Category: Mladi

Mladi izpostavljeni oglaševanju manj zdravih živil

Starejšim so namenjeni oglasi za prehranska dopolnila

Inštitut za nutricionistiko je v raziskavi oglaševanja v revijah in časopisih ugotovil, da se otrokom in mladostnikom oglašujejo predvsem živila z manj ugodno hranilno sestavo, odraslim pa prehranska dopolnila.

Raziskave potrjujejo, da so otroci bolj naklonjeni prehranskim izdelkom in blagovnim znamkam, ki so jim izpostavljeni v različnih oglasih,” so poudarili na inštitutu za nutricionistiko. Če so pretežno izpostavljeni oglaševanju živil z manj ugodno hranilno sestavo, na primer visoko količino sladkorja, maščob ali soli, ima to lahko negativne posledice na oblikovanje njihovih prehranjevalnih navad. Te pa so ključnega pomena za prehrano v poznejših obdobjih življenja.

Svetovna zdravstvena organizacija zato priporoča omejevanje oglaševanja živil z manj ugodno hranilno sestavo. Slovenija je tovrstno omejitev uvedla leta 2017, vendar le za televizijske programe.

Na inštitutu za nutricionistiko so zato izvedli raziskavo, v kateri so ugotavljali izpostavljenost prebivalcev, tudi otrok in mladostnikov, oglasom za živila v tiskanih medijih. V njej so primerjali primere oglaševanja med letoma 2013 in 2017 v skupaj 800 izdajah otroških in mladinskih revij ter drugih revij in časopisov.

Oglaševanje sladkarij

Ugotovili so, da se otrokom oglašujejo predvsem živila z manj ugodno hranilno sestavo, predvsem sladkarije, odraslim pa prehranska dopolnila, so v sporočilu o rezultatih raziskave zapisali na inštitutu.

V letu 2017 je nasprotno z letom 2013 sicer opazna manjša prisotnost različnih oglaševalskih tehnik, kjer je oglaševanje prehranskih izdelkov vključeno v različne zabavne vsebine in igre, ki jim otroci namenjajo več pozornosti,” so navedli. Tovrstno oglaševanje je po njenem mnenju kritično predvsem za mlajše otroke, ki ne ločijo med oglaševalskimi in uredniškimi vsebinami.

Poleg tega so v raziskavi ugotovili tudi, da se je skupni obseg oglaševanja živil v otroških in mladinskih revijah zmanjšal, v drugih revijah in časopisih pa so tovrstnih oglasov opazili več. Zaznali so tudi trend, da se je namesto brezalkoholnih pijač okrepilo oglaševanje sadnih sokov.

Raziskavo je inštitut izvedel v okviru raziskovalnega projekta z naslovom Sladkor v prehrani, ki ga financirata Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS in ministrstvo za zdravje. Njeni rezultati pa so bili pred kratkim objavljeni tudi v znanstveni reviji Public Health Nutrition.

Vir: http://www.rtvslo.si/zdravje/novice/raziskava-mladi-izpostavljeni-oglasevanju-manj-zdravih-zivil/470222

Napotila:
Nacionalni inštitut za javno zdravje (februar 2016): Spreminjanje trenda otroške debelosti – oglaševanje hrane otrokom
Ministrstvo za zdravje (julij 2016): Prehranske smernice za oblikovanje pravil ravnanja za zaščito otrok pred neprimernimi komercialnimi sporočili
https://www.nutris.org
https://www.nutris.org/novice/276-otrokom-in-mladostnikom-so-se-na-televiziji-oglasevala-pretezno-manj-zdrava-zivila.html
https://link.springer.com/article/10.1007/s00038-016-0896-7
https://www.cambridge.org/core/journals/public-health-nutrition/article/trends-in-marketing-foods-to-children-in-slovenian-magazines-a-content-analysis/D97EDCD9E3AE8463E81FB6FC2971BDD3#

Advertisements

Podjetja, ki z oglasi financirajo medije s sovražno vsebino, v veliki meri državna

Podjetja vztrajajo, da ne želijo podpirati sovražnih vsebin

Čeprav določeni mediji širijo sovražne vsebine, vključno z rasizmom in homofobijo, v njih oglase zakupujejo številna velika podjetja, ki so v veliki meri v državni lasti, pa tudi javni medijski zavod. S tem prihajajo oglaševalci pogosto v nasprotje z lastnimi načeli, kot kaže, pa bo vsaj eno državno podjetje oglaševanje prekinilo.

“Z migranti v Slovenijo prihaja kultura posilstev”, “Rjuharice preplavile Qlandio v Novem mestu”, “Priporočila zdravorazumskim staršem, kako otroka v šoli ubraniti pred škodljivimi aktivisti LGBT in agendo multikulturalizma!” so le nekateri izmed naslovov člankov, s katerimi Demokracija redno privablja pozornost bralstva. Identičen diskurz širi Nova24TV, ki si z Demokracijo deli odgovornega urednika. “Prosim, prosim, pe*ri, pustite nas, naše otroke in pse na miru, ker vam nismo nič naredili,” so naslovili povzetek nekega intervjuja.

A sovražne vsebine obeh medijev niso dovolj sovražne, da ne bi tam oglaševala velika podjetja, tako v zasebni kot delni ali večinski državni lasti. Kot pokaže pregled izvodov Demokracije iz zadnjih dveh let, tednik z oglasi finančno podpirajo predvsem Pošta SlovenijeZavarovalnica SavaPetrol, Zavarovalnica TriglavGEN-I in T2, pri čemer le v zadnjem država nima celotnega ali pomembnega deleža. Gre za polstranske in celostranske oglase, ki glede na tednikov cenik stanejo med 1.120 in 2.800 evrov.

Televiziji Nova24TV pa za oglasni prostor, kolikor smo zaznali, plačujejo predvsem Telekom SlovenijePetrolMercatorSlovenske železnice in Telemach. Tudi v tem primeru gre večinoma za podjetja, v katerih ima država pomemben lastniški delež.

Pri tem je treba poudariti, da se nekatera od teh podjetij predstavljajo kot “družbeno odgovorna”. S tem se hvalijo v Pošti Slovenije, Zavarovalnici Sava, Petrolu, Mercatorju in Telekomu Slovenije. V Zavarovalnici Sava tako pravijo, da prevzemajo “skrb in odgovornost do ljudi in prostora, v katerem živimo”, v Petrolu sporočajo, da so zavezani “k družbeni odgovornosti, tako k pomoči tistim, ki jo najbolj potrebujejo, kot tudi k spodbujanju ustvarjalnosti in opozarjanju na sočutje do sočloveka”, v Mercatorju pa se “zavedajo vpetosti v družbeno in naravno okolje”.

“Za enakost” ob “rasistični propagandi”

Ob tem imajo vsaj Telekom Slovenije, Petrol in Zavarovalnica Sava tudi etični kodeks oziroma kodeks ravnanja. “Spoštovanje dostojanstva in integritete posameznika se nanaša tako na zaposlene v Zavarovalnici Sava kot tudi na druge posameznike, s katerimi družba stopa v različna razmerja, predvsem pa na stranke,” piše na spletni strani zavarovalnice. V Petrolu pa pravijo, da se “zavzemamo za enakopravnost in enakost vseh ljudi ter spoštujemo drugače misleče”.

Drugače menijo v Demokraciji. Ta je na začetku meseca objavila razpis za t. i. izvirno slovensko pravljico. Eden od pogojev je, da mora pravljica obravnavati “nevarnosti, ki jih prinašajo multikulturalizem in ilegalne migracije”, če pa ima besedilo za junake živali, pa naj “pozitivne junake predstavlja domača živalska vrsta, vsiljivce oziroma negativce pa tujerodna invazivna vrsta”. V Društvu slovenskih pisateljev in 142 drugih organizacijah in javnih zavodih so ob tem opozorili, da tednik z razpisom “zlorablja otroško literaturo za rasistično propagando”.

Telekom naj bi se zavedal “moči besed”

Zanimivo pri Telekomu je, da zakupujejo oglasne prostore v mediju, ki širi sovražni govor, obenem pa sodelujejo v pobudi “Moč besed”, s katero želijo “opozoriti na pojav sovražnega govora na spletu med mladimi”. V okviru akcije so “pozvali vse uporabnike spleta, da se pridružijo pobudi za kulturen spletni dialog, ki izključuje sovražni govor.”

Nedoslednost Telekomovega ravnanja na družbenih omrežjih že dober mesec izpostavlja Domen Savič iz zavoda Državljan D, ki problematizira oglaševanje tega podjetja na Nova24TV. Spomnimo, Savič je podobno akcijo sprožil že leta 2014 po smrti mariborskega ravnatelja, ki je naredil samomor, potem ko so nekateri mediji objavljali posnetek njegovega odnosa z eno od učiteljic. Kot je Savič pojasnil v pogovoru za MMC, gre tokrat za “naslednjo fazo kampanje za boljše medije”. Pred leti se je sicer osredotočil na Slovenske novice in oglaševalce, ki so tam zakupovali oglasni prostor.

Zakaj tokrat opozarja na oglaševanje Telekoma Slovenije na Nova24TV? Med glavnimi razlogi navaja, da gre za eno večjih podjetij v državi, ki je v večinski državni lasti, in dejstvo, da je v preteklosti izvajal kampanje na temo sovražnega oziroma neprimernega govora na spletu. “Telekom ima v svojem etičnem kodeksu eksplicitno napisane stvari, ki so stoodstotno v nasprotju s tem, kar dela na področju zakupa oglaševalskega prostora,” opozarja Savič.

V kodeksu, ki ga omenja, tako piše, da se v Telekomu pri svojem delu zavzemajo “za strpnost, medsebojno spoštovanje in spoštovanje osnovnih človekovih pravic”. “Zavračamo kakršno koli obliko trpinčenja, nadlegovanja ali diskriminacije zaradi spola, rase, barve kože, starosti, zdravstvenega stanja, verskega, političnega ali drugega prepričanja, narodnostnega in socialnega porekla, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin,” piše.

Medtem se na spletnem portalu Nova24TV Telekomovi oglasi pojavljajo ob naslovih, kot so “Feminizem in LGBT spreminjata svet na slabše”, “Človekove pravice skupnosti LGBT ne obstajajo”, “LGBT aktivisti pravijo: Zdaj prihajamo po vaše otroke” in podobno.

“Cilj akcije je javna opredelitev Telekoma do financiranja vsebin, ki jih producira Nova24TV, z oglaševanjem,” je dejal Savič, ki meni, da bi se moralo vsako podjetje, ne glede na to, ali ima etični kodeks oziroma daje poseben poudarek družbeni odgovornosti ali ne, zavedati pomembnosti plasiranja oglasov, še posebej, ko govorimo o spletnem oglaševanju.

“Bolj ignoranca kot aktivno podpiranje”

Na to temo smo govorili s predstojnico Katedre za tržno komuniciranje in odnose z javnostmi na Fakulteti za družbene vede dr. Uršo Golob Podnar, ki se ukvarja tudi s področjem družbene odgovornosti podjetij. Poudarja, da ima koncept družbene odgovornosti tudi etično konotacijo, “ki se pogosto pozablja”. Kot pravi, podjetja družbeno odgovornost pogosto razumejo zelo ozko in jo vežejo na odnose z lokalno skupnostjo oziroma na projekte, ki jih izvajajo z različnimi skupinami, recimo otroki, ostalih stvari pa ne vidijo kot del družbene odgovornosti, pa tudi ne želijo si je dojemati tako široko in se opredeljevati.

Glede oglaševanja v medijih s sovražnimi vsebinami sogovornica meni, da gre na splošno “bolj za ignoranco kot aktivno podpiranje”. Podjetja se do teh vsebin “preprosto bodisi ne želijo opredeljevati bodisi se jim ne zdijo relevantna ali se ne zavedajo posledic svojih dejanj, ker so osredotočeni na doseganje neke ciljne skupine, ki ji želijo nekaj prodati”.

