Category: Odpadki

Manj sveč in cvetja, več pogovora

Množična potrošnja vpliva tudi na praznovanje dneva spomina na mrtve. A kaj, ko nagrobne sveče v nekaj urah postanejo odpadek

Prvega novembra se spominja­mo umrlih, njim v čast so po­kopališča polna sveč in ljudi, ki se udeležujejo žalnih slovesnosti po državi ali obiskujejo grobove. A kaj, ko so v duhu podnebne krize preštevilne sveče nepotreben odpadek, v gneči na pokopališčih pa je težko dosegati tudi epidemiološke standarde.

Od profita do materialne bede

Prazniki božič, velika noč, dan spomi­na na mrtve imajo dolgo in predvsem religiozno tradicijo, vendar so se pomembno preobrazili in postali pred­vsem poslovna priložnost, izpostavlja kulturolog Boštjan Remic. »Množič­na potrošnja je postala pomemben del kapitalistične akumulacije, pred­vsem v fordistični fazi, ko so dobri­ne postale dostopne za široke ljudske množice. Vsak praznik zdaj spremljajo neskončno dolge in obsežne marketin­ške kampanje, ki zagotavljajo prodajo, ta pa je pogoj za realizacijo profitov.

To prinaša negativne družbene posle­dice, na primer spremembo medoseb­nih odnosov in poplitvenje duševnega prazničnega življenja, kar kritizirajo tradicionalisti, ali pa stiske ob tem, ko si številni delovni ljudje ne morejo pri­voščiti daril za svoje bližnje. Predvsem pa prinaša negativne okoljske posle­dice, saj množična potrošnja prispe­va k okoljski katastrofi, na začetku katere živimo. Sploh, ker gre pogosto za povsem neracionalno potrošnjo, ki ne zadovolji neposrednih potreb ljudi, ampak marketinško ustvarjene želje oziroma tiho prisilo. Ob tem pa kapital s strategijo načrtne zastarelosti potrošne dobrine proizvaja tako, da hitro posta­nejo neuporabne in da jih je težko ali vsaj predrago popravljati. Potrošniška podoba praznikov je dobra ilustracija kaotičnosti in iracionalnosti kapitalistične družbe, ki hkrati s profitom pro­izvaja tudi družbeno in okoljsko krizo, ljudi pa potiska v duševno in nekatere tudi v materialno bedo,« razlaga kultu­rolog.

Hospic: Poslovitev je za proces žalovanja izjemnega pomena

Kljub določenemu napredku – v društvu Hospic namreč opažajo porast vedno mlajših prostovoljcev – je smrt še vedno tabu tema. »Slovenci smo znani po tem, da porabimo ogromno sveč, veliko de­narja porabimo za cvetje, medtem ko se smrti in pogovora o njej zelo bojimo. Živimo, kot da smo neumrljivi,« proble­matizira predsednica društva Renata Jakob Roban. »Na smrt gledamo z varne distance, kot da bolezen in smrt nista ves čas med nami, ampak sta tam nekje za ciljno črto. A če bomo izgubili odnos, ki nas določa v resničnosti, bomo kot družba razpadli. Ni tako velik problem, če človek umre zaradi bolezni, tudi če je to covid, kot če umre zaradi osamlje­nosti in odsotnosti odnosa. Hrepenenje po odnosu se danes s pridom zlorablja v prodajnem menedžmentu, vsi oglasi so naslonjeni na čustva. S tem smo bom­bardirani vsak dan in počasi začenjamo verjeti, da če ne bomo dosegli te sreče iz oglasov, ne bomo imeli vsega. To se še posebno opazi v božičnem času. Koliko družin hrepeni po toplini, družini, sre­čanju, a ravno takrat je ogromno prepi­rov in stisk. Ker so naša pričakovanja v skladu s tem, kar nam diktira okolica,« je kritična predsednica.

V Hospicu se zato z aktivnostmi tru­dijo ozaveščati različne ciljne skupine celo leto. Jakob Robanova je izpostavila, da se trenutno osredotočajo na pomen poslovitve, besede, ki je ni v Slovar­ju slovenskega knjižnega jezika, a je za proces žalovanja izjemnega pomena. »V času epidemije se pokazalo, da je pos­lovitev, ki je omejena na čas od trenut­ka smrti pa do enega dneva, izjemnega pomena. Slovo je vezano na obrednost,« pojasnjuje Jakob Robanova. Kot je dejala, sama prvi november preživi v krogu svoje družine, grobove obisku­je druge dni v letu. »Preko svojega dela sem ves čas v stiku z minevanjem, kar mi po drugi strani bogati življenje. Če gledaš na življenje s perspektive poste­lje umirajočega, imaš prioritete hitro na pravem mestu,« opozarja.

Sveča v nekaj urah postane odpadek

V zadnjih letih lahko na trgu že opaža­mo alternative plastičnim svečam, od lesenih, steklenih do biorazgradljivih. Del ljudi pa se zaradi okoljske ozaveš­čenosti že odloča za drugačne načine zaznamovanja tega praznika. »Vseeno je količina plastičnih sveč še vedno gromozanska, ogromne koli­čine plastike pa so uporabljene povsem neracionalno, saj v nekaj urah ta pla­stika postane odpadek. Pobuda je pre­puščena trgu oziroma potrošnikom. Vendar pa prek alternativnih vzorcev potrošnje le redko pride do sprememb, ki bi prinesle pričakovane izboljšave. Dokler bo cena plastičnih sveč nizka, jih bomo ljudje kupovali. Zato bi morala na trgu posredovati država ali z ne­posredno prepovedjo ali pa z okoljsko davščino, ki bi neekološke sveče podra­žila. Vendar je druga rešitev slabša, saj ostaja znotraj tržne logike, višje cene pa bi od nakupa odvrnile predvsem tiste z nižjimi dohodki,« razpravlja Remic. Opozarja, da država problem nesmiselnega trošenja in nastanka odpadkov rešuje v skladu s podjetni­ško logiko, oziroma rečeno drugače, iz tega dela biznis. »Reciklaža in predela­va ne odpravita vseh negativnih okolj­skih učinkov (večina tipov plastike se proizvaja iz nafte, enako tudi parafin), hkrati se reciklira le del vseh sveč, pa tudi vseh frakcij odpadkov ni možno ponovno uporabiti. Država torej uve­ljavlja tržne principe, namesto da bi ekološko sporno blago preprosto pre­povedala. Razlog, zakaj tega ne stori – poleg pravnega okvira EU, ki pogos­to omejuje države članice pri takšnih ukrepih – pa je prej kot v ljudski tradi­ciji, saj bi se ta prilagodila, v poslovnih interesih proizvajalcev, uvoznikov in prodajalcev sveč,« razmišlja kulturolog.

Zakaj ne poslikani kamenčki, leseni nadomestki, sveče iz odpadnega olja …

Podjetje Plastkom, ki se ukvarja z reciklažo odpadnih nagrobnih sveč, jih letno dobi okrog dva tisoč, ob prvem novembru pa se količina poveča za okrog 20 od­stotkov. Za predelavo so najenostavnejše klasične parafinske sveče.

Najbolj ekološko je, če sveče ne prižgemo in se pokojnikom poklonimo s kreativnimi rešitvami, kot so poslikani kamenčki ali leseni nadomestki sveč, pravi Katja Sreš iz organizacije Ekologi brez meja. Če želimo vseeno prižgati svečo, uporabimo okolju bolj prijazne alternative, kot je sveča iz odpadnega olja, svetuje. Te med drugim izdeluje podjetje Oilright. Odpadno olje zbirajo po šolah, vrtcih, komunalnih podjetjih in restavracijah. Prevzeto odsluženo emba­lažo očistijo in ponovno napolnijo z okolju prijaznim voskom, pojasni Bogdan Dobnik iz Oilrighta. Okolju prijazna sveča ne sme vsebovati naftnih derivatov in različnih elektronskih komponent, poudarja Dobnik.

