Category: Pisma

Evropa, čas je, da prenehamo biti odvisni od rasti

Pismo skupine zaskrbljenih znanstvenikov s področij družboslovja in naravoslovja iz vseh 28 držav EU poziva Evropsko unijo, njene institucije in države članice

Znanstveniki, politiki in oblikovalci politik se ta teden zbirajo v Bruslju na prelomni konferenci. Namen dogodka, ki ga organizirajo poslanci petih različnih političnih skupin Evropskega parlamenta, skupaj s sindikati in nevladnimi organizacijami, je preučiti možnosti za ‘post-rastno gospodarstvo’ v Evropi.

Zadnjih sedem desetletij je bila rast BDP najpomembnejši gospodarski cilj evropskih držav. Toda z rastjo naših gospodarstev se je povečal tudi naš negativni vpliv na okolje. Zdaj človeštvo že presega meje prostora varnega delovanja na Zemlji in nič ne kaže, da bi se gospodarstvo razdruževalo od uporabe virov ali onesnaževanja, vsaj ne v zadostnem obsegu. Danes za reševanje družbenih problemov v evropskih državah ne potrebujemo več večje rasti, temveč bolj pošteno porazdelitev dohodka in že ustvarjenega bogastva.

Poleg tega rast, zaradi zmanjševanja produktivnosti, zasičenosti trga in degradacije okolja, postaja vse težje dosegljiva. Če se bodo trenutni trendi nadaljevali, v naslednjem desetletju v Evropi morda sploh ne bo več rasti. Trenutno se rast poskuša ohranjati z dodatnim zadolževanjem, nižanjem okoljskih standardov, podaljševanjem delovnega časa ter zmanjševanjem sredstev za socialno varnost. Takšno agresivno prizadevanje za rast za vsako ceno ustvarja družbene vrzeli in gospodarsko nestabilnost ter ogroža demokracijo.

Politične elite se vsaj za zdaj niso bile pripravljene ukvarjati s temi vprašanji. Projekt Evropske komisije Onkraj BDP se je preimenoval v BDP in več. Uradna mantra ostaja rast – sicer preoblečena v »trajnostno«, »zeleno« ali »vključujočo« – a v prvi vrsti še vedno rast. Kljub temeljnemu nasprotju med rastjo in trajnostnostjo so prizadevanja za gospodarsko rast kot cilj politik za vse države vključena celo v nove cilji trajnostnega razvoja Združenih narodov.

Dobra novica je, da se je znotraj civilne družbe in akademskega sveta pojavilo gibanje post-rasti. Po svetu ga poznajo pod različnimi imeni, med drugim décroissance, Postwachstum, ekonomija ravnovesnega stanja ali obročasto gospodarstvo ter blaginja brez rasti. Od leta 2008 naprej so redne konference od-rasti privabile na tisoče udeležencev. Nastala je nova globalna pobuda Mreža za blaginjo (Wellbeing Economies Alliance oz. WE-All), ki povezuje tovrstna gibanja, evropska raziskovalna mreža pa razvija nove ‘ekološke makroekonomske modele’. Tovrstna prizadevanja kažejo, da je možno izboljšati kakovost življenja, obnoviti živi svet, zmanjšati neenakosti ter zagotoviti dostojna delovna mesta – in to brez potrebe po gospodarski rasti, pod pogojem, da sprejmemo politike za odpravo naše odvisnosti od rasti.

Nekatere predlagane spremembe vključujejo omejitve rabe virov, progresivno obdavčevanje za omejevanje naraščajoče neenakosti ter postopno krajšanje delovnega časa. Rabo virov bi bilo mogoče omejiti z uvedbo davka na ogljik, prihodki pa bi se lahko vračali kot dividende za vse ali skozi financiranje socialnih programov. Neenakost bi dodatno zmanjšala uvedba tako temeljnega kot maksimalnega dohodka, ki bi hkrati pripomogla k prerazdelitvi skrbstvenega dela in zmanjšanju neravnovesij moči, ki ogrožajo demokracijo. S pomočjo novih tehnologij bi lahko skrajšali delovni čas in izboljšali kakovost življenja, namesto da se zaradi njih odpušča množice delavcev in povečujejo dobički privilegirane manjšine.