Kaj sploh pomeni status družbene odgovornosti? Kot pojasnjuje dr. Golob Podnar, si podjetja ta status pravzaprav podelijo sama in ga legitimirajo s svojimi praksami, ki jih navajajo. Če bi doživljali pritiske deležnikov, da ni res, da počnejo to, kar govorijo, bi to legitimnost izgubili in bi morali ukrepati, dodaja.

Podjetja zanima le doseg ciljnih skupin

Vsem omenjenim podjetjem smo poslali vprašanja glede njihovega oglaševanja v medijih s sovražnimi vsebinami, odgovori pa so zelo podobni. Tako oglaševanje upravičujejo s tem, da jih zanima “doseganje najširše javnosti”, “maksimalni doseg vseh naših dejanskih in potencialnih naročnikov”, “doseči kar največji krog uporabnikov in potencialnih uporabnikov”in podobno.

Odgovori so sicer pričakovani. Kot je namreč za MMC dejala Ana Predovič iz Slovenske oglaševalske zbornice (SOZ), je “podjetjem ekstremno pomembno, da so s svojim oglaševanjem učinkoviti, torej da s svojim sporočilom dosežejo želeno ciljno skupino”. Po njenih besedah “podjetjem verjetno ni v interesu, da bi se pojavljali ob nekih vsebinah, ki zaradi svoje agresivne ali kakšne druge prakse, morda niso v skladu z oglaševano tržno znamko, z njeno osebnostjo”. Kot pa je dodala, je “objava oglasa ob vsebini, ki je žaljiva bodisi z vidika rasne ali narodnostne pripadnosti ali glede na druga merila razlikovanja, kot jih opredeljuje kodeks, ali pa če vsebuje sovražni govor, stvar odločitve oglaševalca”. Gre za slovenski oglaševalski kodeks, ki pa se, kot je pojasnila sogovornica, “nanaša izključno na vsebino in obliko oglaševanja, zato se po kodeksu lahko presoja izključno oglaševanje, nikakor pa ne more posegati v uredniško svobodo medija.”

Na vprašanje podjetjem, ali na njihovo odločitev o oglaševanju vplivajo vsebine medija oziroma zakaj oglašujejo v medijih, ki širijo sovražni govor, ta predvsem podarjajo, da se od tovrstnih vsebin distancirajo ali pa da v uredniške vsebine medija ne posegajo. Ponekod omenjajo tudi prizadevanje, da se njihovi oglasi ne pojavljajo ob določenih vsebinah, kot recimo v Zavarovalnici Triglav, ki oglašuje v Demokraciji. V tem podjetju sicer ne želijo, da se njihov oglas pojavlja ob vsebinah, ki med drugim “izražajo nestrpnost”, a gre zgolj za omejitev glede mikrolokacije oglasa, ne pa tudi medija kot takega.

V Petrolu medtem priznavajo, da “pozorno” spremljajo dogajanja “v vseh medijih, s katerimi imamo oglaševalske pogodbe”, od vseh poslovnih partnerjev pa pričakujejo, da delujejo skladno z njihovimi vrednotami in opozarjajo, da je nespoštovanje njihovega kodeksa ravnanja in vrednot “vedno lahko razlog za prekinitev sodelovanja s katerim koli poslovnim partnerjem”.

V Pošti Slovenije, pomembnem zakupniku oglasnega prostora v Demokraciji, pravijo, da vsebin, ki jih tednik v določenem izidu plasira, ne dobijo na vpogled, pri čemer ne problematizirajo ponavljajočih se sovražnih vsebin tednika.

V Slovenskih železnicah so večino vprašanj preprosto ignorirali in zgolj zapisali, da “namenjajo sredstva za oglaševanje v večini domačih medijev” ter da želijo doseči “kar največji krog uporabnikov in potencialnih uporabnikov Slovenskih železnic”.

V Zavarovalnici Sava in Mercatorju na vprašanja niso odgovorili, v T2 pa so sporočili: “Nabor medijev, s katerimi sodelujemo, /je/ pester, tako po uredniških vsebinah kot po ciljnih javnostih, ki jih posamezen medij nagovarja,” in dodali, da se “ne opredeljuje/j/o do vsebin posameznih medijev, kakor tudi ne išče/j/o vpliva nanje.”

“Posredna in implicitna” legitimacija vsebine

Telekom Slovenije, ki kupuje prostor na Nova24TV, odgovarja, da s svojim oglaševanjem: “… nikoli nismo in ne spodbujamo nobene izmed oblik nestrpnosti,” in da se kot oglaševalec “ne opredeljuje/j/o do uredniških politik posameznih medijev”. Mariborski filozof in kritični analitik medijskega diskurza v Sloveniji dr. Boris Vezjak pa meni drugače. “Če Telekom Slovenije oglašuje v Novi24TV, posredno in implicitno legitimira ne samo medij, temveč tudi njegovo vsebino. Že po racionalnem razmisleku ne more držati argument o nepovezanosti oglaševalskega dejanja od neke vsebine medija, s čimer se zdaj branijo pri tem podjetju: po isti logiki bi lahko Telekom oglaševal tudi v kakšnem neonacističnem glasilu ali biltenu kukluksklanovcev in bi nato enostavno dejal, da se ne opredeljuje do vsebine ali njihove uredniške politike,” je v odgovorih na naša vprašanja zapisal izredni profesor na mariborski Filozofski fakulteti.

Tudi on poudarja Telekomovo kontradiktorno ravnanje. “Najbolj groteskno in obenem pomenljivo ob navedenem je dejstvo, da je v zadnjih letih isto podjetje podpiralo in celo samo izvajalo akcije, v katerih je izrecno želelo opozarjati na pojave sovražnega govora na spletu – in politični medij, v katerem zdaj oglašuje, je bil že velikokrat v javnosti prepoznan kot diseminator slednjega,” je zapisal.

Na Nova24TV oglašuje tudi Telemach. Spomnimo, omenjeni portal je lani vzel v bran Bernarda Brščiča, ki je dejal, da je “nemški narod žrtev židovskega vsiljevanja in kurjenja možganov s tako imenovano holokavstologijo”, kar so na portalu upravičili s konceptom svobode govora. V Telemachu pa zdaj pravijo: “Nikakor ne podpiramo in se distanciramo od vseh rasističnih, antisemitskih, homofobnih ter kakršnihkoli drugačnih vsebin ali gibanj, ki lahko širijo nestrpnost in razdvajajo.” Tudi v tem podjetju trdijo, da nimajo vpliva na uredniško politiko medijev.

Podjetja, s katerimi smo kontaktirali, so ob tem večinoma sporočila, da oglase v medijih zakupujejo prek agencij za zakup medijskega prostora in da z omenjenima medijema nimajo neposrednih pogodb.

GEN-I naj bi prenehal oglaševati

Drugače pa odgovarjajo v državnem podjetju GEN-I, ki oglašuje v Demokraciji. Kot so nam odgovorili, s tednikom sodelujejo od leta 2013 in imajo z njim “neposreden dogovor o oglaševanju tudi v letošnjem letu”. Dodajajo pa, da pri izbiri medija, kjer se bodo oglaševali, upoštevajo “primernost in odgovornost vsebine”.Zapisali so, da do zdaj v tem mediju sicer niso zaznali spornih vsebin, in dodali, da “družba GEN-I ne spodbuja in tudi ne podpira vsebin, ki bi vplivale na kakršno koli obliko diskriminacije ali sovražnega govora”.

“Kot skupina, ki ima svojo globalno prisotnost v več kot dvajsetih državah po svetu, sledimo politiki družbeno odgovornega poslovanja. K temu bomo strmeli tudi v prihodnje. Z obzirom na zgoraj navedeno smo se odločili prekiniti oglaševanje za določen čas,” so še zapisali. Podjetje smo prosili za dodatna pojasnila, in sicer kaj konkretno so bili razlogi za to odločitev in kdaj ter za koliko časa bodo prekinili oglaševanje, a na nova vprašanja niso želeli odgovoriti.

SDH: Odgovorne so posamezne uprave

Ker omenjena medija z oglasi podpirajo predvsem podjetja v večinski ali delni državni lasti, smo se obrnili tudi na Slovenski državni holding (SDH) kot upravljavca kapitalskih naložb države in jih vprašali, kakšno je njihovo stališče do oglaševanja podjetij, ki jih upravljajo, v medijih s sovražnimi vsebinami. Odgovarjajo, da na poslovanje teh podjetij nimajo vpliva. SDH namreč “ne sme posegati v neodvisnost organov družb, predvsem pa ne sme posegati v posamezne poslovne in vodstvene odločitve”. “Uprava posamezne družbe vodi posle samostojno in na lastno odgovornost,” so še dodali.

Ali koncept družbene odgovornosti v kaj večji meri velja za podjetja v večinski ali delni državni lasti, smo vprašali profesorico Uršo Golob Podnar. Če jemljemo državo kot institucijo, ki mora biti toliko bolj vredna zaupanja in če država bedi nad podjetji v svoji lasti, je dejala, potem po njenem osebnem mnenju to drži in bi morala biti takšna podjetja še pozornejša na ta vprašanja. Podobno meni tudi Savič, ki pri podjetjih v državni lasti pričakuje toliko odgovornejšo in bolj profesionalno držo, kar se tiče financiranja določenih medijev z oglaševanjem.

Vezjak medtem opozarja na nevarnost zlorab. “Oglaševanje državnih podjetij v medijih, še zlasti, če so ti izrecno politično profilirani ali celo posredno v lasti političnih strank, bi v normalnih demokracijah moralo biti prepovedano, saj naravnost kliče po zlorabah. Ker ni, je konflikt oglaševalske prakse že po sebi na dlani: tako rekoč nujno je, da si državna podjetja s tem kupujejo sedanji ali prihodnji mir, včasih pa celo vodilni kadri v njih, tudi če tja niso bili politično dirigirani, svojo eksistenco,” je sporočil.

Odgovoren tudi javni medijski zavod

V Demokraciji pa ne oglašujejo le podjetja, temveč tudi RTV Slovenija, ki je sodeč po številu in velikosti oglasov eden vidnejših oglaševalcev v tem tedniku. Ne samo, da tam zakupuje oglasni prostor, ampak Demokraciji, ki je v nedavni številki javni medijski zavod označila za “simbol sovražnosti” in “zastavonošo sovraštva in ovajanja drugače mislečih”, tudi omogoča oglaševanje v etru javnega radia. Vodstvo zavoda smo tako vprašali, zakaj RTV Slovenija oglašuje v tem mediju kljub sovražnim vsebinam do različnih družbenih skupin, koliko je zavod letos plačal za to oglaševanje, kakšna je odgovornost javnega zavoda za širjenje rasizma, homofobije in podobnih izključujočih idej, ki jih širi tudi omenjeni tednik, ter ali bo zavod oglaševanje nadaljeval.

Kot so pojasnili, gre za “medsebojno sodelovanje”, v skladu s katerim Demokracija oglašuje na Radiu Slovenija. Pogodbe z mediji so “večinoma vse 100-odstotno kompenzacijske”, kar načeloma pomeni, da RTV Slovenija dobi prostor za oglaševanje v Demokraciji v zameno za oglaševalski prostor, ki ga tedniku ponuja na valovih javnega radia. Pogodba z izdajateljem Nova obzorja je sicer sklenjena do konca leta.

Direktor Radia Slovenija Miha Lampreht je pojasnil, da je “vsak oglas, ki bi bodisi z naslovnico bodisi z napovedano vsebino lahko mejil na sovražni govor, treba odločno in dosledno zavrniti”, glede oglaševanja Demokracije na javnem radiu pa so v vodstvu zavoda poudarili, da zavod ne prevzema “nikakršne odgovornosti za vsebino oglasov naročnika ter resničnost trditev v njih”.

Kaj RTV Slovenija s sodelovanjem z Demokracijo sporoča javnosti? Boris Vezjak meni, da je “nemogoče reči, da javni zavod RTV ne legitimira vsebin Demokracije in njene politične agende, če oglašuje v tem mediju”. Po njegovih besedah namreč “oglaševalec, želel ali ne, po nujnosti vedno podpira aktivnost tistega, ki ga ali pri katerem oglašuje”.