Ana Lah

Vir: https://www.vecer.com

Za mesto brez reklam

V sklopu mesečnega projekta Enajsta šola pod mostom, ki poteka pod okriljem mini­strstva za okolje in prostor, vsako leto pa ga v Celju skupaj s profesorico Majo Rak vodita urbanista Gorazd in Mojca Furman Oman, so dijaki zaključnih le­tnikov likovne smeri na Gimnaziji Celje – Center pregledovali, koliko reklam, raztresenih po mestu, bolšči vanje vsak dan, in koliko jih pričaka v poštnih nabiralnikih. Daleč smo od časov, ko je en sam plakat Slovenija, moja dežela, postavljen v Logarski dolini, nagovar­jal celo Slovenijo, je poudarila Mojca Furman Oman. Dijaki so namreč naš­teli, da se tisoč dijakov, kolikor jih je na šoli, v enem dnevu sreča s 400 reklamami (prejmejo jih v nabiralnik, v roke jim jih potisnejo v kakšni trgovini, drogeriji …). A na podlagi vse te množi­ce oglaševalskih vsebin je le 19 dijakov ali njihovih družinskih članov nakup opravilo zaradi videne akcije. “Reklamiranje poleg vizualnih težav povzro­ča tudi ekološke, kot je poraba resursov za reklame, katerih efekt je vprašljiv, težava njihovega kratkega, običajno le tedenskega roka ter zbiranje in recikli­ranje,” je izpostavila Furman Omanova.

Dijaki so našli način, kako letake re­ciklirati – iz njih so naredili lutke – in z njimi spodbuditi kritično razmišlja­nje pri vrstnikih. “S tem so opozorili, da je človek tisti, ki povzroča potrebo po oglaševanju, in hkrati tisti, ki z zadovo­ljevanjem potrebe negativno vpliva na svet okoli sebe,” so poudarili. “Želimo, da mladi postanejo družbenokritični uporabniki prostora,” je dodala Rakova. V projektu se sicer niso podrobneje lotili jumbo plakatov, ki so se v mestu in njegovi okolici močno namnožili. “Če bi na zemljevid umestili lokacije, kje vse so že, bi imeli zelo malo pra­znih belih lis:” Gorazd Furman Oman pa je ob tem dodal, da je pred leti bil prostor še dostopen vsem, sedaj pa je postal ekonomska kategorija. “Praktič­no se vozimo med reklamami. Povsod so, tudi v vaseh, na kozolcih. Dvomim pa, da ljudje, sploh mladi, na podlagi reklam sploh kaj kupijo,” je še dodal.

Rozmari Petek

Vir: https://www.vecer.com


Enajsta šola pod mostom o zasičenosti z oglasi

Dijaki Gimnazije Celje Center so ugotavljali, kaj plakatiranje povzroči mestu, in ustvarjali z reklamnimi letaki.

Celjski zavod Metro SR je pod pokroviteljstvom ministrstva za okolje in prostor v mesecu prostora že šestič pripravil delavnice za dijakinje umetniške smeri Gimnazije Celje – Center, ki jih imenujejo Enajsta šola pod mostom. Tokrat so se ukvarjali z različnimi oglasi v vsakdanjem življenju in ugotavljali, da pretirano oglaševanje vpliva na trajnostni prostorski razvoj.

Letošnji mesec prostora nosi slogan Prostor. Estetika. Kakovost. Kakovost prostora se je v zadnjem času prav zaradi pretiranega oglaševanja precej zmanjšala, je pojasnil Gorazd Furman Oman iz zavoda Metro SR: »Ko sva z ženo Mojco odprla biro leta 2000, je bil prostor dostopen vsem, ni bil zgolj ekonomska kategorija. Danes pa je prostor banka, ki daje obresti, kot jih prava banka ne daje. Reklame se pojavljajo povsod: v časopisih, telefonih, na kozolcih, celo historičnih objektih. Težko se vozite po slovenski pokrajini, ker se vozite med reklamami.«

Dijakinje so se na delavnicah spraševale o smiselnosti in učinkovitosti tako intenzivnega oglaševanja ter o degradaciji prostora. Nekatere so se sprehodile po celotnem mestu in v foto-delavnici fotografirale plakate po mestu. Ugotovitve so bile pričakovane. Oglasov je toliko, da so že moteči v prostoru, dijakinje so evidentirale tudi več mest nedovoljenega oglaševanja, več mest slabo reguliranega oglaševanja in neprimernih vsebin za lokacijo plakatov. Kot je dejala Mojca Furman Oman, je množično in neprimerno plakatiranje problem celotne države, ne le Celja. Z delavnico pa so želeli opozoriti, da gre za vizualno onesnaženje, s katerim se premalo ukvarjamo, in je tudi slabo regulirano.

Letakov veliko, učinek majhen

Dijakinje so se lotile še reklamnih letakov. Mesec dni so jih zbirale iz domačih nabiralnikov in od različnih ponudnikov. Hkrati so štele, za koliko nakupov na podlagi letaka se nekdo iz gospodinjstva dejansko odloči. Ugotovile so, da 83 odstotkov reklamnih letakov dobijo v poštne nabiralnike. Preračunale so, da tisoč dijakov dobi dnevno 400 letakov, na podlagi katerih se devetnajst dijakov odloči za nakup.

Sklenili so, da je učinek letakov na odločitev za nakup majhen, hkrati pa precej obremenjujejo okolje, saj je treba letake vsak teden znova tiskati, ker so akcije kratkega diha. So pa dijakinje letake ponovno uporabile, in sicer za ustvarjanje. Naredile so figure iz žic, ki so jih ovile in polepile z reklamnimi letaki. Razstava figur je na stopnišču gimnazije, ki bo na problem prekomernega oglaševanja in s tem povezanega potrošništva opozarjala tudi druge dijake. Njihova profesorica Maja Rak je sklenila: »Te delavnice so zelo uspešne, mladi namreč s tem postajajo kritični uporabniki prostora.« Delavnice so bile pred štirimi leti nagrajene tudi z nagrado Zlata kocka.

Špela Kuralt

Vir: https://www.delo.si/lokalno/stajerska/enajsta-sola-pod-mostom-o-zasicenosti-z-oglasi/

Napotilo:

Zakaj moramo proizvajalcem gledati pod prste?

Bio, eko, razgradljivo, zeleno, brez tega in onega … današnji izdelki so prelepljeni s temi krilaticami, oglasni bloki pa trajnostni do onemoglosti. Pa res lahko zaupamo navedbam proizvajalcev, če se seveda sploh znajdemo med vsemi oznakami?

Poročilo Too Good to be True o navedbah na plastičnih izdelkih pravi da ne.

Belgijski kolegi so namreč analizirali izjave in oznake na 82 plastičnih izdelkih in ugotovili sledeče:

  • 75 % navedb zraste na domišljijskem zelniku marketinških oddelkov podjetij in tako niso preverjene s strani neodvisnih strokovnjakov,
  • 49 % navedb je nejasnih za potrošnike,
  • 46 % navedb je nerelevantnih za reševanje plastične krize,
  • 26 % navedb pa je nezanesljivih

Na navedbe proizvajalcev se torej ne gre zanašati. Kaj pa njihovi projekti, rešitve in obljube? Nak, tudi tu jim ne kaže dobro. V gibanju Break Free From Plastic so pripravili pregled vseh teh obljub največjih onesnaževalcev. Izmed 256 projektov oz. obljub je le 39 takih, ki dejansko naslavljajo problem onesnaževanja s plastiko prek ponovne uporabe. Vse ostalo je le pesek v oči, ki samo poslabšuje situacijo. Najslabše se je izmed top globalnih onesnaževalcev, ki jih vsako leto identificiramo prek podpisa blagovnih znamk, odrezal Procter & Gamble.  

Ko smo ravno pri popisu blagovnih znamk … Glede na ta odkritja je očitno, da moramo proizvajalcem gledati pod prste in jih usmerjati, da končno pričnejo denar in energijo vlagati v prave rešitve. Ravno zato že štiri leta po celem svetu opravljamo brand audite oz. popise blagovnih znamk. Poenostavljeno povedano – ko poberemo odpadke na čistilni akciji ali na sprehodu, popišemo še njihove blagovne znamke in nekaj drugih podrobnosti.

