Category: Nevromarketing

Kako narediti odličen oglas ali napisati detektivsko zgodbo z uporabo filozofije

Malokdo ve, da se lahko naredi odličen oglas, tudi če poznaš filozofijo oz. natančneje z uporabo kognitivne filozofije, ki se ukvarja s tem, kako mislimo in se odločamo, zakaj pogosto govorimo eno, delamo drugo in zakaj smo tako pogosto nagnjeni k predsodkom, zmotam in pristranskosti. Recimo, zakaj se nam zdi boljša odločitev za nakup knjige, ki je na razprodaji v knjigarni A znižana z 29 na 27 evrov, kot za nakup iste knjige v knjigarni B, kjer je njena redna cena 27 evrov. Če gremo v katero od restavracij, kjer lahko izbiramo med različnimi velikostmi porcij – majhna, srednja ali velika –, opazimo, da srednja porcija stane skoraj toliko kot velika. Če se ob navidezni odlični kupčiji odločimo za največjo in najdražjo možnost, nas je v nakup prepričala kognitivna pristranskost, pri kateri namerna predstavitev dodatne, nekoliko manj privlačne možnosti – v tem primeru razmeroma drage srednje velike porcije – usmeri našo odločitev za največjo porcijo in s tem k porabi več denarja, kot bi sicer racionalno izbrali. Podobno se odločamo tudi, ko gre za stereotipe in predsodke, da so dražji izdelki kakovostnejši ali da so izdelki iz Evrope boljši od kitajskih in podobno.

Več na: http://www.airbeletrina.si/clanek/kako-narediti-odlicen-oglas-ali-napisati-detektivsko-zgodbo-z-uporabo-filozofije

Katarina Majerhold

Kako oglaševalci nadzirajo naše misli

Tehnika vdiranja v naše možgane temelji na najnovejših odkritjih nevroznanosti in psihologije

Če bi živeli pred 500 leti, bi bil naš pogled na svet povsem drugačen, posledično bi tudi naše odločitve bile povsem drugačne. Kdo oziroma kaj torej vpliva na naše odločitve? So res povsem naše? Na naše misli vpliva družbeno okolje, zlasti prepričanja, ki nam jih posredujejo tisti, ki imajo moč. Včasih so to bili monarhi, aristokrati, verski voditelji. Danes pa nam koncerni, milijarderji in mediji sporočajo, kaj naj mislimo. Ljudje smo etične in intelektualne gobe, kar pomeni, da v naše dobro in slabo podzavestno vpijamo vplive, ki nas obkrožajo, v Guardianu piše George Monbiot.

Predstava, da sami oblikujemo svoje misli, je ideja, ki bi bila pred petsto leti večini ljudi tuja. To ne pomeni, da nismo sposobni oblikovati neodvisnih misli, ampak to, da neodvisno razmišljanje od nas zahteva, da zavestno plavamo proti družbenemu toku, ki nas usmerja, ne da bi se tega večinoma zavedali. Plavanje proti toku pa zahteva (pre)veliko napora.

Tudi pri majhnih odločitvah, ki jih sprejemamo, smo ves čas tarča vplivov, nekatere vidimo, nekaterih ne. In obstaja velikanska industrija, ki hoče odločati namesto nas. Njene tehnike so vsako leto bolj izpopolnjene, saj temeljijo na najnovejših odkritjih nevroznanosti in psihologije. Ta industrija se imenuje oglaševanje. Vsak mesec izide nova knjiga z nasveti, kako je mogoče z nevromarketingom prepričati vsakogar, kadar koli in kjer koli. Čeprav so mnoge obljube v teh knjigah pretiravanje, opisujejo disciplino, ki hitro prodira v naše možgane in otežuje neodvisno razmišljanje. Vedno bolj izpopolnjeno oglaševanje je usklajeno z digitalnimi tehnologijami, z namenom ukiniti avtonomijo.

Otroški psiholog Richard Freed je marca lani pojasnil, kako pri razvoju družbenih medijev, računalniških igric in telefonov, ki povzročajo odvisnost, uporabljajo psihološke raziskave. Navedel je izjavo enega od tehnologov, da v armaturne plošče lahko vgradijo gumbe, s katerimi dosežejo, da na tisoče ljudi po svetu, ne da bi se tega zavedali, spremeni vedenje, dobi nov značaj. George Monbiot pojasnjuje, da je namen tega vdora v možgane oblikovati učinkovite platforme za oglaševanje.

