Category: Pogovor

Profesionalni nogomet dela iz ljudi funkcionalne idiote

Pogovor z bivšim nogometašem Ivanom Ergićem. Del pogovora je bil leta 2013 objavljen v reškem »Novom listu«, na spletnem portali »lupiga.com«, pa so objavili integralno, neokrnjeno različico pogovora.  

Ivan Ergić je bil profesionalni nogometaš, ki je med drugim igral za Basel in Bursaspor. Med leti 2006 in 2008 je bil tudi nogometni reprezentant Srbije in Črne gore. Po končani karieri se je odločil, da bo svet poskušal seznaniti z zakulisjem tega najpopularnejšega športa.

Živeli ste v Gaćelezi v bližini Šibenika. Kako je vas in vašo družino zaznamovalo, da ste se morali preseliti iz rodne vasi?

»Na žalost to ni bila selitev ampak klasično bežanje, ker je bila naša vas od samega začetka v središču vojne, potem pa tudi na sami črti razmejitve. To je nekaj, kar te zaznamuje za celo življenje in vpliva na sam tvoj obstoj in preživetje, saj si pobegnil vsega z dvema vrečkama, v katerih so bili samo albumi s slikami. Ta uničena in požgana hiša za mene pomeni uničeno otroštvo, del mene je za vedno amputiran in tega ne more nič nadomestil. Moj praded je dal življenje za osvoboditev Dalmacije, da sem lahko doživel, kako mu nekakšni »anti-fašisti« rušijo spomenik in da smo mi kot njegovi potomci  za vedno ločeni od svojih korenin, ker je težko verjeti, da bi se kdaj še lahko vrnili. Tega ne pripovedujem z grenkobo, ampak z žalostjo, ker vem, da na tem našem prostoru obstaja na tisoče podobnih zgodb.«

Kako danes doživljate prostor bivše Jugoslavije?

»To je prostor, ki ga bom v kulturnem in duhovnem smislu vedno doživljal kot svojega. To pomeni, da se ne strinjam, da nenadoma Krleža, klape, sevdalinka ali Radenska niso več moji, ker bi me to zelo osiromašilo. Drugo je, da so danes ta ozemlja okužena z nacionalizmom in nestrpnostjo, kar ostaja nekaj, kar me zelo žalosti. Na koncu se je ponovno potrdila Dvornikovićeva teza, da smo mi narodi prostora in ne časa, ki bi se zavedali zgodovine in svojega mesta v njej, čeprav je ta zgodovina vedno neusmiljena proti malim narodom. Jaz sem Srb, toda v kulturnem smislu bom vedno Jugoslovan, kot je danes lahko nekdo ob pripadnosti svojemu narodu tudi Evropejec ali kaj drugega. Te identitete so v protislovju samo za tiste, ki so zaslepljeni s sovraštvom, ker človek, ki ima več identitet, je tudi v duhu bogatejši.«

Ali verjamete, da bi ljudje na prostoru bivše Jugoslavije v bližnji prihodnosti lahko premagali travme vojne in bili dobri sosedje?

»To bo še dolgo trajalo, ker se sovraštvo prenaša na naslednje generacije. Samo vprašajte mlade kako razmišljajo. So celo bolj nazadnjaški od svojih staršev, spremenijo se v klasične barbare, ki so destruktivno nastrojeni, saj so odraščali z miti o vojnah in v militariziranem okolju. V času kronične revščine in negotovosti nacionalistično navdušenje najbolj poživlja ljudi. Sovraštvo je vedno bolj kalorično od ljubezni in odpuščanja. To vse se dogaja na prostoru, ki se ponovno pokristjanja in ki bi glede na to moral biti strpen in spravljiv. Glede na to, da se dogaja prav nasprotno, se že kot neštetokrat poprej kaže, koliko gre pri tem za iskreno vero.«

Lahko za vaše otroštvo, ki ste ga preživeli v režimu profesionalnih treningov, rečemo, da je bilo srečno?

»O tem takrat nisem razmišljal, ker je bila ljubezen do žoge tako velika, da je bilo vse ostalo lažje prenesti. Vendar, ko gledam iz distance se mi zdi, da je bilo to več kot samo nezdravo, ne glede na to, da je bil mojim staršem cilj kvečjemu ta, da »me umaknejo z ulice«. Od najmlajših selekcij se začne najhujša profesionalizacija in izpostavljen si klasičnemu drilu. Trenerji ne ustvarjajo igralcev in ne razvijajo njihove ustvarjalnosti, ampak jim gre najbolj za to, da tudi v teh kategorijah zmagujejo in pridobivajo na nekakšnem prestižu. Igralci se že tukaj učijo kaj je poraz in kaj pomeni zmaga.«

Kaj mislite o nogometnem svetu, ki za nadarjene dvanajstletnike namenja milijone dolarjev?

»Če živimo v sistemu, ki človeka vrednoti po njegovi tržni vrednosti in v katerem je na vse mogoče  nalepiti ceno ali črtno kodo, potem je to le naravna posledica te logike, ne glede na to, kako je vse skupaj bizarno. Šport v takšni družbi ne more biti etična ali vrednotna oaza. Konec koncev šport danes za to tudi obstaja in se mu daje tako velik pomen, da bi se skozi njega posredovale določene vrednote, zato je šport za družbo pedagoški. A mislite, da bi bil deležen toliko pozornosti, če ne bi bil agitprop plenilskega kapitalizma?«

Kdaj ste se zavedali, da razmišljate drugače od večine drugih nogometašev in kaj je bil povod za vaš angažma s ciljem razložiti (in popraviti?) svet, ki nas obkroža?

»Ne vem. Človek gre skozi nekakšne procese zorenja, tako da na samem začetku svoje kariere, ko sem bil še najstnik, nisem vedel kaj je življenje, svet, ljudje, pa tudi sama ta industrija nogometa. Toda od samega začetka se pri meni vleče nek intuitiven odpor, ki sem ga občutil in zaradi katerega nisem bil nikoli popolnoma prepričan, da to s čemer se ukvarjam, ustreza moji naravi. Od nekje zgodnjih dvajsetih sem se v duhu začel distancirati od vsega, a sem hkrati želel zlorabiti ta oder za prenašanje sporočil, za katere sem menil, da si zaslužijo pozornost. Mislim, da imajo otroci in njihovi starši, ki mislijo, da je nogomet nekaj najboljšega, pravico spoznati njegov pravi karakter. To je moj edini cilj, ki je verjetno skromen, a je lahko morda za koga tudi pomemben. Zato mi je najbolj všeč, ko se kdo od njih obrne name, to je zame večja nagrada od katerekoli medalje.«

Ste kdaj obžalovali, da ste postali nogometaš?

»Če ste razmišljajoč človek, so tovrstna preizpraševanja vedno prisotna. Postati nogometaš so bile moje otroške sanje, tako da sem bil to dolžan »malemu Ivanu«, ki je še vedno nekje v meni in kateremu vsakič, ko v sosedstvu zasliši zvok žoge, zaigra srce. Vendar pa v profesionalnem smislu, ko pogledate nazaj na vse te medalje, trofeje in naslove, za katere vam sugerirajo, da je to, kot bi dejali mladi v žargonu »vrh« in uresničitev nekakšnih sanj, če ste brutalno iskreni do sebe, potem vidite, kako je vse to prazno. Govorijo vam, da ste prišli v zgodovino zaradi tega ali onega naslova, nenehno se uporablja neke prispodobe in poveličevanja, v resnici pa so to povsem običajne neumnosti, saj v človeškem smislu nisi ustvaril nobene dodane vrednosti, nisi oplemenitil ne sebe, ne drugih. Za mene je porazno dejstvo, da je ura socialne delavke, zdravnice ali učiteljice v konkretnem človeškem smislu vredna več kot moja celotna kariera. To je tako preprosto in očitno, vendar je na tej prevari in laži utemeljena družba in njegove vrednostne usmeritve. Nogomet preprosto nima te človeške dimenzije, da bi lahko rekel, da sem delal nekaj smiselnega in vrednega. Sploh nisem vznevoljen, niti ne želim iz nekega romantične razloga razvrednotiti vsega, kar sem dosegel, ampak to je pač preprosta in neprijetna resnica.«

Napisali ste, da »profesionalni šport danes iz športnika dela telesno in duhovno pohabljeno osebnost«. Nam lahko pojasnite to tezo?