Podatke vsako leto konec septembra zberemo in z njimi potrkamo na vrata tistim proizvajalcem, ki smo jih v naših popisnih obrazcih najpogosteje označili. Podatke za Slovenijo zbiramo Ekologi brez meja. Tudi tokrat vas prosimo, da nam pomagate pri tem globalnem projektu skupnostne znanosti, mi pa obljubimo, da bomo še naprej težili največjim onesnaževalcem.

Navodila za popis blagovnih znamk

Za konec pa še nekaj pozitivnega. Prave rešitve obstajajo in delujejo. Prinašajo prihranke za denarnice in okolje. Če bi do leta 2027 delež ponovne uporabe za lončke in embalažo za hrano povečali le za 20 %, bi:

  • prihranili 9,9 milijonov ton virov
  • 2,6 milijard kubičnih metrov vode
  • preprečili izpuste 940.000 ton CO2 in 
  • prihranili 3,7 milijarde €. 

Vas zanimajo številke ob 50 % ponovni uporabi do 2030? Preberite si zanimivo #WeChooseReuse poročilo

Katja Sreš

Vir: http://ebm.si/o/sl/

Zgodba o plastiki

Kratki animirani film Zgodba o plastiki (The Story of Plastic, 2021) razgrne ozadja naslovov o onesnaževanju s plastiko in razkriva resnične vzroke in posledice svetovne krize s plastiko. Animirani film je spremljevalni del istoimenskega dokumentarnega filma, ki je bil premierno prikazan aprila 2020.

Transkript:

Verjetno ste že slišali za orjaški otok s smetmi v oceanu[1], ali za tisto ubogo morsko želvo, ki se ji je v nosu zataknila slamica[2]. Mogoče ste že slišali tudi, kako se plastika nahaja tudi v ribah, ki jih jemo![3]

Kriza plastike je deležna velike pozornosti, toda naslovi prispevkov se običajno osredotočajo na plastiko, ki konča v okolju, to pa je le del zgodbe. Resnica je, da ima plastika cel življenjski cikel, ki je skrit našim očem – cikel, ki od začetka do konca škoduje ljudem in planetu.

Začnimo na začetku. Plastika je narejena iz fosilnih goriv, ​​kot sta nafta ali zemeljski plin, ki ga pridobimo z hidravličnim drobljenjem[4]. Črpanje teh fosilnih goriv in njihovo spreminjanje v plastiko ustvarja veliko onesnaževanja[5]. Onesnaževanja, ki najpogosteje prizadene obratom bližnje marginalizirane skupnosti[6].

Ker za pogon naših življenj porabimo vse manj nafte in plina, je industrija fosilnih goriv našla svojo rešitev v plastiki.[7] Naftne in plinske družbe podvajajo proizvodnjo plastike in samo v ZDA do leta 2025 načrtujejo izgradnjo ali razširitev več kot 300 petrokemičnih obratov.[8]

Ta podjetja že zdaj proizvedejo več plastike, kot je lahko uporabimo. Kam torej gre vse ta plastika? Veliko jo je namenjene na nove trge v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki.[9]

Bolj kot katero koli drugo kategorijo izdelkov, rabe plastike ne poganja povpraševanje ampak ponudba. Korporacije, kot so Unilever, Nestle in Procter & Gamble po vsem svetu agresivno tržijo izdelke za enkratno uporabo.[10] [11]

Ta podjetja gredo v kraje kot je Indonezija in ponujajo svoje izdelke skupnostim, ki na vse te količine plastike niso pripravljene. Mogoče so navajene na naravno embalažo ali pa živijo na majhnem otoku brez urejenega sistema zbiranja odpadkov. Poleg tega pa države globalnega severa v te države izvažajo tudi svojo lastno odpadno plastiko.[12]

Ko vse to skupaj seštejemo ni čudno, da toliko te plastike konča v okolju. Globalno v okolju konča ogromnih 32% plastične embalaže. 40% plastične embalaže gre na odlagališča, kjer se plastika le nabira in za katero bodo morale poskrbeti prihodnje generacije. 14% plastične embalaže pa je sežgane v sežigalnicah.[13]

Sežiganje je umazana industrija, ki proizvaja strupeni dim in leteče delce pepela.[14] Ti zelo dragi objekti so odvisni od plastike, da lahko v procesu kurjenja izgori še vse ostalo – navsezadnje gre vendarle za nafto in plin. Takšna industrija si želi več plastike, ne manj.[15]

Potem je tukaj še recikliranje. Na žalost to ni rešitev kakršna mnogi menijo, da je. Samo 14% plastične embalaže je reciklirane in samo 2% je reciklirane učinkovito, kar pomeni, da po predelavi postane tako uporabna kot je bila prej. Preostanek se predela v nekaj slabšega in večina reciklirane plastike se reciklira samo enkrat, preden vseeno konča na odlagališčih, v sežigalnicah ali v okolju.[16]

Izkaže se, da ne moremo sežgati, pokopati ali reciklirati, da bi se lahko rešili iz te težave, kot tudi ne moremo samo pobrati vse te plastike iz okolja.[17] To je podobno kot bi poskušali izlivanje vode iz kadi preprečiti z čajno žličko, medtem ko je pipa na polno odprta.  

Kaj pa, če bi pipo zaprli tako, da bi ustavili stroj, ki proizvaja plastiko? To pomeni sprejemanje takšnih politik, ki ustvarjajo sistemske spremembe, kot je postopno opuščanje plastike za enkratno uporabo, ki najbolj onesnažuje, prenehanje subvencioniranja fosilnih goriv, ki spodbujajo velika plastična podjetja in zahtevati prevzemanje odgovornosti za plastične odpadke, ki jih ustvarjajo.[18]

Tako lahko dosežemo svojo vizijo prihodnosti brez odpadkov, v kateri bodo vsi naši izdelki in embalaža ponovno uporabni ali jih bo mogoče popraviti, učinkovito reciklirati ali kompostirati[19] ter navsezadnje tako ustvariti trajnostno, krožno ekonomijo, ki deluje tako za ljudi kot za planet.

Vir: https://www.storyofstuff.org/wp-content/uploads/2021/04/SoSP.Movies.SOP_short.Script.pdf

Napotili:

Razbijamo mite o plastenkah in steklenicah


[1] National Geographic. Great Pacific Garbage Patch. Julij 2019.

[2] Plastic Pollution Coalition. The Turtle That Became the Anti-Plastic Straw Poster Child. November 2015.

[3] Current Environmental Health Reports. Microplastics in Seafood and the Implications for Human Health. Avgust 2016.

[4] Center for International Environmental Law. Fossils, Plastics, and Petrochemical Feedstocks. September 2017.

[5] Center for International Environmental Law. Plastic & Health: The Hidden Costs of a Plastic Planet. Februar 2019

[6] Union of Concerned Scientists. Double Jeopardy in Houston. Avgust 2016.

[7] Center for International Environmental Law. Fueling Plastics: How Fracked Gas, Cheap Oil, and Unburnable Coal are Driving the Plastics Boom. September 2017.

[8] American Chemistry Council. U.S. Chemical Industry Investment Linked to Shale Gas Reaches $200 BillionU.S. Chemical Industry Investment Linked to Shale Gas Reaches $200 Billion. September 2018.

[9] New York Times. Big Oil Is in Trouble. Its Plan: Flood Africa With Plastic. Avgust 2020.

[10] Break Free From Plastic. BRANDED Volume III: Demanding Corporate Accountability for Plastic Pollution. December 2020.

[11] GAIA. Sachet Economy: Big Problems in Small Packets. Julij 2020.

[12] GAIA. DISCARDED: Communities on the Frontlines of the Global Plastics Crisis. April 2019.

[13] World Economic Forum. The New Plastics Economy: Rethinking the future of plastics. Januar 2016.

[14] GAIA. Fact Sheet: Plastic and Incineration. 2019.

[15] GAIA. The High Cost of Waste Incineration. 2020

[16] World Economic Forum. The New Plastics Economy: Rethinking the future of plastics. Januar 2016.