Glede na tveganja bi bilo od politikov in oblikovalcev politik neodgovorno, da ne bi preučili možnosti za post-rastno prihodnost. Konferenca v Bruslju na to temo je obetaven začetek, vendar so potrebne mnogo trdnejše zaveze.

Kot skupina zaskrbljenih znanstvenikov s področij družboslovja in naravoslovja iz vseh 28 držav EU pozivamo Evropsko unijo, njene institucije in države članice, da:

  1. Ustanovijo posebno komisijo za post-rastno prihodnost v Evropskem parlamentu. Komisija naj aktivno sodeluje v razpravah o prihodnosti rasti, oblikuje alternativne politike za post-rastno prihodnost ter ponovno preuči smiselnost rast kot splošnega cilja politik.
  1. Vključijo alternativne kazalnike v makroekonomski okvir EU in držav članic. Gospodarske politike bi morali ocenjevati na podlagi njihovih vplivov na človekovo blaginjo, rabo virov, neenakost in zagotavljanje dostojnega dela. Tem kazalnikom je treba v odločevalskih procesih dati prednost pred BDP.
  1. Spremenijo Pakt za stabilnost in rast (SGP) v Pakt za stabilnost in blaginjo. SGP sestavlja sklop pravil, katerih cilj je omejevanje javno-finančnih primanjkljajev in javnega dolga. Dokument je potrebno revidirati ter tako zagotoviti, da bodo države članice poskrbele za temeljne potrebe svojih državljanov ter obenem zmanjšale porabo virov in emisij, nastalih zaradi odpadkov, na trajnostno raven.
  1. Ustanovijo Ministrstvo za gospodarsko tranzicijo v vsaki izmed držav članic. Nova oblika ekonomije, ki se osredotoča neposredno na blaginjo ljudi in okolja, lahko omogoči mnogo boljšo prihodnost kot ekonomija, ki je strukturno odvisna od gospodarske rasti.

*Pismo so prevedli Ajda Pistotnik, Martin Pogačar in Rok Kranjc, na končnem seznamu slovenskih podpisnikov so navedeni dr. Andrej Lukšič, mag. Ajda Pistotnik, Danijela Tamše, dr. Martin Pogačar in dr. Lidija Živčič, vseh podpisnikov je po novem skupaj že 232, najdete pa ga na tej spletni povezavi

Vir: https://www.mladina.si/187363/evropa-cas-je-da-prenehamo-biti-odvisni-od-rasti/

Advertisements

Supermarket, kjer imamo očitno tudi kupci olimpijsko normo

»Drugič raje zlagajte drugje, umaknite se stran od blagajne.«

Čeljust mi je skoraj odpadla, bilo je poletno jutro v Hoferju, kjer sem kupila za več kot 50 evrov zaloge za babico. Ste mislili, da so v trgovini zadovoljni, če kupuješ pri njih? Kaj še! Nakup je hkrati test sposobnosti, čeprav na to ne opozorijo ob vstopu, da imajo normo v hitrosti odmika od blagajne. Kdo sem jaz, če ne želim z vso hitrostjo zabrisati praška na napolitanke?

Sicer se ukvarjam s športom in veljam za urno, a za Hofer ni bilo dovolj. Precenila sem se. Saj jih vidim upokojenske pare, kako se prestopajo že pred blagajno, se strateško razmestijo ob plačilu in začne se podajanje predmetov v voziček ob prodajalki, ki so ji naložili normo in mi nič hudega sluteč sodelujemo v njeni tlaki. Časa za izmenjavo besed ali človeški stik ni. Med izdajo računa in umikom blaga je to balast, združeni hitimo v sistem človek ali hrana je enako črtna koda. Počasnih ali oklevajočih kupcev nihče ne rabi! Mi smo tam zato, da oni prodajo, ne zato, da bi bil naš nakup po pomoti prijeten.

»Mi imamo hitre blagajne,« mi je zabrusila prodajalka, ko sem želela zložiti težje predmete spodaj v nakupovalno torbo in lažje zgoraj, jaz nepoučena o sodobnih trgovskih prijemih.