»Fizično si podvržen najbolj militarističnemu oblikovanju, ker se mora tvoje telo oblikovati glede na zahteve določenega športa, ne pa kot motorično zdravo in oplemeniteno telo. Morate samo priti na trening mlajših kategorij pa vam bo vse jasno od katere starosti se telo že žene do svojih meja in da je potem v takšnem režimu naravno, da se poškoduje in pohabi. Bil sem vesel, ko sem ob priliki slišal boksarja Mirka Filipovića, čeprav to vrsto športa smatram za zares groteskno in brutalno, kako je povedal, da ne bi želeli, da se njegov sin ukvarja s tem športom. Tovrstnih iskrenih priznanj potrebujemo več. Duhovno, ta biotop in okolje v profesionalnem športu iz tebe delata funkcionalnega idiota in kolikor manj razmišljaš, lažje ti bo. Zanimivo mi je, kako so te zakonitosti lastne tej nogometni mačo kulturi in kako je v tem primeru nad-kulturna, kar pomeni, da sem jo doživljal kjerkoli sem igral.«

Ali menite, da je prav in dobro, da milijoni mladih prav v nogometaših vidijo svoje idole in vzornike?

»To je katastrofalno. Ampak, kot sem rekel, to je pedagoško značilno za sam sistem, ki je utemeljen na tekmovanju in boju vseh proti vsem. To so sugestije, ki neposredno vplivajo na mlade možgane, veliko bolj kot klasične oblike pedagogike, šole, starševstva in drugih oblik vzgoje. To je posledica medijske industrije in marketinga, ki sta »težki« milijarde evrov in otrok nima nobene možnosti v tem nepravičnem boju. Vendar, če upoštevamo, da velika večina nogometašev prihaja iz revnih in marginaliziranih slojev, to pomeni, da je treba ustvariti iluzijo, da ima vsak od njih preko športa enake možnosti in da se lahko povzpne do vrha. Tako so danes športne sanje neka vrsta ameriškega sna, obe pa sta lažni, ker na enega profesionalnega športnika pride 12000 tistih, ki jim v športu ne uspe in nikogar ne briga kako končajo ti drugi, ki so za uspeh prav tako dali vse, kar so imeli. Še dandanes slišim od izobraženih ljudi, kako neprestano ponavljajo, da mora športnik paziti na svoje obnašanje, ker mora biti vzor. Bodisi so podlegli tej ideologiji športne industrije, ki se trudi športu nadeti avro nedolžnosti ali pa še vedno gojijo to staromodno, naivno podobo o športu. Ne vem kako naj si drugače razložim to promoviranje v idola nekoga, ki je v duhovnem in telesnem smislu tako omejen, nezrel, brez vsakega zavedanja o svojem mestu v vrednostnem sistemu družbe.«

Nam lahko poveste kaj o prisotnosti religije v nogometu in profesionalnem športu na splošno?

»Religija je samo del ikonografije, ki na stadionih dopolnjuje nacionalizem ali lokalpatriotizem. Cerkev je vztrajna v prizadevanjih in tradiciji, da ustvari nerazdružljivo povezavo med narodom in vero, tako da gredo to vedno eno z drugim in kot takšna je del koreografije na športnih prireditvah. Temu so podlegli tako navijači kot igralci, čeprav vse to nima nobene veze s pravo vero in je v resnici njeno rušenje in perverzija.«

Nekoč ste rekli, da poskušate združiti »teoretično kritiko z osebnimi izkušnjami v športu, da bi pokazali njegovo pravo sliko, da bi lahko videli, da tukaj ne gre za neko humano dejavnost, ampak predvsem za surovi biznis, kjer so največje žrtve navijači in igralci.« Kakšna je ta žrtev igralcev in navijačev?

»En in drugi v večini primerov izhajajo iz istih slojev družbe – nižjega srednjega in delavskega razreda – vse bolj so to prekarni, torej prikrajšani in siromašni sloji družbe. Izkoriščani so na tak način, da so danes antagonizirani in nasprotujejo eden drugemu, ker so igralci postali daleč bolj bogati, kar pomeni tudi, da so bolj odtujeni. Vsakič ko klubu ne gre kot bi moralo, se navijači pritožujejo nad razvajenimi milijonarji in svoj bes preusmerjajo na njih, med tem ko igralce na drugi strani zares zanima samo denar, brez kakšne navezanosti na klub in njegovo tradicijo. Da, lahko rečemo, da smo mi, igralci, »prodali svojo dušo hudiču«, medtem ko so navijači prodali svoj pogum in to tako, da se po liniji najmanjšega odpora jezijo na igralce, da se jim ne bi bilo treba na politiko, bančnike, tajkune, to je na tiste, ki so pravi vir njihove bede. Igralci nimajo niti promila tega kar imajo ti drugi, a se zato ves čas izpostavlja koliko zaslužijo, da bi navijači prav njih čakali po letališčih ali jih klofutali po slačilnicah, vse samo zato, da jim ne bi bilo treba pred zgradbo skupščine ali na tovarniška dvorišča. Nihče si ne upa tega povedati navijačem, še posebej pa ne igralci, ki zaslužijo neprimerno več kot oni. Politiki se jim prav tako prilizujejo, ker vedo kaj lahko ta množica naredi, če se na pravi način politizira in organizira.«

Nogometni stadioni so na našem prostoru pogosto poligon za nacionalistična izživljanja. Ste imeli kdaj priložnost na terenu biti priča nacionalističnim divjanjem in kako se človek, ki razmišlja tako kot vi, počuti v takšnem trenutku?    

»Ne vem kaj naj rečem, to me je vedno žalostilo, ne glede na to ali so to počeli nasprotniki ali »moji«. Na srečo nisem imel možnosti odigrati veliko tekem na našem prostoru, čeprav sem bil nekajkrat priča tovrstnim izpadom. To je prav tako ena od stvari, zaradi katerih sem se distanciral od tega sveta, ki je postal poligon fašizacije mladih.«

Vas jezijo »nogometni delavci«, ki s svojimi izjavami razpihujejo nacionalizem in zakaj sta nacionalizem in religija tako blizu nogometnemu svetu?

»Ne vem kdo so to nogometni delavci, večinoma gre za ozko misleče provincialce in malomeščane. Tega ne govorim v nekem arbitražnemu smislu, ker sem tudi sam bil del tega sveta in verjetno vlečem nekaj tega za seboj, ampak to danes je pripeljano do samega roba okusa in vljudnosti. Če bi me zdaj vprašali, da imenujem nekoga, ki je danes pri nas v nogometu na neki funkciji in je ostal dostojanstven in korekten, bi se moral zelo potruditi. Dolgo sem mislil, da je srbski nogomet dno dna, a ko sem videl kakšni kljuni vodijo hrvaški nogomet, sem se začel nekoliko tolažiti. Ne gre le za nacionalizem, temveč tudi za kriminal, korupcijo, oportunizem, hinavščino in to vse gre po pravilu skupaj. Tovrstne ljudi ustvarja sama industrija, o kateri govorim, ker pogosto gre za nekdanje nogometaše, ki so zdaj zasedli ugledne službe. Zaradi tega provincializma bo tej miselnosti vedno blizu nacionalizem in folklorna religioznost, ne glede na to, da gre za ljudi, ki so »videli svet« in imajo na videz nekakšno svetovljansko držo.«

Verjamete v frazo, da šport zbližuje ljudi?

