Category: Kapitalizem

Umazane skrivnosti mode

Stacey Dooley preiskuje

Stacey Dooley Investigates: Fashion’s Dirty Secrets (BBC, 2018)

Nekateri trdijo, da je industrija oblačil drugi največji onesnaževalec na svetu. Stacey Dooley sooči potrošnike na eni od nakupovalnih ulic v Glasgowu, z nekaj neprijetnimi resnicami o pravkar kupljenih oblačilih.

Novinarka Stacey Dooley za dokumentarno oddajo BBC-ja potuje po svetu, da bi odkrila skrite stroške naše odvisnosti od hitre mode. Na svoje oči se prepriča, kako strupene kemikalije, ki jih uporablja industrija oblačil, onesnažujejo vodne tokove, od katerih so odvisni milijoni ljudi.

Priča je nekdanjemu Aralskemu morju, nekoč enemu največjih zalog sveže vode, ki se je danes skoraj v celoti spremenilo v prah. Tovrstna šokantna odkritja vas bodo napeljala, da boste naslednjič dvakrat premislili ali res potrebujete kak nov kos oblačila.

Posnetek na: https://www.bbc.co.uk/programmes/p06n27x3

Več na: https://www.bbc.co.uk/programmes/b0bn6034

Advertisements

Milijardni posli in kako so spremenili naš svet

Billion Dollar Deals and How They Changed Your World (Jacques Peretti, BBC, 2017)

Nova tridelna dokumentarna oddaja Jacquesa Perettija posneta za BBC, raziskuje komercialne imperative, ki stojijo za in oblikujejo dogajanje na tako vitalnih in pomembnih področjih naših življenj kot so zdravje, denar in delo.

Zdravje

V prvem delu se oddaja posveča zdravju in vse bolj obsežni medikalizaciji simptomov, ki so še nedolgo nazaj veljali za povsem normalna človeška stanja.

Kaj če narobe razumemo svet? Kaj če niso politiki in svetovni dogodki tisti, ki oblikujejo naša življenja, ampak posli? Zdravniki danes predpisujejo tablete kot bi bili bomboni. Največjo porast doživljajo antidepresivi. Kako smo postali družba tabletomanov? Šlo je za poslovni načrt, strategijo, ki je življenje spremenila v bolezen in vsakega od nas v pacienta.

V poznih sedemdesetih je Henry Gadsden, direktor velikega farmacevtskega podjetja, za poslovno revijo povedal, da je industrija v težavah. S tem ko zdravi le bolezni, omejuje svojo bazo potencialnih strank. Toda z novo definicijo bolezni, obravnavo tudi tistih, ki so zdravi in sprejemanjem zdravil na recept kot nekaj tako vsakdanjega kot žvečenje žvečilke, bi lahko zdravili sodobno življenje samo.

To so bile sanje, vizija, ki je kmalu vodila marketinško mašinerijo ene najbolj dobičkonosnih industrij na planetu. Štiri leta kasneje, so bili psihiatri zbrani na konferenci Ameriškega psihiatričnega združenja (American Psychiatric Association). Gadsden je na konferenci predstavil nov priročnik, ki je napovedal veliko spremembo v načini kako definiramo in diagnosticiramo mentalne bolezni. Knjiga je bila tretja izdaja Diagnostičnega in statističnega priročnika (DSM), ki ga izdaja ameriško psihiatrično združenje. Namen priročnika je klasificirati vse mentalne bolezni, vključno z novo identificiranimi motnjami. Mož, ki je bil izbran, da ga napiše, je bil takrat 41 letni psihiater Robert Spitzer. Njegov priročnik DSM-III je spremenil naše razumevanje mentalnih bolezni in predstavil 265 diagnostičnih kategorij, ki so spremenili teorijo in prakso mentalnega zdravja.

Toda danes tudi zdravniki sami dvomijo v naraščanje priljubljenosti diagnoz kot je recimo motnja pozornosti (ADHD). V ZDA se trenutno že vsak sedmi otrok zdravi za to motnjo z zdravili, katerih dolgoročnih učinkov še ne moremo poznati. Eden od zdravnikov ocenjuje, da je le za vsakega desetega otroka, ki ga pripeljejo k njemu na zdravljenje, pa še v tem primeru gre za selekcionirano skupino staršev, ki iščejo alternativo tabletam, ta diagnoza dejansko primerna. Tako pa imajo vsi diagnozo, ki jim bo tako ali drugače sledila do konca življenja.