Brez skrbi za ugled ne bo problematizacije

Kot je razvidno iz odgovorov podjetij, ta vsebine medijev, v katerih oglašujejo in jih tako podpirajo, ne problematizirajo, kar Urša Golob Podnar s FDV-ja pripisuje tudi pomanjkanju pritiska javnosti. “Podjetja o tem ne želijo razmišljati, dokler jim ne bo nekdo tega izpostavil in dokler jih ne bo skrbelo, da bodo zaradi tega ob ugled, se to ne bo problematiziralo.”

Podobna akcija, ki jo na primeru Telekoma Slovenije izvaja Domen Savič, je pred dvema letoma potekala v ZDA, kjer je skupina anonimnih aktivistov Sleeping Giants pozivala podjetja, naj prenehajo oglaševati na skrajno desničarskem portalu Breitbart, prav tako znanem po islamofobiji in homofobiji. V aktivistični skupini pravijo, da jim je uspelo prepričati 3.800 oglaševalcev, da tam prenehajo oglaševati.

Med podjetji, ki so prekinila stike z Breitbartom, so tudi BMWVisa, KelloggsDeutsche TelekomLufthansa. V nemškem letalskem prevozniku so sporočili, da je razlog za njihovo odločitev Breitbartova “nasilna, seksistična, ekstremistična in radikalna politična vsebina”, je poročal britanski Independent.

Emma Pullman, aktivistka iz druge skupine, ki je prav tako izvajala pritisk na oglaševalce, SumOfUs, je za kampanjo dejala: “To je zelo otipljiv način, na katerega lahko ljudje prepričajo podjetja, naj ne oglašujejo, je pa tudi način, da se kritizira porast skrajne desnice in sovraštva, ksenofobije in rasizma, ki prihaja iz Breitbarta.”

Boris Vasev

Vir: http://www.rtvslo.si/slovenija/podjetja-ki-z-oglasi-financirajo-medije-s-sovrazno-vsebino-v-veliki-meri-drzavna/469472

Oglasi za prepoznavne blagovne znamke z delovno silo na brezplačni preizkušnji

V Sindikatu prekarcev opozarjajo na sporne prakse v družbi

Produkcijsko podjetje Bas Production se lahko pohvali s širokim naborom prepoznavnih blagovnih znamk, za katere so snemali oglase, a oglasi nastajajo pod vprašljivimi praksami z vidika pravic delavcev. V podjetju na naša vprašanja niso odgovorili, medtem ko v Sindikatu prekarcev opozarjajo na pogosto kršenje delavskih pravic v tej dejavnosti.

Lexus, Mazda, Suzuki, Porsche, Hyundai, Bank Austria, Deutsche Bank, Raiffeisen, Samsung, Bosch, Persil, Bentley, Bridgestone in Nissan so le del družb oziroma blagovnih znamk, s katerimi se družba Bas Production lahko pohvali s sodelovanjem. Produkcijska hiša večinoma snema oglase, tako za predvajanje po televiziji kot tudi na spletnih platformah. Bolj vprašljivo pa je njihovo delovanje z vidika pravic delavcev, saj, kot opozarjajo v Sindikatu prekarcev, novim sodelavcem ponudijo sodelovanje, pri čemer pa pri prvem projektu sodelujejo brezplačno in brez sklenjene kakršne koli pogodbe.

Podobno je doživel tudi naš sogovornik, ki je sodeloval pri snemanju oglasa za eno izmed svetovno znanih blagovnih znamk. “Sprva so mi pojasnili, da me morajo preizkusiti in da bo to trajalo kak dan ali dva in da z vidika dela ne bo nič posebnega, na koncu pa sem delal pri celotnem projektu od priprave do zaključka snemanja, kar pomeni več kot devet ur dela dnevno.” Naš sogovornik obenem poudarja, da je končni izdelek tisti, ki ga bodo potem prodali naročniku in da ni šlo zgolj za neko preizkusno delo.

Celoten oglas brez pogodbe

Ko pa se je snemanje končalo in je povprašal svojega nadrejenega o oceni njegovega dela in morebitnem nadaljnjem sodelovanju ter obenem tudi o honorarju za delovne dni, ki so presegli prvotni dogovor o uvajanju, pa je dobil zgolj prijazen odgovor, da se bodo o njegovem delu pogovorili, glede honorarja pa zgolj pojasnilo, da njegovo delo ni bilo predvideno, zato ga naročnik verjetno ne bo pripravljen plačati. Nadrejeni mu je sicer obljubil, da bodo preverili, kaj mu lahko ponudijo, preden je komunikacija med njima povsem zamrla. Za uvajanje tudi niso sklenili nobene pogodbe.

Predsednik Sindikata prekarcev Marko Funkl ob tem opozarja, da omenjeni primer ni osamljen in da so se s prakso “brezplačne delovne sile” v času uvajanja tudi v omenjeni družbi v Sindikatu prekarcev že srečali. “V praksi to pomeni, da delavci pri njih na začetku več dni snemajo oglase od jutra do večera, brez plačila, brez pogodbe, in kar je najhuje, brez zdravstvenega zavarovanja.” Funkl ob tem dodaja, da gre za prakso, podobno “gazdam”, ki izkoriščajo tujo delovno silo.

V Sindikatu prekarcev se bodo obrnili na inšpektorat

Še toliko bolj se zdi Funklu sporno, da so oglasi, ki jih pri tem podjetju snemajo, tudi taki, katerih snemanja “potekajo na dokaj nevarnih predelih v naravi, kar pomeni, da je izpostavljenost poškodbam še večja“. V Sindikatu prekarcev so se namreč v preteklosti že srečali s primerom delavca, ki se je v isti panogi, a pri drugem podjetju, pri delu tako poškodoval, da je bil nekaj dni v komi. “In šele takrat je ugotovil, da bi lahko celo umrl, pri čemer sploh ni bil zavarovan,” pravi Funkl in dodaja, da se je omenjeno podjetje naknadno odločilo delavcu urediti zdravstveno zavarovanje, a obenem dvomi, da bi se za to odločili, če bi šlo za lažjo poškodbo.

Ključna težava je po njegovem mnenju v tem, da gre za dejavnost, kjer je najemanje zunanjih sodelavcev pogosto, prakse pa vprašljive, saj je nadzor nad delom zaradi kadrovske podhranjenosti inšpektorata za delo pomanjkljiv. Funkl ob tem dodaja, da konkreten primer Bas Production bode v oči tudi zaradi javno dostopnih podatkov: “Dejstvo je, da imajo na istem naslovu odprti dve podjetji: Bas Production in Bas Holding, in po podatkih Ajpesa imajo na letni ravni pet milijonov sredstev.” Zato se Funklu zdi še toliko bolj nesprejemljiva tovrstna praksa in napoveduje, da se bodo v Sindikatu prekarcev, potem ko se v družbi Bas Production na njihove pozive niso odzvali, obrnili na inšpektorat za delo.

V družbi Bas Production na naša vprašanja niso odgovorili, zato smo jih naslovili tudi na inšpektorat za delo, kjer so nam odgovorili, da nadzora v družbi Bas Production še niso opravljali.

Luka Lukič

Vir: http://www.rtvslo.si/slovenija/oglasi-za-prepoznavne-blagovne-znamke-z-delovno-silo-na-brezplacni-preizkusnji/462088

Profesionalni nogomet dela iz ljudi funkcionalne idiote

Pogovor z bivšim nogometašem Ivanom Ergićem. Del pogovora je bil leta 2013 objavljen v reškem »Novom listu«, na spletnem portali »lupiga.com«, pa so objavili integralno, neokrnjeno različico pogovora.  

Ivan Ergić je bil profesionalni nogometaš, ki je med drugim igral za Basel in Bursaspor. Med leti 2006 in 2008 je bil tudi nogometni reprezentant Srbije in Črne gore. Po končani karieri se je odločil, da bo svet poskušal seznaniti z zakulisjem tega najpopularnejšega športa.

Živeli ste v Gaćelezi v bližini Šibenika. Kako je vas in vašo družino zaznamovalo, da ste se morali preseliti iz rodne vasi?

»Na žalost to ni bila selitev ampak klasično bežanje, ker je bila naša vas od samega začetka v središču vojne, potem pa tudi na sami črti razmejitve. To je nekaj, kar te zaznamuje za celo življenje in vpliva na sam tvoj obstoj in preživetje, saj si pobegnil vsega z dvema vrečkama, v katerih so bili samo albumi s slikami. Ta uničena in požgana hiša za mene pomeni uničeno otroštvo, del mene je za vedno amputiran in tega ne more nič nadomestil. Moj praded je dal življenje za osvoboditev Dalmacije, da sem lahko doživel, kako mu nekakšni »anti-fašisti« rušijo spomenik in da smo mi kot njegovi potomci  za vedno ločeni od svojih korenin, ker je težko verjeti, da bi se kdaj še lahko vrnili. Tega ne pripovedujem z grenkobo, ampak z žalostjo, ker vem, da na tem našem prostoru obstaja na tisoče podobnih zgodb.«

Kako danes doživljate prostor bivše Jugoslavije?

»To je prostor, ki ga bom v kulturnem in duhovnem smislu vedno doživljal kot svojega. To pomeni, da se ne strinjam, da nenadoma Krleža, klape, sevdalinka ali Radenska niso več moji, ker bi me to zelo osiromašilo. Drugo je, da so danes ta ozemlja okužena z nacionalizmom in nestrpnostjo, kar ostaja nekaj, kar me zelo žalosti. Na koncu se je ponovno potrdila Dvornikovićeva teza, da smo mi narodi prostora in ne časa, ki bi se zavedali zgodovine in svojega mesta v njej, čeprav je ta zgodovina vedno neusmiljena proti malim narodom. Jaz sem Srb, toda v kulturnem smislu bom vedno Jugoslovan, kot je danes lahko nekdo ob pripadnosti svojemu narodu tudi Evropejec ali kaj drugega. Te identitete so v protislovju samo za tiste, ki so zaslepljeni s sovraštvom, ker človek, ki ima več identitet, je tudi v duhu bogatejši.«

Ali verjamete, da bi ljudje na prostoru bivše Jugoslavije v bližnji prihodnosti lahko premagali travme vojne in bili dobri sosedje?

»To bo še dolgo trajalo, ker se sovraštvo prenaša na naslednje generacije. Samo vprašajte mlade kako razmišljajo. So celo bolj nazadnjaški od svojih staršev, spremenijo se v klasične barbare, ki so destruktivno nastrojeni, saj so odraščali z miti o vojnah in v militariziranem okolju. V času kronične revščine in negotovosti nacionalistično navdušenje najbolj poživlja ljudi. Sovraštvo je vedno bolj kalorično od ljubezni in odpuščanja. To vse se dogaja na prostoru, ki se ponovno pokristjanja in ki bi glede na to moral biti strpen in spravljiv. Glede na to, da se dogaja prav nasprotno, se že kot neštetokrat poprej kaže, koliko gre pri tem za iskreno vero.«

Lahko za vaše otroštvo, ki ste ga preživeli v režimu profesionalnih treningov, rečemo, da je bilo srečno?

»O tem takrat nisem razmišljal, ker je bila ljubezen do žoge tako velika, da je bilo vse ostalo lažje prenesti. Vendar, ko gledam iz distance se mi zdi, da je bilo to več kot samo nezdravo, ne glede na to, da je bil mojim staršem cilj kvečjemu ta, da »me umaknejo z ulice«. Od najmlajših selekcij se začne najhujša profesionalizacija in izpostavljen si klasičnemu drilu. Trenerji ne ustvarjajo igralcev in ne razvijajo njihove ustvarjalnosti, ampak jim gre najbolj za to, da tudi v teh kategorijah zmagujejo in pridobivajo na nekakšnem prestižu. Igralci se že tukaj učijo kaj je poraz in kaj pomeni zmaga.«

Kaj mislite o nogometnem svetu, ki za nadarjene dvanajstletnike namenja milijone dolarjev?