»Na nekaterih mestih morda lahko, toda zagotovo ne v tem tekmovalnem, klubskem, profesionalnem športu. Takšen šport, ki je mačo, hujskaški, vedno ustvarja tudi neko določeno vrsto mentalitete, to pa še posebej velja za povojne prostore, kjer so stadioni mesta za ustvarjanje sodobnih barbarov. Vsako okolje ustvarja neke vrste človeka in afiniteto, tako da lahko opazim, da gledališke, glasbene skupine, razstave, angažirane tribune, filmi, torej kulturni delavci na splošno veliko bolj krožijo med našimi državami in uspevajo kolikor toliko, da nas ponovno zbližajo in pokrpajo tisto, kar je pretrgano.«

Vsi starejši zaljubljenci v nogometno igro se strinjajo, da »nogomet ni več to, kar je bil nekoč.« Kaj se je spremenilo?

»Čas v katerem živimo je drugačen. To je čas, v katerem je kapitalizem priveden do svojih skrajnih možnosti. To je posledica hiper-komercializacije samega športa in izgube tistega viteštva, poštene igre, kreativnosti, virtuoznosti in posameznikov, pa tudi samega odnosa, ki se je spremenil, kjer je bil igralec narodni junak, ki se veže na svoj klub in s katerim so se ljudje istovetili. Igralec je danes odtujena in nedosegljiva zvezda.«

Pravijo, da so navijači dvanajsti igralec nogometne ekipe. Kaj menite o navijaški subkulturi?

»V navijaški kulturi obstajajo stvari, ki so mi všeč – na primer odklanjanje komercializacije, kreativnost pri ustvarjanju koreografij, nekateri njeni anti-avtoritarni elementi. Na ta način postane neke vrste kontra-kulture, problem pa je, ko postane sama sebi namen in ne stremi k širšemu in bolj smiselnemu angažmaju. V družbi, v kateri si kot človek nesvoboden, izkoriščan in ponižan, še vedno slišim ljudi, ki pravijo, da je njihov klub zanje svetinja. Mislim, da bi ti moralo biti sveto tvoje dostojanstvo in dostojanstvo prihodnjih generacij ter sveta, ki jim ga zapuščamo, torej nekaj, za kar je res vredno vložiti svojo energijo in angažma. Klanjanje malikom kluba ali naroda je ponovno linija najmanjšega odpora, zamenjava s katero se beži od odgovornosti za spremembo družbe, ker je veliko lažje biti angažiran kot navijač kot človek, ki razmišlja o prihodnosti in boljšem jutri. Trajalo je skoraj dve stoletji, da se je cerkev in religija demaskirala in razkrila, samo vprašanje časa je, ko bo tudi šport kot moderna religija postal odveč, saj je danes šport veliko bolj ovira za razvoj družbe in njenih človeških potencialov, kot benigna zabava ali lokalna tradicija in identiteta.«

Se človek v svetu sodobnega nogometa počuti kot blago? Ste se kdaj počutil tako?

»Seveda ste blago in to potrošno blago s kratkim rokom trajanja. Vendar pa si za to več kot dobro plačan in zato nimaš pravice, da to tako imenuješ. Ker »moj bog«, poglej rudarje ali gradbenike, mi pa se še pritožujemo. Prav v tem je ključ tega kapitalističnega sofizma, ker smo sicer tako eni kot drugi  izkoriščani in podvrženi najtežjim pogojem dela, medtem ko nas s hierarhijami v višini plačila postavljajo nasproti drug drugemu in antagonizirajo. In vse to samo zato, da se ne bi ukvarjali s tistimi, ki imajo nasluteno količino kapitala, pravo moč in oblast, tistimi, ki nadzorujejo vse procese in dogajanja.«

Menite, da bi se pri financiranja športa moralo nekaj spremeniti, določiti zgornjo mejo vrednosti nogometnih prestopov ali kaj podobnega?

»Takšni poskusi so že bili, vendar je kaj takega težko uresničiti. To bi bilo treba izvesti na globalni ravni, ker tisti, ki to naredijo samo v svojih ligah, s tem izgubijo konkurenčnost, ker gre za enotni trg, zlasti za trg prostega pretoka »delovne sile«, to je igralcev. To je podobno kot v državi, ki je trgovinsko povezana z drugimi – ko dvigne davke ali določi visoko minimalno plačo, takoj pride do odliva kapitala v druge države. Bilo bi bolj vljudno in manj bizarno, vendar je to nemogoče, dokler obstaja politična ekonomija kapitalizma, ki ne sprejema tovrstnih regulacij in intervencij.«

Če dejstvo, da se v nogometu služi veliko denarja pustimo ob strani, menite, da imajo nogometni delavci kakšne skupne točke z usodami drugih ljudi na trgu dela?

»Ko govorimo o Hrvaški ali Srbiji, potem da. Danes so naši igralci praktično prekarni – ne izplačujejo jim plač in nagrad, niso zavarovani, ne plačujejo jim prispevkov in so kronično soočeni z morebitnim stečajem in razpustitvijo kluba. Če govorimo o velikih klubih, potem njihovi igralci nimajo skoraj nobenih stičnih točk z običajnim svetom, ker živijo v povsem ločenem svetu.«

Borili ste se z depresijo. Nam lahko poveste kaj o tem. Kaj je bil sprožilec in kaj je za človeka najpomembnejše, da lahko zmaga v takšnem boju?

»Veliko stvari se je nabralo in vleklo za menoj – od prvih dni vojne in begunstva, pogostih selitev pa vse do prve velike pogodbe, ki me je postavila pod neverjeten pritisk. Poleg tega imaš podzavestno to breme, da je od tebe odvisen kup sorodnikov in prijateljev, katerih oči so uprte v tebe in vsi  pričakujejo tvojo pomoč. Že v prvih letih ukvarjanja z nogometom sem prišel v spor s samim seboj, ker sem pogosto delal neke moralne kompromise, ki so me stali samospoštovanja. Nizko samospoštovanje pa je praktično definicija depresije.«

Pisali ste, da ne verjamete, da je bila depresija nesreča, oziroma da se v procesu premagovanja depresije zgodi »razodetje« in da lahko šele takrat vidite kako banalne so nekatere stvari, ki se imajo za relativno pomembne. S katerimi banalnostmi je zaposlen človek oziroma kaj je »razodetje«?

»To razodetje je v spoznanju, da je velika večina stvari, ki jih vrednostni sistem določa kot pomembne, v resnici trivialnih ali vsaj relativnih. Kot so na primer parametri uspeha ali dosežkov. Kje je v tem človeško, plemenito, kje je ljubezen, altruizem. Ob tem je meni ta izkušnja pomagala premagati strahopetnost, to neko malenkostno delanje vsakodnevnih bilanc, da se osvobodim teh omejitev super-ega, ki niso nič drugega kot pričakovanja drugih. Našel sem duhovno ravnovesje in tega ne mislim v nekem ezoteričnem, temveč v elementarnem človeškem smislu.«

Ste marksist. Kaj vas je spodbudilo, da se obrnete k Marxu in ali menite, da je svet kot ga zagovarja Marx mogoč?

»Nikoli nisem izrecno rekel, da sem marksist prav zato, ker je ta pojem danes večpomenski, zrelativiziran in ima v glavnem negativno konotacijo. Vendar pa dejstvo, da je Marx danes tako aktualen kot teoretik in diagnostik časa, govori samo zase. Sartre je imel prav ko je rekel, da bo marksizem ostala filozofija našega časa vse dokler v družbi obstajajo kapitalistični, izkoriščevalski odnosi. Odgovorno lahko trdim, da tisti, ki niso brali Marxa, kljub vsem njegovim pomanjkljivostim in nedoslednostim, ne morejo razumeti družbe in sveta v katerem živimo. Svet, ki si ga je Marx zamislil in pri tem mislim predvsem na svet, v katerem človek ne bo »odtujeno, prezirano, zatirano bitje«, je seveda mogoč, ker že obstajajo komune, ki so družba v malem in kjer živijo po teh humanističnih načelih. Vse liberalne ali konservativne politične filozofije so od samega začetka zasnovane na antropološki laži, da je človek po naravi egoističen in zloben. Kot da nam sama evolucija ni dokaz, da je tudi sama ta narava človeka, ki jo sprejemajo za večno, podvržena spremembam.«

V svojih besedilih pogosto opozarjate na fašizem. Kakšen je obraz novega fašizma? Kaj je novi fašizem?