Iz dokumentov, ki so prišli v javnost, je Facebook v sodelovanju z oglaševalcem  naredil raziskavo, kdaj so najstniki med uporabo tega omrežja negotovi, se počutijo ničvredni ali so v stresu. To je trenutek, da se jim pokaže ciljni oglas. Facebook seveda zavrača trditve, da “ponuja orodja za iskanje ljudi na podlagi njihovega čustvenega stanja”.

Komercialna podjetja poskušajo uporabljati vse zakonsko dovoljenje trike. Družba, ki jo zastopa vlada, jih lahko zaustavi z zakonodajo, ki je zdaj še ni. A bolj kot to Monbiota moti, da so univerze pripravljene izvajati raziskave, ki pomagajo oglaševalcem vdirati v naše možgane. Ideal razsvetljenstva, za katerega vse univerze pravijo, da je njihovo vodilo, pravi, da mora vsak razmišljati sam. Zakaj imajo potem oddelke, kjer raziskovalci iščejo nove poti za blokado možnosti za lastno razmišljanje?

Georg Monbiot to vprašanje postavlja zato, ker ga je osupnila raziskava, ki so jo naredili akademiki z javnih univerz na Nizozemskem in v ZDA. Njegov namen je povsem v nasprotju z javnim interesom, saj so raziskovali “različne poti, s katerimi se potrošniki branijo oglaševanja, in taktike, s katerimi se je mogoče boriti proti temu odporu ali se mu izogniti”. Njihova rešitev je, da je treba ljudi zasuti z dovolj oglasi, da se njihove zmogljivosti za razmišljanje izčrpajo, uničiti je treba sposobnosti za razmišljanje. To še zdaleč ni edini tak znanstveni dokument, Monbiot jih je našel cel kup.

Med njimi je recimo študija, kako dvomljivce prepričati, da verjamejo trditvam podjetja, da se obnaša družbeno odgovorno, še posebej, če so te trditve v nasprotju z njegovo dejavnostjo. Očiten primer takšnega podjetja je naftni koncern ExxonMobil, ki skuša prepričati ljudi, da skrbi za okolje, ker raziskuje možnosti za pridobivanje goriv iz alg, da bi lahko v prihodnosti zmanjšali izpuste CO2, ob tem pa vsak dan načrpa nove milijone sodov nafte. George Monbiot je upal, da bodo raziskovalci predlagali, da mora podjetje spremeniti svoje ravnanje. Namesto tega predlagajo, kako je mogoče »minimalizirati dvome deležnikov« s pametno kombinacijo fotografij in izjav.

V eni od študij raziskovalci obravnavajo oglaševanje, ki učinkuje na podlagi sindroma strahu, da bi nekaj zamudili (Fear of missing out). Ena od taktik, ki jih predlagajo raziskovalci, je spodbujanje strahu pred izgubo priložnosti med in po odločitvi za nakup. Tako ljudje postanejo bolj dovzetni za nove enake oglase.

George Monbiot priznava, da tudi sam dela na področju, ki večino prihodkov dobi prek oglasov. Ker pa je oglaševanje eden od temeljev gospodarstva, katerega cilj je neskončna rast, ga je treba postaviti pod vprašaj. Med tistimi, ki bi to morali narediti, bi morale biti prve v vrsti univerze in akademske družbe, katerih naloga je postavljati in ohranjati etične standarde. Če one ne zmorejo plavati proti toku, kdo potem lahko, svojo kolumno zaključuje Monbiot.

Darja Kocbek

Vir: https://www.mladina.si/188906/kako-oglasevalci-nadzirajo-nase-misli

Napotilo:
https://www.theguardian.com/commentisfree/2018/dec/31/advertising-academia-controlling-thoughts-universities

Naša neizprosna potrošnja uničuje planet

Rast se mora nadaljevati – je povsod glavni politični imperativ, ki uničuje Zemljo. Ne znamo je ohraniti zelene, zato potrebujemo nov sistem

Vsi želijo vse – kako lahko to deluje? Obljuba ekonomske rasti je, da bodo lahko revni živeli kot bogati, bogati pa kot oligarhi. Toda že smo prestopili fizične zmožnosti planeta, ki nas vzdržuje. Podnebne spremembe, izguba rodovitnih tal, propad habitatov in različnih vrst, morje iz plastike, uničevanje žuželk: vse to so posledice naraščajoče potrošnje. Obljube zasebnega luksuza za vsakogar ni mogoče doseči: za kaj takega nimamo niti fizičnega niti ekološkega prostora.