Tudi povsem zdravi ljudje se v želji po izboljšanju svojih sposobnosti zatekajo k tabletam. Sodobni podjetniki, nadobudni študenti in drugi v pehanju za uspehom, danes iščejo kognitivne spodbujevalce, da bi tako (p)ostali konkurenčnejši, premagali občasno lenobo in potrebo o počitku. »Ljudje si ne želijo več zaostajati,« pravi eden od uporabnikov tako imenovanih pametnih tablet oz nootropikov.

V oddaji se dotaknejo tudi cenovnega izsiljevanja farmacevtskih družb in uporabe dragocenih zdravstvenih podatkov, ki posegajo v našo privatnost in dobrobit, v komercialne namene.

Ali vsi, ki danes prejemajo antidepresive te zares potrebujejo ali je bila letvica za njihovo diagnozo iz tega ali onega razloga postavljena prenizko? In, kot izpostavi Peretti, ali zdravila celo omogočajo revščino? Če ljudi zdraviš tako, da se ti lahko soočajo z nevzdržnimi okoliščinami, ali s tem res rešujemo življenja ali zgolj učinkovito zatiramo potrebo po spremembi?

Od sindroma ADHD (hiperaktivnosti) pri otrocih do načina, kako zdravniki diagnosticirajo depresijo pri odraslih, oddaja raziskuje posle, ki so spremenili način, kako govorimo o duševnem zdravju in kako ga zdravimo. Kakšna je resnična zapuščina teh poslov? Jacques Peretti raziskuje posle med zdravstvenimi delavci in farmacevtskimi podjetji in se sprašuje, ali so se Gadsdenove sanje o zdravljenju sodobnega življenja uresničile.

Denar

V letu 2015 se je prvič v zgodovini zgodilo, da so kreditne kartice in virtualne transakcije presegle obseg gotovinskih plačil. Toda zakaj obračamo hrbet denarju in s čim ga nadomeščamo?

V drugi epizodi serije Peretti raziskuje posle, ki so oblikovali načine kako danes razumemo denar. Od izuma Paypala v devetdesetih letih do ekonomije aplikacij na pametnih telefonih, ki je sledila deset let kasneje, ta epizoda pripoveduje zgodbo o tem, kako so tehnološki velikani povzročili revolucijo digitalnega plačevanja in oblikovali načrt, da se nekega dne za vedno znebijo fizičnega denarja. Toda ali je ta novi svet digitalne, hitre porabe res v našem interesu?

Delo

Kako smo prišli od žigosanja kartic ob prihodu na delo, do preverjanja svoje službene elektronske pošte sredi noči in opravljanja štirih služb hkrati? Kako je delo od tega, kar počnemo, postalo naša osebna identiteta?

Od ustvarjanja skupnih vrednot na delovnem mestu v osemdesetih letih, do dogovora, ki je privedel do napihovanja direktorskih plač in odsotnosti vsake varnosti na delovnem mestu, Peretti razkriva, kako so ključne odločitve v zadnjih desetletjih revolucionizirale delovna mesta in našo percepcijo samega dela. Prav tako preveri avtomatizacijo na delovnem mestu. Toda ali bo doba robotov olajšala naše delovno življenje ali nas naredila za odvečne?

V sredini sedemdesetih se je v ZDA kot odziv na vse večjo konkurenco predvsem Japonske, na osnovi dveh knjižnih uspešnic, pričela uveljavljati japonska kultura dela, a z ameriškimi vrednotami. Ta kultura dela ne pojmuje le kot delo, ampak kot nekaj več. Podjetje te ne samo zaposluje, ampak ti daje tudi vrednote.

V devetdesetih se je tej vse bolj prevladujoči kulturi dela pridružila tudi gonja po učinkovitosti in bolj učinkoviti selekciji kadrov. Delavce so razdelili v tri skupine, glede na njihovo kakovost oziroma učinkovitost, pri čemer se je predvsem po najkvalitetnejših kadrih pričelo veliko povpraševanje, kar jim je izjemno dvignilo ceno in povzročilo napihovanje tako imenovanega »balona bonusov«.