»Fašizem je danes zame katerakoli vrsta nestrpnosti, šovinizma, rasizma, seksizma, homofobije, ksenofobije. Danes tudi v zahodnih državah parlamentarna desnica ne more več vsrkati vseh teh sentimentov in jih »predelati« v neke vrste zmernega meščanskega rasizma, kar pomeni, da vse bolj pogosto ta fašizem postaja ekstremen. To je danes Breivik in njemu podobni. Pri nas je ta fašizem bolj folklornega značaja, kar pa ne pomeni, da je manj nevaren in uničujoč. Vendar pa je zame bolj kot ne jasno, da vedno fašizem ni nič drugega kot kapitalizem, ki je pripeljan do svojih skrajnih meja.«

Si želite zloma kapitalizma oziroma v kakšnem svetu bi si želeli živeti?

»Seveda bi si želel, da se zgodi korenita sprememba. Kapitalizem sveta ni pripeljal le na rob ekonomske, ampak tudi na rob podnebne katastrofe. Človeka ne uničuje le na esencialnem nivoju, torej njegovega dostojanstva in človeškosti, temveč tudi na povsem eksistencialnem nivoju. Uničil je gozdove, reke, morja, zrak, živali, rastline … svoje vire, energijo, izkušnje poskušam angažirati toliko, da bi prihodnjim generacijam ostal vsaj kanček zavesti, vsaj nekaj kar bi lahko rešili in zaščitili, kakorkoli se to sliši optimistično. Mogoče se lahko zdi nenavadno ali celo hinavsko, da nekdo, ki bi se v kapitalizmu lahko počutil zelo udobno, pričakuje njegov zlom, toda to je zares v mojem srcu. Verjetno si niti sam nekje podzavestno ne želim, da bi se povsem odrekel vsega, kar mi je dal ta sistem, verjetno me duši neki malomeščanski strah pred negotovostjo, čeprav sem prijateljem dejal, da lahko pljunejo vame, če bi me kdaj videli, da bi v Dubrovniku ali pri Svetem Štefanu privezal jahto. Ponavadi pravim, da bi bil samemu sebi verjetno malo bolj simpatičen, da ko bo prišlo do dneva poravnave in razlastitve, ki bo v celoti pravična in upravičena, če bi bili vsaj malo bolj usmiljeni do mene. To bi lahko bila tudi šala, a v bistvu ni. Edino kar me zares straši je lumpenproletarizacija množic, kjer tisti, ki bodo prišli, ne bodo imeli te misijonarske, prometejske vizije in energije, temveč bodo prišli prav tisti, ki jih bomo lahko videli teči s televizorji, novimi supergami in tapiserijami.«

Poznate kakšen živi primer družbene ureditve, ki bi vam kot humanistu in marksistu bila sprejemljiva? 

»Kot sem že omenil obstajajo skupnosti, ki živijo na ta način in kjer sta solidarnost in altruizem primarni vrednoti. To pa nima nič skupnega z neprosvetljenim kolektivizmom, s katerim običajno kapitalistični libertarci poskušajo strašiti ljudi in že v samem začetku onemogočiti takšne ideje. To so skupnosti, v katerih individualizem pride do svoje polne uresničitve in ki je vedno usmerjen k drugemu človeku, brez katerega je življenje nesmiselno in trdo. Socialistični utopisti so že pred Marxom napovedovali takšne ureditve in družbe, torej ni to nič tujega človekovi naravi in duhu. Če takšen odnos že obstaja v teh skupnostih, zakaj potem ne more obstajati tudi v globalni družbi?«

Vir: https://www.lupiga.com/vijesti/ivan-ergic-profesionalni-nogomet-od-ljudi-pravi-funkcionalne-idiote

Napotila:
http://activezenica.com/ivan-ergic-profesionalni-sport-i-nacionalizam/
http://www.mreza-mira.net/vijesti/razno/ivan-ergic-sport-je-ideologija-u-cistom-obliku/
http://zofijini.net/etika-v-sportu/
http://zofijini.net/deset-razlogov-za-nasprotovanje-vsem-olimpijskim-igram/
http://zofijini.net/koticek_sport/
http://zofijini.net/modrost_sport/
http://zofijini.net/koticek_vecji/

Advertisements

Pozor, v Sloveniji je izjemno veliko bolezni, ki so posledica parazitov!

Težko se je boriti proti slabi znanosti. Ko smo se pred dnevi na okrogli mizi pogovarjali o etiki na spletu, smo se med drugim strinjali, da je kriva odsotnost uredniške presoje; tako med novinarji kot med oglaševalci. Ta odsotnost urednikovanja se kaže v preprostem sprenevedanju in prelaganju odgovornosti. Pred dnevi je na primer Delova priloga Ona objavila intervju o izjemno škodljivih kapljicah MMS. Ko je javnost uredništvo vprašala po odgovornosti, so le-to preložili na bralca, ki naj namesto novinarke ter urednice presoja, kaj je res in kaj ne:

“Članek je v obliki intervjuja in to so trditve sogovornice, ne naše. Na bralcih stoji odločitev, na katero stran se bodo postavili. Predlagamo, da še enkrat pozorno preberete vprašanja in odgovore, tudi tisto, ko sprašujemo, zakaj avtorica za posledice ne prevzema odgovornosti.”

Nekaj je zelo narobe, če uredništvo objavi intervju, ki promovira zdravju škodljivo prakso, odgovornost pa prenese na bralca. Zanimivo, da se tej odpove celo intervjuvanka, domnevna zdravnica, Antje Oswald. Najprej veliko besed o zdravilni rabi klorovega dioksida, nato pa še spiranje odgovornosti z opozorilom, da ni primeren za vse. Novinarka očitno tudi ni čutila potrebe, da bi preverila kredibilnost gostje. Ni težko, vzame pa več kot pol ure.

Nadaljevanje na: https://medium.com/@praprotnix/pozor-v-sloveniji-je-izjemno-veliko-bolezni-ki-so-posledica-parazitov-74d7c669e0a8

Matej Praprotnik

Filmski krožek: Stoletje jaza (The Century of Self, 2002)

Dokumentarna serija Stoletje jaza (The Century of Self) Adama Curtisa išče izvore potrošniške miselnosti ter spremlja njen vzpon in dominacijo v sodobni družbi. Avtor v ospredje postavlja Freudove teorije in psihoanalizo.

V četrtek, 11. januar od 17:00 do 18:30, v večnamenski dvorani Rotovž, Rotovški trg 2

Pogovor o izbranem filmu bo vodil filmski kritik in poznavalec Žiga Brdnik.

Vir: https://www.facebook.com/events/1736992369658231/ in
http://www.mb.sik.si/filmski-krozek-jan1.html

Organizacija: Mariborska knjižnica

Napotila:
http://zofijini.net/stoletje-jaza-stroji-srece/
http://zofijini.net/stoletje-jaza-oblikovanje-privolitve/
http://zofijini.net/stoletje-jaza-v-nasih-glavah-je…/
http://zofijini.net/stoletje-jaza-osem-ljudi-ki-v…/

Dr. Oliver Vodeb: Vladajo nam skozi hrano

Raziskovalec komunikacijskih in oblikovalskih praks, ustanovitelj Memefesta, Mariborčan v Avstraliji, govori za Večer.