[17] Dezeen. The Ocean Cleanup labelled “a dream that seduced many people.” Maj 2019.

[18] Rethink Plastic. Reusable Solutions: How Governments Can Help Stop Single-Use Plastic Pollution. Oktober 2019.

[19] GAIA. The Zero Waste Master Plan: A Guide to Building Just and Resilient Zero Waste Cities. 2020

Nakupovanje do onemoglosti

Kriza potrošništva

Smo preveč materialistični? Ali s tem ko si želimo stvari, namerno uničujemo planet? In kaj je sploh vir vse te blazne potrošniške energije in želje? V hitrem pregledu ekološkega in psihološkega terena ameriške potrošniške kulture, nas dokumentarni film Shop ‘Til You Drop (2010, Nakupuj do onemoglosti) izziva, da se neposredno soočimo s temi vprašanji. Z izpostavitvijo visoko stresnega in visokooktanskega tempa materializma, se film giblje pod zapeljivo površino komercialnega sveta, da bi pokazal, kako je druga stran te akumulacije izčrpavanje – počasna, konstantna erozija tako naravnih virov kot osnovne človeških vrednot. Na koncu nam film pomaga razumeti aktualne ekonomske turbulence in ponuja nepopustljiv, vznemirljiv pogled na razmerje med mejami potrošništva in našim neskončnim iskanjem sreče.

V filmu sodelujejo:

Peter Whybrow, avtor American Mania: When More is Not Enough (2005, Ameriška manija: ko več ni dovolj)
Juliet B. Schor, avtorica The Overspent American (1997, Potrošen Američan)
Cecile Andrews, avtorica Slow Is Beautiful (2006, Počasi je lepo)
Duane Elgin, avtor Voluntary Simplicity (1981, Prostovoljna enostavnost)
Chris Jordan, fotograf
James B. Twitchell, profesor Angleščine in oglaševanja na Univerzi Florida
Julian Darley, soustanovitelj Post-ogličnega inštituta
Eli Jaxon-Bear, avtor Sudden Awakening (2004, Nenadno prebujenje)

Rod Gorney, Ashley Montagu Inštitut
John de Graaf, soavtor Take Back Your Time (2003, Prevzemi nazaj nadzor nad svojim časom)
Carol Holst, ustanoviteljica organizacije Postconsumers (Post-potrošniki)
David Room, ustanovitelj Energy Preparedness (Energetska avantgarda)

Napovednik:

Prirejeni transkript:

V današnjem svetu lahko na vsakem koraku vidimo sledi naše industrijske preteklosti. Kamor koli pogledamo, vidimo znake zapuščine modernega kapitalizma: neizmerno kopičenje blaga, predmetov in umetno ustvarjenih želja. Z izdelki in reklamami zanje je prenasičen vsak del naše kulture in oblikujejo skoraj vsak vidik našega vsakdana. V številnih pogledih nas ne opredeljuje več delo, ki ga opravljamo, ampak predmeti, ki jih uporabljamo. Industrijska družba se je preoblikovala v potrošniško.

»Ko se poistovetimo s trošenjem«, odlomek iz knjige Juliet B. Schor, The Overspent American (1997, Potrošen Američan):

»Gospodinjstvo tipičnega srednjega in zgornjega srednjega sloja obsega več kot 185 m2 površine,

ima vsaj dva avtomobila, nekaj kavčev, številne stole, postelje in mize, pralni in sušilni stroj, več kot dva televizijska sprejemnika, video snemalnik in kabelsko. V kuhinji najdete peč, mikrovalovno pečico, zamrzovalnik, mešalnik, kavni avtomat, čajnik, sekljalnik in tako veliko posod, ponev, kozarcev, skodelic, posod za shranjevanje hrane in kuhinjskih naprav, da jih sploh ne moremo prešteti. V hiši je tudi osebni računalnik in tiskalnik, telefoni, telefonske tajnice, kalkulator, predvajalnik CD-jev, glasbeni instrumenti in veliko umetniških del. Za dodaten umetniški učinek so tu še dekorativni predmeti kot so vaze, krožniki, kipi, fotografije v okvirjih in drobni predmeti. V kopalnici so sušilec za lase, osebna tehtnica, morda tudi električna zobna ščetka ali brivnik, v omaricah pa je nagrmadenih veliko brisač, šamponov, balzamov za lase, krem za obraz in ostale kozmetike. Omare so polne oblačil in obutve vseh vrst, oblek, suknjičev, hlač, majic, puloverjev, plaščev, klobukov, škornjev, športnih copatov, čevljev s peto in brez, pohodniških čevljev in natikačev. In ne pozabimo na nakit. Poleg zapestnih ur, diamantnih prstanov in drugih dragih izdelkov, ponavadi najdemo tudi veliko zbirko ostalega nakita: ogrlic, zapestnic in uhanov, uhanov, uhanov. V dnevni sobi je polno knjig, video kaset, CD-jev, revij in še več fotografij in drugih drobnih predmetov. Na tleh so preproge in tepihi, po vsej hiši pa so raztreseni drugi kosi pohištva, na katerih so morda postavljene posušene ali umetne rože. V garaži ali kleti je shranjena športna oprema, npr. kolesa in smuči, prav tako so tam kovčki in potovalne torbe ter orodje za vrt in travo. Ob tem gospodinjstvo veliko porabi za storitve kot so otroško varstvo, filmi, restavracije in gostilne, nastanitve v hotelih, letalske karte, obiske frizerja, masaže, obiske Disneyworld-a, račune za odvetnika, zavarovalne premije, plačila obresti, včasih pa celo za najemnino dodatnega prostora, kjer je spravljenih še več stvari. Če ste tipičen potrošnik, niste vedno imeli tako veliko. Verjetno je bilo v vašem življenju obdobje, ko ste lahko vse kar ste imeli natovorili v avtomobil in se odpeljali proti soncu. Danes za to potrebujete profesionalce.«

Večina nas je v naši potrošniški družbi zaradi procesa potrošnje tako zaposlenih, odtujenih in tako fragmentiranih, da niti ne vemo, če smo sploh še živi.

Občutek živosti je v tej državi postal popačen občutek. Ko si nekaj kupimo doživimo vzburjenje in mislimo, da je to občutek živosti.

Problem je, da ta trenutek ne traja dolgo, ker ga povzročajo določene okoliščine. Potem moraš ponovno kmalu nekaj kupiti ali imeti spolne odnose, ali ponoviti karkoli ti je že povzročilo ta občutek blaženosti.

V zgodovini človeštva je veljalo, da več kot imaš, srečnejši si. A to ne drži več.

Po eni strani je industrijska revolucija preoblikovala naravo dela. Zamenjala je počasno, premišljeno dobo obrti z načrtovano blaznostjo tovarn. Po drugi strani pa, ko je hitrost in učinkovitost nove dobe eksplodirala v neslutene ravni produktivnosti, je bilo v procesu preoblikovanja nekaj globljega: način, na katerega so ljudje dojemali sebe in svoje mesto v svetu. V tem procesu se je spremenilo ne samo koliko lahko proizvedemo za druge, ampak tudi koliko lahko pridobimo zase.

Tik pred novim stoletjem smo imeli bučna devetdeseta leta. Obdobja dvajsetih, osemdesetih in devetdesetih let dvajsetega stoletja, so bila obdobja velikega bogastva. Bogastvo se je kopičilo na samem vrhu, posledično je porazdelitev postala vse bolj neenakomerna.

V ameriški kulturi je bil prvi, ki je resnično podrobno preučil preveliko potrošnjo, ta čudovit, zagoneten in prepirljiv lik, Thorsten Veblen.

Thorsten Veblen je napisal klasično delo Teorija brezdelnega razreda (1899, The Theory of the Leisure Class), ki je bil rahlo satiričen, a zelo resen pogled na rastočo vlogo uporabe izdelkov pri izražanju družbenega statusa in ustvarjanju družbene premoči. Očitno je gojil tudi odpor do bahanja in bogastva in ju videl kot kršitev vrednot, ki bi jih država morala izražati.

