in brutalne moči, ki je skrita pod površjem. To je bil nezainteresiran pogled, osvobojen politične manipulacije. Nato pa je politika odpadla in zdaj ste do vsega samo še nezainteresirani.

Veste, da politiki danes nimajo pojma kaj se dogaja. Pretvarjajo se, da imajo nadzor, vendar so nemočni vpričo begunske krize in ne naredijo ničesar, da bi preprečili korupcijo, naraščajočo neenakost in praznjenje mest pred poplavo globalnega denarja. Toda mogoče to sploh niso več politiki. Postali so zlobni pantomimiki, katerih prava naloga je, da nas razjezijo. Ker ko smo jezni, več klikamo. Kliki pa hranijo naraščajočo moč in bogastvo korporacij, ki imajo v lasti socialne medije. Mislimo, da se samoizražamo, toda v resnici smo samo komponente njihovega sistema. Trenutno ta sistem posrka vsako opozicijo, zato se nikoli nič ne spremeni.

Pred štiridesetimi leti je v Sovjetski zvezi obstajal podoben vseobsegajoči sistem. Do 1970-ih je ta sistem začel razpadati. Rusija je postala družba, v kateri so vsi vedeli, da kar pravijo njihovi voditelji, ni res. Ker so na svoje oči lahko videli, da ekonomija razpada. Toda vsi so se morali pretvarjati, da je res, ker si nihče ni znal predstavljati alternative. Eden od sovjetskih pisateljev je to imenoval hipernormalizacija. Tako globoko so postali del sistema, da je bilo nemogoče videti preko njega. Lažnost je postala hipernormalna.

TUDI MI SMO UJETI V SISTEMU PREKO KATEREGA NE VIDIMO, TODA OBSTAJA TUDI DRUGAČEN SVET.

Adam Curtis

Napotili:
http://www.delo.si/kultura/film/dokumentirano-hypernormalisation.html
http://zofijini.net/videi/hypernormalisation/

Potrošništvo

Zakaj Slovenec po smrti ne gre v nebesa ampak v nakupovalno središče? V oddaji Studio City sta se z voditeljem Marcelom Štefančičem jr. o potrošništvu med Slovenci pogovarjala psiholog Aleksander Zadel in antropolog Dan Podjed.

Posnetek na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/studio-city/174507890

Napotili:
https://www.rtvslo.si/studiocity/
https://tehtnica.wordpress.com/2016/03/03/vpliv-potrosnistva-na-okolje/

Črni petek. Ali kako postajamo bebci.

Drage dame (in gospodje), kako vam je torej uspelo šopingiranje na črni petek? Ko sem nekaj dni po črnem petku kupovala neko malenkost, mi je trgovka rekla, da je škoda, ker nisem prišla na črni petek. Ko so bile vse cene znižane na eno četrtino. Ko bi namesto 20 evrov plačala le 5 evrov. Kar je, to je treba že priznati, res razlika. V ceni. Posledično ti seveda ostane 15 evrov za kaj drugega. Da lahko kupiš kaj tretjega. In tako naprej. Racionalno delovanje posameznika oziroma posameznice kot kupca torej. S čimer nikakor ni nič narobe. Da smo namreč racionalni. Mar ne?

Nato je trgovka dodala, da je pravzaprav bolje, da me ni bilo. Ker je bila norišnica. »Nimate pojma, kakšno je bilo. Nismo mogli niti dihati.«

Torej je uspelo: Slovenčki in predvsem Slovenčice so se v samo nekaj črnih petkih pretvorili v bebce. Ki stojijo v vrsti, da nakupijo na črni petek vse, kar so si ogledovali leto prej. Ob tem so izračunali, da se nakup vsekakor izplača. Prihranki so enormni. Enormnost prihrankov pa seveda opravičuje nakup. Za prihranjeno si lahko v drugi trgovini, če bodo lahko preživeli čakanje v vrsti, nakupijo še goro drugih reči. Pri katerih bodo spet prihranili ogromno denarja. Kar jim bo omogočilo, da se postavijo v vrsto še v tretjo, četrto, peto itn. trgovino, kje bodo spet kupovali nove in nove stvari po res občutnih popustih.

Dokler ne bodo potrošili vsega denarja, ki ga imajo. Ali celo več. Razlika v potrošenem denarju je nič. Potrošijo enako ali celo še več, kolikor bi odšteli, če bi kupovali na običajni dan, ne na črni petek. Razlika je le v količini nakupljenih stvari, ki jih zvlečejo v svoje domove. V svoja življenja. Namesto ene nagrmadijo kupe nepotrebnega. Kar Američanke in Američane, enako pa očitno tudi Slovenčice in Slovenčke, osrečuje. Srečo ob nakupu dveh televizorjev za spalnico smo lahko videli na obrazu Američanke. Slovenskega primera sicer ni bilo. A so bili srečni nasmehi gotovo vsaj primerljivi tistemu ameriškemu. Logika, da se splača in da tisti, ki prvi pride, prvi melje, ki jo je omenila Američanka, pa tudi. Da o sreči, da si zaradi tega nakupa še na televiziji, sploh ne govorimo.