Mariborčan dr. Oliver Vodeb, ekonomist, sociolog, strokovnjak za vizualno komuniciranje, ustanovitelj Memefesta, raziskovalec in predavatelj, že šest let živi in dela v Avstraliji. Predava na univerzah v Avstraliji in konferencah po vsem svetu, središče njegovega dela so komunikacijske in oblikovalske prakse v času radikalne negotovosti in degradacije okolja. Pred dnevi je v Veliki Britaniji in v ZDA izšla njegova knjiga Food Democracy (Demokracija hrane); izdala jo je ugledna britanska založba Intellect. V knjigi najdemo poleg njegovih prispevke vodilnih mednarodnih znanstvenikov in aktivistov, kritične študije primerov emancipatornih prehrambnih praks in razmišljanja o možnih modelih raziskovanja in poučevanja vizualnega komuniciranja.

Začelo se je na začetku tisočletja, natančneje leta 2002, z Memefestom, danes največjim mednarodnim festivalom družbeno odzivnih komunikacij, oblikovanja in umetnosti. Ki, beremo, spodbuja, goji in nagrajuje inovativne in izrecno družbeno odgovorne komunikacijske pristope. Vi ste avtor koncepta Memefesta. Kakšna situacija ga je narekovala?

“Bil sem podiplomski študent sociologije na FDV, predtem sem diplomiral iz sociologije in ekonomije, in takrat smo zelo študirali javni prostor, medije in oblikovanje in zelo jasno je bilo, da je ključni problem komercializacija, kolonizacija javnega prostora s strani kapitala. Tako močna je, da seže tudi v univerzo, in ob tem se seveda postavijo vprašanja, kakšnega oblikovanja, kakšnih veščin, kakšnih znanj medijev in komuniciranja se učijo študenti. Po drugi strani pa sem ugotavljal, da je festival mehanizem, ki je v strokah komuniciranja, oglaševanja in oblikovanja izredno vpliven. Vpliven na način, da nagrajuje načine razmišljanja in prakse, ki v skladu s problemom kolonizacije prostora temeljijo predvsem na marketinških logikah. Te pa so povezane s kapitalizmom in maksimizacijo profita ne glede na javno dobro. Zato smo oblikovali Memefest kot izobraževalni in raziskovalni mehanizem dekolonizacije znanja in javnega prostora. Festival je v nekaj letih zrasel v mednarodni, globalni festival, kar je samo potrdilo, da je obstajala potreba po drugačnem razmišljanju in praksah.”

Povezuje pisano mednarodno druščino. Kakšnih ljudi?

“Gojimo preseganje zgolj akademskega raziskovalnega sveta. Memefest povezuje študente, pedagoge, raziskovalce, aktiviste, profesionalce in tudi amaterje – ljudi, ki se ukvarjajo z določenimi tipi znanj, ki so v veliki meri lahko marginalizirana. Zanimajo nas strokovnjaki, praktiki in teoretiki, aktivisti, o katerih menimo, da imajo integriteto, da raziskujejo, da delujejo na področjih medijev, oblikovanja, komuniciranja in umetnosti v kontekstu resne kritike in alternativne prakse. Ugotovili smo, da manjka tako teorije kot praktičnih pristopov, ki lahko opolnomočijo področja oblikovanja, medijev, komuniciranja in umetnosti. V zgodnjih letih Memefesta sem začel učiti na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, na oddelku za dizajn, in začel vzpostavljati to, kar sem imenoval interdisciplinarne kritične študije dizajna, vizualnih komunikacij. Začel sem tudi povezovati sicer ločeni področji teorije in prakse. Tradicija tukajšnjega izobraževanja oblikovanja je v glavnem zgolj praktična, teoretično pa zelo konzervativna. Mi pa smo videli moč ravno v interdisciplinarnem povezovanju, oblikovanje smo začeli povezovati s sociologijo, komunikologijo, filozofijo in začeli smo odpirati teme, o katerih smo mislili, da so akutne in bistvene.”

Neverjetno hitro ste bili soočeni z obsežnostjo festivala.

“Odpiranje tovrstnih tem in nov pristop sta prinesla velik mednarodni odziv. Že drugo leto Memefesta je bilo vključenih 36 držav. Takrat smo začeli zelo vešče uporabljati svetovni splet, ki je bil seveda drugačen, kot je danes, manj zaprt, in bil je orodje, ki smo ga zelo razumeli. Zaživel je medijski aktivizem, znotraj oblikovanja po svetu pa so se pojavljale kulture, ki so začele resno prevpraševati mainstreamovske prakse, ki so začele prevpraševati tudi univerze. In seveda se je izkazalo, da gre za mednarodni problem na področju oblikovanja, ne le slovenski: da oblikovanje goji tip razmisleka in prakse, ki služi kapitalizmu, kapitalu. Oblikovanje je v glavnem vedno imelo te slepe pege. Pravimo, da oblikovalci oblikujejo slepi in da so izobraženi v zmoti. Da je oblikovanje kot stroka v veliki meri servilno, da je njegov namen delati, kar hoče naročnik, naročnik pa je na trgu in se obnaša v glavnem tržno. S tem mislim, da zgolj hoče največji možni profit in na učinke lastnega delovanja ne gleda celostno, ne zanima ga javni interes. Z redkimi izjemami. In to se seveda zrcali tudi v izobraževalnem procesu. S čim se ukvarjajo oblikovalci danes? Na področju grafičnega oblikovanja, vizualnih komuniciranj se še vedno v glavnem ukvarjajo s produkcijo ‘lepih podob’, razmislek o njih pa v glavnem izhaja iz evropskega modernizma. V globalni perspektivi se tako spet odpira vprašanje kolonializma; ne razmišljajo o razmerjih moči v družbi, ker ne prevprašujejo lastnih epistemoloških temeljev oblikovanja in tudi ne prevprašujejo pogojev, znotraj katerih se znanje sploh vzpostavlja. Leta 2002 smo z Memefestom začeli vzpostavljati polje znanja, ki je bilo unikatno, in v zadnjih petnajstih letih nadaljevali z delom, ki je iz interdisciplinarnega pristopa preraslo v ekstradisciplinarnega. Trenutno je velik poudarek Memefesta na delavnicah, javnih intervencah, mrežnem raziskovanju in publicistiki.”

Zgodba Memefesta se nadaljuje z vašim odhodom v Avstralijo.

“Drži in povabili so me prav zaradi teh znanj in zato, da bi jih začeli resno prenašati v sam raziskovalni in pedagoški proces univerze. Memefest je povezan z univerzami, ampak je hkrati tudi zunaj njih, ostaja neodvisen. Črpa iz znanj, ki obstajajo na univerzi, hkrati pa se povezuje z aktivističnimi mrežami, ki so lahko bolj inovativne, bolj grejo v jedro problema, bolj si drznejo delovati na ravni rizika. Univerze so konzervativne, delujejo na podlagi znanstvene ali strokovne discipline in takoj, ko imaš disciplino, imaš tudi metode kaznovanja, če izstopaš iz discipliniranih kanonov znanja, ki so seveda tudi vrednotno obarvani.”

Danes se oglaševanje šteje za eno najmanj zaupanja vrednih profesij.

“Oglaševanje se zgodovinsko srečuje s težavo, da mu ljudje ne zaupajo. Zato, ker vsaj na intuitivni ravni vedo, da poskuša manipulirati, instrumentalizirati odnos z javnostjo, s kupcem, z državljanom. Težava je seveda v tem, da je oglaševanje prav perfidno močno manipulativno in se mu ni lahko upreti. Ravno tako oblikovanje. In nikjer se mu ne moreš izogniti, ker je pač koloniziralo skoraj vse ravni vsakdanjega življenja in javne sfere. Mi gledamo na komuniciranje in oblikovanje drugače: javnost in državljana vidimo kot enakovrednega partnerja, sodelavca, ne vidimo ga kot nekoga, ki ga je treba instrumentalizirati in manupulirati. Sam denimo učim svoje študente, da morajo imeti zelo zelo jasno ustvarjena merila, kdo so sploh naročniki, s katerimi bi želeli delati. Kar je zelo v nasprotju s prevladujočo logiko, ki pravi, da delaš s komerkoli, ki da denar.”