V novem tisočletju se je prekariziranju delavstva pridružila še grožnja avtomatizacije. A kot so pokazali nedavni primeri, avtomatizirana prihodnost morda ne bo takšna kot si jo predstavljamo, v kateri roboti opravljajo delo namesto nas, ampak bodo ti skupaj z računalniški algoritmi uporabljeni le za to, da nas bodo nadzorovali, ocenjevali in ohranjali v vse težjem ritmu, vse bolj težaškega dela za vse manj plačila.

Napotila:
https://www.bbc.co.uk/programmes/b096sjk2
https://www.express.co.uk/showbiz/tv-radio/865501/billion-dollar-deals-and-how-they-changed-your-world-review
https://www.theguardian.com/tv-and-radio/2017/sep/28/billion-dollar-deals-the-pact-jacques-peretti-brilliant
https://www.mladina.si/118060/bolezenski-razcvet/

Evropa, čas je, da prenehamo biti odvisni od rasti

Pismo skupine zaskrbljenih znanstvenikov s področij družboslovja in naravoslovja iz vseh 28 držav EU poziva Evropsko unijo, njene institucije in države članice

Znanstveniki, politiki in oblikovalci politik se ta teden zbirajo v Bruslju na prelomni konferenci. Namen dogodka, ki ga organizirajo poslanci petih različnih političnih skupin Evropskega parlamenta, skupaj s sindikati in nevladnimi organizacijami, je preučiti možnosti za ‘post-rastno gospodarstvo’ v Evropi.

Zadnjih sedem desetletij je bila rast BDP najpomembnejši gospodarski cilj evropskih držav. Toda z rastjo naših gospodarstev se je povečal tudi naš negativni vpliv na okolje. Zdaj človeštvo že presega meje prostora varnega delovanja na Zemlji in nič ne kaže, da bi se gospodarstvo razdruževalo od uporabe virov ali onesnaževanja, vsaj ne v zadostnem obsegu. Danes za reševanje družbenih problemov v evropskih državah ne potrebujemo več večje rasti, temveč bolj pošteno porazdelitev dohodka in že ustvarjenega bogastva.

Poleg tega rast, zaradi zmanjševanja produktivnosti, zasičenosti trga in degradacije okolja, postaja vse težje dosegljiva. Če se bodo trenutni trendi nadaljevali, v naslednjem desetletju v Evropi morda sploh ne bo več rasti. Trenutno se rast poskuša ohranjati z dodatnim zadolževanjem, nižanjem okoljskih standardov, podaljševanjem delovnega časa ter zmanjševanjem sredstev za socialno varnost. Takšno agresivno prizadevanje za rast za vsako ceno ustvarja družbene vrzeli in gospodarsko nestabilnost ter ogroža demokracijo.

Politične elite se vsaj za zdaj niso bile pripravljene ukvarjati s temi vprašanji. Projekt Evropske komisije Onkraj BDP se je preimenoval v BDP in več. Uradna mantra ostaja rast – sicer preoblečena v »trajnostno«, »zeleno« ali »vključujočo« – a v prvi vrsti še vedno rast. Kljub temeljnemu nasprotju med rastjo in trajnostnostjo so prizadevanja za gospodarsko rast kot cilj politik za vse države vključena celo v nove cilji trajnostnega razvoja Združenih narodov.

Dobra novica je, da se je znotraj civilne družbe in akademskega sveta pojavilo gibanje post-rasti. Po svetu ga poznajo pod različnimi imeni, med drugim décroissance, Postwachstum, ekonomija ravnovesnega stanja ali obročasto gospodarstvo ter blaginja brez rasti. Od leta 2008 naprej so redne konference od-rasti privabile na tisoče udeležencev. Nastala je nova globalna pobuda Mreža za blaginjo (Wellbeing Economies Alliance oz. WE-All), ki povezuje tovrstna gibanja, evropska raziskovalna mreža pa razvija nove ‘ekološke makroekonomske modele’. Tovrstna prizadevanja kažejo, da je možno izboljšati kakovost življenja, obnoviti živi svet, zmanjšati neenakosti ter zagotoviti dostojna delovna mesta – in to brez potrebe po gospodarski rasti, pod pogojem, da sprejmemo politike za odpravo naše odvisnosti od rasti.