»Če živimo v sistemu, ki človeka vrednoti po njegovi tržni vrednosti in v katerem je na vse mogoče  nalepiti ceno ali črtno kodo, potem je to le naravna posledica te logike, ne glede na to, kako je vse skupaj bizarno. Šport v takšni družbi ne more biti etična ali vrednotna oaza. Konec koncev šport danes za to tudi obstaja in se mu daje tako velik pomen, da bi se skozi njega posredovale določene vrednote, zato je šport za družbo pedagoški. A mislite, da bi bil deležen toliko pozornosti, če ne bi bil agitprop plenilskega kapitalizma?«

Kdaj ste se zavedali, da razmišljate drugače od večine drugih nogometašev in kaj je bil povod za vaš angažma s ciljem razložiti (in popraviti?) svet, ki nas obkroža?

»Ne vem. Človek gre skozi nekakšne procese zorenja, tako da na samem začetku svoje kariere, ko sem bil še najstnik, nisem vedel kaj je življenje, svet, ljudje, pa tudi sama ta industrija nogometa. Toda od samega začetka se pri meni vleče nek intuitiven odpor, ki sem ga občutil in zaradi katerega nisem bil nikoli popolnoma prepričan, da to s čemer se ukvarjam, ustreza moji naravi. Od nekje zgodnjih dvajsetih sem se v duhu začel distancirati od vsega, a sem hkrati želel zlorabiti ta oder za prenašanje sporočil, za katere sem menil, da si zaslužijo pozornost. Mislim, da imajo otroci in njihovi starši, ki mislijo, da je nogomet nekaj najboljšega, pravico spoznati njegov pravi karakter. To je moj edini cilj, ki je verjetno skromen, a je lahko morda za koga tudi pomemben. Zato mi je najbolj všeč, ko se kdo od njih obrne name, to je zame večja nagrada od katerekoli medalje.«

Ste kdaj obžalovali, da ste postali nogometaš?

»Če ste razmišljajoč človek, so tovrstna preizpraševanja vedno prisotna. Postati nogometaš so bile moje otroške sanje, tako da sem bil to dolžan »malemu Ivanu«, ki je še vedno nekje v meni in kateremu vsakič, ko v sosedstvu zasliši zvok žoge, zaigra srce. Vendar pa v profesionalnem smislu, ko pogledate nazaj na vse te medalje, trofeje in naslove, za katere vam sugerirajo, da je to, kot bi dejali mladi v žargonu »vrh« in uresničitev nekakšnih sanj, če ste brutalno iskreni do sebe, potem vidite, kako je vse to prazno. Govorijo vam, da ste prišli v zgodovino zaradi tega ali onega naslova, nenehno se uporablja neke prispodobe in poveličevanja, v resnici pa so to povsem običajne neumnosti, saj v človeškem smislu nisi ustvaril nobene dodane vrednosti, nisi oplemenitil ne sebe, ne drugih. Za mene je porazno dejstvo, da je ura socialne delavke, zdravnice ali učiteljice v konkretnem človeškem smislu vredna več kot moja celotna kariera. To je tako preprosto in očitno, vendar je na tej prevari in laži utemeljena družba in njegove vrednostne usmeritve. Nogomet preprosto nima te človeške dimenzije, da bi lahko rekel, da sem delal nekaj smiselnega in vrednega. Sploh nisem vznevoljen, niti ne želim iz nekega romantične razloga razvrednotiti vsega, kar sem dosegel, ampak to je pač preprosta in neprijetna resnica.«

Napisali ste, da »profesionalni šport danes iz športnika dela telesno in duhovno pohabljeno osebnost«. Nam lahko pojasnite to tezo?

»Fizično si podvržen najbolj militarističnemu oblikovanju, ker se mora tvoje telo oblikovati glede na zahteve določenega športa, ne pa kot motorično zdravo in oplemeniteno telo. Morate samo priti na trening mlajših kategorij pa vam bo vse jasno od katere starosti se telo že žene do svojih meja in da je potem v takšnem režimu naravno, da se poškoduje in pohabi. Bil sem vesel, ko sem ob priliki slišal boksarja Mirka Filipovića, čeprav to vrsto športa smatram za zares groteskno in brutalno, kako je povedal, da ne bi želeli, da se njegov sin ukvarja s tem športom. Tovrstnih iskrenih priznanj potrebujemo več. Duhovno, ta biotop in okolje v profesionalnem športu iz tebe delata funkcionalnega idiota in kolikor manj razmišljaš, lažje ti bo. Zanimivo mi je, kako so te zakonitosti lastne tej nogometni mačo kulturi in kako je v tem primeru nad-kulturna, kar pomeni, da sem jo doživljal kjerkoli sem igral.«

Ali menite, da je prav in dobro, da milijoni mladih prav v nogometaših vidijo svoje idole in vzornike?

»To je katastrofalno. Ampak, kot sem rekel, to je pedagoško značilno za sam sistem, ki je utemeljen na tekmovanju in boju vseh proti vsem. To so sugestije, ki neposredno vplivajo na mlade možgane, veliko bolj kot klasične oblike pedagogike, šole, starševstva in drugih oblik vzgoje. To je posledica medijske industrije in marketinga, ki sta »težki« milijarde evrov in otrok nima nobene možnosti v tem nepravičnem boju. Vendar, če upoštevamo, da velika večina nogometašev prihaja iz revnih in marginaliziranih slojev, to pomeni, da je treba ustvariti iluzijo, da ima vsak od njih preko športa enake možnosti in da se lahko povzpne do vrha. Tako so danes športne sanje neka vrsta ameriškega sna, obe pa sta lažni, ker na enega profesionalnega športnika pride 12000 tistih, ki jim v športu ne uspe in nikogar ne briga kako končajo ti drugi, ki so za uspeh prav tako dali vse, kar so imeli. Še dandanes slišim od izobraženih ljudi, kako neprestano ponavljajo, da mora športnik paziti na svoje obnašanje, ker mora biti vzor. Bodisi so podlegli tej ideologiji športne industrije, ki se trudi športu nadeti avro nedolžnosti ali pa še vedno gojijo to staromodno, naivno podobo o športu. Ne vem kako naj si drugače razložim to promoviranje v idola nekoga, ki je v duhovnem in telesnem smislu tako omejen, nezrel, brez vsakega zavedanja o svojem mestu v vrednostnem sistemu družbe.«

Nam lahko poveste kaj o prisotnosti religije v nogometu in profesionalnem športu na splošno?

»Religija je samo del ikonografije, ki na stadionih dopolnjuje nacionalizem ali lokalpatriotizem. Cerkev je vztrajna v prizadevanjih in tradiciji, da ustvari nerazdružljivo povezavo med narodom in vero, tako da gredo to vedno eno z drugim in kot takšna je del koreografije na športnih prireditvah. Temu so podlegli tako navijači kot igralci, čeprav vse to nima nobene veze s pravo vero in je v resnici njeno rušenje in perverzija.«

Nekoč ste rekli, da poskušate združiti »teoretično kritiko z osebnimi izkušnjami v športu, da bi pokazali njegovo pravo sliko, da bi lahko videli, da tukaj ne gre za neko humano dejavnost, ampak predvsem za surovi biznis, kjer so največje žrtve navijači in igralci.« Kakšna je ta žrtev igralcev in navijačev?

»En in drugi v večini primerov izhajajo iz istih slojev družbe – nižjega srednjega in delavskega razreda – vse bolj so to prekarni, torej prikrajšani in siromašni sloji družbe. Izkoriščani so na tak način, da so danes antagonizirani in nasprotujejo eden drugemu, ker so igralci postali daleč bolj bogati, kar pomeni tudi, da so bolj odtujeni. Vsakič ko klubu ne gre kot bi moralo, se navijači pritožujejo nad razvajenimi milijonarji in svoj bes preusmerjajo na njih, med tem ko igralce na drugi strani zares zanima samo denar, brez kakšne navezanosti na klub in njegovo tradicijo. Da, lahko rečemo, da smo mi, igralci, »prodali svojo dušo hudiču«, medtem ko so navijači prodali svoj pogum in to tako, da se po liniji najmanjšega odpora jezijo na igralce, da se jim ne bi bilo treba na politiko, bančnike, tajkune, to je na tiste, ki so pravi vir njihove bede. Igralci nimajo niti promila tega kar imajo ti drugi, a se zato ves čas izpostavlja koliko zaslužijo, da bi navijači prav njih čakali po letališčih ali jih klofutali po slačilnicah, vse samo zato, da jim ne bi bilo treba pred zgradbo skupščine ali na tovarniška dvorišča. Nihče si ne upa tega povedati navijačem, še posebej pa ne igralci, ki zaslužijo neprimerno več kot oni. Politiki se jim prav tako prilizujejo, ker vedo kaj lahko ta množica naredi, če se na pravi način politizira in organizira.«

Nogometni stadioni so na našem prostoru pogosto poligon za nacionalistična izživljanja. Ste imeli kdaj priložnost na terenu biti priča nacionalističnim divjanjem in kako se človek, ki razmišlja tako kot vi, počuti v takšnem trenutku?    

»Ne vem kaj naj rečem, to me je vedno žalostilo, ne glede na to ali so to počeli nasprotniki ali »moji«. Na srečo nisem imel možnosti odigrati veliko tekem na našem prostoru, čeprav sem bil nekajkrat priča tovrstnim izpadom. To je prav tako ena od stvari, zaradi katerih sem se distanciral od tega sveta, ki je postal poligon fašizacije mladih.«

Vas jezijo »nogometni delavci«, ki s svojimi izjavami razpihujejo nacionalizem in zakaj sta nacionalizem in religija tako blizu nogometnemu svetu?

»Ne vem kdo so to nogometni delavci, večinoma gre za ozko misleče provincialce in malomeščane. Tega ne govorim v nekem arbitražnemu smislu, ker sem tudi sam bil del tega sveta in verjetno vlečem nekaj tega za seboj, ampak to danes je pripeljano do samega roba okusa in vljudnosti. Če bi me zdaj vprašali, da imenujem nekoga, ki je danes pri nas v nogometu na neki funkciji in je ostal dostojanstven in korekten, bi se moral zelo potruditi. Dolgo sem mislil, da je srbski nogomet dno dna, a ko sem videl kakšni kljuni vodijo hrvaški nogomet, sem se začel nekoliko tolažiti. Ne gre le za nacionalizem, temveč tudi za kriminal, korupcijo, oportunizem, hinavščino in to vse gre po pravilu skupaj. Tovrstne ljudi ustvarja sama industrija, o kateri govorim, ker pogosto gre za nekdanje nogometaše, ki so zdaj zasedli ugledne službe. Zaradi tega provincializma bo tej miselnosti vedno blizu nacionalizem in folklorna religioznost, ne glede na to, da gre za ljudi, ki so »videli svet« in imajo na videz nekakšno svetovljansko držo.«

Verjamete v frazo, da šport zbližuje ljudi?

»Na nekaterih mestih morda lahko, toda zagotovo ne v tem tekmovalnem, klubskem, profesionalnem športu. Takšen šport, ki je mačo, hujskaški, vedno ustvarja tudi neko določeno vrsto mentalitete, to pa še posebej velja za povojne prostore, kjer so stadioni mesta za ustvarjanje sodobnih barbarov. Vsako okolje ustvarja neke vrste človeka in afiniteto, tako da lahko opazim, da gledališke, glasbene skupine, razstave, angažirane tribune, filmi, torej kulturni delavci na splošno veliko bolj krožijo med našimi državami in uspevajo kolikor toliko, da nas ponovno zbližajo in pokrpajo tisto, kar je pretrgano.«

Vsi starejši zaljubljenci v nogometno igro se strinjajo, da »nogomet ni več to, kar je bil nekoč.« Kaj se je spremenilo?