Nadaljevanje na: http://www.zdravo-slovenija.com/blog1/2016/8/18/sgj3hkjx48gdsnfol1jsd85movapor

Katerina Vidner Ferkov

»Vojne in beda so zato, ker hočemo vzeti zase in nikomur dati.«

Pred polno dvorano novogoriškega Kulturnega doma, kjer je pred dnevi predaval o svojem projektu Izginjajoča ljudstva, je eden najbolj znanih slovenskih fotografov, potapljač, publicist, urednik fotografije v slovenski izdaji revije National Geographic, na odru sedel v popolni temi. “Upam, da vas to ne moti,” je nagovoril občinstvo: “Pomembne so fotografije, ne jaz.”

Pred časom ste v televizijskem intervjuju rekli, da nosite dvajset let stare čevlje in deset let stare majice. Ste si pred kratkim kupili kakšen nov kos obleke?

“A veste, da sem si res kupil kavbojke? In to ravno te, ki jih imam na sebi. Ker so mi stare razpadle, tako da sem bil na otvoritvi razstave National Geographica z ameriškim veleposlanikom v strganih hlačah. In sem si kupil nove. To pa je greh. In celo v nakupovalni center sem šel, ker jih drugje na žalost ne prodajajo.”

Nadaljevanje na: http://www.primorske.si/Plus/7–Val/Vojne-in-beda-so-zato-ker-hocemo-vzeti-zase-in-nik

Vesna Humar

Napotilo:
http://www.arnehodalic.com/vizualizacija-odprtega-pisma/

Vizualizacija odprtega pisma

OGLEDALO / A MIRROR

  • Dokler za nas šivajo naša poceni oblačila, je ok.
  • As long as they are sewing cheap clothes for us, it’s ok

  • Dokler za nas izsekavajo svoje gozdove, da imamo kozmetiko s palmovim oljem, je ok.
  • As long as they are cutting out their forests so that we have our cosmetics with palm oil, it’s ok.

  • Dokler za nas izkopavajo strupene kovine za naše i-phone, i-pade in laptope, je ok.
  • As long as they are extracting toxic metals for our i-phones, i-pads and laptops, it’s ok.

  • Dokler za nas črpajo nafto, da se peljemo na izlet za konec tedna, je ok.
  • As long as they are pumping oil so that we have our weekend trips, it’s ok.

  •  Dokler za nas delajo kot sužnji na plantažah kave in kakava, da imamo svoj sladki greh, je ok.
  • As long as they are slaving away on cocoa and coffee plantations so that we have our sweet sin, it’s ok.

  • Dokler umirajo nekje daleč, da imamo mi stvari, ki so nam samoumevne, je ok.
  • As long as they are dying somewhere far away so that we can have the things we take for granted, it’s ok.

  •  Samo da niso pred našimi očmi.
  • Just so long as it is not in front of our eyes.

  • Samo da se nam z njimi ni treba soočiti.
  • Just so long as we don’t have to face them.

  • Samo da se nam ni treba soočiti s samimi sabo.
  • Just so long as we don’t have to face ourselves.

 Arne Hodalič

Vir: http://www.arnehodalic.com/vizualizacija-odprtega-pisma/

Kdo je popil mojih trinajst litrov?

Za lansko leto je mogoče izbrskati podatke o količinah popitega alkohola na prebivalca v Sloveniji. Verjetno že prebrano, a vseeno: 4,10 l piva, 5,10 l vina, 1,33 l žganih pijač, drugo pa 3 litre na leto. Izstopajo predvsem države Vzhodne Evrope, Slovenijo pa umeščajo nekje na deveto mesto. Po športnih rezultatih nekje blizu povprečja, kar pa se tiče tega področja, alarmantno visoko.

Vse skupaj je precej kritično tudi glede na to, da je v Sloveniji po zadnjih podatkih 107.488 brezposelnih. Služb ni, denarja posledično tudi ne, trgovski centri pa so vsak dan nabito polni in med množico artiklov, potrebnih za življenje, je seveda tudi veliko alkohola. Še več se ga pridela in posledično tudi proda na t. i. črnem trgu, kjer je liter vina npr. cenejši od litra mleka. Kdo ga potem ne bi pil, se marsikdo vpraša.