Nekatere predlagane spremembe vključujejo omejitve rabe virov, progresivno obdavčevanje za omejevanje naraščajoče neenakosti ter postopno krajšanje delovnega časa. Rabo virov bi bilo mogoče omejiti z uvedbo davka na ogljik, prihodki pa bi se lahko vračali kot dividende za vse ali skozi financiranje socialnih programov. Neenakost bi dodatno zmanjšala uvedba tako temeljnega kot maksimalnega dohodka, ki bi hkrati pripomogla k prerazdelitvi skrbstvenega dela in zmanjšanju neravnovesij moči, ki ogrožajo demokracijo. S pomočjo novih tehnologij bi lahko skrajšali delovni čas in izboljšali kakovost življenja, namesto da se zaradi njih odpušča množice delavcev in povečujejo dobički privilegirane manjšine.

Glede na tveganja bi bilo od politikov in oblikovalcev politik neodgovorno, da ne bi preučili možnosti za post-rastno prihodnost. Konferenca v Bruslju na to temo je obetaven začetek, vendar so potrebne mnogo trdnejše zaveze.

Kot skupina zaskrbljenih znanstvenikov s področij družboslovja in naravoslovja iz vseh 28 držav EU pozivamo Evropsko unijo, njene institucije in države članice, da:

  1. Ustanovijo posebno komisijo za post-rastno prihodnost v Evropskem parlamentu. Komisija naj aktivno sodeluje v razpravah o prihodnosti rasti, oblikuje alternativne politike za post-rastno prihodnost ter ponovno preuči smiselnost rast kot splošnega cilja politik.
  1. Vključijo alternativne kazalnike v makroekonomski okvir EU in držav članic. Gospodarske politike bi morali ocenjevati na podlagi njihovih vplivov na človekovo blaginjo, rabo virov, neenakost in zagotavljanje dostojnega dela. Tem kazalnikom je treba v odločevalskih procesih dati prednost pred BDP.
  1. Spremenijo Pakt za stabilnost in rast (SGP) v Pakt za stabilnost in blaginjo. SGP sestavlja sklop pravil, katerih cilj je omejevanje javno-finančnih primanjkljajev in javnega dolga. Dokument je potrebno revidirati ter tako zagotoviti, da bodo države članice poskrbele za temeljne potrebe svojih državljanov ter obenem zmanjšale porabo virov in emisij, nastalih zaradi odpadkov, na trajnostno raven.
  1. Ustanovijo Ministrstvo za gospodarsko tranzicijo v vsaki izmed držav članic. Nova oblika ekonomije, ki se osredotoča neposredno na blaginjo ljudi in okolja, lahko omogoči mnogo boljšo prihodnost kot ekonomija, ki je strukturno odvisna od gospodarske rasti.

*Pismo so prevedli Ajda Pistotnik, Martin Pogačar in Rok Kranjc, na končnem seznamu slovenskih podpisnikov so navedeni dr. Andrej Lukšič, mag. Ajda Pistotnik, Danijela Tamše, dr. Martin Pogačar in dr. Lidija Živčič, vseh podpisnikov je po novem skupaj že 232, najdete pa ga na tej spletni povezavi

Vir: https://www.mladina.si/187363/evropa-cas-je-da-prenehamo-biti-odvisni-od-rasti/

Arhitekti proti oglasu na Mariboxu

Ob zamenjavi velikega oglasnega sporočila na pročelju kinocentra na obrežju Drave so v Društvu arhitektov znova opozorili, da tak poseg kazi objekt in veduto mesta. Maribor še vedno brez pravnih podlag, ki bi urejale oglaševanje

Na precej kritičnih odzivov je naletela nedavna zamenjava velikega oglasnega sporočila na pročelju nekdanjega kinocentra Kolosej, danes Mariboxa. Zaradi reklamnega sporočila na obrežju Drave širine 70 metrov in višine 7 metrov so se znova, podobno kot lani, oglasili v Društvu arhitektov Maribor, ki mu predseduje Andrej Šmid. “V danem primeru reklamni pano izničuje urbano in arhitekturno kvaliteto stavbe. Ker gre za objekt v prostoru, ki ga zaradi kvalitet in prvin mestne krajine, urbane strukture ter mestnega odprtega prostora varujejo različni občinski in državni dokumenti, je lastnik stavbe s posegom ‘vstopil’ v domeno dovoljevanja gradnje na varovanih območjih in s tem v postopke soglašanja pri izdaji gradbenih dovoljenj kot tudi v domeno zaščite avtorskih pravic arhitekta,” so ponovili stališče društva v javnem pismu.