Prvič je predstavil pomen potrošnje, kot načina samo-identifikacije. Pravi, da prekomerno nakupujemo, da bi drugim pokazali, kdo smo. Ameriška kultura se je po drugi svetovni vojni korenito spremenila. Ljudje, ki so si vedno želeli biti del potrošniške miselnosti, so se ji sedaj lahko pridružili, ker so imeli na razpolago čas in denar. Prav tako pa so proizvajalci stvari: avtomobilov, hladilnikov, vseh stvari, ki jih je bilo pred tem težko dobiti, zdaj proizvajali te stvari po vse bolj nizkih cenah, namenjene voljni skupnosti potrošnikov.

Tako smo dobili vse več ljudi delavskega razreda, ki so se lahko vključili v življenjski stil srednjega razreda. Lahko so kupovali hiše, se preseljevali v predmestja itn. Tu se pojavi ideja »biti podoben Jonesovim«. Jonesovi živijo v sosednji hiši, vi pa jih gledate kako kupujejo nov Chevy, pralni stroj, televizijo. Biti podoben Jonesovimi pomeni, da želite slediti rastočim standardom bivanja, zgledujete se po ljudeh, ki jih poznate, med katerimi živite. To je model, ki temelji na soseski. Drugi pomemben del tega modela, ki je v nasprotju s sedanjostjo je, da je bil to model neposrednih družbenih stikov. Ljudje si niso želeli stvari, ker bi jim to povedali oglaševalci, ampak, ker so jih imeli sosedje. Videli so Chevyja, ki se pripelje na dovoz. Videli so nova oblačila ali stvari za otroke, ali kar koli je že bilo in so želeli to imeti. Dejansko je bil to model družbenega primerjanja. V sedemdesetih so se stvari začele spreminjati. Zgodilo se je nekaj velikih sprememb. Število zaposlenih žensk se je povečalo, predvsem poročenih žensk, žensk z otroki. Prišle so iz bolj egalitarnih soseščin v korporacije, ki so zelo hierarhične in so bile tako izpostavljene ljudem iz višjega ekonomskega razreda – šefom, šefovim šefom itn. Druga ključna stvar pa je, da je namesto situacije, v kateri se ljudje v celotnem spektru ekonomske distribucije bolj ali manj zgledujejo po sebi podobnih, vse več ljudi začelo pogledovati proti vrhu, proti t. i. »premožnemu življenjskemu slogu«. To se zgodi zaradi več razlogov. Eden je, da so ti ljudje zaradi svojega zapravljanja postali bolj vidni. Pojavljajo se v časopisih in v revijah. Nekateri najbolj znani primeri tega se pojavijo v osemdesetih letih, kot sta nadaljevanki Dallas (1978) in Dinastija (1981). Telenovele, ki so vedno bolj izpostavljale bogate, se pojavijo v osrednjem televizijskem terminu in gleda jih vse več ljudi. To je tudi doba, ko se predvaja oddaja Življenjski stil bogatih in slavnih (1984, Lifestyles of the Rich and Famous), ki se sčasoma preoblikuje v MTV Cribs (2000) in kasneje v oddaje o Domu in vrtu. Ko ljudje gledajo vse več medijev, ne vidijo več kaj se dogaja z njihovimi sosedi, ker svoje sosede vse manj poznajo. Začeli so graditi hiše z garažami, v katere se lahko zapelješ in sploh nimaš več potrebe hoditi ven. Upad družbenih stikov v soseščini postane zelo pomemben. To je proces podoben temu, o katerem je govoril Veblen okrog leta 1890 in za katerega je značilna zelo, zelo vidna potrošnja.

Nastopi doba modernega oglaševanja. Potrošnja je morda res zelo vidna, še toliko bolj vidno pa postane naslavljanje naših potrošniških želja, kar povzdigne bleščeč nov svet podob in reklamnih sporočil. To je svet površne privlačnosti, ki cilja na globoke človeške potrebe, ki ga izvaja nova skupina strokovnjakov, zadolženih za spodbujanje naše notranje želje po kupovanju.

Tisti, ki imamo dovolj, naša hrepenenja in pomanjkanje ne spodbujajo več, da bi trošili več. Da bi vendarle trošili več smo izpostavljeni veliko propagande.

Ženejo nas naše podzavestne želje. Dokler nas ženejo podzavestne želje, lahko tisti, ki se jih zavedajo, z njimi manipulirajo in upravljajo. Gre za upravljanje s čredami. Kmetje vedo, da če predvajajo primerno glasbo, dajejo krave boljše mleko, zato imamo povsod v nakupovalnih središčih tudi glasbo.

Oglaševalski in marketinški stroj, ki je v zadnjih štiridesetih ali petdesetih letih postal tako sofisticiran, v veliki meri vodi celotno potrošniško kulturo. Strašljivo je, ker so v tem postali tako dobri. Vedo, kako doseči in motivirati mačo moškega, ali pa lepo žensko, ki si želi biti še lepša, ali pa neprilagojenega najstnika. Vedo, kako doseči srž naših strahov. Na nek čuden način je naša družba podvržena obliki nadzora misli. Podobno je kot v filmu Matrica (1999, The Matrix). Izstopiti moramo iz te matrice in se naučiti sprejemati svoje odločitve.

Stvari so se spremenile. Prej je veljalo: če kupiš to, boš popularen. Zdaj pa velja: kupi to in boš srečen. Zelo premeteni so, še posebej do otrok.

Zelo nepošteno je nekaj najboljših strokovnjakov kognitivne psihologije in najboljše strokovnjake za računalniško animacijo in grafiko združiti v kratkih 30 sekundnih filmih zato, da ljudem povedo: »to je, kar ste in to je, kar je pomembno«.

V svoji zadnji knjigi Rojen za nakupovanje (2005, Born to Buy: The Commercialized Child and the New Consumer Culture) sem naredila raziskavo med otroki. Tržniki jim pravijo pred-najstniki (8-12 let) in so zelo intenzivno izpostavljeni oglaševanju. Ugotovila sem, da vključenost otrok v potrošniško kulturo zmanjšuje njihovo dobrobit na več načinov. Otroci, ki so temu manj izpostavljeni, so bolj zdravi, imajo tudi boljšo samopodobo. Uporabila sem statistični model, pri katerem se lahko vprašamo: ali je za potrošništvo krivo slabo starševstvo? Zanimivo pri tem je, da so potrošniško naravnani tako otroci slabih kot dobrih staršev.

Danes porabimo 20-krat več za reklame, namenjene otrokom, kot smo leta 1980. To se obrestuje. Uporabljajo se taktike, ki starše prikazujejo kot bedake in starokopitneže, spodbuja se nasilno in nesramno vedenje, ker je to kul in bo prodajalo izdelek. Tržniki pravijo: če proda izdelek, je antisocialno vedenje dobrodošlo. Švedska ne dovoljuje oglaševanja otrokom mlajšim od 12 let. Ne dovoljuje ga tudi kanadska provinca Quebec. Tudi mi ga ne bi smeli.

Če vaši otroci odraščajo v kulturi, v kateri so vsi vpeti v potrošniško kulturo, potem jih je od tega zelo težko izolirati.

Mislim, da ima oglaševalska industrija v naših življenjih veliko moč. Pravijo: da nadzoruješ družbo, ne rabiš nadzora nad sodišči, ne rabiš nadzora nad vojsko. Vse, kar moraš nadzorovati so zgodbe. In prav televizija in oglaševalska industrija nam pripoveduje največ zgodb, največ časa in največ ljudem.

Zanimivo je, da večina ljudi slej ko prej pride do točke, ko zanje oglaševanje postane nevidno. To pa zato, ker je tako vseprisotno. Oglaševalci so ta scenarij ustvarili sami. S sporočili nas bombardirajo do točke, ko nehamo poslušati in nam ni mar.

Povprečno človek na leto na televiziji vidi okrog 25 000 reklam. Te reklame ne prodajajo samo izdelka. Prodajajo tudi niz vrednot in odnos do življenja.