Navsezadnje je obstajalo tudi priporočilo, da če delaš oglas za določen izdelek, nikoli ne pojdi pogledat v tovarne, kjer nastaja. Ker lahko prideš tudi do tretjesvetnih “sweatshops”, švicfabrik, pogodbenih tovarn, ki proizvajajo izdelke multinacionalk v brezobzirnih razmerah v iskanju najnižje proizvodne cene.

“Oglaševanje in oblikovanje maskirata realnost, jo standardizirata in ustvarjata podobe, ki so spektakelske, hipnotične, prav zavoljo tega, da se prereže stik, o katerem govorite: da bi potrošnik, državljan imel intimni stik s proizvodom, da bi se angažiral kot državljan in videl, od kod denimo obleka, ki jo nosi, prihaja. Kdo in v kakšnih delovnih razmerah jo ustvarja.

Na srečo se stvari spreminjajo, še posebno na področju hrane. Težava pa je seveda v tem, da so si korporacije prilastile sistem prehranjevanja in si nikakor ne želijo, da bi ljudje imeli uvid vanj, da bi sodelovali in soodločali v teh procesih. Zato pa sistem hrane ni demokratičen.”

Memefest ima danes bazo sicer še v Sloveniji, izpostave tudi na drugih kontinentih, vi pa ste se z družino preselili v Avstralijo. Ni bilo tukaj za ekonomista, sociologa in strokovnjaka za vizualne komunikacije zaposlitve? ››

“Izjemno rad sem predaval na ljubljanski akademiji in pri delu s svojimi študenti in kolegi sem se res veliko naučil. Ponudba, ki je prišla iz Avstralije, pa je bila preveč mamljiva. Tukajšnja stroka kulturno in institucionalno še ni bila pripravljena na institucionalizacijo novih konceptov, o katerih govorim. Univerza na primer še sedaj nima urejenih strukturnih pogojev habilitacij, saj se je moč habilitirati bodisi zgolj za teorijo ali pa zgolj za področje prakse. Kako je potem možno resno gojiti njuno povezavo? Sama praksa se znotraj vizualnega komuniciranja razume kot obrtniško ustvarjanje vidne materializacije oblikovanja. Pozablja pa se na vlogo strategije, kreativno vodenje, oblikovanje sistemov, procesov, situacij in socialnih inovacij. Vse to in še več je oblikovalska praksa in mora nujno biti tudi del raziskovanja in poučevanja vizualnega komuniciranja. Povabila me je Griffith University iz Brisbana, kjer smo na Queensland College of Art, najstarejši šoli za umetnost v Avstraliji, pod vodstvom trenutno ključnega filozofa oblikovanja Tonyja Frya začeli na celotni ravni oddelka za oblikovanje graditi program Design Futures, ki se je prav v temelju ujemal s tem, kar sem razvijal znotraj Memefesta in svojem predmetu na akademiji. Dve leti in pol sem bil v Brisbanu, ko so me poklicali s Swinburne University of Technology v Melbournu, kjer so sledili mojemu delu. V Melbourne smo se preselili, ker je kulturni center Avstralije, ker je veliko večje mesto od Brisbana, ker je več univerz, ki sodijo v sam svetovni vrh, in pogoji, ki so mi bili obljubljeni, so bili še toliko boljši. Prav tako je moja žena Vida dobila ponudbo za delo na pedagoškem inštitutu univerze Victoria v Melbournu. Kar smo začeli v Brisbanu, sedaj razvijam na magistrskem in doktorskem interdisciplinarnem študiju oblikovanja.”

V Sloveniji ne bi mogli razvijati svojih idej?

“Z izkušnjami, ki sem si jih pridobil v preteklih letih, bi jih verjetno lahko. V Sloveniji je zanimivo to, da je znotraj oblikovanja obstajala – sicer marginalna – kultura političnega dizajna. Predvsem s profesorjem Zdravkom Papičem, najtesnejšim sodelavcem in prijateljem, sva na akademiji gojila to kulturo, naredila veliko stvari, inovativnih delavnic in projektov … Kmalu pa sem delovanje prenesel s političnega dizajna na kritiko kapitalizma. Če samo pogledava razvoj novih tehnologij – večino oblikovanja, ki se uči na oblikovalskih šolah, je že zdaj mogoče delati skoraj povsem brez človeka, oblikovalca, avtomatsko na ravni softvera ali umetne inteligence. Prav tako pa logika kapitalizma omogoča ‘outsourcing’, delo opravijo oblikovalci v Aziji za zelo majhno plačilo. In tega bo vedno več. Argument, da je takšno oblikovanje manj učinkovito, ne zdrži več. Donald Trump je večino vizualnega dela svoje kampanje dal napraviti v azijskih oblikovalskih in medijskih ‘sweatshoopih’. Zaradi razvoja tehnologij se je v jedru spremenila kultura zaznavanja in interpretiranja vidnih sporočil. Trump je v volilni kampanji zgolj ustvarjal atmosfero šoka in hipnega zadovoljevanja pozornosti z užitki, kot sta evforija in naslada, vsebine njegovih sporočil so bile v bistvu sekundarnega pomena, tehnična oblikovalska sofisticiranost njegovih sporočil pa je bila minorna. Na Japonskem imajo vodilne oglaševalske agencije robote za kreativne direktorje. Znanje, ki se trenutno podaja na univerzah, je znanje, ki je že zdaj je v veliki meri avtomatizirano. In za tovrstne oblikovalce bo vedno manj služb. Sam seveda vidim tak razvoj stvari kot problematičen, vendar ga s sedanjim izobraževanjem, kot je v večini oblikovalskih programov na svetu, ne bomo mogli ustaviti. Oblikovanje, vizualno komuniciranje ima možnost, da ljudem pokaže nevidne procese in razmerja v družbi tako na ravni raziskovanja kot izobraževanja in javnega komuniciranja. S tem pa možnost odpirati nove jezike interpretiranja, imaginacije in posledično delovanja. Vizualni jezik je tega zmožen, vendar pa je treba fokus preusmeriti iz ‘kako oblikovati’ v ‘kakšni so učinki oblikovanja’; gre za povsem drug razmislek in drugačno prakso. Učinki oblikovanja so namreč veliko bolj daljnosežni, kot se oblikovalci zavedajo.”

Pravkar je v Veliki Britaniji in ZDA izšla vaša knjiga Demokracija hrane. To je bila tudi naslovna tema Memefesta 2013. O čem govorite, ko govorite o demokraciji hrane?

“Pri konceptu demokracije hrane gre za dve ključni stvari. Sprašujemo se, kako je možno, da velik del populacije v svetu nima kaj jesti. Ker vemo, da je hrane trenutno dovolj. Žal je hrana tista, ki je morda celo ključni element nadzora in vira dobička kapitalizma. Uporablja se kot instrument geopolitične dominacije, skozi hrano se pravzaprav vlada. Vladajo pa v glavnem korporacije. Ko govorimo o demokraciji hrane, govorimo o tem, ali obstajajo pogoji, da lahko državljani sodelujejo v sistemu hrane. Če ne morejo, če nimajo besede, nimajo vpogleda, ne moremo govoriti o sistemu hrane kot demokratičnem sistemu. Obenem je hrana naša ključna, najbolj intimna vez z naravo. Brutalnost sistema kapitalizma se odlično kaže prav v sistemu hrane, ki je v osnovi nedemokratičen. In ta sistem je treba analizirati v kontekstu globalnega kapitalizma. Avstralski aboridžini pravijo: ‘Ne napravi zemlji ničesar, česar ne bi napravil svoji mami.’ Mi pa se do zemlje obnašamo kakor do stroja za potrošnjo in pridobivanje denarja. Knjiga Demokracija hrane je plod več kot štirih let dela in predstavlja izsledke Memefestovega raziskovalnega procesa, v katerem je sodelovalo več kot dvesto ljudi iz štiriindvajsetih držav. V jedro postavlja vprašanje, kako lahko razmišljamo o oblikovanju, medijih, komuniciranju in umetnosti, ki bodo ustavili tak stroj in proizvedli alternative, ter predstavlja vrsto praktičnih rešitev.”