Društvo arhitektov Maribor opozarja, da pomeni “preoblačenje črne škatle v reklamni pano” nestrokovno in neokusno spremembo arhitekturne kvalitete novodobne stavbe. Menijo, da ne gre zgolj za nedolžno namestitev reklamnega sporočila kot dela fasade objekta v zasebni lasti, ampak je multikino glede na namen in uporabo javni objekt, stavba pa sooblikuje javni prostor in urbano krajino mesta ter zaznavanja urbanega prostora. “V primeru reklamne fasade kot tržne površine ne gre le za pravico do oglaševanja in trženja oglasov, temveč predvsem za dolžnost spoštovanja pričevalnih vrednot urbane in arhitekturne podobe ter ne nazadnje za spoštovanje arhitektovega dela,” še pišejo. Pravijo, da bi morala po uradni dolžnosti reagirati dva inšpektorata, to sta inšpektorat za okolje in prostor (prej črna fasada je sedaj prekrita in ni več isti projekt) in inšpektorat za kulturo in medije. Sami kot društvo pa da imajo moč le opozarjati na takšne probleme.

Nered pri oglaševanju v mestu

Miran Krivec iz mariborskega Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKD) je pojasnil, da podajajo kulturnovarstvene pogoje in soglasja za umeščanje reklamnih panojev, vendar samo za objekte, ki so razglašeni za kulturni spomenik, in za objekte, ki so v ožjem mestnem jedru. “Problem pri Mariboxu je, da stoji v coni B, ki ni srednjeveško staro mestno jedro, ampak širše mestno jedro, sam objekt pa ni kulturni spomenik, tako da načeloma lastnik za postavitev soglasja ZVKD ne potrebuje, saj s postavitvijo reklamnega panoja, ki je odstranljiv, fasade ne preoblikuje trajno,” pravi Krivec.

Stališče zavoda je, da je tudi tokratni primer oglaševanja na Mariboxu vizualno onesnaževanje mesta, ki moti predvsem zaradi velikosti. A ob tem opozori, da podobno oglaševanje čez Dravo nikogar ne moti, čeprav je površina morda celo večja, le da je bolj strukturirana, razdeljena na več manjših oglasov. In kakšna bi bila rešitev? “Mesto bi moralo sprejeti neko generalno stališče do oglaševanja v mestu in na tem področju narediti red,” odgovarja Krivec. Mariborski občini manjka sprejet Katalog urbane opreme vključno z oglaševanjem, temu bi moral slediti odlok, ki bi predvideval tudi sankcije za kršitve, pravi Krivec. “Mesto trenutno nima pravnih podlag, ki bi oglaševanje urejale. Tudi če bi mi ali društvo arhitektov takšno oglaševanje prijavili na pristojne inšpekcijske službe, menim, da bi bili neuspešni.”

Posiljevanje javnega prostora

Na mariborski občini si ne želijo, da bi reklamni panoji postali stalni oblikovalci pročelij zgradb in tako spreminjali ali celo kazili podobo mesta. Zavedajo se neurejenosti in zlorab oglaševanja v mestu, za katerega pravijo, da presega potrebe in kaže na posiljevanje javnega prostora s premnogimi in “prerazličnimi” elementi oglaševanja. “Posebej pozorni moramo biti v starem mestnem jedru in na zelenih površinah ter tam, kjer zastirajo kvalitetne poglede. Naš predlog bo šel v smer kvalitetnih ureditev in manj številčnih oglaševalskih elementov. Katalog urbane opreme in Odlok o oglaševanju, posebno v starem mestnem jedru, je ena od prednostnih nalog, ki jih bomo v okviru Sektorja za urejanje prostora pripravili in posredovali v proceduro sprejetja na mestni svet,” so zapisali v odgovoru in dodali, da se moramo zavedati, da sta prostor in javne površine vrednota.