Če se zavedaš, da je človek programiran, da se na zgodbe odziva čustveno, potem razumeš zakaj je tako pomembno k izdelkom vključiti zgodbe. Recimo, da izdeluješ določen izdelek, ki je popolnoma enak drugemu izdelku. Če ti o enem lahko povem zgodbo, ki ga loči od drugega, te lahko pripravim, da boš do izdelka čutil drugače. Občutek je tisto, za čemer stremimo. Pogosto so luksuzni izdelki takšni samo zaradi občutka, ki nam ga dajejo. »O, zdaj ga imam!« Kaj imaš? Imaš precenjeno vodo. Precenjen avtomobil. Če vključite logiko, potem to nima smisla. Če pa ob tem vključite še občutke, lahko vidite, kaj se dogaja.

Ljudje smo nenavadni, ker imamo dovolj velike možgane in zmožnost, da vidimo onkraj takojšnje nagonske potešitve, kar sicer žene večino živali. Del možganov, ki se je tako razvil je čelni reženj, ki je inteligentni, razumski del možganov. Po eni strani nas žene instinkt, po drugi pa imamo neverjetno inteligenco, ki nam omogoča, da dovolimo instinktu, da prevlada ali pa ne. Če gledamo z vidika nevrologije, je to predpogoj za zelo dobro izdelan in poznan proces, s katerim možgani zaznavajo okolje. Imenuje se sistem nagrajevanja. Poganja ga živčni prenašalec imenovan dopamin. Veliko je načinov, na katere lahko sistem nagrajevanja prelisičimo. Najbolj očitni so kokain, amfetamini, kofein. Ampak, ko so ti sistemi prelisičeni, postopoma prevzamejo razumski del mišljenja. To so zelo dragoceni sistemi, da nas ščitijo in nam povedo kaj je dobro in slabo, nevarnost pa je, da se ujamejo v začaran krog sistema nagrajevanja, ki je nesmiseln. Rad imam sladoled in rad imam čips, vem pa, da bom, če bom čips in sladoled jedel ves dan, končal z več kot 100 kg, kar verjetno ne bo najbolje zame. Nekoč teh dobrin ni bilo toliko, ni bilo sladoleda in ni bilo čipsa. Danes pa imamo v naši družbi obilja vse te stvari. Zavestno si moramo reči: koliko tega potrebujem? Samo več tega danes ni dovolj. Potrebuješ nekaj več od sladoleda in čipsa. Zapleteno je, ni pa težko razumeti. To je ravnotežje med razumskim in instinktivnim vedenjem. Instinktivno vedenje žene sistem nagrajevanja, razumski del pa je to, zaradi česar si človek.

Pomislimo na kontekst, v katerem živimo.

Nenehno iščemo nove stvari.

Potrošniški trg nikoli ne miruje, pravzaprav se pospešuje.

Vsi si želijo nov mobilni telefon, čeprav stari še vedno dobro deluje. Želiš si preklopnega, ali pa srebrnega ali rdečega, ali pa takega, ki ima več gumbov.

V nekaterih pogledih bi to bilo v redu, če bi bil ta trg finančno ali ekološko stabilen. Ker pa sistem nikoli ne miruje, se tvoja identiteta z določenim izdelkom vedno spreminja. Osnovni razlog za dejstvom, da si nekaj želimo, je zakoreninjen v globoki družbeni dinamiki neenakosti, tekmovanja, družbene samozavesti itd. Ker nas naš sistem prepričuje, da samozavest pridobiš s tem, kar imaš in s tem, kako to kažeš. Pri potrošnji gre za družbeno komunikacijo in družbeno povezanost. Problem ni v tem, da je potrošnja družbena. To je dobro. Problem je, da komuniciramo in se povezujemo na zelo perverzne in disfunkcionalne načine.

Rast potrošniške družbe že dolgo vzbuja skrbi zaradi upadanja demokratičnega sodelovanja in državljanstva. Prednostim potrošništva navkljub, za tiste, ki vedo kaj se dogaja in se ne bojijo biti angažirani, te niso vedno sovpadale z osnovnimi zahtevami demokracije.

John Dewey je na svoj 90. rojstni dan povedal: »demokracija se rodi v pogovoru«. Pogovor je tisti, ki nam daje možnost lastnega mišljenja. Živimo v svetu, kjer nimamo časa in ki je poln oglasov, dolgih delovnih ur ali vožnje z avtomobilom. Ves čas moramo hiteti. Ne moremo hoditi, ne moremo voziti kolesa.

Ovir, ki so nam preprečevale delo 24 ur na dan, 7 dni v tednu, ni več. Čas ni več problem. Prostor ni več problem. Razdalje niso več problem. Preprosto lahko delamo ves čas. V državi narašča stopnja tesnobe, ker vsi nenehno tekmujemo. Skrbi nas, da bo kdo boljši.

Ta sprememba, vertikalni proces tekmovanja, ko si vsi želijo živeti kot zgornji srednji sloj in bogataši, se dogaja v času, ko tega ljudje finančno niso več sposobni. Plače ostajajo enake, družine morajo najti dodaten vir dohodka, da lahko preživijo. Kaj lahko naredijo? Več si izposojajo, več delajo, porabijo svoje prihranke.

Zaradi vsega tega, ker so nenehno v pripravljenosti, so ljudje zelo napeti. Človeško telo ni ustvarjeno za to. Človeško telo je ustvarjeno za nujne primere. Če se to stanje nikoli ne neha in alarmi ves čas zvonijo, potem se telo nikoli ne sprosti. Zaradi tega je veliko več bolezni povezanih s stresom. Tesnoba je samo začetek. Ljudje so v depresiji, ker čutijo, da se s tem ne morejo spopasti. Dobijo druge somatske bolezni, kot so prenapetost, bolezni srca in ožilja. Eden najbolj očitnih rezultatov tega zelo hitrega sveta je, da manj časa posvečamo družbenim stikom in zelo pomembnim funkcijam, kot je recimo prehranjevanje in torej manj časa skupaj jemo za mizo, kot se vozimo v avtomobilu.  

To vpliva celo na naše hišne ljubljenčke. Nedolgo nazaj je bil v časopisu Marin County objavljen članek, da je najhitreje rastoča dejavnost v Marinu poklic sprehajalca psa. Še pasje življenje ni več to, kar je bilo.

Lily Tomlin je to zelo dobro opisala ko je dejala: »težava s podganjo dirko je, da tudi če zmagaš, si še vedno samo podgana«. Ljudje se čutijo kot del te dirke in želijo svoje življenje spraviti v red. Svoja življenja želijo poenostaviti, da jim ostane več časa za pomembnejše stvari.

Ko predavam na delovnih mestih, ljudi vprašam: »ali še imate upanje? Lahko naredite kaj glede pomanjkanja časa?« Odgovorijo mi, da ne. Sprašujem se, kako se je to lahko zgodilo? V najmočnejši državi na svetu ljudje nimajo moči, da bi kaj spremenili?

Obilje nas vodi v bolezen, ker ne vemo, kaj naj z njim počnemo. Temu nismo posvečali dovolj pozornosti. Veliko časa smo posvetili razmišljanju o tem kako preživeti, ko nam primanjkuje hrane ali ko smo v nevarnosti, o preobilju pa sploh nismo razmišljali.

Kako smo prišli do problema, s katerim se soočamo, ko življenje postaja vse bolj zapleteno in ko nujno potrebujemo večjo preprostost? Prva celica in vse vrste, ki so ji sledile, se ravnajo po osnovnem načelu, ki mu lahko rečemo tudi osnovni zakon življenja. To je sodelovanje. Konkurenca je bila vedno del tega razvoja, ampak vedno in povsod je bila drugotnega pomena. Do nedavnega. Pred 3 milijoni let se je na planetu začel razvijati prednik današnjega človeka. Preživeli so predvsem zaradi skrbi drug za drugega. Ne zato, ker bi bili kakšni svetniki, ampak, ker je bila to njihova edina socialna varnost. Če si to danes priznamo ali ne, kot vrsta preživimo predvsem zato, ker smo še vedno izjemni skrbniki drug drugega.