Pije vsakdo, a ne vsega

Pred časom je znanec Mártin, ki se je pred leti preselil s Primorske, kjer je bil Martín, postavil vprašanje, kdo vsako leto popije njegovo količino popitega alkohola. Sam ga namreč ne uživa. Iz tega so nastajale cele zgodbe, saj ob njegovi preselitvi na Štajersko, ni skoraj nihče (razen redkih izjem) mogel razumeti, kako nekdo, ki mu je ime Martin, ne pije. Pa so se na to navadili njegovi znanci, ki so mu na začetku ob srečanjih točili »pijačo«, kmalu pa ugotovili, da je vse zastonj. Kasneje so se nekaj časa celo norčevali iz njega in mu naročali mleko, a na njihovo veliko razočaranje, je le redko dobil naročeno, saj mleko ni tipična pijača ob obisku gostilne.

Temu so sledile primerjave, dovtipi in opazke, češ da je prezahteven. Cena brizganca je nižja od cene dveh decilitrov mleka. Pa so mu začeli naročati vodo. In pri tem je ostalo. Danes Mártin še vedno kdaj pa kdaj zaide s znanci v gostilno, a brez večjih težav. »Naučil« jih je, da vsakdo pije, kar mu prija in se navkljub različni konzumaciji pijač dobro razumejo. Ob vseh teh prelitih besedah na papirju je potrebno poudariti, da je pomembna kultura pitja. Če se že pije, naj se zmerno in z razumom, brez vsiljevanja drugim in upoštevanje dejstva, da smo različni: eni pijejo alkohol, drugi pač ne. Zakaj? Odgovori si naj vsak zase.

Alkohol je zelo nevaren

Neškodljivega pitja alkohola ni, obstaja le manj tvegano pitje alkoholnih pijač. Alkohol povzroči 725 smrti na leto, je zapisala Kubljeva v enem od svojih prispevkov. Verjetno se je mogoče strinjati z njo, čeprav je veliko »čejev«. Poznanih je veliko primerov smrtnih slučajev ljudi s t. i. cirozo jeter, ki niso nikoli uživali alkohola. Vsekakor uživanje alkohola ni zdravo, saj (verjetno bo tako) gotovo pripomore pri širjenju določenih obolenj in posledično tragičnim koncem posameznikov.

Uživanje alkohola zdravniki celo priporočajo, pa to naj ne zveni kot kakšna reklama. Seveda ne predpišejo tega in tudi ne zahtevajo, da se pije, vsekakor pa ne prekomerno, kar veliko pivcev tudi počne. Ena enota je 1 dl vina, 2,5 dl piva ali 0,3 dl žgane pijače – tole je baje še normalno. Kar je več od tega, lahko pivca že definira kot alkoholika. Seveda me bo kdo od bralcev označil za pisca, ki rad pretirava, a to so pokazale raziskave, ki jim (ne vedno) gre verjeti.

PoslediceSpet bo morda kdo, ki tu in tam zaradi pretiranega »gledanja v kozarec« ne bo najbolj navdušen, a alkoholike so v javnem življenju preimenovali v »pijance«. Drži, slabšalno se sliši, žal pa je težko kje zaslediti, da bi se zaradi spremembe poimenovanja zmanjšalo pitje alkohola. Verjetno se (zgolj zaradi tega) tudi ne bo. Je pa treba priznati, da je ljudski izrek že dlje časa »zahteval« spremembo izraza, saj pravi, da se »pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne«. Oprostite, pregovori, da ne bo hude krvi.

Alkoholizem je družbeno zlo

Ob zapisanem moram poudariti, da prekomerno uživanje alkohola (beri pijančevanje), ne pušča posledic samo na pivcu (da ne bo nesporazuma, tudi pivki, saj ženske niso nič manj dovzetne za pitje alkohola).