Po prenovi fasade oglasov ne bo

Stipe Jerič, direktor podjetja Projektor, pod okriljem katerega deluje Maribox, se čudi ponovnemu zgražanju nad oglaševanjem na njihovi stavbi: “Ko bo napisano še javno pismo za reklamni pano na silosih, na stavbi nekdanje Slavije, na Narodnem domu in nasproti njega, na Europarku, Obiju in še drugih površinah, potem se lahko usedemo in se pogovarjamo. Takšno oglaševanje je povsod, zakaj smo samo mi izpostavljeni,” sprašuje Jerič, ki tudi ne vidi razloga, da bi jih zaradi oglasnega panoja obiskala katera od inšpekcijskih služb (jih tudi lani ni), če pa ni mestnega odloka, ki jim takšnega oglaševanja ne bi dovoljeval.

“Rad bi poudaril, da smo ob zamenjavi blagovne znamke morali prekriti napis Kolosej, ker dovoljenja za uporabo slednjega nimamo več. Odstranitev napisa, ki je vpet v fasado, bi zahtevala zamenjavo celotne južne fasade, kar je povezano z zelo visokimi stroški in zahtevnim posegom, zato smo našli začasno rešitev. Tudi zato smo površino kot oglasni prostor oddali v kratkoročni najem. Seveda pa načrtujemo obnovo fasade in nadaljevanje ureditve okolice Mariboxa, kar bo najverjetneje že naslednje leto,” pravi Jerič in napoveduje, da ko bodo zamenjali fasado, takšnega oglaševanja ne bo več.

Zakonodajno neurejeno področje

Na odgovore inšpekcijskih služb še čakamo. Neuradno pa smo izvedeli, da so reklame na blagu zakonodajno precej neurejeno področje. Medtem ko je reklamni objekt lahko velik največ 40 kvadratnih metrov, pa zakonodaja ne določa, da je blago reklamni objekt, niti tega podrobneje ne urejajo občinski predpisi. Stihijsko ukvarjanje s prostorsko politiko je želela spremeniti urbanistična komisija, ki pa je do danes povsem razvodenela.

Tudi pohvale, da so sveži in drugačni

Odzvali so se tudi pri Lidlu in pojasnili, da so oglas na obrečni fasadi obesili na razpoložljivo oglasno površino, ki so jo zakupili, in na kateri so že oglaševala tudi druga podjetja: “Tako velikih fasadnih oglasnih površin je v Sloveniji več in na njih redno oglašujejo številna podjetja, med drugim tudi Lidl Slovenija. Razumemo, da komu oglas ni všeč, obenem pa naj povemo, da smo prejeli tudi veliko pohval, da smo sveži in drugačni.” Po naših podatkih so zakupili to oglasno površino za pol leta.

Vir: https://www.vecer.com/arhitekti-proti-oglasu-na-mariboxu-6564733

Barbara Bradač

Oglasi za prepoznavne blagovne znamke z delovno silo na brezplačni preizkušnji

V Sindikatu prekarcev opozarjajo na sporne prakse v družbi

Produkcijsko podjetje Bas Production se lahko pohvali s širokim naborom prepoznavnih blagovnih znamk, za katere so snemali oglase, a oglasi nastajajo pod vprašljivimi praksami z vidika pravic delavcev. V podjetju na naša vprašanja niso odgovorili, medtem ko v Sindikatu prekarcev opozarjajo na pogosto kršenje delavskih pravic v tej dejavnosti.

Lexus, Mazda, Suzuki, Porsche, Hyundai, Bank Austria, Deutsche Bank, Raiffeisen, Samsung, Bosch, Persil, Bentley, Bridgestone in Nissan so le del družb oziroma blagovnih znamk, s katerimi se družba Bas Production lahko pohvali s sodelovanjem. Produkcijska hiša večinoma snema oglase, tako za predvajanje po televiziji kot tudi na spletnih platformah. Bolj vprašljivo pa je njihovo delovanje z vidika pravic delavcev, saj, kot opozarjajo v Sindikatu prekarcev, novim sodelavcem ponudijo sodelovanje, pri čemer pa pri prvem projektu sodelujejo brezplačno in brez sklenjene kakršne koli pogodbe.