»Čas v katerem živimo je drugačen. To je čas, v katerem je kapitalizem priveden do svojih skrajnih možnosti. To je posledica hiper-komercializacije samega športa in izgube tistega viteštva, poštene igre, kreativnosti, virtuoznosti in posameznikov, pa tudi samega odnosa, ki se je spremenil, kjer je bil igralec narodni junak, ki se veže na svoj klub in s katerim so se ljudje istovetili. Igralec je danes odtujena in nedosegljiva zvezda.«

Pravijo, da so navijači dvanajsti igralec nogometne ekipe. Kaj menite o navijaški subkulturi?

»V navijaški kulturi obstajajo stvari, ki so mi všeč – na primer odklanjanje komercializacije, kreativnost pri ustvarjanju koreografij, nekateri njeni anti-avtoritarni elementi. Na ta način postane neke vrste kontra-kulture, problem pa je, ko postane sama sebi namen in ne stremi k širšemu in bolj smiselnemu angažmaju. V družbi, v kateri si kot človek nesvoboden, izkoriščan in ponižan, še vedno slišim ljudi, ki pravijo, da je njihov klub zanje svetinja. Mislim, da bi ti moralo biti sveto tvoje dostojanstvo in dostojanstvo prihodnjih generacij ter sveta, ki jim ga zapuščamo, torej nekaj, za kar je res vredno vložiti svojo energijo in angažma. Klanjanje malikom kluba ali naroda je ponovno linija najmanjšega odpora, zamenjava s katero se beži od odgovornosti za spremembo družbe, ker je veliko lažje biti angažiran kot navijač kot človek, ki razmišlja o prihodnosti in boljšem jutri. Trajalo je skoraj dve stoletji, da se je cerkev in religija demaskirala in razkrila, samo vprašanje časa je, ko bo tudi šport kot moderna religija postal odveč, saj je danes šport veliko bolj ovira za razvoj družbe in njenih človeških potencialov, kot benigna zabava ali lokalna tradicija in identiteta.«

Se človek v svetu sodobnega nogometa počuti kot blago? Ste se kdaj počutil tako?

»Seveda ste blago in to potrošno blago s kratkim rokom trajanja. Vendar pa si za to več kot dobro plačan in zato nimaš pravice, da to tako imenuješ. Ker »moj bog«, poglej rudarje ali gradbenike, mi pa se še pritožujemo. Prav v tem je ključ tega kapitalističnega sofizma, ker smo sicer tako eni kot drugi  izkoriščani in podvrženi najtežjim pogojem dela, medtem ko nas s hierarhijami v višini plačila postavljajo nasproti drug drugemu in antagonizirajo. In vse to samo zato, da se ne bi ukvarjali s tistimi, ki imajo nasluteno količino kapitala, pravo moč in oblast, tistimi, ki nadzorujejo vse procese in dogajanja.«

Menite, da bi se pri financiranja športa moralo nekaj spremeniti, določiti zgornjo mejo vrednosti nogometnih prestopov ali kaj podobnega?

»Takšni poskusi so že bili, vendar je kaj takega težko uresničiti. To bi bilo treba izvesti na globalni ravni, ker tisti, ki to naredijo samo v svojih ligah, s tem izgubijo konkurenčnost, ker gre za enotni trg, zlasti za trg prostega pretoka »delovne sile«, to je igralcev. To je podobno kot v državi, ki je trgovinsko povezana z drugimi – ko dvigne davke ali določi visoko minimalno plačo, takoj pride do odliva kapitala v druge države. Bilo bi bolj vljudno in manj bizarno, vendar je to nemogoče, dokler obstaja politična ekonomija kapitalizma, ki ne sprejema tovrstnih regulacij in intervencij.«

Če dejstvo, da se v nogometu služi veliko denarja pustimo ob strani, menite, da imajo nogometni delavci kakšne skupne točke z usodami drugih ljudi na trgu dela?

»Ko govorimo o Hrvaški ali Srbiji, potem da. Danes so naši igralci praktično prekarni – ne izplačujejo jim plač in nagrad, niso zavarovani, ne plačujejo jim prispevkov in so kronično soočeni z morebitnim stečajem in razpustitvijo kluba. Če govorimo o velikih klubih, potem njihovi igralci nimajo skoraj nobenih stičnih točk z običajnim svetom, ker živijo v povsem ločenem svetu.«

Borili ste se z depresijo. Nam lahko poveste kaj o tem. Kaj je bil sprožilec in kaj je za človeka najpomembnejše, da lahko zmaga v takšnem boju?

»Veliko stvari se je nabralo in vleklo za menoj – od prvih dni vojne in begunstva, pogostih selitev pa vse do prve velike pogodbe, ki me je postavila pod neverjeten pritisk. Poleg tega imaš podzavestno to breme, da je od tebe odvisen kup sorodnikov in prijateljev, katerih oči so uprte v tebe in vsi  pričakujejo tvojo pomoč. Že v prvih letih ukvarjanja z nogometom sem prišel v spor s samim seboj, ker sem pogosto delal neke moralne kompromise, ki so me stali samospoštovanja. Nizko samospoštovanje pa je praktično definicija depresije.«

Pisali ste, da ne verjamete, da je bila depresija nesreča, oziroma da se v procesu premagovanja depresije zgodi »razodetje« in da lahko šele takrat vidite kako banalne so nekatere stvari, ki se imajo za relativno pomembne. S katerimi banalnostmi je zaposlen človek oziroma kaj je »razodetje«?

»To razodetje je v spoznanju, da je velika večina stvari, ki jih vrednostni sistem določa kot pomembne, v resnici trivialnih ali vsaj relativnih. Kot so na primer parametri uspeha ali dosežkov. Kje je v tem človeško, plemenito, kje je ljubezen, altruizem. Ob tem je meni ta izkušnja pomagala premagati strahopetnost, to neko malenkostno delanje vsakodnevnih bilanc, da se osvobodim teh omejitev super-ega, ki niso nič drugega kot pričakovanja drugih. Našel sem duhovno ravnovesje in tega ne mislim v nekem ezoteričnem, temveč v elementarnem človeškem smislu.«

Ste marksist. Kaj vas je spodbudilo, da se obrnete k Marxu in ali menite, da je svet kot ga zagovarja Marx mogoč?

»Nikoli nisem izrecno rekel, da sem marksist prav zato, ker je ta pojem danes večpomenski, zrelativiziran in ima v glavnem negativno konotacijo. Vendar pa dejstvo, da je Marx danes tako aktualen kot teoretik in diagnostik časa, govori samo zase. Sartre je imel prav ko je rekel, da bo marksizem ostala filozofija našega časa vse dokler v družbi obstajajo kapitalistični, izkoriščevalski odnosi. Odgovorno lahko trdim, da tisti, ki niso brali Marxa, kljub vsem njegovim pomanjkljivostim in nedoslednostim, ne morejo razumeti družbe in sveta v katerem živimo. Svet, ki si ga je Marx zamislil in pri tem mislim predvsem na svet, v katerem človek ne bo »odtujeno, prezirano, zatirano bitje«, je seveda mogoč, ker že obstajajo komune, ki so družba v malem in kjer živijo po teh humanističnih načelih. Vse liberalne ali konservativne politične filozofije so od samega začetka zasnovane na antropološki laži, da je človek po naravi egoističen in zloben. Kot da nam sama evolucija ni dokaz, da je tudi sama ta narava človeka, ki jo sprejemajo za večno, podvržena spremembam.«

V svojih besedilih pogosto opozarjate na fašizem. Kakšen je obraz novega fašizma? Kaj je novi fašizem?

»Fašizem je danes zame katerakoli vrsta nestrpnosti, šovinizma, rasizma, seksizma, homofobije, ksenofobije. Danes tudi v zahodnih državah parlamentarna desnica ne more več vsrkati vseh teh sentimentov in jih »predelati« v neke vrste zmernega meščanskega rasizma, kar pomeni, da vse bolj pogosto ta fašizem postaja ekstremen. To je danes Breivik in njemu podobni. Pri nas je ta fašizem bolj folklornega značaja, kar pa ne pomeni, da je manj nevaren in uničujoč. Vendar pa je zame bolj kot ne jasno, da vedno fašizem ni nič drugega kot kapitalizem, ki je pripeljan do svojih skrajnih meja.«

Si želite zloma kapitalizma oziroma v kakšnem svetu bi si želeli živeti?

»Seveda bi si želel, da se zgodi korenita sprememba. Kapitalizem sveta ni pripeljal le na rob ekonomske, ampak tudi na rob podnebne katastrofe. Človeka ne uničuje le na esencialnem nivoju, torej njegovega dostojanstva in človeškosti, temveč tudi na povsem eksistencialnem nivoju. Uničil je gozdove, reke, morja, zrak, živali, rastline … svoje vire, energijo, izkušnje poskušam angažirati toliko, da bi prihodnjim generacijam ostal vsaj kanček zavesti, vsaj nekaj kar bi lahko rešili in zaščitili, kakorkoli se to sliši optimistično. Mogoče se lahko zdi nenavadno ali celo hinavsko, da nekdo, ki bi se v kapitalizmu lahko počutil zelo udobno, pričakuje njegov zlom, toda to je zares v mojem srcu. Verjetno si niti sam nekje podzavestno ne želim, da bi se povsem odrekel vsega, kar mi je dal ta sistem, verjetno me duši neki malomeščanski strah pred negotovostjo, čeprav sem prijateljem dejal, da lahko pljunejo vame, če bi me kdaj videli, da bi v Dubrovniku ali pri Svetem Štefanu privezal jahto. Ponavadi pravim, da bi bil samemu sebi verjetno malo bolj simpatičen, da ko bo prišlo do dneva poravnave in razlastitve, ki bo v celoti pravična in upravičena, če bi bili vsaj malo bolj usmiljeni do mene. To bi lahko bila tudi šala, a v bistvu ni. Edino kar me zares straši je lumpenproletarizacija množic, kjer tisti, ki bodo prišli, ne bodo imeli te misijonarske, prometejske vizije in energije, temveč bodo prišli prav tisti, ki jih bomo lahko videli teči s televizorji, novimi supergami in tapiserijami.«

Poznate kakšen živi primer družbene ureditve, ki bi vam kot humanistu in marksistu bila sprejemljiva? 

»Kot sem že omenil obstajajo skupnosti, ki živijo na ta način in kjer sta solidarnost in altruizem primarni vrednoti. To pa nima nič skupnega z neprosvetljenim kolektivizmom, s katerim običajno kapitalistični libertarci poskušajo strašiti ljudi in že v samem začetku onemogočiti takšne ideje. To so skupnosti, v katerih individualizem pride do svoje polne uresničitve in ki je vedno usmerjen k drugemu človeku, brez katerega je življenje nesmiselno in trdo. Socialistični utopisti so že pred Marxom napovedovali takšne ureditve in družbe, torej ni to nič tujega človekovi naravi in duhu. Če takšen odnos že obstaja v teh skupnostih, zakaj potem ne more obstajati tudi v globalni družbi?«

Vir: https://www.lupiga.com/vijesti/ivan-ergic-profesionalni-nogomet-od-ljudi-pravi-funkcionalne-idiote

Napotila:
http://activezenica.com/ivan-ergic-profesionalni-sport-i-nacionalizam/
http://www.mreza-mira.net/vijesti/razno/ivan-ergic-sport-je-ideologija-u-cistom-obliku/
http://zofijini.net/etika-v-sportu/
http://zofijini.net/deset-razlogov-za-nasprotovanje-vsem-olimpijskim-igram/
http://zofijini.net/koticek_sport/
http://zofijini.net/modrost_sport/
http://zofijini.net/koticek_vecji/

Propaganda – oblikovanje soglasja

Edward Bernays in znanost oblikovanja javnega mnenja

(Propaganda – La fabrique du consentement, Jimmy Leipold, 2017)

Kako lahko nadzorujemo množice? V drugi polovici 19. stoletja je psihologija pričela ponujati določene odgovore. Francoski dokumentarni film se osredotoča na pionirja odnosov z javnostmi Edwarda Bernaysa in razkriva metode oblikovanja soglasja.