Toda rast se mora nadaljevati: to je povsod politični imperativ. In svoje okuse moramo temu ustrezno prilagoditi. Oglaševanje v imenu avtonomije in izbire uporablja  najnovejše ugotovitve iz nevroznanosti, da bi zaobšlo naše obrambne mehanizme. Tisti, ki bi se želeli upreti, morajo biti, kot »divjaki« v Krasnem novem svetu (Brave New World, 1931), utišani – v tem primeru s strani medijev.

Z vsako generacijo se temelj normalizirane potrošnje premakne. Pred tridesetimi leti je bilo smešno kupovati ustekleničeno vodo, kjer je bilo v izobilju čiste vode iz pipe. Danes po vsem svetu porabimo milijon plastičnih steklenic na minuto.

Vsak petek je »črni petek«, vsak božič bolj grozljiv festival uničenja. Ob izdelkih kot so snežne savne, prenosni hladilniki za lubenice in pametni telefoni za pse, ki nas vabijo, da z njimi napolnimo svoja življenja, gre moja #extremecivilisation (#ekstremnacivilizacija) nagrada izdelku PancakeBot: 3D tiskalniku za palačinke, ki vam omogoča, da vsak dan za zajtrk pojeste Mono Liso, Taj Mahal ali zadnjico vašega psa. V praksi vam bo v kuhinji kak teden v napoto, dokler se ne boste odločili, da zanj nimate prostora. Za tovrstno šaro uničujemo živi planet in svoje lastne možnosti za preživetje. Vse se mora prodati.

Obstaja obljuba, da lahko z zelenim potrošništvom preživetje planeta uskladimo z nenehno rastjo. Toda vrsta raziskav razkriva, da med ekološkim odtisom ljudi, ki jim je mar in ljudmi, ki jim ni, ni bistvene razlike. Nedavni članek objavljen v reviji »Environment and Behavior« (Okolje in vedenje) pravi, da tisti, ki se identificirajo kot zavedni potrošniki, porabijo več energije in ogljika kot tisti, ki se ne.

Zakaj? Ker je okoljska ozaveščenost praviloma višja med bogatimi ljudmi. Ni odnos tisti, ki vodi naš vpliv na planet, ampak dohodek. Bogatejši kot smo, večji je naš odtis, ne glede na naše dobre namere. Raziskava je ugotovila, da se tisti, ki se imajo za zelene potrošnike, v glavnem osredotočajo na vedenje, ki ima »relativno malo koristi«.

Poznam ljudi, ki pikolovsko reciklirajo, hranijo plastične vrečke, skrbno merijo vodo v grelnikih vode, nato pa gredo na počitnice na Karibe in vsak morebiten ekološki prihranek postoterjeno zavržejo. Prišel sem do spoznanja, da jim recikliranje daje dovoljenje za njihove čezoceanske polete – ljudi prepričuje, da so ekološko ozaveščeni in jim tako omogoča, da spregledajo svoj večji vpliv.

Nič od tega ne pomeni, da ne bi smeli poskušati zmanjšati svojega ekološkega odtisa, vendar se moramo ob tem zavedati omejitev tovrstnih praks. Naše vedenje v sistemu ne more spremeniti rezultatov sistema. Spremeniti se mora sam sistem.

Raziskave Oxfama kažejo, da najbogatejši 1% svetovnega prebivalstva (če ima vaše gospodinjstvo dohodke v višini 70 000 funtov (prib. 78 000€) ali več, to pomeni, da spadate v to skupino) proizvede približno 175-krat več ogljika kot najrevnejših 10%. Kako se lahko v svetu, v katerem bi si naj vsi prizadevali za visoke dohodke, izognemo spremeniti Zemljo, od katere je odvisna vsa blaginja, v kroglo prahu?

Ekonomisti nam pravijo, da lahko to dosežemo z ločitvijo gospodarske rasti od uporabe materialov. Torej, kako dobro nam gre to od rok? V članku objavljenem v reviji »Plos One« ugotavljajo, da čeprav se je v nekaterih državah zgodila relativna tovrstna ločitev, »v zadnjih 50 letih ni nobena država dosegla absolutne ločitve«. To pomeni, da se količina materialov in energije, ki je povezana z vsakim povečanjem BDP-ja lahko sicer zmanjša, vendar pa, ker rast presega učinkovitost, se celotna poraba virov še naprej povečuje. Še pomembneje, kot razkriva prispevek je, da je zaradi fizičnih omejitev učinkovitosti, tako absolutna kot relativna ločitev od uporabe temeljnih virov dolgoročno nemogoča.