Podobno je doživel tudi naš sogovornik, ki je sodeloval pri snemanju oglasa za eno izmed svetovno znanih blagovnih znamk. “Sprva so mi pojasnili, da me morajo preizkusiti in da bo to trajalo kak dan ali dva in da z vidika dela ne bo nič posebnega, na koncu pa sem delal pri celotnem projektu od priprave do zaključka snemanja, kar pomeni več kot devet ur dela dnevno.” Naš sogovornik obenem poudarja, da je končni izdelek tisti, ki ga bodo potem prodali naročniku in da ni šlo zgolj za neko preizkusno delo.

Celoten oglas brez pogodbe

Ko pa se je snemanje končalo in je povprašal svojega nadrejenega o oceni njegovega dela in morebitnem nadaljnjem sodelovanju ter obenem tudi o honorarju za delovne dni, ki so presegli prvotni dogovor o uvajanju, pa je dobil zgolj prijazen odgovor, da se bodo o njegovem delu pogovorili, glede honorarja pa zgolj pojasnilo, da njegovo delo ni bilo predvideno, zato ga naročnik verjetno ne bo pripravljen plačati. Nadrejeni mu je sicer obljubil, da bodo preverili, kaj mu lahko ponudijo, preden je komunikacija med njima povsem zamrla. Za uvajanje tudi niso sklenili nobene pogodbe.

Predsednik Sindikata prekarcev Marko Funkl ob tem opozarja, da omenjeni primer ni osamljen in da so se s prakso “brezplačne delovne sile” v času uvajanja tudi v omenjeni družbi v Sindikatu prekarcev že srečali. “V praksi to pomeni, da delavci pri njih na začetku več dni snemajo oglase od jutra do večera, brez plačila, brez pogodbe, in kar je najhuje, brez zdravstvenega zavarovanja.” Funkl ob tem dodaja, da gre za prakso, podobno “gazdam”, ki izkoriščajo tujo delovno silo.

V Sindikatu prekarcev se bodo obrnili na inšpektorat

Še toliko bolj se zdi Funklu sporno, da so oglasi, ki jih pri tem podjetju snemajo, tudi taki, katerih snemanja “potekajo na dokaj nevarnih predelih v naravi, kar pomeni, da je izpostavljenost poškodbam še večja“. V Sindikatu prekarcev so se namreč v preteklosti že srečali s primerom delavca, ki se je v isti panogi, a pri drugem podjetju, pri delu tako poškodoval, da je bil nekaj dni v komi. “In šele takrat je ugotovil, da bi lahko celo umrl, pri čemer sploh ni bil zavarovan,” pravi Funkl in dodaja, da se je omenjeno podjetje naknadno odločilo delavcu urediti zdravstveno zavarovanje, a obenem dvomi, da bi se za to odločili, če bi šlo za lažjo poškodbo.

Ključna težava je po njegovem mnenju v tem, da gre za dejavnost, kjer je najemanje zunanjih sodelavcev pogosto, prakse pa vprašljive, saj je nadzor nad delom zaradi kadrovske podhranjenosti inšpektorata za delo pomanjkljiv. Funkl ob tem dodaja, da konkreten primer Bas Production bode v oči tudi zaradi javno dostopnih podatkov: “Dejstvo je, da imajo na istem naslovu odprti dve podjetji: Bas Production in Bas Holding, in po podatkih Ajpesa imajo na letni ravni pet milijonov sredstev.” Zato se Funklu zdi še toliko bolj nesprejemljiva tovrstna praksa in napoveduje, da se bodo v Sindikatu prekarcev, potem ko se v družbi Bas Production na njihove pozive niso odzvali, obrnili na inšpektorat za delo.

V družbi Bas Production na naša vprašanja niso odgovorili, zato smo jih naslovili tudi na inšpektorat za delo, kjer so nam odgovorili, da nadzora v družbi Bas Production še niso opravljali.

Luka Lukič

Vir: http://www.rtvslo.si/slovenija/oglasi-za-prepoznavne-blagovne-znamke-z-delovno-silo-na-brezplacni-preizkusnji/462088