Morda je to, ko drug drugemu pomagamo, najboljši način, da se zares počutimo žive. Tega pa v potrošniški družbi ne počnemo.

Velik del vzroka za našo potrošnjo in velik del naših problemov – psiholoških, čustvenih in ostalih, ki jih vidimo okoli sebe – lahko najdemo v naši želji po individualizmu. Ko začneš o sebi razmišljati kot individuum, se lepilo, ki nas drži skupaj in zaradi katerega se počutimo del nečesa, začne razkrajati. Pomembno je omeniti, da velike količine denarja in energije to razkrajanje pospešuje bolj kot kar koli drugega. Ker se lahko na ta način ločiš od drugih.

Ravni skupnosti, ki smo jo imeli v 1940-ih in 1950-ih letih, ni več. Pri tem je pomembno vlogo odigrala tudi televizija.

Stare družbene strukture odpadajo, čeprav so za človekovo učenje nujne. So nekakšen imunski sistem naslednjih generacij. O tem, kako jih nadomestiti, pa sploh ne razmišljamo.

Ko si enkrat individuum, to idejo ločenosti še poudari. To pomeni, da potrebuješ lastno hišo, lasten avto, lastne kuhinjske pripomočke: pralni stroj, pomivalni stroj, hladilnik ali hladilnike, kopalno kad, čistilne pripomočke. Vse, kar si lahko zamislimo.

Smo žrtve lastnega mita, da je pot do dobrega življenja v dobrinah. Da je dobra ekonomija tista, ki nenehno raste. V prvi vrsti se moramo vprašati: zakaj potrebujemo ekonomijo? Če je namen ekonomije samo to, da je najboljša in ima največji bruto domači proizvod na račun našega zdravja, družbe, naših družin, okolja, potem mi bosta ta ekonomija in 2€ morda lahko kupila kapučino. Vprašati se moramo: zakaj smo tako obsedeni s proizvodnjo in porabo na račun vsake druge vrednote, v katere trdimo, da verjamemo.

Ekonomija ni pretok denarja, kot radi verjamemo. Ekonomija je pretok energije in pripadajočih virov. Za sistem ekonomije, ki smo ga razvili, lahko najdemo veliko pridevnikov: nor, uničujoč in, se bojim, navsezadnje tudi samomorilski.

Pod površino navidezno neskončnega spektakla dobrin in blaga, se skriva veliko manj neomejena resnica: poceni energija, na katero se moderna industrijska družba zanaša že več kot stoletje, morda ne more več dohajati silovite globalne ekonomske rasti.

Nafta je bila sprva zamenjava za kitovo olje. Predvsem atlantski kit je bil zaradi tega prignan na prag izumrtja. Na začetku stoletja, natančneje leta 1901, so v Teksasu odkrili nov petrolejski vir, Spindletop. To je popolnoma spremenilo količine dostopnega olja. Ko se je pojavil avtomobil, kar se je na veliko začelo dogajati po letu 1900 in je do leta 1910 že povzročalo prometne zamaške v ZDA, je to, skupaj s številnimi tehnološkimi inovacijami, ki so s tem sovpadale, zapečatilo usodo sveta. To nam je očitno omogočilo preobrazbo transporta. Pomaga nam premagovati velike razdalje. Deloma je to mogoče zaradi ogromne energije, ki je v litru, galoni, pintu ali sodu nafte. Nadvse osupljivo je, koliko energije je v takšni količini. V manj kot 4 litrih bencina je energija, primerljiva z enomesečnim delom močnega moža. Ni čudno, da lahko s tako energijo naredimo tako veliko. Ko smo tako dobili dostop do na videz neomejenega, zelo poceni tekočega energetskega vira, smo pridobili potencial za izjemne in tudi katastrofalne posledice. To je popolnoma spremenilo naš planet. Omogočilo je veliko eksplozijo populacije. Omogočilo nam je dostop do vseh še tako majhnih kotičkov planeta in jih milo rečeno, popolnoma spremeniti. Še veliko drugih stvari je, ki smo jih naredili z nafto. Spremenila je recimo tudi prehrano.

V bistvu jemo fosilna goriva.

Industrijsko kmetijstvo je po besedah Ala Bartletta: »uporaba zemljišča, da nafto in plin spremenimo v hrano«. Vredno si je zapomniti, koliko naše hrane je odvisne od nafte in plina. Potem pa je tukaj še vse drugo. Tu so laki, barve, plastika, kovine, steklo, silikon in solarni paneli. Ni konca. Vredno je izpostaviti temeljno razliko med premogom, drevesi in drugimi stvarmi. Za vsak kilogram ali enoto energije, ki jo želimo pridobiti iz premoga, dreves ali šote, ga moramo najprej posekati ali izkopati. To število molekul moraš premakniti sam. Kar nekaj dela moraš vložiti v to, medtem ko nafta in plin tečeta. V zgodnjem obdobju je pod pritiskom dobesedno sama tekla na površje. Ko se ta tok, kot se že kaže, začne zmanjševati, bomo ugotovili, da je velika razlika med tekočo energijo in energijo, ki jo moramo sami izkopati, stopiti, izkrampati ali obdelati.

Ko govorimo o naftnem vrhuncu (Peak oil), govorimo o dobavi nafte. Povpraševanje je nekaj povsem drugega in tukaj je problem, ker če pogledamo rast industrijske družbe, vidimo, da se ta prične večati s prihodom nafte in plina. Ko se poveča rast proizvodnje nafte, se povečajo tudi BDP, populacija in vse ostalo.

Kaj naj z nespremenljivim, neizbežnim dejstvom, da zato, da smo prišli do te stopnje, uničujemo in pustošimo planet? To je neprijetna resnica, ampak je resnica.

Glede na vire, trenutno porabljamo 1.2 Zemlje. Če bi vsi živeli in porabljali toliko, kot v ZDA, bi potrebovali pet Zemelj.

Če se malo sprehodimo po svetu zlahka vidimo, ko imajo ljudje enkrat priložnost za tak svet, kako vneto si ga želijo.

Zelo hitro se pomikamo v to smer. Naše tehnologije so tako močne in naš vpliv na svet tako velik, da s tem uničujemo ekološke temelje, od katerih je odvisna naša prihodnost.

Soočanje s tako velikimi izzivi bo očitno zahtevalo veliko premisleka. Vendar pa možnosti gibanja, ki bi reševalo nastale probleme, ne bodo velike, če ljudje ne bodo zmogli ali hoteli prepoznati, da ta problem sploh obstaja.

Če pogledate okoli sebe, ni videti, da je kaj narobe.

Temu pravim sindrom sončnega dneva. Pogledaš skozi okno in vidiš lep sončen dan. Voda, ki priteče iz pipe je čista. Veliko je hribov, po katerih se lahko sprehodiš. Ni izpadov elektrike. Hrana iz trgovine je zdrava in dokaj neonesnažena. Ljudje zelo težko razumejo, da problem dejansko obstaja.

Na jasen dan lahko vidimo nekaj kilometrov daleč. Predvsem pa svoje oči uporabljamo, da vidimo svet, ki je samo nekaj metrov stran od nas. Je imelo v evoluciji katero bitje, vključno z nami, sposobnost, da lahko razmišlja, kaj se bo zgodilo čez 10 let ali 10 000 km stran? O tem nismo bili sposobni razmišljati. Nismo dobro razumeli vremena. Prav tako ne zvezd. Lahko smo le opazovali in to je tisto, za kar so naši možgani tudi ustvarjeni.

Trenutno okrog 25% vseh rastlin in živali na zemlji grozi izumrtje. Po mnenju znanstvenikov smo do zdaj doživeli že pet izumrtij. Večina teh so bili kataklizmični dogodki, na katere nismo imeli vpliva – od trčenj z asteroidi do vulkanskih eksplozij – različni dogodki, ki so povzročili izumrtje vseh vrst. Zdaj doživljamo prvo veliko izumrtje, ki ga je povzročila ena od vrst. Doživljamo izumrtje, ki je hitrejše kot izumrtje dinozavrov in smo ga povzročili sami.