Svetovna stopnja rasti za 3% na leto pomeni, da se velikost svetovnega gospodarstva podvoji vsakih 24 let. Zato se okoljske krize pospešujejo s takšno stopnjo. Toda načrt je zagotoviti, da se podvaja znova in znova v neskončnost. V prizadevanjih za zaščito živega sveta pred vrtincem uničenja verjamemo, da se borimo proti korporacijam in vladam ter splošni neumnosti človeštva, vendar so to le zastopniki resničnega problema: večne rasti na planetu, ki ne raste.

Tisti, ki upravičujejo ta sistem vztrajajo, da je gospodarska rast bistvena za zmanjševanje revščine. Toda članek v reviji World Economic Review ugotavlja, da najrevnejših 60% svetovnega prebivalstva prejme le 5% dodatnega dohodka, ki ga ustvarja naraščajoči BDP. Posledično je za vsako zmanjšanje revščine v višini 1 ameriškega dolarja potrebnih 111$ (94€). Po trenutnih trendih bi za to, da bi vsem lahko zagotovili prihodek 5$ na dan, potrebovali 200 let. Do te točke bi povprečni dohodek na prebivalca dosegel 1 milijon dolarjev letno, gospodarstvo pa bi bilo 175-krat večje kot je danes. To ni formula za zmanjševanje revščine, to je formula za uničenje vsega in vsakogar.

Ko boste slišali, da ima nekaj ekonomski smisel, to pomeni, da je v nasprotju z zdravo pametjo. Ti razumni moški in ženske, ki vodijo finančne organizacije in centralne banke in ki vidijo neskončno rast potrošnje kot normalno in nujno, niso pri pameti: zato, da bi ohranili niz nekih številk, ki imajo zelo malo povezave s splošno blaginjo, uničujemo čudesa živega sveta in blaginjo prihodnjih generacij.

Zeleno potrošništvo, ločevanje uporabe virov od rasti, trajnostna rast: vse to so iluzije, zasnovane, da bi opravičile ekonomski model, ki nas vodi v katastrofo. Sedanji sistem, ki temelji na zasebnem razkošju in javni bedi, nas bo vse osiromašil: v tem modelu sta luksuz in pomanjkanje zver z dvema glavama.

Potrebujemo drugačen sistem, ki ne bo temeljil na ekonomskih abstrakcijah, temveč na fizičnih dejstvih, ki določajo parametre, s katerimi lahko ocenjujemo njegovo zdravje. Graditi moramo svet, v katerem je rast nepotrebna, svet zasebne zadostnosti in javnega razkošja. Moramo ga uresničiti, preden nas v to prisili katastrofa.

George Monbiot

Vir: https://www.theguardian.com/commentisfree/2017/nov/22/black-friday-consumption-killing-planet-growth

Iluzija resnice

Kratka lekcija, ki je nastala na osnovi knjige Daniela Kahnemana, »Thinking Fast and Slow« (Hitro in počasno mišljenje, 2011) o miselnih trikih in prevarah, ki jih med drugim pogosto zlorablja oglaševalska industrija. Če nekaj ponovimo dovolj pogosto, bomo dobili občutek, da je to resnično in dobro.

The Illusion of Truth (Veritasium)

Kaj je moč besed proti zvijačnosti oglaševanja

Kaj je trolanje v primerjavi z oglaševanjem borbe proti njemu, kaj je rop banke v primerjavi z njeno ustanovitvijo?  Razmere na trgu in izbirčnost kupcev so že dolgo nazaj od oglaševalcev terjali, da se prilagodijo in agresivnost svoje dejavnosti zavijejo v nekaj, kar ni prepoznavno takšno že na prvo žogo, preveč odvratno in pravzaprav s tem nedobičkonosno. Kreativnost in nevromarketing, na katera se sklicujejo, zato prepoznavno stavita na kakšen učinkovit undercover prijem, kjer bo oglaševanje manj vidno pod krinko nečesa hvalevrednega. Aljoša Bagola iz Pristopa se spozna na poklic, spomnil se je družbene odgovornosti.

Nadaljevanje na https://vezjak.wordpress.com/2015/02/06/moc-besed-moc-oglasevanja/

Boris Vezjak