Prirejeni transkript:

Vsak dan smo izpostavljeni toku najrazličnejših sporočil. Vplivajo na to kaj kupujemo, koga volimo, kaj mislimo. Predvsem pa oblikujejo naš pogled na svet. Ta sporočila slonijo na tehnikah prepričevanja, ki so se jih domislili pred stotimi leti v ZDA. Strategi so samo v petdesetih letih iz tega naredili rafinirane instrumente manipulacije z ljudmi. Avtoritarni režimi so si svojo moč zagotavljali s silo, naše demokracije pa to počnejo s pomočjo odnosov z javnostmi (PR). Eden njenih večjih teoretikov je bil Edward Bernays.

Edward Bernays

»Odnosi z javnostmi zaobjemajo vse kar imenujem oblikovanje soglasja. To temelji na principih Thomasa Jeffersona, da je v demokratični družbi vse odvisno od soglasja ljudi.«

6. aprila 1917 so ZDA razglasile Nemčiji vojno. V nekaj tednih so se Američani množično prostovoljno javljali v vojsko. Njihov predsednik Woodrow Wilson jih je prepričal, da demokracijo branijo s svojo krvjo. Toda samo leto prej je isti predsednik obljubil, da Amerika ne bo nikoli sodelovala v vojni.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Ko je predsednik ZDA Woodrow Wilson kandidiral za predsednika leta 1916, je kandidiral pod sloganom »obvaroval nas je pred vojno«. Obstajala je ideja, da je ta vojna evropska zadeva in da nima ničesar skupnega z ameriško demokracijo. Ko so se ZDA pripravljale, da vstopijo v vojno, je nastal problem.«

Chris Hedges, novinar

»Razprave v Beli hiši so se vrtele okoli vprašanja kako množice prepričati za sodelovanje vojni.«

Wilson je želel svojo odločitev uveljaviti s silo. Toda drugi v Beli hiši so bili bolj naklonjeni drugi rešitvi.

Chris Hedges, novinar

»Številni Wilsonovi svetovalci so trdili, da lahko s pomočjo orodij množične propagande množice prepričajo v podporo prizadevanjem za vojno.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Oborožiti so morali um, zgraditi stroj, ki bo vojno uspel prodati Američanom, ki bo Američanom oglaševal vojno.«

Zagnali so veliko propagandno kampanjo, ki se je zgledovala po pravilih oglaševanja in zabavne industrije, oziroma njene najpopularnejše oblike, filma. Zvezde kot sta bila Charlie Chaplin in Douglas Fairbanks so najeli, da bi spodbudili množice. Tisoče drugih karizmatičnih osebnosti je po celi državi širilo vladno sporočilo.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Poslovneži, duhovniki, drugi, ki so bili v lokalnih skupnostih spoštovane avtoritete, so vstali in imeli govor v prid vojne.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Pred začetkom filma je nekdo na videz spontano vstal in podal nekajminutni govor zakaj bi morali v vojno.«

Za vodenje te velike kampanje, je Wilson ustanovil poseben oddelek: Creelovo komisijo (Komisijo za javne informacije). Sestavljena je bila iz profesionalcev s področja komuniciranja: novinarjev, oglaševalcev, tiskovnih predstavnikov. V skupini je sodeloval tudi 26 letnik, ki si je v branži oglaševanja že ustvaril ugled. Ime mu je bilo Edward Bernays. S številnimi člani komisije je delil med vodilnimi zahodnimi elitami zelo razširjen pogled na množice. Temeljil je na teorijah, ki jih je samo dvajset let prej javno objavil Francoz Gustave Le Bon. V delu »Psihologija množic« je opisal specifično obnašanje množic.

Stuart Ewen, zgodovinar

»V osnovi je trdil, da ljudje niso sposobni racionalne misli, da niso sposobni razumno komunicirati in razpravljati. Da v množici postanejo kot mikrobi, kot virusi – živali, ki jih vodijo nagoni. Anatomijo množice prikaže kot skupino ljudi, ki je zaprta za razumne argumente.«

Ker razum na množice nima učinka, moramo nagovarjati njihova čustva in instinkte.

»Poznati umetnost vplivanja na domišljijo množic, pomeni posedovati umetnost kako jih obvladati.«

Gustave Le Bon

Stuart Ewen, zgodovinar

»Zelo hitro so pričeli uporabljati psihološke pristope, da bi tako zaobšli kritično mišljenje in se dotaknili najbolj primarnega v ljudeh.«

Chris Hedges, novinar

»V prvi svetovni vojni so Nemce demonizirali kot Hune. Tako smo dobili fiktivne zgodbe o pobojih dojenčkov v Belgiji in podobno.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»To ima veliko opraviti z uporabo simbolov, ki so zelo močni in globoko vgrajeni v človeka, kar zmanjšuje pomen tega, kar je v resnici povedano in namesto tega promovira in se osredotoča na občutke.«

Noam Chomsky, zaslužni profesor, MIT

»Komisiji je uspelo pacifistično nastrojeno javnost preobrniti v besne proti-nemške fanatike. Bostonski simfonični orkester na primer ni mogel več igrati Beethovna, ker je zdaj veljal za odvratnega. Creelova komisija je bila zelo učinkovita.«

V manj kot letu je Creelovi komisiji brez nasilja ali spremembe oblasti  uspelo spremeniti javno mnenje. Za takratne nosilce industrije, kot so bili Rockefeller, Carnegie in J. P. Morgan, so te učinkovite propagandne metode ravno ob pravem času odprle nove možnosti. Od konca 19. stoletja je namreč deželo pretresala vrsta stavk, protestov in nemirov.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Vzpon industrijskega kapitalizma je ne samo v ZDA, ampak po vsem industrializiranem svetu, povzročil določeno osiromašenje.«

Chris Hedges, novinar

»Na premogovnih poljih, industrijskih plantažah, jeklarskih obratih so živeli le malo bolje kot sužnji. Sindikati so bili zatrti in prepovedani. Šlo je za pravi boj med množicami in oligarhi.«

David Miller, sociolog

»Ljudem, ki so vodili podjetja, ni bilo mar za ljudi in so praktično ropali preostalo družbo virov in akumulirali dobičke zase, za svoje lastno bogatenje.«

Aprila leta 1914 je situacija dosegla vrhunec v poboju šestinšestdesetih stavkajočih v tovarni, ki je bila v lasti Rockefellerja. Ker so ga imeli za odgovornega za masaker, se je milijarder komaj izognil atentatu anarhistov.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Korporativni sektor je bil vpričo možnosti strmoglavljenja sveta, kot so ga poznali, popolnoma prestrašen.«

Metode Creelove komisije so se zdele kot idealne za narediti konec socialnim zahtevam. Če je bilo Američane mogoče prepričati, da podprejo vojno, brez da bi pri tem postavili pod vprašaj demokratične principe, bi bilo gotovo mogoče delavski razred pripraviti do tega, da podpre družbeni model, ki so ga vedno zavračali: kapitalizem.

Edward Bernays, 1983

»Po izkušnji situacije kot je v svetu in prepoznanju pomena idej kot orožja, sem se odločil preveriti, ali bi lahko to, kar sem se naučil za časa vojne, prenesli tudi v čas miru.«

Leta 1919 je Edward Bernays odprl svojo prvo pisarno v New Yorku, enem od glavnih nacionalnih centrov moči. Za svoje prihodnje stranke je svojo vlogo definiral s pojmom »svetovalec za odnose z javnostmi«.

David Miller, sociolog

»Propaganda je bila na slabem glasu, zato so zanjo izumili druge pojme. Edward Bernays je bil glede tega zelo jasen. Prišel je do pojma svetovalec za odnose z javnostmi, da bi temu, kar je bila prej propaganda dal novo življenje tako, da jo je drugače poimenoval. Kar je ena od osnovnih tehnik PR-ja. Če je nekaj nepopularno to enostavno preimenuj.«

Na Edwarda Bernaysa je vplival Walter Lippmann, novinar in pisatelj, eden največjih ameriških intelektualcev tistega časa. Kot bivši svetovalec Woodrowa Wilsona, je propagando videl kot edini način kako nadzirati množice. Tej ideji je posvetil knjigo »Public Opinion« (Javno mnenje) in z njo revolucionaliziral principe vladanja v demokracijah.

Noam Chomsky, zaslužni profesor, MIT

»Mi, kot odgovorni ljudje moramo prevzeti nadzor in moramo biti zavarovani pred besom zmedene in nevedne množice. Tega ne moremo narediti s silo, torej je najboljši način, da to naredimo s tem, kar je Lippmann imenoval oblikovanje soglasja, kar je nova spretnost v praksi demokracije.«

Chris Hedges, novinar

»S tem je imel v mislih, da lahko spretna propaganda v bistvu pripravi množice do tega, da podprejo politike, ki so proti njihovim lastnim interesom.«

Ti novi strokovnjaki za odnose z javnostmi so v glavnem prihajali iz Creelove komisije in so jih najemala največja podjetja. Njihova naloga je bila prepričati množice, da bodo uspešna zasebna podjetja koristila vsem. To je zahtevalo radikalno spremembo – državljane so morali spremeniti v potrošnike. Kupovanje ne more biti več utemeljeno samo na potrebah, ampak na željah.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Ekonomija v ZDA je bila v vzponu. Gradili so velika podjetja in poskušali javnost prepričati, da kupujejo vse te stvari, ki so jih ta podjetja proizvajala.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Podjetja so se morala prodajati ljudem. Prodati pa so morala tudi idejo, da bodo zasebna podjetja, ne pa socializem, ljudem zagotovila dobro življenje.«

Edward Bernays je na tem področju postal mojster. Eden njegovih zgodnjih uspehov je bila kampanja, za podjetje Beech-Nut, znanega proizvajalca slanine.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Želeli so postati največji proizvajalec slanine v ZDA. Običajen način, kako bi podjetje to lahko doseglo je, da konkurirajo na trgu in poskušajo ljudi prepričati, da imajo boljšo slanino kot njihovi konkurenti. Edward Bernays pa je dejal, da to ni pravi način. Povečati morajo trg za vse.«

Edwarda Bernaysa se je oprl na koncept, ki je bil odgovoren tudi za uspeh Creelove komisije: mnenjske voditelje. Uporabil je moč vpliva najbolj spoštovanega poklica: zdravnikov.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Naročil je anketo, ki je številne zdravnike in druge ljudi, ki so bili na področju prehrane in zdravja vredni zaupanja, spraševala, kaj menijo da sestavlja krepak zajtrk. Ali naj jemo, kar je imenoval krepak zajtrk?«

Študija je potrdila prednosti krepkega zajtrka. Edward Bernays je rezultate te raziskave posredoval 4000 zdravnikom po celi državi. Ti so nevede sporočilo posredovali naprej svojim pacientom in tako služili popolnoma komercialnim namenom.

Edward Bernays, 1983

»Tudi če ne marate slanine in vas skrbi za vaše zdravje, ko 4000 zdravnikov pravi, da je bolje da jeste slanino, potem jo boste jedli.«

V roku nekaj let je vse-ameriški zajtrk s slanino postal institucija, trajen kulturni označevalec.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Zajtrk brez slanine in jajc je kot pes brez kosti.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Ideja slediti zaupanja vrednemu vodji, upoštevati nasvet avtoritete, je temelj vsega kar počnemo v industriji odnosov z javnostmi.«

Znanstveno soglasje zdravnikov je postalo pogosto komunikacijsko orodje v oglaševanju. Tudi cigarete so povezali z dobrim zdravjem in počutjem. Edward Bernays je vedno iskal nova orodja, da bi izboljšal svoje tehnike. Njegovo pozornost je še posebej pritegnila psihoanaliza. Ker je bil v soglasju s teorijami Sigmunda Freuda, je dal v angleščino prevesti njegova prva dela. Toda njuna vez je daleč presegala zgolj profesionalno, Edward Bernays je bil namreč Freudov dvojni nečak.