Alkoholizem je še vedno eden od najpogostejših vzrokov za nasilje, tako v družini (med partnerjema), kakor tudi v družbi na sploh (vožnja pod vplivom alkohola). Navkljub vsem dejstvom pa so Slovenci ne samo veliki uživalci alkoholnih pijač, temveč znani tudi po tem, da na veliko reklamiramo pitje alkohola. Ne neposredno, ker je zakonsko prepovedano, temveč največ z organizacijo množičnih prireditev (martinovanje), kjer teče alkohol v potokih. Če se družba bolj ali manj trudi, da bi bilo uživanja alkohola manj, potem bi morali poskrbeti, da bi bil alkohol manj dostopen (predvsem za mlade), kar se je nekoč že oblikovalo v kvazi zakon, ki pa se ga, žal, tako uživalci, prodajalci, kakor tudi nadzorne, inšpekcijske službe ne držijo. Tako služi zgolj propagandi, ki so si jo v določenih obdobjih privoščile določene politične opcije za pridobivanje potrebnih točk.

Alkohol in otroci

O tej nevarni razvadi je potrebno govoriti ves čas in povsod. Če se opozarja na razvade, kot so droge, igre na srečo, spolnost, je potrebno tudi na alkoholizem. Začeti je potrebno že pri otrocih – v šoli. Na šolah morajo imeti jasna pravila glede odnosa do alkohola, po katerih se morajo ravnati prav vsi: učenci, učitelji, tehnični sodelavci in starši (šolske zabave brez alkohola brezpogojno za vse udeležence le-teh). Podobno kot v družinah, bi tudi v šolah morali predvideti ukrepe za kršitelje pravil, še prej pa natančno določiti načine, s katerimi bi ugotavljali, ali je nekdo pod vplivom alkohola.

Na enem izmed neštetih forumov je mogoče prebrati,« da je alkohol v našem okolju dostopen vsakomur ob vsakem času (tudi dopoldan v vseh kafičih pred deseto uro, če ne drugače »pod šankom«). To pomeni, da ga lahko tudi otrok dobi brez večjih težav. Zato je za starše pomembno, da opazijo oziroma prepoznajo, kdaj je otrok začel uživati alkoholne pijače in se z njim o tem pogovorijo. Pogovori o alkoholu naj bodo primerni otrokovi starosti in izkušnjam. Vzemite si čas za pogovor s svojim otrokom. Za pogovor o alkoholu ni nikoli prezgodaj in nikoli prepozno.«

Čeprav starši posvečajo veliko pozornosti svojim otrokom, so včasih preveč tolerantni in se zadovoljujejo z vsesplošno oceno, da če »otrok nekaj malega popije, še ni tako hudo«. Pozablja se, da je alkoholizem razvada, kar pomeni, da če se ga pogosto uživa, postane telo odvisno od teh substanc in želi, hoče, potrebuje vedno več. Otroku so lahko glede tega starši najboljši zgled: ne pijejo (pretirano) pred njim, otrokom ne pripovedujejo (svojih) pivskih dogodivščin, ne vozijo, kadar pijejo, sploh pa – ne poudarjajo, kako pitje ne škoduje zdravju. Zavedati se je potrebno, da se otroci izobražujejo in dobro vedo, kaj je dobro in kaj ne, veliko krat pa se ne zavedajo, kaj je prav in kaj ne. Pravijo, da zgledi vlečejo in tudi otroci ter mladostniki se zgledujejo po svojih starših. Raziskave so pokazale, da je za otroke, katerih starši pijejo, večja verjetnost, da sami sežejo po alkoholnih pijačah. Starši – bodite torej zgled svojim otrokom.

Epilog

Na obzorju je veseli december. To ni samo znak za nakupovalno mrzlico, obiske mož, ki obdarujejo, drevesc in lučk. To je tudi čas, ko se običajno veliko več jé, predvsem pa še toliko več pije. Marsikdo se rad pohvali, da ne more, ali ne zna biti vesel in dobre volje, če kaj ne popije, s tem pa se misli alkohol. Če že ne gre brez njega, naj ga bo v dovoljeni meri, da bo zadovoljen tisti, ki ga uživa, njegovi najbližji in družba, ki bo z njim. S tem bo manj slabe volje v družini, posledično več smeha in zadovoljstva. Zatorej, veliko zabave, sreče in zadovoljstva, kar lahko doživite tudi z zmerno količino alkohola, ali brez njega.

                                                                                                        Mag. Bojan Macuh