Demokracija deluje le, če so ljudje dovolj kritični, če so znanja željni in iščejo informacije. Hudič je, če se radovednost in kritičnost končata z lajkanjem na facebooku.

“Trenutni razvoj medijev, socialnih omrežij, facebooka (FB), instagrama, mobilnih telefonov itd. je izjemno skrb vzbujajoč. V Avstraliji pa tudi drugod so študentje, mladi ljudje v povprečju tudi do sedem, osem ur na dan za ekrani. Dnevno od 120- do 140-krat pogledajo na telefon, da vidijo, ali je kaj novega na socialnih omrežjih. To so tehnologije, ki so oblikovane, torej govorimo o vprašanju dizajna. Dizajnirane, oblikovane pa so seveda namerno tako, da proizvajajo zelo kratke situacije užitka. Vemo, da če nekdo, ki nekaj objavi na FB, dobi več lajkov, ob tem izkuša užitek. Če je njegova objava deljena, se občutek užitka še poveča. Vemo pa tudi, da je užitek nekaj, kar je hipno, ne traja dolgo. In te tehnologije so nalašč oblikovane tako, da ti užitki ne trajajo dolgo. Grem na FB, vidim lajk, ampak moram spet ponovno in ponovno pogledati, objavljati, lajkati nekaj drugega zato, da konstantno obnavljam te zaznave užitka. Hrana pa je izredno zanimiva, ker ima potencial, da lahko upočasni norenje za temi hitrimi užitki. Če pogledamo razvoj svetovnih metropol, vidimo, da je vedno manj trgovin in vedno več restavracij in lokalov. Lahko kupujemo po internetu in vedno več to tudi počnemo, ne moremo pa jesti po internetu, ne moremo se srečati s prijateljem na kosilu po internetu in imeti temeljni fizični užitek ob hranjenju in socialno izmenjavo hkrati. Paradoksalno: še nikoli nismo imeli toliko socialnih stikov, še nikoli ni bilo toliko komunikacij, ampak obenem še nikoli niso bili ljudje tako osamljeni kot sedaj. Mislim, da prihaja do neke primarne potrebe ljudi, da imajo stike z ljudmi v živo, iz oči v oči, in hrana je lahko glavni medij. In kar je zanimivo – hrana je na spletu ena ključnih podob. Fotografije hrane so najbolj deljene, najbolj objavljane, največ jih je.”

Med štirimi najbolj pogostimi besedami na FB so ljubezen, žalost, sreča in – res je – jesti.

“A če toliko časa preživimo za ekrani, si odvzamemo uporabo določenih čutov. Ne uporabljamo vonja, okusa, tipa. Naša kultura je vizualna, spektakelska. Poglejmo si primer dizajniranja hrane. Lahko vzameva jabolko. Vemo, da je bilo včasih na stotine sort jabolk, danes jih prevladuje manj kot deset. Jabolko utrgajo in dajo v hladilnico, kjer ostane več mesecev. Več kot 30 odstotkov sadja in zelenjave se zavrže takoj ob pobiranju in žetvi samo zato, ker ne ustreza estetskim merilom supermarketov. Jabolka morajo biti standardizirana, njihov videz mora biti točno takšen, kot je na plakatu. Ampak tu gre še za nekaj: hladilnik je tudi oblikovana tehnologija. Doprinaša k okoljski degradaciji, k predatorskemu sistemu kapitalizma. Na primer: tehnologija zamrzovanja, se pravi tehnologija oblikovanja hrane, nam tudi jemlje znanje. Jabolko, ki ga dobim v trgovini in je bilo štiri mesece v hladilnici, ima seveda manj hranljivih snovi, manj diši, ima drugačen okus … Nekoč pa smo imeli znanje, kako dolgo lahko jabolko, potem ko smo ga utrgali, hranimo, po tem, kako diši, smo vedeli, kdaj je ravno prav zrelo, da ga pojemo, znali smo okušati … Vse to zdaj odpade, ker imamo hladilnik. Ne konzerviram hrane, ne vem več, kako so nekdaj hranili to ali ono živilo, o tem mi ni treba razmišljati. Tehnike, ki so bile ključne za hranjenje hrane, pa so spreminjale in bogatile okuse in to znanje izgubljamo. Danes imamo sadje, ki je odlično na pogled, hkrati pa je brez okusa. Oblikovalci se tako ukvarjajo z oblikovanjem tehnologij in ne z daljnosežnostjo lastnega oblikovanja.”

Se da demokracija hrane v kapitalizmu sploh uresničevati? Za vsako blago plačaš, in če je redka dobrina, stane več. Vrednost določa nevidna roka na trgu, kar je skregano z demokracijo hrane, kajti če je predraga, ni dostopna za vse. Hrana je morda celo bolj kompleksna od vode – vodo navsezadnje lahko razglasiš za javno dobro, hrane ne moreš.

“Zakaj mislite, da je ne moreš?”

Ker je nimaš več v rokah. Ker države, vključno z našo, tako zlahka spuščajo iz rok pravico izbrati in voditi lastno prehransko in kmetijsko politiko in se uklanjajo trgovinskim sporazumom.

“Mislim, da je potrebna predvsem drugačna, višja zavest ljudi, ki se prej ali slej morajo zavedeti, da imamo vsi pravico do hrane. Treba se je vprašati o tem, ali bomo privolili v to, da se nam jemlje znanje. Jemljejo nam ga psihotehnologije, ki delujejo na bazi marketinga, trženja v imenu profita. Marketing nam ponuja narejene obroke, hitro hrano, pakete z odmerjenimi količinami sestavin, ki jih samo sestaviš … Hodimo na univerze in pridobivamo ozka specializirana znanja, namesto da bi se učili o hrani. Ali denimo znanje o kuhanju. Kuhanje je izjemno pomembno, iz več razlogov. Naj omenim tega, o katerem pišem tudi v knjigi. Moderne tehnologije, kot so denimo pametni telefoni, so tehnologije, ki uničujejo pozornost. Pozornost je redka dobrina. Imamo je toliko in toliko in nič več. Pomembno je torej, kam jo usmerimo. Ampak kaj se prav sedaj dogaja? Pozornost je vedno bolj razpršena in vedno bolj plitka. Težje se učimo in znanje se uničuje. Znanja o družbi je manj, več pa je informacij, in ker lahko hitro pridemo do informacij, se nam zdi znanje nepomembno. Ampak problem, ki nastane tukaj, je, da je posledično tudi manj razumevanja, slednje pa je ključno. Stvari moramo razumeti, ne samo imeti dostop do informacij. Kuhanje pa je ena čudovita veščina, kjer se osredotočamo na zelo ustvarjalni akt, osredotočimo našo pozornost. Skozi neko delo, ki je pravzaprav izjemno poetično, ustvarjalno. In če kuhamo za družino, za več ljudi, ima to močno socialno noto. Če kuhamo ozaveščeno, nas zanima, od kod prihajajo sestavine, nas zanimajo okusi … Zanimivo je, da ima eksperimentiranje z okusi povratni učinek na kognicijo, zaznavanje. Različni okusi nam odpirajo svet. Nove raziskave na področju fiziologije nakazujejo povsem direkten link med prebavili in možgani. Lahko postavimo tezo, da slaba prehrana skupaj s tehnologijami, ki uničujejo pozornost, uničuje znanje.”