Povedano v bistvenih dimenzijah zarisuje individualno psihološko patologijo današnjih zahodnjakov. Tudi Slovencev in Slovenk. Ki na videz vsi ravnajo nadvse racionalno. Kupujejo po najnižjih cenah tisto, kar potrebujejo. Zanka je le v tem, da nakupljenega praviloma ne potrebujejo. In da je to na videz racionalno delovanje v resnici nezavedni avtomatizem. Nezavedna prisila. Ki posameznice in posameznike sili v nora vedenja. Ki v ZDA vključujejo to, da ljudje stojijo v vrstah za vstop v trgovino že dan poprej. Nekateri kolapsirajo. Nekatere odpeljejo reševalci v bolnišnico. Številne trgovine se namreč na črni petek odprejo ob polnoči.

Navada, ki je v Slovenijo sicer še nismo vpeljali. Me pa glede na hitri tempo, s katerim se amerikaniziramo, ko gre za krompirjeve počitnice, valentinovo, noč čarovnic, črni petek in podobne neumnosti (čakam, da bodo v Slovenijo uvedli še zahvalni dan, za katerega sicer ni čisto jasno, kako bi ga lahko umestili v kozmologijo Slovencev, a se bodo že česa spomnili), ne bo čudilo, če bodo že naslednje leto nekateri trgovci prišli na idejo, da bi tudi odpiralni čas trgovin na črni petek posneli po ZDA. In potem bodo Slovenčice in Slovenčki že dan poprej stali v vrstah pred zaprtimi vrati trgovin in čakali, da jih bodo ob polnoči odprli. In da bodo prvi – ali med prvimi – vstopili v trgovini. Kjer bodo lahko grmadili tisto, česar si po običajnih cenah ne morejo kupiti. Da bodo lahko izbirali in izbrali med vsem tistim, česar si po običajnih cenah ne morejo privoščiti. Na črni petek pa lahko. Še zlasti če so v trgovinah prvi. Kdor prvi pride, pač prvi melje. Da bodo nekatere vozili v bolnišnice, da bo drugim slabo itn. seveda sodi zraven. K ugodju, ki ga prinašajo norosti, ki jih proizvajajo notranje prisile. Kar prisila po nakupovanju reči, ki jih nihče v resnici ne potrebuje, vsekakor je.

Dr. Vesna V. Godina

Vir: http://www.onaplus.si/crni-petek-ali-kako-postajamo-bebci

Opozorila potrošnikov in okoljskih aktivistov

To je zgodba o slovenskih potrošnikih, mednarodni trgovski mreži Hofer/Aldi in posledicah, ki jih ima “zelenenje” podjetij na skupnost na drugem koncu sveta, v indonezijski vasi Peura.

Pogosto nimamo elektrike po nekaj ur ali celo po cel dan, saj smo odvisni od velikega projekta hidroelektrarn, ki ga vodijo podjetja v lasti nekdanjega predsednika vlade Jusufa Kalle in njegove skupine Bukaka, razloži Lian Gogali, direktorica inštituta Poso Mosintuwu. Podjetje PT Poso Energy, ki je del skupine Kalla, ta pa je povezana tudi s skupino Bukaka, je glavni lastnik hidroelektrarne Pamona 2, ki jo podpira tudi slovenski Hofer. Lokalni prebivalci si že leta prizadevajo, da bi bili slišani in upoštevani, ko pride do njihovih zahtev glede posledic, ki jih imajo velike hidroelektrarne na okolje in v njihovih življenjih. Glavni daljnovod hidroelektrarne Pamona 2, ki je bila zgrajena ob njihovem jezeru, je postavljen na sredo njihove vasi.

Elektrika potuje najprej do centra province Osrednji Sulavesi, kjer so nakupovalni in športni centri, šele nato se omejeno in nezanesljivo vrne v skupnost ob jezeru, kjer je bila ustvarjena.

“Problem so daljnovodi, a tudi sama pozicija glavnega objekta elektrarne, saj je okolica jezera peščena,” opisuje Lian Gogali. Zraven nje sedi prijatelj, novinar, ki si prav tako prizadeva razkriti nepravilnosti in problematične posledice velikega infrastrukturno-energetskega projekta. “Ljudje opozarjajo, da tla niso stabilna in električni kabli so le sto metrov oddaljeni od površine jezera. Ob tem morate razumeti, da sta bila tradicionalno jezero in obala center življenja za tukajšnje prebivalce. To je bil prostor, kjer so se zbirali, kjer so organizirali prireditve in druženja. Zdaj tega ni več,” opisuje posledice “razvoja”.

Nadaljevanje na: https://www.vecer.com/hofer-ogljik-in-indonezija-6353614

Kristina Božič