Izumiranje različnih vrst lahko primerjamo z letalom, ki leti z razrahljanimi zakovicami. Nekaj jih odpade na enem mestu, nekaj na drugem, po določenem času pa razpade celo letalo. Točno to počnemo naši biosferi. Trgamo tkanino, mrežo samega življenja.

Morda to sprošča nekoč zelo uspešen genski signal, ego. Ego je briljanten mehanizem za preživetje. Prinesel nam je prevlado nad Zemljo, sedaj pa nas ubija. Morda se nam zdaj, ko ego ni več zdravilo preživetja, ampak strup uničenja, sproža drugi biokemijski signal, ki nam sporoča, da je čas, da se zbudimo. Čas je, da napredujemo na drugo raven. Šok ob tem prebujanju pa je, da uničujemo našo Zemljo. Tak šok lahko zbudi celotno človeštvo.

To je nekaj za ljudi, ki preučujejo drugo plat materializma – razsipništvo, odpadke, uničevanje.

To je ena mojih prvih podob v tem ciklu. Ko sem sliko povečal, je bilo zanimivo, da so ljudje, ki so prihajali k meni, začeli opažati stvari, ki jih uporabljajo. Tudi sam sem to opazil. Z ženo sva gledala sliko in opazila pločevinko juhe ali pločevinko fižola, ki sva jo jedla pred nekaj dnevi. Spoznal sem, da to niso smeti nekoga drugega. Ta pločevinka fižola bi prav lahko bila tista, ki sva jo uporabila midva. Zanimivo in hkrati zaskrbljujoče je, če pomislimo, da so vse naše lastne potrošniške navade tako nepomembne v primerjavi s celotno sliko. Kaj je en terenski avtomobil več, če so jih lani v ZDA prodali 3.6 milijona? Na podlagi tega lahko vsak upraviči svoje potrošniške navade. Res pa je tudi, da skupni učinek našega potrošništva uničuje Zemljo. Lahko stopimo korak stran in vidimo skupno porabo nafte ali pa učinek globalnega segrevanja. Lahko pa sliko povečamo in poiščemo posamezni izdelek med množico izdelkov, ki jih uporabljamo. Na primer mobilne telefone.

Če pogledamo okoljski odtis mobilnih telefonov in vseh njegovih sestavin, je količina odpada pri mobilnih telefonih ogromna. Ko sliko še pomanjšaš se zaveš enormne količine teh izdelkov, vse infrastrukture potrošnje in vseh tovornjakov, ki so zaradi tega na cesti, tovornih vlakov, letal in naftnih polj, kjer črpajo nafto iz tal. Ko se povsem odmaknemo od slike, ne vidimo več podrobnosti. Ko govorim o svojem delu, govorim predvsem o ugotovitvi, da gledamo apokalipso v teku. Kupi smeti, ki jih vidim, zame izgledajo apokaliptično. Apokalipsa bi se naj zgodila hitro, spektakularno in dramatično, meni pa se zdi, da se apokalipsa dogaja zdaj, korak za korakom jo povzročamo sami. Kar počnemo planetu in našemu individualnemu duhu, lahko uniči naše veselje in vse razloge za življenje. To je tako velik problem, obnašanje Amerike pa tako času neprimerno, da ga sploh ni mogoče razumeti. Nezmožnost razumevanja je bližnjica do tega, da upravičujemo nadaljevanje po ustaljeni poti. Če bi vprašali skoraj kogarkoli ali v življenju počne stvari, za katere ve, da so prave, če bi res dobro premislili, bi večina morala priznati, da ne. Ampak cena za to je za njih takšna, da s tem lahko živijo. Vredno je imeti dober avto. Vredno je imeti zvočnike iz palisandra. Vsi imamo malo slabega občutka, ne da bi vedeli prav kakšno bi bilo življenje brez tega občutka, življenje s čisto vestjo.

S čisto vestjo pa pridejo tudi dejstva in odgovornost. Dejstvo, ki ga ne moremo več spregledati je, da ima to kar počnemo, da bi ohranili svoj življenjski stil, posledice drugje. Nimamo vsi enakih koristi od tega, kar sistem ponuja. Ne plačamo vsi enake cene, kar ustvarja pogoje za konflikt in odpor.

Največja nevarnost, s katero se soočamo, je prepad med tem kako nujno je, da se naučimo spremeniti naše vrednote in poskrbeti drug za drugega ter besom in maščevanjem ljudi po svetu, ker so izkoriščani.

To me pripelje do drugega opozorila človeštvu, ki ga je podala skupina Nobelovih nagrajencev. Pravijo, da največja nevarnost svetovnemu miru ne bo prišla s strani nerazumnih dejanj držav ali posameznikov, ampak s strani zakonitih zahtev razlaščenih ljudi sveta.

Ko se polastiš njihovih virov te ljudi nujno oslabiš, kar pomeni, da imaš nad njimi prevlado, s tem pa pridobiš še več virov. Za to imamo številne tehnike, vključno z metodami moderne trgovine, kar se mi pogosto zdi komaj kaj drugačnega kot legalizirano piratstvo. Postavili smo si pravila, ki nam zdaj dobro služijo. Če koncentriraš vire na enem kupu in jih odvzameš iz drugega, to povečuje polarizacijo. To pomeni, da nekateri nimajo nič, drugi pa veliko. To je gotovo eden od temeljev globoke ekonomske nepravičnosti.

Američani bomo morali biti bolj ponižni, da se bomo zavedli grozot povzročenih z našim denarjem in v našem imenu, samo zato, da lahko kupujemo poceni stvari.

Živimo v živem sistemu in kot živi biološki organizem bomo vedno imeli napetosti glede distribucije virov. Prvi korak k zrelosti človeštva je, da prepoznamo to napetost in se zavestno naučimo kako trajno živeti na Zemlji.

Usedi se, miruj in poslušaj,

ker si pijan.

Smo pa na robu strehe.

Rumi

Situacija je tako kompleksna, da nobena vlada ne more priti sama do pravočasnega načrta za njeno rešitev. To bo zahtevalo avtonomne posameznike na lokalni ravni, da prevzamejo nadzor nad svojimi življenji, se odmaknejo od nadzornih institucij posla in oblasti ter si rečejo: »to bomo sami uredili«.

Ko gre za vprašanje odgovornosti, nas to takoj pahne nazaj v širšo problematiko, ki je za nekatere ljudi lahko zastrašujoča, upam pa, da je lahko tudi razburljiva. Imamo zelo zmogljive možgane, ki zelo dobro opravljajo tovrstne naloge, ampak za to moramo vaditi.

Spomnim se, da sem videl sliko med vojno z nacisti torpedirane ladje, ki se je potapljala. Ljudem so rekli, da po mostičku pridejo do vode, kjer so jih čakali rešilni čolni. Videl sem nekaj fantov – rekli so mi, da so bili imigranti -, ki so upali, da bodo do novega sveta prišli vsak z dvema kovčkoma, napolnjena z nakitom in urami, s katerimi so upali, da bodo lažje začeli svoja nova življenja. Šli so po mostičku v vodo in potonili. V mnogo pogledih se to dogaja danes tudi nam.

Dolžnost vseh nas je, da se pogledamo v ogledalo -, da vidimo kaj počnemo s svojimi življenji. Da pogledamo hrano, ki jo jemo, oblačila, ki jih nosimo, avtomobile, ki jih vozimo, domove, v katerih živimo, delo, ki ga opravljamo itd. in sprejemamo odločitve, ki nas bodo kolektivno vodile v bolj trajnostno, sočutno in lepšo prihodnost.

Prevedla: Teja Špolad

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse Oddelka za prevodoslovje FF UM pri Društvu za razvoj humanistike (www.zofijini.net)

Transkript: https://www.mediaed.org/transcripts/Shop-Til-You-Drop-Transcript.pdf

Več na: https://shop.mediaed.org/shop-til-you-drop-p140.aspx

Film v celoti:

Slovenski podnapis:

https://www.opensubtitles.org/sl/subtitles/8625213/shop-til-you-drop-the-crisis-of-consumerism-sl