Hrana je neposredno vezana na moč?

“Hrana je temeljni vzvod, skozi katerega kapitalizem svojo moč projicira na svet. Hkrati se ne da spregledati, da je hrana dizajnirana kot droga. Hrana je izjemno inženirana, oblikovana. Poglejte krompirjev čips. Na desetine milijonov dolarjev je vloženih v to, kako napraviti čips ravno prav hrustajoč, ker nam to povzroča užitek. Vemo, da prehranska industrija strateško uporablja veliko soli, sladkorja in maščob zato, da nas zasvojijo. Če analizirate oglaševanje, vidite, da oglasi v veliki meri komunicirajo hrano na način, ki je podoben vzorcem iz kulture ilegalnih drog.”

Lahko pojasnite s primerom?

“Poglejte denimo kekse Oreo. Gre za najbolj prodajane kekse vseh časov. Raziskava iz leta 2013 je razkrila, da sladkor, ki ga vsebujejo, aktivira možgane na podoben način kot kokain. Spomnite se oglasa: vzeti moraš keks Oreo, ga razpoloviti, polizati sladkor – ja, da takoj dobiš drogo direktno v kri. Hkrati pa je to oglas, v katerem otrok laže staršu, ga fintira, na skrivaj sune keks … To so vzorci, ki jih poznamo iz kultur ilegalnih drog. Industrija hrane jih ovekoveča in tega sploh ne skriva več.

V ZDA, kjer so ljudje najbolj zadrogirani, imaš tri stvari: masovna populacija je na farmacevtskih proizvodih, na tabletah, skratka. Druga stvar je slaba hrana, ki deluje kot droga in ljudem onemogoča gojenje pozornosti, onemogoča jim kognitivne izkušnje, ki so lahko pronicljive, in povrhu so tu še novodobne tehnologije, ki uničujejo pozornost. In ko sestaviš to troje skupaj, vidiš, kako deluje današnja dominacija.

Ko govorimo o hrani, jo je treba najprej razumeti v kontekstu kapitalizma, kontekstu dizajna hrane, v kontekstu medijev in komuniciranja … Ker to so ti vzvodi moči, ki jih je treba pošteno premisliti. Ne gre samo za ‘dajmo jest lokalno, organsko …’. To je že dobro, ampak to je samo površina. Treba se je vprašati, kje so izvori moči in manipulacij.”

Ampak ne samo kapital, tudi upor je postal transnacionalen.

“Zavest se dviguje. Da vrnemo udarec, je ključno izobraževanje. Ne na ravni univerze, ker takrat je že prepozno, izobraževanje se mora začeti v vrtcu, v osnovni šoli … Gojiti je treba zavest o pomenu kuhanja. Moja sedemletna hčerka Mina se je v vrtcu v Melbournu učila kuhati, na vrtu pa so gojili zelenjavo, ob tem so se skozi hrano učili o zdravju, kulturi, družbi, ekologiji, pravičnosti. Vse to je bil del igre kot ključnega pedagoškega pristopa vrtca. V sklopu daljšega obiska družine trenutno obiskuje osnovno šolo v Mariboru in prav včeraj mi je rekla, da hoče čim prej nazaj v Melbourne, ker v tej šoli mečejo hrano stran. Moti jo tudi, da uporabljajo plastične lončke, ki jih po uporabi zavržejo, kar je že povedala ravnateljici. (Smeh.) Zame je ključni medij, ki ima potencial upora in ki ima potencial spremembe – užitek. Užitek, ki ga npr. občutimo, doživimo ob kuhanju, ob okušanju, ob tem, da jemo skupaj s prijatelji. Hrana ima moč družiti ljudi. Ko jemo skupaj, lahko gojimo dialog in v družbi, ki je tako antidialoška, je to silno pomembno.”

Conflict Kitchen (Konfliktna kuhinja) denimo se mi zdi odličen način, kako povezati hrano, umetniški projekt in aktivistični koncept. Omenjate jo v svoji knjigi.

“V umetniškem projektu, ki je nastal v ameriškem Pittsburghu, so na inteligenten način naredili semiotični rez. Hrana je seveda odlična povezava med kulturami, ker se dobrim jedem težko upreš, ne glede na to, od kod prihajajo. V Conflict Kitchen so stregli tradicionalne jedi iz držav, s katerimi so ZDA v konfliktu. Iz Irana, Afganistana, Iraka, Severne Koreje, Venezuele … Na embalaži, v katero so zavijali jedi, so bila razmišljanja, dejstva o kulturi, in pogovori z ljudmi iz držav, iz katere je jed prihajala. Hrana je tako postala medij, center užitka in posrednik v debatah in razmislekih. Srž tega projekta je znanje. Conflict Kitchen temelji na predpostavki, da bolj ko imajo ljudje uvid v druge kulture, bolj se lahko obnašajo demokratično. Veliko vlogo pa ima tudi tukaj prav užitek.”

Kako javne prostore, kot so denimo ulice in trgi, očistiti paradiranja oglasnih sporočil?

“Še posebno v Sloveniji je javni prostor nabit z oglasnimi sporočili, količina oglasnih panojev, jumbo plakatov, svetlobnih vitrin itd. je tukaj enormna, ne da se primerjati z Avstralijo. Treba se je aktivno odzivati proti takšni kolonizaciji javnega prostora. Vem, da nekateri moji bivši študenti z akademije to intenzivno počnejo. Mladi ljudje vedo, da je nekaj hudo narobe, če si v javnem prostoru nenehno bombardiran z oglasnimi sporočili, ampak treba jim je dati znanje in vzvode, tehnike in teorije, da bi lahko spreminjali stvari. Poslanstvo univerze bi moralo biti bolj angažirano oz. angažirano drugače. Hermetična izoliranost raziskovalnega in pedagoškega dela znotraj specializiranih disciplin univerze je ravno tako škodljiva avtonomiji znanja, kot je slepa servilnost univerze trgu. Vprašanje pa je, koliko so posamezne discipline zmožne izstopiti iz režimov samokaznovanja in se odpreti ekstradisciplinarnosti.”

Glorija Lorenci

Vir: https://www.vecer.com/dr-oliver-vodeb-oblikujejo-slepi-izobrazeni-v-zmoti-6329092

Zgodovina oglaševanja

zgodovina-oglasevanja

V sodobnem svetu s svojimi pametnimi povezanimi napravami, brskanjem po spletu in objavljanjem, deljenjem in všečkanjem na družbenih omrežjih v spletnem prostoru puščamo sledi. Vsi ti podatki, ki jih beležijo različne aplikacije, so še posebej privlačni za oglaševalce, saj lahko prek njih oblikujejo našo spletno identiteto in nam prikazujejo predvsem tiste oglase, ki bi nas utegnili zanimati. Ponudniki se že od nekdaj na različne načine trudijo prodati svoje izdelke in storitve, tehnologija jim omogoča, da to danes počnejo bolj učinkovito kot kadarkoli. Kako pa se je vse skupaj začelo? Kdo so bili prvi oglaševalci pri nas? Kakšne so bile njihove strategije in kako so se njihovi pristopi spreminjali? Kaj nam razkrije zgodovinska analiza oglaševanja o sodobni družbi? Vse to obravnava publikacija Od prvih oglasov do interneta – k zgodovini oglaševanja na slovenskem, ki je izšla v zbirki Vpogledi pri založbi Inštituta za novejšo zgodovino. O tem v tokratni oddaji. Gostje: Dr. Marija Počivavšek z Muzeja novejše zgodovine Celje ter z inštituta za novejšo zgodovino dr. Nina Vodopivec in dr. Andrej Studen, urednik omenjene publikacije. Voditeljica: Urška Henigman.

Posnetek (mp3)

Več na: http://ars.rtvslo.si/2017/07/glasovi-svetov-98/

Urška Henigman