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Bernays je imel s Freudom zelo tesen družinski, emocionalen odnos. Mati Edwarda Bernaysa je bila sestra Sigmunda Freuda, sestra Bernaysovega očeta pa je bila poročena s Sigmundom Freudom. Torej je bilo v Bernaysu veliko Freuda. Kot otrok je večer za večerom sedel za jedilno mizo, ko so se njegovi starši pogovarjali o stricu Sigiju.«

Edward Bernays, 1983

»Slišal sem o teoriji interpretacije sanj svojega strica, slišal sem o psihologiji, kot pomembni sili v ocenjevanju človekovega obnašanja. Slišal sem o represiji, regresiji itd.«

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Edward Bernays je bil, kot ga imenujem, profesionalni nečak in je svojo družinsko povezavo uporabil v prvih desetih minutah ko ste ga srečali in tako izvedeli, da je dvojni nečak Sigmunda Freuda, ker mu je to na nek način dajalo, ne le povezavo z nekom slavnim, ampak povezavo s pametnim, revolucionarnim karakterjem kot je bil Sigmund Freud.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Koncept, ki ga je Bernays prevzel od Freuda, je, da ljudje mislijo, da jih vodi  njihov lasten razum in mišljenje, vendar jih ne. Vodi jih podzavestno, česar se ne zavedajo. Potrebno je nekako zaobiti njihovo logiko.«

Edward Bernays je prvič uporabil ta koncept za eno svojih strank: American Tobacco Company (Ameriško tobačno podjetje). Podjetje se je soočalo z družbenim tabujem, ki mu je preprečeval, da bi podvojil svoje prihodke – kajenje v javnosti je bilo dovoljeno le moškim. Edwardu Bernaysu je bilo naloženo, da ženske spremeni v porabnice tobačnih izdelkov, na način kot jih uporabljajo moški.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Šel je do enega od Freudovih učencev po imenu Abraham Brill. Vprašal ga je kaj naj naredi, da bi lahko ženskam prodal cigarete. Kaj cigarete predstavljajo ženskam? Brill je odvrnil, da je to enostavno vprašanje, predstavljajo jim penis. Vse ženske imajo zavidanje penisa, torej, če jim lahko omogočiš, da imajo penis, ali pa vsaj simboličen penis, se bodo na to odzvale.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»To se je dogajalo v času ženskega boja za volilno pravico, ki je potekal tekom dvajsetih in ženske je bilo zlahka navdušiti za boj za svoje pravice.«

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Bernays je najel nekaj žensk iz tako imenovane dobre družbe. Te ženske je prepričal, da bodo pripomogle k osvobajanju žensk, ne pa American Tobacco Company, za katere je Bernays v resnici delal.«

Kot medijsko odskočno desko za svojo komunikacijsko kampanjo je uporabil popularni dogodek, slavno vsakoletno Newyorško velikonočno parado.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Te ženske so sodelovale na paradi, korakale po peti aveniji in si prižigale cigareto, ki jo je Bernays poimenoval »bakla svobode«. Da tega dogodka ne bi spregledali, je iz vseh vodilnih časopisov najel fotografe, da so to posneli.«

Edward Bernays, 1983

»Naslednje jutro je New York Times na svoji naslovnici objavil to zgodbo, ki so jo obravnavali kot novico, kar je v resnici tudi bila. V roku petih tednov so se vrata sob za kajenje v gledališčih v New Yorku odprla tudi za ženske. Kar se pred tem še nikoli ni zgodilo. Eno samo dejanje je prelomilo stari običaj.«

»Dejanja povedo več kot besede.«

Edward Bernays

Stuart Ewen, zgodovinar

»Vloga odnosov z javnostmi je, da ustvarja okoliščine, ki izstopajo od običajnih in zato postanejo novice, ki so vredne širjenja. Del vloge, ki jo imajo agencije za odnose z javnostmi je razumeti kaj je novica.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Do današnjega dne je ena osnovnih stvari, ki jih poskušamo v PR-ju delati, ustvarjanje novic. Del tega, da je nekaj prepoznano kot vredna novica je, da je novo in da smo pri tem prvi. Nihče se ne spomni drugega človeka, ki je hodil po Luni.«

V desetih letih so se zahvaljujoč delu svetovalcev za odnose z javnostmi potrošniške navade Američanov drastično spremenile. Spremenili so tudi podobo nosilcev industrije. Celo John Rockefeller ni bil več osovražen simbol kapitalizma ampak filantrop. Komunikacijske agencije so cvetele, še posebej na Madison Avenue, ki je kmalu postala tempelj oglaševanja v ZDA. Edward Bernays je tako postal eden ključnih strokovnjakov s področja odnosov z javnostmi. Živel je v luksuznem hotelskem apartmaju in tam zabaval najmočnejše in najvplivnejše ljudi v državi.

Anne Bernays, hčerka Edwarda Bernaysa

»Moj oče je bil zelo socialen človek in je ves čas prirejal zabave. Na njegove zabave so prihajali uspešni ljudje: arhitekti, umetniki, odvetniki, politiki, časopisni uredniki, vsi ljudje, ki so bili na vrhu družbene lestvice.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Večina ljudi ni vedela kdo je Edward Bernays. Toda tisti, ki so to morali vedeti in za katere je sam želel, da ga poznajo, so ga poznali.«

Leta 1929 je Edward Bernays objavil knjigo z naslovom »Propaganda«, ki je bila sad njegovih desetletnih izkušenj. V detajle je pojasnil osnovne principe in tehnike manipulacije z množicami v demokraciji. Knjiga ga je proslavila kot vizionarja.

»Propaganda podvrže javno mnenje na podoben način kot vojska podvrže telesa svojih vojakov.«

Edward Bernays

Chris Hedges, novinar

»Tovrstna izpoved, je dokaz, da je moč propagande tako velika, da tudi ko se tisti, ki z njo upravljajo izpovejo, se ji tisti, s katerimi se manipulira, ne morejo upreti.«

Noam Chomsky, zaslužni profesor, MIT

»Nacisti so bili zelo navdušeni nad ameriško komercialno propagando, kot so jo razvijali Bernays in preostala PR industrija. Goebbels jo je natančno naštudiral in na žalost zelo uspešno prilagodil za svoje namene.«

Borzni zlom 24. oktobra 1929 je pretresel navidezno stabilnost kapitalističnega modela v 1920-ih. ZDA so padle v ekonomsko depresijo brez primere, ki je na pot poslala na desetine milijonov nezaposlenih ljudi.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Korporativni sistem, ki so ga odnosi z javnostjo tako vztrajno prodajali v 1920-ih, se je v tistem trenutku smatral za utelešenje zla.«

Leta 1932 izvoljeni predsednik Franklin Roosevelt je dajal vtis, da lahko vse to spremeni. Toda vedel je, da je za zaupanje ljudi, ključno njihovo soglasje. Tudi on se je obrnil na strokovnjake s področja odnosov z javnostmi. Po njihovem nasvetu je Roosevelt postal glavna figura v komunikacijski kampanji brez primere. Da bi dajal videz ljudskega človeka, so ga prikazovali skupaj z njegovo družino v vsakdanjiku, kot še nobenega predsednika pred njim.

Anne Bernays, hčerka Edwarda Bernaysa

»To je bil čisti PR. To, kako je sedel v svojem avtomobilu in mahal ljudem, kot da je krepak mlad mož, je bila čista simbolična govorica.«

Toda simboli za Roosevelta niso bili dovolj. Odločil se je tudi za drugo metodo: pedagogiko. Svojim volivcem je, da bi ponovno dvignil deželo, pojasnjeval svoje politične odločitve. S svetovalci je vpeljal in uveljavil posebno radijsko oddajo »Pogovori ob ognjišču«, ki je potekala več kot desetletje.

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Imel je zelo pomirjajoči glas. Poslušalcem je govoril spoštljivo, kot z njemu enakimi. Javnost je na ta način do njega pridobila zaupanje.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Korak za korakom so bili govori v oddaji »Pogovori ob ognjišču« oblikovani tako, da so ljudem približali tudi težje razumljive teme.«

Predsednik je naročil posebno dokumentarno serijo, da bi ljudem pojasnil svojo osrednjo točko programa: ekonomski program imenovan New Deal. Temeljil je na državni intervenciji, da bi tako ponovno zagnali ekonomijo. Da bi ljudem prenesli koristnost teh ukrepov, je Rooseveltova administracija najela ekipo uglednih fotografov in piscev, da bi Američanom prikazali učinke krize.

Stuart Ewen, zgodovinar

»To niso bili ljudje s področja odnosov z javnostmi in oglaševanja, ampak ljudje, ki so razmišljali kako uporabiti slike na način, da bi ljudi česa naučili.«

Američani so tako odkrili narod, ki ga niso poznali. Emocionalna in simbolična moč teh slik jih je šokirala.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Ponovno se je pojavila ideja, da lahko emocija in razum delujeta skupaj, da ne rabita biti ločena eden od drugega. Na nek način gre za oblikovanje soglasja, ampak po moje gre za poskus ustvarjanja informiranega soglasja. Nič ni narobe, če si prepričljiv, dokler tvoja prepričljivost ni osnovana na prevari. V tem, da obrača ljudi stran od tega, da bi videli stvari takšne kot v resnici so.«

Po triumfalni ponovni izvolitvi leta 1936, je Roosevelt uvedel nove reforme, da bi z njimi omejil moč bank in poslovnega sektorja.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Odločitev je bila, da se poskuša ustvariti zavezništvo med delovnimi ljudmi in povsem razbitim srednjim razredom proti velikemu bogastvu in poslovnemu sektorju. Poslovni sektor je New Deal videl kot katastrofo.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Skoraj vse velike korporacije v ZDA so bile vpete v Zvezo proizvajalcev in njihov najpomembnejši program v tistem času je bil program odnosov z javnostmi.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Ugotovili so, da morajo prodati idejo, da je zasebno podjetništvo – industrija v zasebni lasti, ključ do dobrega življenja, ne pa vlada, kot je to predlagal Roosevelt.«

Nacionalna zveza proizvajalcev (National Association of Manufacturers (NAM)) si je zadala cilj, da je potrebno zaupanje ljudi v kapitalizem nemudoma obnoviti. Da bi to dosegli, so pripravili več kampanj. Dvajset let so kampanje Zveze proizvajalcev poskušale prodajati idealizirano verzijo družbe, ki so si je Američani neizogibno želeli. Med tem ko se je Roosevelt zanašal na realnost, je Zveza proizvajalcev prodajala sanje. Roosevelt je nagovarjal volivce, Zveza proizvajalcev pa potrošnike.

Stuart Ewen, zgodovinar

»To so predstavljali kot del ameriškega DNK-ja: mi ne maramo vlade, mi imamo radi zasebno podjetništvo.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»O zasebnem podjetništvu so govorili na enak način, kot bi govorili o svobodi, demokraciji in pravičnosti. Da, prodajali so sanje, a te sanje so povezali z ameriškimi vrednotami.«

Da bi dvignili zavest o prednostih industrije, se je Zveza proizvajalcev zanašala tudi na pedagogiko in naslavljala jutrišnje potrošnike, otroke. Da bi dosegli čim širše občinstvo, so velika podjetja Američane nagovarjali kjer so živeli – doma. Od 1950-ih je po deželi potovala slavna oglasna flota posvečena industrijskemu inženiringu: »Parada napredka« podjetja General Motors (GM). S »Parado napredka« so bile več kot dvajset let koristi kapitalizma in potrošništva prodajane kot temelj ameriških sanj.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Ljudje, ki so pri tem sodelovali, so igrali dolgoročno igro. To pomeni, da čeprav so mnogi od njih vedeli, da ne bodo živeli dovolj dolgo, da bi lahko videli uresničenje svojih želja in ciljev, to ni bilo pomembno. Za svoje cilje so bili pripravljeni delati skozi več generacij.«

Leta 1939 je bil New York prizorišče razstave ameriškega načina življenja. Prvič je mesto gostilo »Svetovno razstavo«. To je bila ena največjih operacij v zgodovini industrije odnosov z javnostmi. Njegov glavni organizator ni bil nihče drugi kot Edward Bernays.

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Bernays je skrbel za promocijo in predstavitve različnih razstavnih mest ter vabljenje različnih podjetij, da na razstavi razstavljajo, kot recimo GM, ki je bilo njegova stranka v 1930-ih. Bernays je razstavo imenoval »Democracity« (demokratično mesto). V eno je poskušal združiti demokracijo in kapitalizem.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Vsa ta podjetja so imela svoje paviljone, v katerih pa niso prikazovala sedanjosti, ampak prihodnost. Ljudi prihodnosti. Takoj ko začneš govoriti o prihodnosti, jo lahko predstaviš kakor želiš. V sklopu svetovne razstave so posneli slavni film, ki govori o družini iz srednjega zahoda. Sin je socialist. Hčerka, ki živi v New Yorku, ima afero s svojim učiteljem umetnosti, ki je komunist. V filmu, ki ima naslov »The Middleton Family at the New York World’s Fair« (Middletonovi na Svetovni razstavi), jih zgodba popelje na Svetovno razstavo, še posebej na razstavo podjetja Westinghouse, ker je Westinghouse Electric Corporation film tudi financirala. Babica vidi vse te čudovite stvari, ki bodo prišle v kuhinjo in je prepričana, da se bodo stvari zelo izboljšale. Ljudje, ki niso izkusili muk kuhanja brez tehnologije, te po njenem mnenju ne znano prav ceniti. Vsi bodo v prihodnosti imeli svoje robote, dobro življenje pa je tik za vogalom. V procesu predstavljanja zabavne industrijske prihodnosti, otrok opusti svoje anti-kapitalistične vrednote in postane zagovornik poslovnega sistema. Menim, da si ljudje po tem demokracije sploh niso več znali drugače predstavljati kot v sklopu kapitalizma.«

Te komunikacijske kampanje so bile učinkovite in vseprisotne, vendar so izzivale tudi določena vprašanja. Nekateri so odprto obsojali manipulacijo odnosov z javnostmi. Edward Bernays je bil eden tistih, ki so bili neposredno obtoženi.

Radijska oddaja, 15.4.1937

»Znanost daje našim mnenjskim voditeljem orožje za množično manipulacijo, ki lahko naš razum izklopi. Odgovornost, da to katastrofo preprečijo je na ramenih tistih, ki so danes naši mnenjski voditelji.«

Edward Bernays

»Svoboda propagande je tako pomembna za našo demokracijo kot so druge naše državljanske pravice: svoboda verovanja, medijska svoboda in svoboda govora. Uporabnost propagande jo dela za vitalno spremljevalko demokracije.«

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Večina bi bila ogorčena in užaljena vpričo tovrstnih obtožb, Edwarda Bernaysa pa niso motile. Odziv mu je sporočal, da ima pravo moč pri preoblikovanju tega kako so ljudje mislili. Edward Bernays tega ni imel za nič slabega. Menil je, in pri tem na različne načine varal samega sebe, da kar počne, počne na splošno v dobro skupnosti.«

Edward Bernays

»K temu sistemu sodi konkurenčni boj in k temu konkurenčnemu boju spada konkurenčna propaganda, konkurenčno oglaševanje, boj za priložnost prodajanja na trgu, ki temelji na odprtem in svobodnem tekmovanju.«

David Miller, sociolog

»Ne gre za svobodno tekmovanje, gre za tekmovanje, za katero je treba plačati, zato so finančno močnejši, kot so korporacije, včasih vlada, vedno zmagovalci. Zmagajo, ker imajo na voljo največ sredstev. To ne pomeni, da zmagajo glede na rezultat, ampak da so v prednosti, ko se podajo v ta boj. Navadni ljudje so s svojo propagando napram velikih že v izhodišču v zaostanku.«

Edward Bernays

»Sem tehnik na področju propagande in vam pri vaši odločitvi glede tega katera ideologija vam je ljubša, ne morem pomagati.«

Ameriška vključitev v drugo svetovno vojno leta 1941 je začasno ustavila debato o vlogi odnosov z javnostmi. Množična propaganda v podporo vojni je bila z enakimi tehnikami, kot jih je pred dvajsetimi leti uporabila Creelova komisija, ponovno v vzponu.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Bernays je svetoval ameriški vladi kako naj uporablja odnose z javnostmi in propagando. Vendar ni več igral tako osrednje vloge, kot v času prve svetovne vojne. Deloma zato, ker so se odnosi z javnostmi in propaganda do tega trenutka že tako zelo razvili in so jih bolje razumeli, pa tudi vlada je imela svoje propagandne agencije.«

Velika podjetja so v vojni videla odlično komunikacijsko orodje, da ponovno zaženejo svojo kampanjo za ameriški način življenja.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Oglasi so polni slik, ki prikazujejo, k čemu se bodo vojaki vrnili domov po vojni. Včasih so te podobe prikazane v kristalni krogli, kot orodje, ki prikazuje prihodnost  ko se bo vojna končala in to je prihodnost kot v sanjski deželi, ki je polna obilja in komodifikacije prihodnosti.«

Noam Chomsky, zaslužni profesor, MIT

»Takoj po drugi svetovni vojni je poslovni svet sprožil veliko ofenzivo, da bi zatrl progresivne ideje New Deala.«

Ofenziva, ki so jo podpirali industrija odnosov z javnostmi in Bernays, je bila odgovor na ponovno napete socialne razmere in zahteve. V letih 1945 in 1946 je protestiralo skoraj deset milijonov delavcev in s tem paraliziralo večino države. Velika podjetja so se odzvala in predsedniku Harryu Trumanu predlagale zakon, ki bi omejil pravico do stavke in moč sindikatov. Strokovnjakom za komuniciranje so naložili nalogo, da protestnike prikažejo kot državljane, ki nasprotujejo pravim ameriškim vrednotam.

Noam Chomsky, zaslužni profesor, MIT

»V 1950-ih je bilo vloženega veliko truda, ki je tudi dobro preučen, kako prevzeti in povečati vpliv v šolah, na univerzah, v športu, v cerkvah in tovarnah. Ljudi so učili o pravem ameriškem načinu življenja, harmoniji in zlobnih ljudeh – antikomunizem je bil seveda uporabljen v ta namen.«

Anne Bernays, hčerka Edwarda Bernaysa

»ZDA so se bale jedrske vojne. Spominjam se kako smo se morali v šoli skrivati pod mizo.«

Ameriška družba je bila prežeta s paranojo, strahom pred prevzemom Sovjetske zveze ali začetkom jedrske vojne. To nacionalno klimo strahu in nelagodja so neposredno izkoristili strokovnjaki za komuniciranje, da so branili povsem zasebne interese.

V zgodnjih 1950-ih je majhna, miroljubna dežela utelešala komunističnega sovražnika, ki ga je bilo treba premagati. 15. marca 1951 je bil za predsednika Gvatemale izvoljen Jacobo Arbenz. Ena njegovih prvih odločitev je bila nacionalizacija nekultivirane zemlje s kompenzacijo in distribucija le te revnim kmetom. Toda tri četrtine te zemlje je imela v lasti velika ameriška multinacionalka United Fruit Company. Za United Fruit Company je bila odločitev predsednika Arbenza resna grožnja njihovim interesom. Nujen je bil medijski protinapad. To nalogo je dobil Edward Bernays, eden njihovih glavnih svetovalcev.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Bernays je v imenu United Fruit Company uspel prepričati večino ZDA in dovolj velik del Gvatemalcev, da je levičarska vlada, ki je želela reformirati tamkajšnji arhaični ekonomski sistem, zgolj lutka Sovjetske zveze. Bernays je vodil psihološko vojno, ki je bila celo bolj učinkovita, kot tista, ki jo je v imenu vlade ZDA vodil med prvo svetovno vojno.«

Edward Bernays je svojo propagandno kampanjo opisoval z izrazom, ki si ga je izposodil iz vojne: medijski blitz.

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Medijski blitz običajno pomeni, da si ves čas v stiku z najbolj vplivnimi novinarji in jim ves čas posreduješ informacije. Vzpostavil je svojo novinarsko pisarno, da je lahko medijem ves čas govoril o Gvatemali.«

Bernaysova novinarska pisarna je bila uradno predstavljena kot neodvisna, a jo je dejansko financirala United Fruit Company. Medijem je posredovala večino informacij o domnevni komunistični naravi Gvatemale. Edward Bernays je za novinarje organiziral celo potovanja, da je tako novinarje pripeljal na teren.

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»To je bilo zelo učinkovito. Novinarji so se vrnili s številnimi zgodbami.«

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Nekateri novinarji, ki so bili vpleteni v to zgodbo, so mi desetletja kasneje pripovedovali, da so šele kasneje ugotovili, da jih je Bernays zlorabil in manipuliral za namene United Fruit Company, česar se v tistem času niso zavedali. Bernays je dovolj učinkovito uporabil strah pred Sovjeti in domnevno prihajajočim komunizmom, da je prispeval k odločitvi vlade ZDA, da je v Gvatemali posredovala.«

18. junija 1954 so predsednika Arbenza strmoglavile uporniške skupine Castilla Armasa z odločilno pomočjo CIE. Njegov vzpon na oblast je pomenil začetek državljanske vojne, ki je trajala štirideset let in povzročila preko 200000 smrtnih žrtev. Propagandna kampanja, ki jo je vodil Edward Bernays, je trajal vsega tri leta.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Pomagal je spodkopati legitimnost izvoljene levičarske vlade. In to je bilo nevarno, ne samo zato kaj je to pomenilo za Gvatemalo, ampak je za ZDA vzpostavil precedens. Prepričeval nas je, da je to uspešen način narekovanja ameriške politike, a ta politika je spodletela v Kubi, ko so mislili, da lahko na podoben način zrušijo režim Fidela Castra in leta kasneje v Vietnamu, kjer so na podoben način nameravali vsiliti vlado, ki bi bila prijateljska do ZDA.«

Leto po udaru v Gvatemali je Edward Bernays objavil knjigo »The Engineering of Consent« (Oblikovanje soglasja), praktičen in teoretičen vodnik za odnose z javnostmi za naslednje generacije. Štirideset let kasneje je koncept upravljanja z ljudmi Edwarda Bernaysa realnost, vpeta v vse družbene sfere. Leta 1990, pet let pred svojo smrtjo, je revija »Life«, Edwarda Bernaysa izpostavila kot enega od sto najbolj vplivnih ljudi 20. stoletja.

Anne Bernays, hčerka Edwarda Bernaysa

»Mislim, da moj oče v svojem življenju nikoli ni namenoma lagal. Mogoče je, toda resnica je sestavljena iz številnih elementov, ki jih pogosto ne moremo ločevati.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Ko imamo ljudi, ki vidijo svojo vlogo, kot je dejal Bernays, kot inženirji, oblikovalci soglasja, potem demokracija postane privid.«

David Miller, sociolog

»Ne gre za to, da poskušamo z argumenti osvojiti srca in razum, propagandi v preteklosti in odnosom z javnostmi danes gre predvsem za spremembo družbe, za prevlado določenih ciljev in interesov. V splošnem to služi predvsem močnim interesom v družbi, v glavnem so to interesi velikih podjetij in tudi vlad.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Katerim ciljem služimo? Delamo za stranke in če ta stranka niso ljudje, ljudstvo, potem imamo težavo, ker to pomeni, da mišljenje družbe oblikujejo zasebni interesi, majhne skupine ljudi. In to počnejo s takšno vnetostjo, da jim uspeva, da nas oropajo razuma.«

»Propaganda bo vedno obstajala. Inteligentni ljudje morajo razumeti, da je propaganda moderno orodje, ki pomaga iz kaosa ustvarjati red.«

Edward Bernays

Vir: https://www.arte.tv/en/videos/071470-000-A/propaganda-engineering-consent/

Napotilo:
http://zofijini.net/tag/edward-bernays/